Letos zaznamujemo stoto obletnico rojstva Astorja Piazzolle (1921–1992), argentinskega skladatelja, ki je tango povzdignil v visoko umetnost. V Ljubljani in še posebej na Ljubljana Festivalu smo ga v zadnjih letih slišali precejkrat. Spomnimo se samo izvedbe Štirih letnih časov v kombinaciji Vivaldija in Piazzolle, kot jih je pred kakimi petnajstimi leti v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma izvedel sloviti ruski violinist Gidon Kremer s svojim ansamblom Cremerata baltica. A tokrat smo na 69. Ljubljana Festivalu na Kongresnem trgu doživeli poseben večer pod skupnim naslovom Tango story in s ponaslovom V objemu virtuozne strasti.
Plesalca tanga Sara Grdan in Ivan Terrazas, vse fotografije Marijan Zlobec
Čeprav poznavalci tanga in njegove zgodovine trdijo, da se zgodba o tangu kot sofisticirani glasbeni obliki začne že pred Piazzollo, je vedno pomembno, kdo na koncu zmaga in je najbolj izvajan in s tem znan. Še pred Piazzollo je bil pomemben Francisco Canaro (1888–1964), urugvajski violinist in vodja enega prvih tango orkestrov. Njegovi starši so bili tako kot Piazzollovi italijanski priseljenci. Canarovi so se iz Urugvaja preselili v Buenos Aires, v Argentino. Canaro se je sam izučil glasbe. S tangom je nastopal v gledališčih argentinskih elit. Ustanovil je svoj tango orkester in leta 1921 nastopil v Teatro Opera v Buenos Airesu. Redno je koncertiral v Evropi in komaj kdaj prekinil svoje turneje po Južni Ameriki. Canaro je po poeziji Klavir Pabla Nerude v interpretaciji Pavleta Ravnohriba začel večer z Reliquias Porteñas in nakazal preplet poezije, glasbe, petja in tanga.
Sara Grdan in Ivan Terrazas
Prav tako se je v Urugvaju rodil Gerardo Matos Rodriguez (1897–1948), ki je ustvaril morda enega najbolj znanih tangov vseh časov, La Cumparsita. S tantiemami iz tega naslova se je preživljal vse življenje in doživel tudi težek sodni postopek zaradi kraje svoje skladbe. Poslušali smo še Al Compas del Corazón.
Plesalca
Pavle Ravnohrib je nadaljeval s svojo recitacijo Nerude, tokrat s Popolno žensko ( La mujer perfecta ).
Tango ima neverjetno izrazno moč
Ikona argentinskega tanga pa za marsikoga ni Piazzolla, ampak Carlos Gardel (1890–1935). Očarljivi in karizmatični pevec se je rodil v Franciji, njegova mama pa je emigrirala v Argentino. V Argentini so ga oboževali, saj je tango, ki je bil do takrat znan kot instrumentalna plesna skladba, priredil pevski formi. Ni mu odvzel erotičnosti in ni si prizadeval, da bi mu kulturni krogi priznali umetniško vrednost. S svojim mehkim in otožnim baritonom ter talentom je dosegel, da so množice tango vzljubile, njega pa častile. Tako smo poslušali dve njegovi skladbi, ob prvi El día que me queiras se je na odru pojavila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. Poslušali smo še Por una Cabeza.
Ples po celotnem odru
Astor Piazzolla je podobno kot Gardel dosegel, da so tangu začeli pripisovati umetniško vrednost. Če je Piazzolla za tango nekakšen Duke Ellington, je Gardel Frank Sinatra. Piazzolla je bil genij, ki je zmogel iz senzualnega, kontroverznega ljudskega izročila Argentine narediti umetnost. Bil je virtuoz na bandoneonu in v njegovih rokah tango ni bil več plesna glasba, ampak se je pri ustvarjanju zgledoval pri jazzu in oblikah klasične glasbe; vključeval je drugačne harmonije in ritem, ni se izogibal disonancam. Ustvaril je tango nuevo. Najmlajši med vsemi, Juan Carlos Caceres (1936–2015), je naredil še korak naprej: tangu pa tudi milongi, habaneri in drugim oblikam je pianist in pevec vlil veliko čustvene ekspresivnosti, po kateri je zaslovel. Prišel je v Francijo in tam z velikim uspehom ustvarjal vse do smrti. (Po koncertnem listu Metke Sulič).
Pavle Ravnohrib
Tango story je kot koncert počasi prehajala v glasbeno – plesno in poetično predstavo, nad katero je bedel producent in aranžer ter pianist Mladen Delin, čeprav avtorstvo koncepta v bistvu predstave ni izrecno omenjeno, saj ni niče kot tak podpisan. Verjetno je šlo za nekakšno dogovorno soustvarjanje.
