Salzburške slavnostne igre so lani praznovale stoletnico, ki pa je festival ni v celoti programsko izvedel, zato so se odločili, da bodo stoletnico praznovali tudi letos. Eden izmed največjih koncertnih dogodkov je bila izvedba Beethovnove monumentalne Misse solemnis, 85 minutne maše, ki je nastajala v zadnjih letih skladateljevega življenja. Trikrat jo je dirigiral (tretji koncert bo sicer v ponedeljek) letošnji dodatni jubilant, slavni italijanski dirigent Riccardo Muti.
Riccardo Muti na koncertu z Beethovnovo Misso solemnis, vse fotografije Marijan Zlobec
Vprašanje Mutijeve interpretacije dolge Misse solemnis ni toliko povezano z vprašanjem Beethovna, ampak kaj razkrije in odkrije v njem in hkrati v sebi Muti sam. Muti seveda pozna vso zgodovino, ne samo nastajanja maše, ampak interpretacij, še posebej v Italiji in najbolj v milanski Scali kot pomembnem delu ali obdobju v svojem življenju. Muti pri osemdesetih ne more mimo sebe kot starejšem glasbeniku, kot je bil Ludwig van Beethoven, ki je bil umrl že pri sedeminpetdesetih. Muti s svojo interpretacijo Misse solemnis, ki se je je lotil šele sedaj, torej pri osemdesetih, vzpostavlja dialog s tistim neznanim in neskončnim svetom, ki se mu reče transcendenca, pri maši seveda ne brez temeljnih vprašanj o obstoju in dimenzijah krščanskega Boga.
Koncert
Beethoven je z Bogom že poravnal vse svoje možne, čeprav neobstoječe račune in razrešil probleme, prav tako s civilno oblastjo, do katere je moral imeti vsaj konvencionalno ali stanovsko določeno razmerje ali odnos, kar pa je zgolj kak podpis pod posvetilo in nič več. Muti je iskal odgovore na vprašanja, ki jih je v kratkem intervjuju za koncertno knjižico sicer nakazal, a si seveda ni upal izreči tiste resnice, ki smo jo poslušalci med njegovim dirigiranjem Misse solemnis ves čas čutili. Za Mutija ni bistveno, kakšno ali kako svojsko je bilo Beethovnovo razmerje do Boga in še posebej Cerkve kot ustanove, ampak kakšno je njegovo danes, na svoj rojstni dan, na osemdesetletnico.
Tenorist Dmitrij Korčak in basist Ildar Abdrazakov
Danes in s pomočjo Beethovna, ki ga uporablja kot inštrument svojega dialoga, kot dirigent in ne skladatelj ? Muti ve, da ni maše na svetu, niti v Vatikanu v Svetem Petru, kjer bi si lahko privoščili tako mašo z Misso solemnis, kot jo te dni dirigira sam. Takšna papeška mentaliteta Mutiju zelo ustreza, kot je bila nekoč Karajanu, ko je imel koncert z Mozartovo mašo v baziliki Svetega Petra pred papežem. Muti je sicer vse Beethovnove simfonije dirigiral že v Scali in bil šele četrti dirigent v Milanu, ki mu je to uspelo. Pred njim so vse Beethovnove simfonije v Scali dirigirali Arturo Toscanini leta 1926, Otto Klemperer leta 1935 in Victor de Sabata leta 1952. Muti sam pa v sezoni 1998/1999. Menda so v Salzburgu (?, podatek o tem, kje, ni preciziran) želeli, da bi Misso solemnis dirigiral že leta 1972, a je bila zanj prehuda umetniška naloga, vse do danes. 49 let.
Sopranistka Ropsa Feola in mezzosopranistka Alisa Kolosova
Muti pravi, da sam primerja Beethovnovo glasbo z Michelangelovimi freskami v Sikstinski kapeli. Za Mutija Mozart simbolizira Boga na zemlji, Beethoven pa, če že mora primerjati, je kot Everest človeštva. Mozart prihaja iz večnosti, Beethoven jo kaže.
Koncert s štirimi solisti pred zborom
Za Mutija je Missa solemnis najpomembnejša glasbena stvaritev izmed vseh maš, vključno z Bachovo Mašo v h-molu, pri kateri je vse globoko, na najvišji ravni, jasno, svečano in lepo, medtem ko vidi v Missi solemnis eno izmed najkompleksnejših glasbenih del sploh. Ob tej maši nimaš druge možnosti, kot da se z njo boriš.
Zahvala koncertnemu mojstru
To je razlog, zakaj se malo dirigentov spopade z dirigiranjem Misse solemnis. Furtwängler jo je dirigiral le dvakrat, leta 1921 in 1930, prav tako Toscanini, a šele na starost. Večkrat Herbert von Karajan. Muti se je navezal na svoja jubileja; osemdesetletnico in petdesetletnico neprekinjenega (razen enega leta) nastopanja v Salzburgu in ob festivalovi stoletnici.
