Zakaj je v Sloveniji že več glasbenic kot glasbenikov, več likovnih umetnic kot umetnikov, pesnic, prevajalk, igralk, pevk… je vprašanje, na katerega bi morala dati kulturna sociologija in antropologija, a je že tako, da so se v zadnjih desetletjih razmere zelo spremenile; moški so spoznali, da se ukvarjanje z umetnostjo ne izplača, ženske pa, da ni pravih moških zanje, za zakon, otroke…
Eva – Nina Kozmus
Vsekakor so bile razmere v umetnosti vedno take oziroma podobne, vsaj skladno s takratnim družbenim razvojem. Pravi umetniki so se vedno prebili v ospredje; če je kdo odpadel, je na njegovo mesto takoj vstopil nekdo drug. Podobno kot v športu danes, kot smo videli v Tokiu. Zgodovina je dovolj bogata, četudi je kdo izmed zelo nadarjenih odpadel.
Karmen Pečar Koritnik
Videli pa smo sinoči v polni Križevniški cerkvi, kako so se prebile v ospredje tri odlične slovenske glasbenice: harfistka Mojca Zlobko Vajgl, flavtistka Eva – Nina Kozmus in violončelistka Karmen Pečar Koritnik, vse tri z bogatimi mednarodnimi glasbenimi izkušnjami. Med njimi flavtistka stalno deluje in živi v tujini, najprej v Kataloniji, sedaj pa v Franciji.
Mojca Zlobko Vajgl
69. Ljubljana Festival jim je dal priložnost za predstavitev, kar so izkoristile z vsem interpretativnim žarom, intenzivnostjo in odličnostjo, čeprav je v programu šlo za zelo malo izvirnih del za tako komorno sestavo, ampak smo poslušali razne priredbe. V glasbi je to zelo pogost pojav; v glavnem se aranžmajev lotevajo slabši glasbeniki ali prav taki skladatelji, ki bi radi popravljali boljše od sebe. Ta praksa je zelo razvita v glasbi, na srečo pa je ni v drugih zvrsteh umetnosti, razen ko gre za restavracije starih fresk, slik ipd.
Eva – Nina Kozmus
Kdo je s tem na boljšem, je odvečno vprašanje, saj je jasno, da so mnoge aranžmaje delali sami skladatelji ali pa dovolili, da so jih “v njihovem imenu” in za potrebe izvajalcev drugi. Teh aranžmajev je bilo namreč na letošnjih komornih koncertih na 69. Ljubljana Festivalu zelo veliko, pravzaprav precej več kot filološko čistih skladateljskih del.
Veselje po uspešnem koncertu
Dva interludija za flavto, violončelo in harfo francoskega skladatelja Jaquesa Iberta (1890 – 1962) sta bila vsaj na prvi pogled originalna, a je iz komentarja vendarle razvidno, da je Interludija napisal kot scensko glasbo k trodejanki Zapeljivec Suzanne Lilar, v kateri je znameniti lik Don Juana reinterpretiran iz ženske perspektive. Barvita zvočnost Ibertove glasbene domišljije je v prvem Interludiju z oznako Andante espressivo vtkana v francosko umirjeno eleganco, Allegro vivo pa prinaša španski plesni temperament. (Iz koncertnega lista Helene Filipčič Gardina). Iz posnetkov pa je vendarle razvidno, da skladbo raje izvajajo flavta, klavir in violina ali pa flavta, violina in harfa, ne pa violončelo.
V prvem Interludiju je prevladovala skupna igra vseh treh glasbenic z žlahtno umirjenostjo in prepletanjem sicer počasnih glasbenih tem, kmalu ima sicer poprej spremkljevalna harfa nekaj solo taktov, a se umirjena igra vseh nadaljuje, tokrat je bila v Križevniški cerkvi ekspresivnost še poudarjena in je lepopta vseh greh inštrumentov zlahka prišla do izraza. Prvi Interludij je precej dolg, tako da so vse prefinjene melodične linije prihajale do izraza po lepoti svojega zvoka, čeprav brez kakšnih dinamične razlik, ampak je bilo vse odigrano v pianu, pa tudi zelo počasi. Allegro vivo je povsem spremenil karakter in z dinamično razkošnostjo ali vsaj živahnostjo pokazal glasbeni temperament vseh treh dam. Španski melos je v bistvu zlahka nadvladal ali premagal premalo prepoznavnega ali neizrazitega francoskega, kar pa seveda velja za mnoge kompozicije in skladatelje. Bilo je veliko poudarkov, na primner v barvitem in izjemno prefinjeno zvenečem violončelu, flavta ima nekaj vrhunskih taktov, a morda manj odmpričakovanj, harfa pa ima veliko ritmično zahtevnih spremljav. Skratka v interpretaciji sta se soočila dva nacionalna melosa s španskim zmagovalcem.
