Serija komornih koncertov na 69. Ljubljana Festivalu se zelo uspešno nadaljuje. Sinoči sta v Križevniški cerkvi nastopila violinistka Latica Honda – Rosenberg in kontrabasist Božo Paradžik. Oba sta profesorja na Mednarodnih mojstrskih tečajih Festivala Ljubljana.
Latica Honda – Rosenberg, vse fotografije Marijan Zlobec
Latica Honda – Rosenberg je zrela koncertantka in pedagoginja. To se vidi takoj; s svojo razkošno odrsko prezenco, z neobičajno obleko in rokavi, ki zlahka prekrijejo lok v desni roki, da vedeti, da se zaveda svoje izkušenosti, izrazne interpretativne moči in suverenosti, ki ne bo imela nobenih šibkosti, popuščanj v intenziteti nastopa ali v necelovitosti pogledov na celoto, čeprav v bistvu ne išče kakšnih efektov, ampak ostaja zgolj v domeni interpretacije in njene globine.
Latica Honda – Rosenberg
Violinistka si je najprej izbrala redko slišane Variacije na Corellijevo temo Fritza Kreislerja, slavnega violinista in skladatelja. Variacije niso tako virtuozne, kot bi pričakovali, niti po melodijah niti po tehnični zahtevnosti, a je solistka ob spremljavi pianistke Zuzanne Basinske takoj pokazala sijajen zvok svoje violine; močan, temen, nadzorovan v vseh odtenkih, tehnično brezhiben v težkih pasažah, skratka violinistka je poudarila svoj solistični perfekcionizem, ki se ujema s profesorskim, saj je jasno, da lahko uči samo tisti, ki največ zna. Ta vrhunski kriterij in standard, ki si ga postavlja Latica Honda – Rosenberg, je zavidanja vreden. V cerkvi je zvok njene violine še izrazitejši, da ne rečem opojnejši.
Pri Ernestu Blochu in njegovi Suiti št. 1 v g – molu za violino solo je Latica Honda – Rosenberg bila precej omejena na poseben, pogojno rečeno judovski slog in sam čas nastanka kompozicije v štiri stavkih: I. Prelude, II. Andante tranquillo, III. Allegro–Andante, IV. Allegro energico. Suito št. 1 za violino solo je napisal leta1958 za slovitega violinskega mojstra Yehudija Menuhina. Suito je izvedla skorajda brez členitve, tako da je bil vtis celote precej monoton, vsekakor pa je bila skladba izbrana morda bolj pedagoško kot koncertantno reprezentativno.
Najbolj je zablestela z interpretacijo danes koncertno precej prezrtega Eugèna Ysaÿea in njegove Poème élégiaque v d – molu, op. 12. Rapsodično Poème élégiaque je ustvaril v letih 1892 in 1893, ko je bil profesor na konservatoriju v Bruslju. Začetni spevni del se spreobrne v temačno pogrebno sceno, ki se postopoma razživi in kulminira v fortissimu dvojemk; Poco adagio umiri tok in ga vnovič ponese v tone liričnega hrepenenja, ki prek spuščajočih linij v počasnem tempu postopno ponikne v pianissimu. Zanimivost skladbe je uporaba scordature, s čimer je zvok violine temnejši. Delo je posvečeno Ernestu Chaussonu, ki mu je skladba pomenila zgled za znamenito Poemo. (Helena Filipčič Fardina). Violinistki je ta elegični, če že ne kar baladni karakter skladbe zelo blizu, ker jo predstavlja kot zrelo, poglobljeno, izkušeno in predvsem barvno zvočno mojstrico na svojem inštrumentu, v cerkvi pa se globina dojemanja dela le še potencira.
Božo Paradžik
Božo Paradžik prav tako ni želel izbrati kakšnega popularnejšega programa ali priredbe, ampak je izbral dve izvirni deli za kontrabas in klavir; spremljala ga je pianistka Annalisa Orlando. Najprej sta izvedla Sonato za bas in klavir v Parizu rojenega pianista in skladatelja Sergea Lancena (1922–2005). Sonata ima štiri stavke; I. Andante quasi recitativo, II. Moderato, III. Vivace, IV. Allegro vivo. Lancen je zelo zgodaj pokazal veliko glasbeno nadarjenost ter željo po komponiranju in je že pri petnajstih imel samostojni pianistični recital. Osvojil je ugledno rimsko nagrado Pariškega konservatorija in prejel več priznanj za kompozicijsko delo. Nekaj ustvarjanja je namenil tudi kontrabasu; njegova ekspresivna Sonata za kontrabas in klavir je posvečena odličnemu romunskemu kontrabasistu Yoanu Goilavu.
Božo Paradžik
Paradžik je bil tu zelo prefinjen interpret; znal je zajeti pravilno ali oznakam stavkov ustrezno naravo in stil interpretacije, ki je bila precej umirjena, več virtuoznosti sta ponudila zadnja stavka, tako da smo poslušali nek smiselni in celoviti razvojni lok, ki pa se po kakšni izrazitejši melodiji ne more izkazati.
Božo Paradžik
František Hertl (1906–1973) je bil priznani češki kontrabasist, vodja kontrabasov Češke filharmonije, profesor na konservatoriju in akademiji za glasbo v Pragi, dirigent in skladatelj. Češkoslovaško združenje skladateljev mu je naročilo 30 Miniatur za kontrabas in klavir. Ni znano, zakaj niso prispele pristojnim za izdajo. V serijah po šest zdaj izhajajo na pobudo Boža Paradžika, njegovega nekdanjega profesorja Jiříja Hudeca in skladatelja Jiříja Gemrota, z dovoljenjem Hertlove hčere Květe Hertlove, ki ji namenjajo ves izkupiček od prodaje. Značajsko in zvočno raznolike Miniature so pomemben prispevek k repertoarju za kontrabas, snovalci projekta njihove izdaje pa so se potrudili pripraviti dve različici, zato da kompozicije ustrezajo različnim uglasitvam kontrabasa. (Iz koncertnega lista).
Božo Paradžik
30 miniatur za kontrabas in klavir je dočakalo, čeprav v izboru prvo izvedbo v Sloveniji. Poslušali smo: I. Alla polacca, II. Barcarola, IX. Burleska, IV. Pastorale, XIII. Tocattina, XV. Gavotta, XXVII. Humoreska in XXIX. Etuda. Paradžik je dajal tudi tokrat poudarek na oznakah stavkov oziroma miniatur, a se hkrati ni mogoče izogniti vtisu, da gre za nek tako velik “venček” miniatur, ki se jih v bistvu ne da izvesti v celoti, ampak je izbor odvisen od solista, s tem pa je praktično vsaka interpretacija drugačna.
Oblivion Astorja Piazzolle za dodatek
Po toplih aplavzih in ovacijah sta se oba solista občinstvu zahvalila še z dodatkom, tokrat v posebni verziji za violino in kontrabas ob spremljavi klavirja – Oblivion Astorja Piazzolle.
Marijan Zlobec