Priznani in priljubljeni slovenski koncertni harmonikar Marko Hatlak je za svoj nastop na 69. Ljubljana Festivalu sinoči v nabito polni Križevniški cerkvi izbral skladbe največjega baročnega mojstra Johanna Sebastiana Bacha in sebe. Domiselna in seveda nepričakovana vzporednica, pri čemer se je zdel Bach kot prebivalec in obrambni borec v obleganem Leningradu med septembrom 1941 in januarjem 1944, skladatelj Hatlak pa kot pianist Emil Gilels, ki je na fronti spodbujal ruske obrambne vojake, da ne bi v boju z nemškim okupatorjem popustili. Gilelsa sem slabih trideset let kasneje videl na koncertu v Ljubljani, Hatlaka pa nazadnje sinoči.
Marko Hatlak v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
Bach je neprimerljiv, četudi gre za priredbe njegovih del za čembalo za harmoniko, kot smo slišali sinoči. Vmesno skladateljsko dobrikanje Bachovi veličini je prej rezultat pretirane novodobne ustvarjalne umišljenosti kot izvirnega in avtonomnega skladateljskega sveta, tako prepoznavnega kot je bila dodana skladba Oblivion Astorja Piazzolle.
Če pogledam, kako je bil predstavljen sinočnji koncertant, vidim njegovo slogovno, žanrsko, ustvarjalno in poustvarjalno polivalentnost.
Marko Hatlak, virtuoz na harmoniki, je znan kot solist in član raznih zasedb, ki poustvarja repertoar od baroka in klasike do tanga in etna. Študij je opravljal na znameniti Visoki šoli za glasbo Franza Liszta v Weimarju in leta 2008 končal podiplomski študij v Würzburgu. Na začetku kariere, ko je koncertiral solistično z resnimi repertoarji z baročnimi in sodobnimi skladbami, sta bila zanj tako folk kot tango ustvarjalna protiutež (Terrafolk, FUNtango). Zdaj svojo ustvarjalno energijo vse bolj postavlja v ospredje. V skupini Marko Hatlak BAND, ki izvaja funk, latino in rok glasbo, stopa tudi v vlogo pevca in skladatelja.
Vsak njegov projekt, pa naj nastopa s Stefanom Milenkovićem, Vlatkom Stefanovskim, Iztokom Mlakarjem, Sabino Cvilak, Nuško Drašček ali Markom Črnčecem, je nekaj edinstvenega in enkratnega. Na solo koncertih poskuša predstaviti različne žanre; od baroka do Mozarta, vmes doda svoje avtorske skladbe, in če priložnost dopušča, tudi druge žanre. Leta 2019 je napisal Živo srebro za harmoniko in orkester in jo izvedel s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Kot solist je nastopal tudi z Moskovsko in Jensko filharmonijo.
Izbor treh Bachovih skladb je dajal občinstvu vedeti, da je Marko Hatlak predvsem klasični koncertni harmonikar. Najprej je zaigral Francosko suito št. 6 v E-duru, BWV 817 v osmih delih, ki zastavljajo interpretu na harmoniki dovolj poustvarjalnega rafiniranega opredeljevanja predvsem do impulzivnosti in vsaj delne, če ne opazne različnosti med prevladujočimi nekdaj popularnimi in seveda splošno znanimi plesi. Če je za uvodno Allemando izbral svetel zvok in nakazal možen karakter celotne suite, je Courante izvedel zelo hitro, medtem ko je v sledeči Sarabandi kot kontrast izbral zelo počasen, bolj meditativen odtenek. Prav tako počasna je bila Gavotte, hitrejša pa Polonaise, da bi tempo v Bourrée zatem še stopnjeval in hkrati poudarjal nizanje melodij. Gigue je bila dovolj plesna, medtem ko je zadnji Menuet zazvenel najbolj polifono, orgelsko, svečano, čeprav tehnično ne ravno briljantno. Pri tej kompoziciji so vedno možne kakšne korekcije, tako v vsebini posameznih prevladujočih plesov iz različnih kulturnih izročil, kot v iskanju in najdenju lastnega solističnega individualnega karakterja.
Postavitev samega sebe kot skladatelja po Bachu, s skladbo Harmagong, je drznost brez primere. Izbor gonga, ker mu je bil doma pri roki, pa način igranja bodisi z uporabo mehkega tolkalca ali metlice, sprošča povsem drugačne zvočne vibracije kot igranje na harmoniko, četudi bolj uporabljeno kot tolkalo, pa samega izvajalca kot globoko dihajočega komponista, ki morda celo misli, da vzpostavlja pomemben dialog med enokomponentnim starodavnim gongom in tritisočdelno sodobno harmoniko.
Hatlak ve, da je sleherno umetniško ustvarjanje resno, razen ko je neresno. Kdaj je slednje, pa je stvar avtorefleksije (s končnim spoznanjem).
