Gostovanja solistov in profesorjev ter njihovi koncerti, povezani z mednarodnimi mojstrskimi tečaji na 69. Ljubljana Festivalu se uspešno nadaljujejo. V Križevniški cerkvi sta nastopila oboist Emanuel Abbühl in flavtist Felix Renggli, vsak s svojo pianistično oziroma oba še s čembalo spremljavo; prvi s Kimiko Imani, drugi s Thomasom Haberlahom, v triih pa je nastopila na čembalu Japonka Imani.
Uvodna Trio sonata C. Ph. E. Bacha, vse fotografije Marijan Zlobec
Kocert so začeli s Trio sonato v d – molu, Wq 145 Carla Phillippa Emanuela Bacha (1714 -1788), vsestranskega človeka, poleg sina slavnega očeta. Dvajset let je deloval kot dvorni čembalist ter učitelj inštrumentov s tipkami pri pruskem kralju Frideriku II. v Berlinu, zatem pa kariero nadaljeval kot glasbeni direktor in kantor v Hamburgu, kjer je nasledil Georga Philippa Telemanna.
Oboist Emanuel Abbühl
Trio sonata v d – molu je bila izvirno napisana za flavto traverso, violino in basso continuo že leta 1747 v Berlinu. Dolgo so jo pripisovali očetu Johannu Sebastianu in jo uvrščali v njegov opus. Po poslušanju se je zdela zmota manj huda, saj je stil še povsem očetov. Oblikovno je zgrajena v treh stavkih: I. Allegretto, II. Largo, III. Allegro. Bistveno je nenehno prepletanje melodij in njihovo prehajanje iz enega inštrumenta na drugega ob strogi, ritmizirani spremljavi čembala (prvi stavek), v nadaljevanju je sonata zelo počasna in manj inventivna, kompozicijsko šibkejša. Tretji stavek pa predstavlja pravo invencijsko prebujo, sproščenost in se osvobodi spon prvih dveh stavkov; celo čembalo postane močnejši in s svojimi poudarki, medtem ko se preplet oboe in flavte že povsem požlahtni. Tako je bil že uvod v koncert prepričljiv.
Flavtist Felix Renggli
Tri romance za oboo in klavir, op. 94 Roberta Schumanna so iz decembra 1849 in logično je, da jih je posvetil svoji ženi, pianistki in skladateljici Clari, so pa edino delo, napisano za oboo. Najprej so ga izvedli v domačem krogu Schumannovih v Dresdnu z violinistom Françoisom Schubertom in Claro Schumann kot pianistko, javno pa šele leta 1863 v Gewandhausu v Leipzigu. Forma A B A in oznake Nicht schnell – Einfach, innig – Nicht schnell je precej nepretenciozna, ne slutimo ničesar izrazitega, še posebej ne romantičnega. Interpretacija oboista Abbühla je bila ravno to; poizkus zapuščanja slehernega romantizma in sentimentalizma v korist nakazovanja modernejših pogledov na interpretacijo, najbrž pa je razumel nekatera specifična dogajanja v Schumannovem življenju, pa ne zato, ker je bila skladba božično darilo in ni nastala za kakega izvrstnega solista osebno, ampak vstopa v kontekst same skladateljeve psihe in njenih skrivnosti, da ne rečem težav.
Vsi trije
Dialodia za flavto in oboo italijanskega skladatelja Bruna Maderne (1920 – 1973) ima svojsko genezo. Nastala je šele leta 1971 za dve flavti ali dve oboi, ali mešano, kar smo doživeli na koncertu v Križevniški cerkvi, kjer so se dialoško prepletali zvoki flavte in oboe. Melodija se uvodoma ali takoj razcepi v dve smeri in se oba inštrumenta vedeta, kot da se ne menita drug za drugega, potem pa se sprijaznita, da je nujen njun dialog, nastane več skupnega igranja, več dvoglasnosti, ujemanja in akordike, pa spet močnih razhajanj v višinah, tempu, skupne virtuoznosti do odrezavega konca.