Eva – Nina Kozmus
Tri ruske pesmi Mihaila Glinke smo poslušali v priredbi violinista in skladatelja Eduarda Herrmanna (1850 – 1937), ki je bil več let koncertni mojster cesarskega orkestra v Sankt Peterburgu. V skladateljevem opusu Mihaila Glinke je med drugim dolga vrsta romanc in samospevov; Herrmann je tri priredil za violino, violo in klavir, tako da ni čisto jasno, čigava je priredba za sinočnjo zasedbo… Napisane so z oznako I. Moderato, II. Moderato, III. Andante mosso. Prevladuje rudski ljudski melos, ki ga v prvi pesmi nakaže že harfa solo s svojo melodijo; povzame jo flavta, violončelo pa je bolj spremljava, a ohranja celotno spevnost in zvočno prelivanje melodij, še posebej v dialogu med vodilno flavto in violončelom v nadaljevanju, medtem ko harfa ostaja v prefinjeni spremljevalni funkciji do skupnega izzvena.
Ta tehnična nezahtevnost se ponovi v drugi pesmi, prav tako Moderato. Pravzaprav gre za nekakšno varianto prve pesmi. Vse je v iskanju lepote ruskega melosa, skupni prefinjeni igri, sozvočju, ujemanju, iskanju melodičnega ali pesemskega bistva.
V tretji pesmi prevladuje spet uvodna flavta, nanjo se navezuje violončelo, medtem ko ostaja harfa v spremljavi. Nadaljuje se s prepletanjem melodij, a vseeno izraz ni tako močan, ker prevladuje lirizem, da ne rečem melanholičen melos, ob katerem bi lahko prepoznal tisto, kar je hotel Glinka, namreč prikazati prostranost ruske pokrajine. V cerkvi je vse zazvenelo prefinjeno.
Karmen Pečar Koritnik
Claude Debussy (1862–1928) je v glasbeni svet vnesel več inovacij, ni pa maral termina impresionizem, s katerim ga povezujemo. Arabesko št. 1 z oznako Andantino con moto je izvirno napisal za klavir. V priredbi za flavto in harfo Faith Carman so toni, ki so nosilci melodije, iz večplastnega vodenja glasov (klavirskega parta) s številnimi ondulacijami arpeggiov z občutkom razdeljeni med flavto in harfo v eteričnem pogovoru. Debussyjevo zgodnje delo že kaže skladateljevo raziskovanje novih zvočnih barv, izmikanje tonalnemu središču in poigravanje s harmonijo z uporabo pentatonike; zanimivost skladbe je tudi poliritmija. (Iz koncertnega lista)
Morda je skladba manj impresionistična, a je vendarle v njej veliko zvočnih vtisov, začenši s flavto solo, na katero se naveže violončelo skoraj kot kakšen odmev na poprejšnjo melodijo, medtem ko harfa dodaja svoje zvočno žuborenje, kot slikanje kakšnih prizorov iz narave. Tu smo občudovali najprej občuten zvok flavte, izrazito harfo z bravuroznimi pasažami, na nekaj mestih se oglasi gozdna ptica…
V aristokratski družini rojeni Mihail Glinka je prejemal glasbene lekcije, komponirati pa je začel kot samouk in glasbeno znanje poglobil med potovanjem po Nemčiji in Italiji. Pred tem je bil nekaj let zaposlen na ministrstvu in okušal živahno dogajanje sanktpeterburške družbe. V tem času je napisal tudi Nokturno v Es-duru, in sicer za klavir ali harfo solo, domnevno za svojo tedanjo simpatijo, mlado harfistko. Delo iz leta 1828 zaznamuje lirična kantabilnost, izpostavljeno melodično linijo pretežno podpirajo razloženi akordi. Skladba ekspresivne mehkobe se mestoma dramatizira v krajših viharnih odsekih z nenadnimi dinamičnimi kontrasti. (Iz programa).
Harfa solo je zazvenela pod prsti Mojce Zlobko Vajgl v vsem sijaju. Nokturno je v bistvu pesemski, zelo melodičen, po občutku presenetljivo impresionističen, vsekakor pa s solistko mojstrsko izveden.
Mojca Zlobko Vajgl
Astor Piazzolla (1921–1992) je znamenit ambasador tanga – novo življenje mu je vdihnil, ko ga je prepletel s klasično in jazz glasbo in ustvaril svojstven slog novi tango (tango nuevo). V priljubljeni štiristavčni skladbi Zgodovina tanga (Histoire du tango) avtor zvočno oriše razvoj tanga. Café 1930 po skladateljevih besedah prikazuje čas, ko »tanga niso več plesali kot leta 1900, pač pa so ga raje poslušali; postal je bolj muzikalen, bolj romantičen«. Uvodni in sklepni del označuje razmišljajoče melanholično vzdušje s čutno melodijo, srednji del pa se razživi v vedrini dura. Delo iz leta 1985 je napisano za flavto in kitaro, izvaja pa se v najrazličnejših zasedbah; za koncert v Križevniški cerkvi v priredbi Kari Vehmanen za flavto in harfo. (Iz programa).