Riccardo Muti
Muti je opozoril na Beethovnov odnos do latinščine med ustvarjanjem in opazil, kako je latinščina skladatelja navdahnila, da je različne vokalne dele prikazal kot inštrumente. Missa solemnis je zmagoslavje kontrapunkta, kar se je med koncertom poudarjeno slišalo oziroma je Muti ta kompozicijski element v maši poudaril. Muti je med študijem spoznal, da noben skladatelj ni tako razumel pomena celotnega teksta maše kot Beethoven. Za Mutija je Beethoven molivec vsega človeštva k Bogu.
Monumentalnost
V Kyrie eleison Muti vidi, kako orkestrski uvod že sledi ritmičnemu vzorcu besede Kyrie. Gloria vključuje poudarke na miserere nobis (usmili se nas) v zboru, ki ga ponovi tenorist kot o miserere nobis, česar v liturgičnem tekstu v taki dvojni obliki ni. Credo je izreden po svoji monumentalnosti. Flavta solo v Et incarnatus est predstavlja Svetega Duha. Orkestrski preludij med Sanctus in Benedictus kaže na bodočega Mahlerja. Po koncertu sem mu pripomnil, da je Benedictus najbolj moderen in mi je Muti odgovoril, da je modernejši kot so mnoga druga dela tedaj. Ravno tu pa je Muti na koncertu še posebej poudaril dolg solo koncertnega mojstra, kar je pravzaprav glede na že itak dolgo mašo bila presenetljiva skladateljeva odločitev. Razlaga tega sola je, da je Beethoven v njem izrazil Kristusovo prisotnost pred oltarjem. V Agnus Dei pa je Muti opozoril na Beethovnovo agresivno intenzivnost, kot se je kasneje pokazala v Verdijevem Requiemu. Če želiš dojeti Misso solemnis, moraš slediti tekstu in ga seveda do popolnosti razumeti.
Ovacije za soliste
Analiza vsega okolja nastajanja Misse solemnis, z mnogimi skicami, osnutki, nekajletnimi napori, primerjavami z mašnimi tradicijami (Bach, Händel oratorij Mesija, Haydn, Mozart), pa vse do naročila, posvetila in prve izvedbe, kaže kako se je Beethoven zavedal svoje posebnosti, kar je glasbena zgodovina potrdila.
Riccardo Muti
Česa pa se je zavedal dirigent Riccardo Muti ? Vsega tega in še več; svojih sedemdesetletnih glasbenih izkušenj, ki so srečale veliko več del, kot jih je bil mogel spoznati Beethoven. Od tod v bistvu lahko delo ali mogočno delo, ki ni kazalo tako velikih naporov, kot je bil mogočen glasbeni vtis celote.
Ovacije za odličen zbor dunajske Državne opere
Muti je imel na voljo tako Dunajske filharmonike kot zbor dunajske Državne opere, ki med festivalom deluje kot Koncertno pevsko združenje. Zbor je pel fenomenalno; na začetku še malo umirjeno, ker je Kyrie v bistvu počasen, potem pa vedno bolj izrazito, s prvim vrhom v sijajnem visokem sopranskem Qui sedes ad dexteram patris, s ponovitvijo v moškem delu zbora; dinamično, glasovno zlito, zrelo, čisto, z neverjetno dinamiko, ki kaže na elementarno glasovno moč in povsem izdelano pevsko tehniko slehernega posameznika (okrog 80 pevk in pevcev). Vrhunec se je začel s tenorskim zborovskim Quoniam tu solus Sanctus, ki ga ponovijo soporani z zelo dolgo visoko linijo, potem se začenja znamenita fuga, v kateri zbor totalno razširi svojo funkcijo, tako da orkestra praktično ni ali ga komajda slišiš. Tu nastopijo še solisti, a se v Amen vendarle vse strne v izrazno vokalno moč zbora, še posebej visokih sopranov, ki jih je Beethoven še posebej izpostavil ali “obremenil”. Amen je zelo dolg, pravzaprav neverjetna kompozicijkska eksplozija, ker se dvakrat ponovi in se na koncu oblikuje kot Gloria. Konča s slavo.
Slovo solistov
Credo je bil še bolj epski, intenziven, z velikimi uvodnimi zvorovskimi poudarki, dinamičnimi, že kar vodilnimi karakternimi potezami, s katerimi je Beethoven v visokih sopranskih legah v bistvu želel poudariti tiste glasovne zmožnosti in značilnosti nekdanjih zborov, tudi s kastrati, ki so peli tako, da bi bili bližji Bogu. O teh Beethovnovih miselnih povezavah sicer nisem zasledil opomb.
