Komorni koncerti na 69. Ljubljana Festivalu, povezani z mednarodnimi mojstrskimi tečaji in z nastopi njihovih profesorjev so se odmevno končali z nastopom izraelskega violista Guya Ben – Zionyja ob klavirki spremljavi Naama Wagnerja in nemškega violončelista Jensa – Petra Maintza s pianistko Keiko Tamura v Križevniški cerkvi.
Guy Ben – Ziony in Jens- Peter Maintz, vse fotografije Marijan Zlobec
Nastopajoči so tokrat izbrali na prvi pogled bolj atraktiven program z deli Ludwiga van Beethovna, Roberta Schumanna in Johannesa Brahmsa, torej v okviru glasbene pedagogike, tradicije, profesorske suverensti in ne nazadnje normativnosti.
Guy Ben – Ziony
Ludwig van Beethoven (1770–1827) je Duo v Es-duru »z dvoje obligatnimi očali« napisal okrog leta 1796; domnevajo, da naj bi delo v popolni obliki imelo še počasni stavek. Glede na uporabljene ključe in oznake med skladbo je sklepati na zasedbo viola-violončelo. Šaljiv naslov nakazuje, da je skladba napisana za dva interpreta, ki nosita očala; najverjetneje sta bila to Beethoven kot violist in njegov prijatelj violončelist baron Nikolaus Zmeskall von Domanowecz. Skladba je bila torej mišljena za zasebno muziciranje, ne za natis, delo z oznako »brez opusa« je bilo prvič natisnjeno šele v 20. stoletju. Ne glede na to, da tematsko gradivo vpelje viola, sta inštrumenta enakovredna glasbena partnerja, prijatelja, ki se pogovarjata, si izmenjujeta misli, si pritrjujeta ali nasprotujeta. (Iz koncertnega lista Helene Filipčič Gardina).
Izvedba je takoj pokazala dva mojstra, profesorja, oba z odličnima inštrumentoma, ki sta se v dialogu kosala za svoj zvočni primat, pri čemer je v akustični cerkvi bilo to takoj opazno, na nekaterih mestih pa zvoka malo preveč, a je že tako, da se Beethoven vedno znova kaže bolj kot epski skladatelj, medtem ko je lirika v njegovem občutenju sveta šibkejši moment. Glasbenika sta ves čas pazila na lepoto tona, a tudi na ujemanje dialoga, tako da je vendarle izpovedna viola v prednosti pred bolj spremljevalnim violončelom. Veliko je kontrastov, a tudi unisonov, malo razlik v tempu, vse do smiselnega in melodičnega konca. Očal glasbenika nista imela in se nista prilagodila naslovu oziroma njegovi “obligatnosti”. Bi izpadla kot komika ?
Beethoven Duo
Robert Schumann (1810–1856) je avtor številnih karakternih miniatur, med katere sodijo tudi štiri Pravljične slike iz leta 1851 za violo (ali violino) in klavir. Posvečene so odličnemu violinistu Wilhelmu Josephu von Wasielewskemu, rednemu gostu glasbenih srečanj pri Schumannovih v Düsseldorfu, pozneje avtorju skladateljeve biografije. Prva »slika« Ne hitro (Nicht schnell) v tridobnem tempu je spevna in razmišljajoča ter nekoliko otožnega razpoloženja. Drugo skladbo Živahno (Lebhaft) veselega vzdušja zaznamujeta zlasti punktiran ritem in živahna motivika, zaradi česar asociira na brezskrbno hopsanje. Sledi dramatična in nevihtno temačna miniatura z oznako Hitro (Rasch). Četrta »slika« odstira povsem drugačno dimenzijo, ki se razprostira v počasnem tempu z melanholičnim izrazom (Langsam, mit melancholischen Ausdruck), prinaša mehko liričnost in se umirjeno tudi konča.