Plesalca
Bistven je bil razvoj, panorama, tako nad različnim avtorstvom glasbe, kot pojavom pevke, v funkciji izpovedovalke pristnih latinskoameriških emocij, ne brez plesnih sestavin, a z očitno željo po celostni odrski prezenci. Ireni Yebuah Tiran je to odlično uspevalo, z vrhuncem v francoski verziji besedila za slavni Piazzollov Oblivion, ob katerem sem takoj pomislil na slavno italijansko pevko Milvo, pri katere je Irena pravzaprav dobila navdih.
Irena Yebuah Tiran
Irena Yebuah Tiran je po očetu ganske krvi, kar jo po celostnem izrazu postavlja bolj v kontekst nekega latinskoameriškega esprija, kar je dokazala tako z odličnim petjem v španščini kot francoščini. Brez nje bi koncertu ali predstavi veliko manjkalo. Z izborom Gardelove pesmi, ki govori o ljubezni (Na dan, ko me ljubiš, ne bo nič drugega kot harmonija. Zarja bo jasna in pomlad vesela. Vetrič bo tiho prinesel glasnost melodije in vodnjaki nam bodo dali svojo kristalno pesem). Latinskoameriški izpovedni melos je bolj odprt, metaforično razkošen, glasovno pastozen, vključuje celotno telo kot prezenco osebnostne identitete.
Žiga Golob in Borut Zagoranski
Čilski pesnik Pablo Neruda s pravim imenom Neftalí Ricardo Reyes Baso- alto (1904–1973) je prejel Nobelovo nagrado za literaturo leta 1971. Njegovo življenje je zaznamovala tudi politična kariera. Nekaj let je bil senator Republike Čile, pred tem pa konzul za španske priseljence v Parizu, nato generalni konzul v Mehiki. Pavle Ravnohrib je interpretiral poleg omenjenih Klavir in Popolna ženska še Balado; ob mizi, ko je prisedla še pevka Irena Yebuah Tiran, in najbolj filozofsko Mogoče ne biti pomeni biti ( Tal vez no ser es ser ) iz serije Nerudovih Sonetov, ta kot Soneto LXIX (Tal vez no ser es ser sin que tú seas) iz Sto ljubezenskih sonetov. Poanta soneta je na koncu: sem, ker si ti in si ti, ker sem jaz, in sva za ljubezen.
Plesalca
Mednarodno uveljavljena plesalca tanga Sara Grdan in Ivan Terrazas sta se takoj izkazala kot izredno navdahnjena in ujeta ali skladna v vseh gibih, korakih, prilagajanju, dotikanju, prižemanju, spogledovanju, prihajanju in odhajanju, nenehni ritmiki, ki se odziva tako na glasbo kot lastno elementarno čutenje sebe kot emotivnega, glasbeno – plesno prebujenega posameznika, ki pa išče odziv, da bi skupaj s partnerjem našla poetičnost in identiteto ujemanja brez besed ter dokončno. Ta zavezanost, prepletenost in sklepno predajanje se je najbolj pokazalo na koncu predstave, ko z določenimi gibi, ki spravljajo plesalca na kolena ali na tla, dokazujejo, da je plesnega osvajanja konec.
Amsambel
Večera Tango story kajpada ne bi bilo brez Kvinteta tango z vsemi svojimi finesami, med katerimi pa so vendarle prevladovali trije mojstri: harmonikar Borut Zagoranski, violinist Matija Krečič in kontrabasist Žiga Golob. Pianist Mladen Delin se je zdel nekoliko manj izrazit, prav tako kitarist Marko Korošec, morda je bila fizična razdalja (med pianistom in kitaristom) prevelika, še bolj pa z dodanim tolkalcem Ninom Mureškićem, ki pa je nekako izpadel kot od celote ločen glasbeni individualist, morda celo vsebinsko rahlo zunaj koncepta.
Irena Yebuah Tiran
Irena Yebuah Tiran je izbrala, kot rečeno, francoski prevod najslavnejšega tanga Oblivion, ki smo ga letos na festivalu slišali že tretjič (po harmonikarju Marku Hatlaku in na komornem koncertu z violino Latice Honda – Rosenberg in kontrabasom Boža Paradžika). Če bi rekel, da je šlo za imitacijo Milve, ni to nič slabega, saj je bila ona svetovna pevka. (J’oublie) Irene Yebuah Tiran je bila morda manj teatralična kot je vsaj na posnetku Milva, bolj gladko tekoča, pristna, z manj “pačenja”, seveda pa primerjava z Milvo tu ni potrebna, saj nje ni bilo na ljubljanskem odru.