Polna Križevniška cerkev
Hatlak je nadaljeval z Bachom, tokrat z Angleško suito št. 5 v e – molu, BWV 810. Bach med francoskimi in angleškimi suitami ni razlikoval, naslove so izbrali in dodali kasneje, verjetno z željo po predstavitvi skladatelja kot svetovljana, ki je glasbeno z lahkoto obvladal tako nemški kot francoski in angleški kulturni, družabni in dvorni svet. Tu bi se po izkušnjah zdelo, da so pogosteje na koncertnih programih izvajane Angleške suite.
Hatlak je že v Prélude nakazal svečan, fugatni, dolg in razkošen uvod, tako da bi dobili možnost opredelitve za “angleško” nadvlado nad nekoliko zvočno nižjo “francosko”. Allemande je bila kontrastno počasna in bolj meditativna z visoko melodijo. Tudi tu je Hatlak sledeči Courante izvedel hitro in spremenljivo, Sarabande pa se je po počasnosti spet spogledovala s francoskim glasbenim uvidom, le da je bila še s kakšno pavzo vmes že skoraj malo zunaj baročnega razkošja. Sledila je plesna posebnost: Passepied I in Passepied II, izvedena skupaj, s čisto igro, skoraj staccato in diskretnimi basi. Sklepna Gigue je sijajna, oblikovana kot fuga s številnimi kromatičnimi figurami, v Hatlakovi interpretaciji zvočno temnejša in hkrati razkošna, kot da bi dala vsem vedeti, da je Anglija premagala Francijo, sodil pa je Nemec.
Pri tretjem Bachu smo zašli na področje šestih čembalskih Partit. Poslušali smo Partito št. 2 v c – molu, BWV 826, tokrat z uvodno Sinfonio, ki pa ni bila izvedena tako čisto in lahkotno, kot bi si želeli. Allemande je Hatlakova glasbeno meditativna specialiteta, ne vem pa, če je hkrati tudi nekdanji nemški ples. Courante je zvočno bolj odprl, pri Sarabandi pa je šlo še enkrat za nepopustljivo interpretovo počasnost. Sledil je plesno hitri Rondeau, da bi Bacha zaključil z zvočno razkošnim Capricciom.
Hatlakova nova kompozicija Menihi je bila sprva napovedana kot predzadnja, a jo je drugače kot je bilo natisnjeno v programu postavil na konec, v smislu: jaz sam sem kralj. No, tega kraljestva nismo ugledali, čeprav so Menihi po svojem ideološkem in s tem življenjskem prepričanju bolj na onem kot tem svetu. Predanost Bogu se več ne meri s statusom, ampak osebno, najraje s skrito duhovnostjo in molitvijo. Gospod Bog je verjetno dovolj pameten, da me prepozna.
Te božje meniškosti ali meniške božjosti v Hatlakovi kompoziciji nisem prepoznal, čeprav se je zelo trudil z najdbo nekih novih zvočnih možnosti, tako na klaviaturi kot v basih, predvsem z dolgimi akordi, pa z dodatnim petjem, menda tudi z udarci z nogami, zvonovi…
Brižinski spomeniki
Hatlakova posebnost je bila recitacija nekaj avtorsko izbranih verzov iz drugega Brižinskega spomenika (Če bi ded naš ne grešil, bi vekomaj živel), ki pa seveda niso meniškega značaja, ampak so krščanska izpoved slehernika ali tu še posebej nekdanjih Slovencev visoko na nemškem Bavarskem, kar si danes zelo težko predstavljamo, (kje vse so Slovenci, na čelu s Trubarjem, živeli in delovali, svoje nacionalno jedro pa vseeno videli drugje, v današnji Sloveniji).
Hatlak skladateljsko ni dojel pretresljivosti tega tisoč in še kako leto več starega v bistvu epskega sporočila, ki govori o izvirnem grehu in večnem življenju, ko greha ne bi bilo. Manjka spoved, odveza, čistost in duhovna pripravljenost na pot in srečanje z Bogom. Hatlak ne dojame dovolj poglobljeno, kaj ali o čem piše. Prehitro je zadovoljen sam s sabo, a zna na samem inštrumentu več, ko igra druge. Skladateljska osebnost je nekaj drugega.
Ob stoletnici rojstva slavnega Astorja Piazzolle se je Marko Hatlak pridružil praznovanju s povsem svojsko verzijo slavne skladbe Oblivion; z dolgo improvizatorsko uverturo, predno je sploh prišel do znane melodije, ki pa jo je spet sprejemal kot svoje glasbeno dojemanje, do sklepnega akorda, ki se je končal pri zadnji tipki na vrhu, kot kakšna zvočna pika na i. Bog ne daj, da bi ta i izpustil.
Marijan Zlobec