Če je bil Beethoven edini brez klavirske spremljave, je tokrat bil spremljevalec Guya Ben – Zionyja bil Naaman Wagner. Že začetek skladbe nakazuje več počasne melodičnosti, ki jo za violo takoj povzame in nadaljuje klavir, kar pomeni, da je skladba v bistvu zastavljena kot nenehni dialog dveh enakovrednih inštrumentov. Klavir ima ves čas soizpovedno vlogo, rafinirano, nenehno prelivajočo se ali izmenjalno solistično. Že prva “pravljična slika” pa vendarle zastavlja vprašanje, kako se da pravljico koncertno uglasbiti in izpovedati; mišljeno je bolj kot dialog fantazije z možno realnostjo. Prva se mirno konča. Povsem kontrastna, hitra, attacante je druga, z zelo močnim tonom viole, ki ima občasno še sinkopirane in nasploh zahtevnejše ritme. Na tak koncept se navezuje zelo hiter klavir, bodisi sam ali v skupni ritmično ponavljajoče se igre, kot skoraj že kak ritual. Dalo bi si predstavljati ritmično konjsko ježo, če že govorimo o pravljičnih slikah. Živahnost je nenehna in kar dolga, saj se ponavlja. Proti koncu je nekaj melodičnih sprememb do spet mirnega konca. Tretja pravljična slika je še hitrejša, virtuozna predvsem za violo, ki mora pokazati vse znanje, kar našemu koncertantu ni bilo težko, saj je profesorski mojster. Veliko je vedrine, svetlobe, optimizma, moči, tako da bi si pravljičnost težje predstavljal, a skladba spet mirno izzveni. Četrta pravljična slika ima najlepšo melodijo, ki jo takoj nakaže viola, skorajda bi lahko rekli, da gre za schumannovski romantični vokalni melos, za samospev ob spremljavi klavirja. Zakaj je bila v pravljičnem kontekstu potrebna tako človeška melodija, bi se dalo razložiti, kot da je Schumann spoznal, da so se pravljice razblinile v svojo melanholično osebnostno in življenjsko realnost, ki nakazuje bolezen uma. Vedno več je počasnosti, ponovitev iste uvodne melodije še bolj. Pravljičnost je boj s kruto realnostjno. V interpretaciji obeh glasbenikov se je to prepričljivo izrazilo.
Robert Schumann – Pravljične slike
Beethoven je odprl pot klasicistični sonati za violončelo in klavir s svojima prvima tovrstnima sonatama leta 1796, tako da je inštrumenta povezal v bogat in tonsko uravnotežen dialog. Skupno je ustvaril pet Sonat z izvirnim naslovom »za klavir in violončelo«.
Jens – Peter Maintz
Zadnji dve, med tema Sonato za violončelo in klavir v F-duru, je združil v opus 102. Delo zrcali pozno ustvarjalno obdobje avtorja, ki gluh doživlja glasbo v svoji notranjosti in jo pogosto piše v zgoščenih formah.
Naaman Wagner
Sonata je dvostavčna, vsak stavek odpira nekakšen skorajda fantazijski uvod. Andante prvega stavka je meditativni nežni spev violončela in klavirja; njuno izpoved z odločno dramatično temo v fortissimu prestreže Allegro vivace in tudi v nadaljevanju stavka prevladuje nemirno ozračje z robatimi punktiranimi ritmi, številnimi nenadnimi dinamičnimi in izraznimi kontrasti. Napetost se sprosti z uvodnim Adagiom drugega stavka, v katerem se violončelo in klavir nežno pogovarjata, pri tem pa napenjata dolge glasbene linije. Nakar »pokliče« Allegro vivace z žvrgolečim vzpenjajočim se motivom in ponese glasbeni tok v nadvse domiselno, radoživo in duhovito igro s fugatnim lovljenjem in skrivalnicami tišin. (Iz koncertnega lista).
Sonata za violončelo in klavir št. 4 v C – duru, op. 102, št. 1 daje uvodoma priložnost violončelistu, da s svojo umirjeno melodijo pokaže notranje občutenje Beethovna, a se v trenutku karakter nadaljuje v odrezavo dramatičnost, ko se čelistova igra povsem spremeni, z njo pa dinamizira pianistka, tokrat odlična, pianistično zelo občutljiva Japonka Keiko Tamura. Čeprav je sonata dvostavčna, je v resnici štiristavčna, saj sta stavka sestavljena iz Andante – Allegro vivace in Adagio – Allegro vivace. Čeprav ima Jens – Peter Maintz star inštrument; igra na violončelo Ex – Servais Giovannija Grancina iz leta 1697, bi si želel več topline in emotivnosti, več duše. Drugi stavek je prav tako sestavljen in se začne z umirjeno, tokrat vodilno melodijo klavirja in violončelom kot spremljavo, a se vloga hitro zamenja in postane solo melodija violončela prevladajoča. Prehod v hiter konec je napisan mojstrsko, kot nekakšno uvodno “spogledovanje” med inštrumentoma: kdo bo prvi začel, potem pa se njuna igra nenehno v hitrem tempu prepleta, klavir postaja še močnejši, bolj dramatičen, tako kot celoten karakter skladbe. Tu bi se vendarle dalo pomisliti, da je Beethoven vedno mislil na enakovrednost ali enakopomembnost vseh glasbenikov, za katere piše. V tem smislu je sonato zaključil zelo efektno z obema nastopajočima.
Violist in pianist
Bogata komorna zapuščina Johannesa Brahmsa (1833–1897) zajema pet Triov: tri za klasično zasedbo klavirskega tria violina-violončelo-klavir, enega za violino-rog-klavir in Trio za klarinet (violo), violončelo in klavir v a-molu. Slednjega je, tako kot Kvintet za klarinet in godalni kvartet, op. 115, in Sonati št. 1 in št. 2 za klarinet in klavir, op. 120, napisal z mislijo na klarinetista Richarda Mühlfelda, ki je skladatelja povsem očaral s svojim posebno občutenim tonom in pri njem zanetil novo ustvarjalno iskro. Z njim in violončelistom Robertom Hausmannom je Brahms pri klavirju krstil delo pozno jeseni 1891. Četudi je skladbo spodbudilo navdušujoče poustvarjanje klarinetista Mühlfelda, je avtor vsem trem inštrumentom namenil tehtno vlogo v bujni komorni igri.