Še nekaj informacij o nastopajočih iz koncertnega lista
Irena Yebuah Tiran je z odliko diplomirala na salzburškem Mozarteumu in končala podiplomski študij samospeva. Debitirala je v ljubljanski Operi v Mozartovi Figarovi svatbi, pela pa je z Dunajskimi filharmoniki, orkestroma Slovenske filharmonije in RTV Slovenija, Bavarskim radijskim orkestrom, dirigenti, kot so Riccardo Chailly, Emilio Pomarico in Marko Letonja. Kot članica dunajskega vokalnega ansambla Nova je nastopila na več festivalih, pela v pariški Nacionalni operi in Bregenzu. V sezoni 2017/2018 je izvedla mono opero za ženski glas in saksofon Ljubezenske pesmi Ane Sokolović. Je članica Slovenskega komornega glasbenega gledališča, redno sodeluje z Anton Podbevšek teatrom, Studiem XXV, kitaristko Evo Hren ter poučuje petje na novomeški Glasbeni šoli. Je vodja mednarodnega pevskega tekmovanja Sem glasba, sem mesto v Novem mestu.
Yebuah in Delin
Mladen Delin
Žiga Golob in Borut Zagoranski
Harmonikar in pedagog Borut Zagoranski je diplomiral na Glasbeni akademiji v Pulju in prejel rektorjevo nagrado za najboljšega študenta. Podiplomski študij je končal na Kraljevi glasbeni akademiji v Londonu. Leta 1998 je bil kot predstavnik Slovenije finalist tekmovanja Eurovision Grand Prix na Dunaju. Je dobitnik prestižne nagrade Kraljeve glasbene akademije Wigmore. Kot solist je nastopil z več orkestri ter se pojavil na znamenitih odrih, med njimi Wigmore v Londonu, Koncertni hiši na Dunaju in v Berlinu, Benaroya v Seattlu. Je profesor in vodja katedre za komorno igro na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter predava na Glasbeni akademiji v Pulju. Od leta 2014 je pridruženi član Kraljeve glasbene akademije v Londonu.
S poezijo Pabla Nerude
Violinist in skladatelj Matija Krečič je končal študij violine in kompozicije na Deželnem konservatoriju v Celovcu. Aktivno sodeluje z Magnificom, Tomažem Hostnikom, Momento Cigano, v preteklosti s skupino Terrafolk, Galom in Severo Gjurin, Mar Djangom … pa tudi z jazzovskimi glasbeniki, kot sta Marko Črnčec in Žan Tetičkovič. Napisal je glasbo za več kratkih filmov in gledaliških predstav. Je avtor orkestrskih priredb Magnificove glasbe za film Montevideo, vidimo se!. Na festivalu Slovenska popevka 2018 je prejel nagrado strokovne žirije za najboljšo priredbo. Izdal je dva albuma z avtorsko glasbo: Architexture in Cut/Rez. Je soustanovitelj glasbenega društva Janus Atelier.
Pavle Ravnohrib
Marko Korošec je študiral na Pedagoški fakulteti v Mariboru in z odliko diplomiral iz klasične kitare. Diplomiral je tudi iz jazz kitare na celovškem Glasbenem konservatoriju. Ob igranju kitare se je poglobil še v študij ouda – arabske lutnje. Je avtor glasbenih projektov, v sklopu katerih je napisal in posnel glasbo za različne zasedbe, plesne in gledališke predstave, glasbo za otroke, dokumentarne filme. Sodeluje s številnimi mednarodno priznanimi glasbeniki in kulturnimi ustvarjalci. Poučuje kitaro na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana.
Marko Korošec
Žiga Golob je glasbenik, (kontra)basist, ki igra v raznih zasedbah in na prizoriščih na različnih celinah. Z glasbo sega na številna področja umetnosti, kot so improvizacija, šanson, post rock, jazz, tango, nastopa na festivalih, v klubih, gledališčih, pa tudi v zakloniščih, dnevnih sobah in parkih v Evropi, Avstraliji, Afriki in ZDA. Aktiven je na področju sodobnega plesa, gledališča, poezije, (nemega) filma in likovne umetnosti. Izdal je eno pesniško zbirko ter sodeloval pri nastajanju dobrih sto albumov, ki so izšli doma in v tujini. Jeseni 2018 je izšel njegov album improvizacij za solo
kontrabas Spaces II, leta 2021 pa avtorska albuma Obraz ter Marijanski jarek.
