Na 69. Ljubljana Festivalu se še naprej nadaljuje serija odličnih komornih koncertov. V Križevniški cerkvi so tako sinoči nastopili letošnji profesorji na mednarodnih mojstrskih tečajih: trobentač Reinhold Friedrich, njegova pianistična spremljevalka Eriko Takezava, ki je nastopila tudi kot solistka, ter pianist Epifanio Comis.
Trobentač Reinhold Friedrich in pianistika Eriko Takezava, fotografije Marijan Zlobec
Reinhold Friedrich je morda največji fenomen na trobenti po Francozu Mauriceu Andréju, vsekakor pa so ga že zdavnaj opazili mnogi glasbeni organizatorji, festivali, dirigenti, kot Claudio Abbado, ki ga je povabil kot prvega trobentarja v svoj Luzernski festivalski orkester, ta pa deluje le med festivalom in je sestavljen po osebnem povabilu najboljših glasbenikov iz raznih orkestrov plus mnogih čistih solistov, ki z orkestrom delujejo v času festivala.
Reinhold Friedrich
Po koncertu je Branimir Slokar Reinholda Friedricha vprašal, kdo je napisal priredbo Gershwinove Rapsodije v modrem za trobento in klavir, kot sta jo izvedla z japonsko pianistko Eriko Takezava. Trobentač je odgovoril, da so to sokompozicijsko delo opravili slavni ruski trobentač Timofej Dokshidser, ameriški trobentač Edward Hankins Tarr in sam Reinhold Friedrich. Zanimiv je bil sam začetek, v katerem je po kratkem solu, kot ga sicer izvaja klarinet, trobentač bolj uporabil ustnik kot zvočilo neidentificiranega karakterja, da bi takoj zatem glasbenik dosegel svoj prvi zvočni vrh.
Dobro obiskana Križevniška cerkev
Rapsodija ohranja svojo celotno melodično podobo in strukturo; dolga je kakih petnajst minut, tako da prevzameta klavir in trobenta različne inštrumentalne” funkcije. Izmenjujeta se klavir in trobenta, ki je po potrebi prilagojena svoji funkciji, potem se spreminja njen različno sordirani zvok, dihanje in petje skozi krilovko. Dialog s klavirjem je kontinuiran in prefinjeno določen, da ne “trpi” sicer znan zvočni vtis Rapsodije že od prej, se pravi ob času nastanka leta 1924, in da ostaja delo hkrati še vedno pristno, ameriško po koloritu, stilu, izpovedi, po samem občutenju časa in uspešnem skladateljevem prehodu iz odrsko – scenske h koncertni glasbi.
Eriko Takezava
Ta koncertna preizkušnja je bila v celoti sijajna.
Eriko Takezava
Eriko Takezava in Reinhold Friedrich sta svoj nastop sicer začela z Legendo za trobento in klavir romunskega skladatelja Georgea Enescuja. Pričakoval sem tehnično zahtevnejšo, virtuoznejšo skladbo, a se je izkazala kot razpoloženjsko lirična, čeprav ne ravno impresionistična. Njena kromatičnost kaže na nekatere bolj eksperimentalne pobude skladatelja, kot menda še njegove osebne stike s svojim glasbenim okoljem.
Reinhold Friedrich
Eriko Takezava je želela predstaviti še sebe kot solistično koncertno pianistko ter hkrati še glasbeno tradicijo Japonske. Izbrala je slavnega Toruja Takemicuja in njegovo kompozicijo Deževno drevo, skica II za klavir solo. Delo je druga skladba na temo deževnega drevesa in posvečeno slavnemu francoskemu skladatelju Olivieru Messiaenu, vendar pa se v zvočnosti ne približuje njegovemu stilu. Poudarek je na zvočnem barvanju, vsebinsko pa naj bi predstavljala meditacijo o krogu življenja.
Eriko Takezava
Trobentač in pianistka sta se vrnila skupaj k še eni japonski kompoziciji, V megli Tošia Hosokave, enega najpomembnejših japonskih sodobnih skladateljev. Navdih za skladbo iz leta 2013 je našel pri pesniku Hermannu Hesseju in njegovi istoimenski lirični pesmi, ki v prvi kitici govori o samotnem tavanju v megli, v drugi o izgubi prijateljev, ko zapadeš v težave, tretja kitica pa ponuja sklep: življenje je osamljenost. V tem vsebinskem koloritu se giblje skladba, v kateri naj bi trobenta predstavljala osamljenega človeka, klavirska spremljava pa naravo in tu še posebej meglo.
Reinhold Friedrich in Eriko Takezava
Eriko Takezava je zaigrala še eno kompozicijo za solo klavir, in sicer impresionistično Clair de Lune iz Suite Bergamasque slavnega Clauda Debussyja. Zvočno slikanje svetlobe in senc, s poudarkom na sijaju Lune, je en vidik, vprašanje pa je, komu sežejo ti siji v dušo ? Pianistka ve, da njej sami.
Epifanio Comis
Glasbena gosta sta se navdušenemu sprejemu ob zadnji kompoziciji, omenjenem Gershwinu, oddolžila s še eno njegovo skladbo, in sicer Preludijem št. 1 (iz cikla treh Preludijev).
Koncert
Italijanski pianist Epifanio Comis po tako sijajnem nastopu pianistke in trobentača vsekakor ni imel lahke naloge. Izbral je le eno skladbo, slavno Lisztovo Sonato v h – molu, S 178. To je sonata, pri kateri se pianist sooča z vsemi pastmi lastnega razumevanja pianistične snovi, vseh kontrastov, od liričnosti do strastne dramatičnosti, vstopa v dialog slavnim skladateljem in pianistom, ki je obvladoval takratno koncertno Evropo in bil superzvezdnik.
Epifanio Comis
Comis je ves čas interpretacije iskal sebe v Lisztu, lastno strast in sentiment, emocije, podtalnost, hkrati pa še dialog z mnogimi skladateljevimi impulzi, ne nazadnje ljubeznimi. Liszt je funkcionalen, strukturno stremi k perfekcionizmu. Sonata je zasnovana enostavčno, a se po jasni introdukciji razvijejo trije osrednji tematski sklopi. Na sredini nastopi prvi “konec”, ko že pomisliš, da je skladatelj povedal že vse, a se vse začenja znova. Ta sonata nikoli ni izvedena kot neka bolj strukturno deljena, ampak imata ali najdeta tako pianist kot poslušalec v njej določene svoje trenutke. Comis je bil s svojim nastopom v drugem delu koncerta postavljen nekako v drugi plan in morda ni dočakal take svoje solistične osamosvojitve ali osrediščenosti, kot če bi bil nastopil sam.
Epifanio Comis je bil prav tako deležen toplih aplavzov in ovacij, zato se je občinstvu oddolžil s Chopinovo Mazurko št. 53.
Marijan Zlobec