Tu bi se dalo dialogizirati, koliko je zvočnosti argentinskega tanga v podobi teh inštrumentov; je utrip, je melos, je zgodovina, je spremenljiv ritem, pa tudi dinamika, a je vendarle vtis na koncu izvedbe, da pa nekaj manjka. Malo premalo Argentine, če ni njihovega glavnega inštrumenta.
Polna Križevniška cerkev
Sloviti violinski virtuoz Niccolò Paganini (1782–1840) je znal s svojo močno odrsko prezenco narediti iz svojega koncerta pravo senzacijo. Med njegovimi neverjetnimi poustvarjalnimi vragolijami je bilo tudi igranje na zgolj eno struno (pogosto na koncu koncerta, ko je druge tri že potrgal). Za izvedbo na G-struni je sebi napisal Fantazijo Mojzes. Izposodil si je temo molitve »Dal tuo stellato soglio« iz Rossinijeve opere Mojzes v Egiptu, jo najprej predstavil v različnih registrih, nakar jo je še vse bolj kompleksno variiral v zanj značilnih vražjih tehničnih podvigih. Slišati smo priredbo za violončelo in harfo priznanega violončelista Luigija Silve. (Iz programa).
Tu sta bili violončelistka in harfistka sijajni, seveda še posebej violončelistka, ki je navdušila tako s posebno lepoto svojega inštrumenta, kar kaže na lepoto njene osebnosti ali duše, veliko je bilo tehničnih prijemov (flažoletnih tonov), variacij, vsakršnih spretnosti, tako da je dajala malo konotacij ali asociacij na slavnega goslača.
Zelo malo je znanega o Nikolausu Moritzu Mostlerju (1879–1963), ki je bil v letih 1895–1908 harfist orkestra Deželnega gledališča v Ljubljani. Koncertiral je na turnejah po Nemčiji, Italiji, Švici in na Nizozemskem in bil glasbeno dejaven tudi kot skladatelj. Svojo Serenado za harfo (Harfenständchen) je posvetil Josefu Hermannu Schneiderju, skladatelju, dirigentu, glasbenemu učitelju in regenschori v mestni cerkvi v Saazu. Skladba je izvirno napisana za violino, violončelo in harfo. Vsako glasbilo je v določenih pasusih nosilec melodike, se pa tudi prepletajo v bujni spevnosti in ljubki mehkobi, ki pričara sceno večernega vzdušja. (Iz programa). Čeprav je delo predstavljeno kot Serenada za harfo, kar je bilo malo zavajajoče, nastopajo v resnici vse tri glasbenice in smo poslušali trio, a vtis je vendarle bil, kot da je v programu nekaj narobe.
Maurice Ravel (1875–1937) je za klavir napisal Sonatino, ki jo je njegov nekoliko mlajši sodobnik Carlos Salzedo priredil za trio flavta-viola ali violončelo-harfa in ji nadel naslov Sonatina v triu (Sonatine en trio). Ravelovo impresionistično zvočnost, uokvirjeno v tradicionalno strukturo sonate, je domiselno razpel v konverzacijo med zvočno precej različnimi glasbili. Tako je dodatno popestril Ravelove odtenke pretežno nežnih barv v prepletu tonalne in modalne harmonije ter poudaril motivične sorodnosti med stavki, zlasti med uvodnim Modéré in najživahnejšim sklepnim Animé. (Iz programa).
Poslušali smo mojstrsko, verjetno najbolje napisano skladbo koncertnega večera. Takoj se občuti barvni zvočni impresionizem; veliko je prehajanja solističnih partov med flavto in violončelom, harfa pa ostaja žlahtna v svoji spremljavi. Zanimiv je bil temnejši zvok flavte, ki se je v teh odtenkih nadaljeval v dialogu z violončelom, ki uporablja pizzicato, stavek se mirno konča. V drugem stavku Mouvement de Menuet začenja flavta s harfo, violončelo spet v pizzicatu, malo je spremljave, več je melodij v nadaljevanju do sklepnega izzvena. Tretji stavek Animé je najbolj izrazit, več je trenutkov za solo flavto, violončelo zatem prevzame melodijo še sam, a nadaljuje žlahten dialog s flavto. Veliko je medsebojnega melodičnega prepletanja in izmenjav, na koncu je več dramatičnosti in dinamičnega naraščanja.
Mojci Zlobko Vajgl je na oder prinesel šopek še sin
Po toplih aplavzih in ovacijah so glasbenice dodale še Serenado nemškega skladatelja Alfreda Oelschlegla (1847 – 1915)
Marijan Zlobec