Okrog Ex Maria Virgine se prepletajo solistični glasovi, zelo umirjeno, saj gre vendarle za Devico Marijo. Et resurrexit tertia die je spet zborovska eksplozija, ki se nadaljuje ves čas. Muti je izredno pazil na dikcijo zbora, da bi bilo vse čim bolj razumljivo in prezentno, kar pa je bila že naloga zborovodje Ernsta Raffelsbergerja. Na sredini Creda je vrsto trenutkov, ko se mora dirigent odločiti, kakšen karakter interpretacije bo izbral; ali bo v kontrapunktu poudarjal moč, napadalnost zvoka orkestra in zborovskih glasov, osebno svobodo, boj človeka z Bogom morda. Tu je tisti moment, ko pride do izraza sam tekst, ali ga dojameš kot verski obrazec ali kot človekovo duhovo moč. Solisti so tu skupaj, a zelo umirjeni in počasni do sklepnega Amen, ko se zbor z odsekanim zlogotvornim A – men dramatično izpostavi, a spet umiri in pokaže svoj ponižni obraz pred Božjim obličjem. Muti je bil tu verodostojen.
Mutijeva zahvala zboru
Sanctuse je uvodoma najbolj miren del Misse solemnis. Muti je ustvaril intenzivnost, ki poudarja lepoto svetega. Moška solista sicer dodajata nekaj majhnih “dramatičnih” poudarkov, ki pa jih seveda razširi z vsem dramatičnim zasukom spet soopranski del zbora s poudarkom na gloria tua.
Dostojanstvo
Benedictus je zatem počasnejši oziroma je medigra, prehod iz Sanctusa, kot jo je dojel Muti, zares bila kar mahlerjanska. Solo violine, kot že rečeno, ima posebno funkcijo, saj je speven, molitven, ilustratorski Kristusove podobe, česar sta se zavedala tako koncertni mojster kot dirigent, ki je pustil solu ves melodični izraz in poudarek, ob orkestrski spremljavi, zlasti nekaj pihalskih solih, dokler se ne oglasijo solisti izmenjaje z Benedictus, zelo mirno, ob še vedno spremljavi violinskega sola in zatem zborovskega In nomine Domini, pa spet solov, še posebej sopranistke, tako da je ta Domini dolg in morda celo večpomenski ? (Blagoslovljen je, ki prihaja v imenu Gospodovem). Zadnji verz Osanna in excelsis je zborovski.
Hvala, pojdimo
Agnus Dei začenja bas solo s celotno frazo in s poudarkom na Miserere nobis, za kar mora imeti basist primerne nižine. Na basista se navezujejo zatem še vsi trije solisti, še posebej je izpostavljen tenorist, v nadaljevanju sopranistka. Spremljava je umirjena. Drugi del povzame zbor, spet vodilni soprani. Pacem se ponavlja, zatem pa še enkrat Agnus Dei, ki ga je Beethoven dramatiziral in kontrapunktično zaokrožil z orkestrom, ki ga je Muti zelo ali še zadnjič poudaril. Dona nobis pacem je zborovsko priprošnjiški, a mu je Muti s poudarkom na orkestru dal bolj karakterno zahtevo.
Mutijeva zahvala zborovodji Ernstu Raffelsbergerju
Za Dunajske filharmonike po tehnični plati Missa solemnis ni kakšen velik zalogaj, še posebej, če imaš pred sabo dirigenta, ki natanko ve, kaj hoče in to zna doseči. Muti je prišel ob pravem času še Beethovnovega jubileja, čeprav je bil že lani. Izvedba je bila monumentalna še po zaslugi odličnih solistov; po svoji glasovni tipiki in izrazni moči so izstopali vsi: italijanska sopranistka Rosa Feola, ruska mezzosopranistka Alisa Kolosova, ruski tenorist Dmitrij Korčak in ruski basist Ildar Abdrazakov, ki med omenjenimi z Mutijem sodeluje največ časa. Solisti so bili postavljeni tik pred zbor, tako da so se njihovi glasovi ob skupnem petju z zborom zlili v eno vokalno monumentalnost.
Stoječe ovacije 2200 poslušalcev
Muti je pokazal vso svojo enkratno umetniško osebnost na način analize in sinteze, študija in razumevanja, pripravljenosti, da izpostavi in osmisli vsak detajl, da sledi Beethovnovi poti razumevanja sleherne besede teksta v liturgičnem in seveda tu samo koncertnem smislu. Bolj je odprto vprašanje Mutijeve oddaljenosti ali bližine dejanske vsebine petega, lastno religiozno čutenje, še bolj pa, koliko vere imaš v sebi in kakšno potrebuješ, da vse to, kar smo videli na koncertu v Veliki festivalski dvorani, lahko s tako monumentalnostjo izraziš. Je vera v glasbo lahko višja ali močnejša od vere v Boga ? To bom Riccarda Mutija vprašal prihodnjič.
Slovo
Marijan Zlobec