Trio romanca
Sedem pripovedk za flavto in oboo švicarskega skladatelja Alberta Moeschingerja (1897 – 1985) ima lahko bi rekli najboljši izvedbeni začetek in posvetilo za flavtista Aurela Nicoleta ter oboista Heinza Holligerja, se pravi vrhunec tedaj možnega, ko je delo leta 1979 nastalo. Ni pa, kot smo videli, nikakršne bojazni novih in najnovejših izvajalcev, ki so prepričani vase, kar se je prepričljivo pokazalo na koncertu. Kakšna je podoba vseh sedmih pripovedk, ne vemo, ker sta glasbenika izvedla prvo, tretjo, peto in sedmo, manjkale pa so tri parne. Veliko je skupne igre, prepletanja, staccata, v nadaljevanju prevzame vodilno vlogo oboa in je flavta bolj kot spremljava, a se izmenjavanje vodilne vloge med inštrumentoma ponavlja vse do konca.
Kimiko Imani
Malo nenavaden je bil v nadaljevanju izbor skladatelja Isaaca Albeniza (1860 – 1909) in njegove Seville iz Španske suite š. 1 op. 47 v priredbi D. Walterja za oboo in klavir. Po dveh modernih kompozicijah se je španski melos zdel skorajda že kot glasbena popevka ali digestivo pred naslednjimi glasbenimi obroki. Za oboista Abbühla je bila taka sprememba bolj kot vložek v resnejši programski koncept.
Bach
Izbor francoskega skladatelja Phillippa Gauberta (1879 – 1941) z njegovo Sonato za flavto in klavir št. 2 v treh stavkih je bilo še eno programsko presenečenje. Gaubert je bil skladatelj, dirigent in sam flavtist, prva flavta orkestra Pariške opere, pa vodja orkestra, profesor na Pariškem konservatoriju… Za flavto je napisal tri sonate, tokrat smo poslušali št. 2: I. Pastorale, II. Andante, III. Assez vif. Že uvod zazveni zvočno razkošno, bolj postromantično kot impresionistično. Andante je izrazito melodičen, nagovorno izpoveden, da se v tretjem stavku skladba prevesi v uvodni dinamični nastavek, stil se spremeni in bolj vodi v impresionistično razpoloženje, nekaj je še upočasnitev tempa, ki pa pripelje do virtuoznega konca.
Dialogi za flavto in oboo
Sprva ni bil napovedan, a so kasneje le še dodali v uradni program Johanna Sebastiana Bacha z njegovo Trio sonato v G – duru, BWV 1038, napisano med letoma 1732 in 1735 za flavto traverso, violino in basso continuo v štirih stavkih: Largo, Vivace, Adagio, Presto. Začenja se počasi in spevno, s prevladovanjem flavte, nadaljuje plesno s prepletanjem melodij in obeh pihal, medtem ko ostaja čembalo bolj v ozadju. Nadaljevanje je v počasnem tempu (Adagio) do sklepnega bolj dinamičnega stavka (Presto), ki ga začenja flavta, da bi se z oboo izmenjavala v smiselnem fugatu.
Flavtist Felix Renggli in pianist Thomas Haberlah
Flavtist in oboist sta vsekakor odlična glasbenika, prav tako pianist, pianistka in čembalistka, ki pa je bila zvočno nekoliko umaknjena, tako da bi bilo bolje čembalo pomakniti bolj naprej, solista pa bi ostala na obeh straneh.
Flavtist Felix Renggli
Komorni cikel letošnjega 69. Ljubljana Festivala je sicer ponovil kar precej nastopajočih že iz prejšnjih let, a se je program zamenjal in je nasploh ponudil panoramo del, ki jih pri nas še nismo slišali. Res pa je, da se je slovenska izvirna skladateljska ustvarjalnost postavila ne le v senco, ampak v temo. Slovenskih skladateljev ni, niti jih ni bilo opaziti med občinstvom. Iz te mentalitete ne bo nastalo nič.
Slovo nastopajočih
Marijan Zlobec