Pianistka Keiko Tamura
Trio začenja Allegro z bogatim prepletom gradiva obeh tem med glasbili. Iz počasnega Adagia vejeta umirjeno vzdušje in lirična milina osrednjih tem. Nekoliko bolj živahni Andantino grazioso odene spevnost v ritem ljubkega valčka. Skladatelj popestri sklepni stavek Allegro s pogostimi menjavami taktov, razgibanimi ritmi, harmonskimi izleti in energičnim poletom vse do dramatičnega zaključka. (Iz koncertnega lista)
Beethoven – Sonata za violončelo in klavir
Brahms se je tokrat pokazal kot najbolj epsko vseobsegajoči skladatelj, ki je v sebi združeval posebno duhovno moč ali ohranjal notranje ravnovesje in si ni dovolil nobenega “spodrsljaja”. Za nekatere je to precejšnja miselna težava, a vendarle preseneča, koliko mladih glasbenikov (npr. na Mladih virtuozih) se rada odloča za Brahmsove komorne ali solistične kompozicije, bojim pa se, da v smisli: če ne veš kaj bi igral, vzemi Brahmsa.
Trio za violo, violončelo in klavir
Trio za violo, violončelo in klavir v a – molu, op. 114 je napisan v štirih stavkih: I. Allegro, II. Adagio, III. Andantino grazioso, IV. Allegro. Spričo njegovega trajanja okrog petindvajset minut je zapolnil ves drugi del koncerta v polni Križevniški certkvi. Še enkrat je treba reči, da je v izvirniku napisan za klarinet, namesto njega pa smo poslušali violo.
Dodatek z Beethovnom
Uvodno melodijo v prvem stavku Allegro nakaže viola, nanjo se takoj navezujeta violončelo in klavir, ki ima nekaj solo vložkov, precej dramatičnega karakterja. Takoj je opazen močan dialog med vsemi tremi glasbeniki; dinamično in ritmično valovanje, veliko je posameznih taktov melodičnega karakterja tako v violončelu kot violi, klavir je precej bolj spremljevalen. Viola je bolj spevna v visoki legi, violončelo v srednji, zelo občuteno je prepletanje igre, tako da je nujna popolna koncentracija in soobčutljivost v dialogu z mnogimi variantami. Brahms ima posebno izostren občutek za mero, uravnoteženost, skupnost, ujemanje… Stavek izzveni umirjeno, spevno, dolgo.
Slovo nastopajočih v Križevniški cerkvi
Drugi stavek Adagio začenja viola z visoko melodijo ob spremljavi klavirja, medtem ko violončelo v nadaljevanju svojo melodijo le še doda in nastane zelo melodični duet, klavir pa zaslutimo kot oddaljeni kontrast. Stavek se zdi precej dolg, morda celo rahlo razvlečen, veliko je vsakršnih zvočnih kombinacij, izmenjav, dinamičnega prepletanja med piano in mezzoforte, a vseeno glasba tu ne seže ravno v srce. Miren konec ni ravno rezultat kakšne poprejšnje “razburjenosti”.
Tretji stavek Andante grazioso takoj nakaže svoj pravi karakter, z violo solo, izrazito klavirsko spremljavo, zatem še dopolnjeno sozvočje violončela. Precvej je nakazanih solov klavirja, celo bolj dramatičnih, nekaj ritmično zahtevnejših pasaž obeh godal, nekaj plesnih tričetrtinskih ritmov, hipnih ritardandov, kar vse kaže na Brahmsovo prefginjenost, seveda pa tudi izvajalcev, ki se morajo ujemati kolikor se le da.
Četrti stavek Allegro je vrhunec, ker se pokaže Brahmsova moč obvladovanja dolge komorne forme, s poudarjanjem dramatičnosti, suverenosti vseh treh glasbenikov, njihovih solo vložkov, pa izrazite skupne igre, dialoga, brez katerega komorne glasbe ni; vprašanje je le, do kam miselno in izvedbeno solisti sežejo, kako se čutijo, medsebojno ujamejo. Tu je bil dinamični razpon največji, a še vedno pod nadzorom vse do skupnega konca. S tem pa je bil končni efekt vseh glasbenikov dosežen in profesorska profesionalnost vzorno nakazana (tudi svojim udeležencem mednarodnih mojstrskih tečajev) v cerkvi.
Aplavz poslušalcev v Križevniški cerkvi
Za dodatek so se, kot je z odra povedal Guy Ben – Ziony, vrnili k Beethovnu, tako kot so z njim začeli. Izbrali so Adagio iz Beethovnovega Tria za klavir, klarinet (ali violino) in violončelo, tu seveda za violo in violončelo.
Marijan Zlobec