Irena Yebuah Tiran
Nino Mureškić
Pianist, vokalist, producent in aranžer Mladen Delin je diplomiral na glasbeni akademiji v Banjaluki in na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Izpopolnjeval se je v Beogradu, Londonu, Parizu in opravljal specialistični študij na Akademiji sv. Cecilije v Bergamu. Študij jazz petja, klavirja in aranžiranja je nadaljeval v ZDA. Redno sodeluje s priznanimi umetniki, kot so New York Voices, Take 6, Naturally 7, Stefan Milenkovich, jazz orkestri BB RTV Slovenija, BB Hrvaška, ter solisti, kot so Vlado Kreslin, Nuška Drašček, Nina Strnad, Maja Keuc in drugi. Je profesor klavirja in umetniški vodja projekta Tango Story in mednarodnega glasbenega festivala Vox Arsane na Ptuju.
Irena Yebuah Tiran
Sara Grdan in Ivan Terrazas trenutno delujeta v Evropi in spadata med najbolj priznane zvezde argentinskega tanga na svetu. Kot inštruktorja sta razvila sodoben sistemski pristop k poučevanju tradicionalnega tanga. Povabili so ju k sodelovanju na številnih festivalih argentinskega tanga po vsem svetu, med drugim sta izvedla tudi delavnice v Sloveniji, Romuniji, Črni gori, na Hrvaškem, v Franciji, Italiji, Nemčiji, na Finskem, v ZDA, na Kitajskem in v Singapurju. V svoji karieri sta bila člana prestižnih gledaliških družb in nastopila v oddajah Romper el Piso (Izraelski plesni festival; Plesni festival Jacob’s Pillow; Mednarodni plesni festival Vail; New York City Center), Obsesion Tango v kulturnem centru Borges, Connectango, tango podjetje Roberta Herrere v La Estancia, Rhythm and Passion Show ter Borgesu in Piazzola Tangu ter s Simfoničnim orkestrom v Vermontu, Tangovskim orkestrom Romulo Larrea, Panameriškim simfoničnim orkestrom iz Washingtona, Eternal Tango Quartet in Avantango. Leta 2018 sta ustvarila svojo edinstveno plesno skupino FMT Dance, njihov namen je raziskati ideje o presečišču tehnike in izražanja med različnimi plesnimi slogi, ponuditi priložnosti bodočim plesalcem po vsem svetu in ustvariti čudovite izvirne produkcije z avtorsko glasbo.
Plesalca s Kvintetom tango
Nino Mureškič je v več kot 30 letih delovanja dejavno koncertiral in posnel mnogo albumov in zgoščenk z umetniki z vsega sveta. Posnel je tudi prvi slovenski avtorski prvenec na okvirni boben Manas. Afriške bobnarske umetnosti se je začel učiti pri gvinejskem mojstru Mamadyju, nadaljeval pri Glenu Velezu (New York) za okvirni boben. Leta 2005 je nadaljeval študij indijske ritmične teorije pri Panditu Surešu Talvalkarju (Mumbaj). Letos je kot tolkalec prvič sodeloval v operni predstavi (Deklica z vžigalicami) slovenske skladateljice Tine Mauko.
Pavle Ravnohrib je končal študij igralstva na AGRFT. Trideset let je bil zaposlen v Slovenskem mladinskem gledališču, od leta 2010 je član Anton Podbevšek teatra. Igral je v skoraj vseh slovenskih profesionalnih gledališčih. Je stalni sodelavec Radia Slovenija in slovenskega programa RAI. Prepoznaven je po vlogi Franceta Prešerna v istoimenskem filmu in nadaljevanki. Za sabo ima okoli 40 filmskih vlog. Je prejemnik številnih uglednih gledaliških in filmskih nagrad.
Program :
Pablo Neruda: Piano (Klavir)
Francisco Canaro: Reliquias Porteñas
Gerardo Matos Rodriguez: La Cumparsita, Al Compas del Corazón
Pablo Neruda: La mujer perfecta (Popolna ženska)
Carlos Gardel: El día que me queiras, Por una Cabeza
Astor Piazzolla: Adiós nonino, Michelangelo 70
Pablo Neruda: Balada
Astor Piazzolla: Balada para un loco, Milonga del Ángel, Primavera Porteña, Invierno Porteño
Pablo Neruda: Tal vez no ser es ser (Mogoče ne biti pomeni biti)
Astor Piazzolla: Oblivion, La misma pena
Juan Carlos Cáceres: Tango negro
Astor Piazzolla: Liebertango
Pri tangu je ženska morda najbolj drzna
Tango ima največ dramskih elementov
Marijan Zlobec