Komorni koncert Mahler v Ljubljani na 69. Ljubljana Festivalu je v nabito polni Križevniški cerkvi pokazal nove programske dimenzije, povezane tako z nekdanjim bivanjem velikega skladatelja v Ljubljani, kot njegovo dunajsko prijateljevanje s skladateljem Hugom Wolfom, po rodu iz Slovenj Gradca in po starših slovenskega porekla.
Nika Gorič in Marko Letonja, vse fotografije Marijan Zlobec
Zanimanje je bilo veliko spričo dirigenta Marka Letonje, ki se tako odmevno vrača na Ljubljana Festival, kot sopranistke Nike Gorič, Mariborčanke s sicer že močno mednarodno umetniško kariero. Kam se bosta obe poti še nadaljevali, je odvisno od mnogih dejavnikov ali okoliščin, Marko je tu v prednosti, saj je njegova umetniška dejavnost v glavnem povezana s tujino, pri Goričevi pa je odvisno tako od programa, ki ga ima naštudiranega, agentur, sreče pri raznih direktorjih velikih oper, kajti pritisk dobrih ali odličnih pevcev je povsod velik. Bistveno je, da je naša pevka dobro pripravljena in stalno v odlični pevski formi.
Če je Ljubljana Festival nekakšen premierni test za še nove koncerte s tem programom bodisi doma, še bolj pa v tujini (Avstrija, Nemčija, Madžarska, Češka…), kjer sta Mahler in Wolf prav tako domača skladatelja, je prvi del poslanstva ali naloge bil sinoči zelo uspel.
Festival Ljubljana je že pred desetletjem napovedal med drugim poudarek tudi na velikem opusu Gustava Mahlerja v svojih festivalskih prireditvah. Doslej je bil vrhunec Mahlerjeva Osma simfonija Tisočev.
Marko Letonja je ustanovil in umetniško vodi komorni orkester z imenom Ensemble Dissonance, sestavljen iz izbranih glasbenic in glasbenikov po potrebni zasedbi in po presoji osebne kvalitete. Imel je poseben posluh za glasbenike, ki jih pozna, nekateri pa so mlajši in so opazno opozorili nase z nekaterimi nastopi v zadnjem času, kot fagotist Luka Mitev, medtem ko so drugi že uveljavljeni, vsaj nekaj, če ne že deset in več let, kot naš Berlinčan, hornist Andrej Žust, pa harmonikar Klemen Leben, pianist Urban Stanič, klarinetist Aljaž Beguš…
Pri godalcih oziroma godalkah je Letonja imel srečno roko s koncertno mojstrico Kano Matsui, ki je s svoj sijajno zbranostjo, disciplino, natančnostjo in muzikalnostjo imela poglobljen občutek za svojo glasbeno-vodstveno nalogo. Sicer so prevladovale ženske, kot v Mahlerjevi Četrti simfoniji, v kateri je bilo prostora le za pet godalcev, med skupaj petnajstimi na odru, Jerica Kozole kot druga violina, Gea Pantner kot violistka in Nika Švarc kot violončelistka, le kontrabasist Petar Brčarević je ostal kot povezovalec ženskega in moškega godalnega sveta (pri Mahlerju, medtem ko je bila pri Wolfu, kot rečeno, zasedba zgolj godalna z enim solom klarineta Matica Kuderja). Pri Wolfu so nastopili še Matjaž Porovne, Domen Lorenz in Dejan Gregorič kot prve violine, Mojca Fortin in Matija Krečič kot druge violine, violist Tomaž Malej in violončelist Klemen Hvala.
Program koncerta Mahler v Ljubljani je združil dela skladateljev Huga Wolfa in Gustava Mahlerja, ki sta skupaj študirala glasbo na Dunaju in si tam celo delila študentsko sobo. Izbor pesmi na besedila Edouarda Mörikeja, Johanna Wolfganga von Göetheja in Josepha von Eichendorfa, ki jih je uglasbil Hugo Wolf, se vsebinsko nanaša na idejo zaključnega stavka Simfonije št. 4 Gustava Mahlerja, ki govori o »nebeškem življenju«.
Pri uvodnem ali prvem delu koncertnega večera gre poseben poudarek Klemnu Hvali, violončelistu in aranžerju vseh pesmi za spremljavo komornega orkestra v izbrani godalni sestavi (le z enim solom klarineta). Hvala je kot violončelist poznavalec godal in natanko ve, kam kaj spada, tako čisto godalno tehnično kot stilno izrazno, saj ga k temu napeljujejo tako vsebine izbranih pesmi kot njihove osnovne melodije. Problem “nebeškega življenja” seveda tu ni izražen tako v religioznem pomenu (razen v pesmi Molitev), kot v osebno emotivnem, večnostno ljubezenskem združenju, čeprav skozi metaforiko prizorov iz narave, skorajda njenih antropomorfnosti. Tu je precej baladnosti, čeprav bolj v lirskem kot epskem odtenku (Duhovi z Mummelskega jezera), gozdni prizori su blizu vilinskosti ali celo pravljičnosti (Gozdna deklica, Pomisli, duša). Precej skrivnostna je bila Goethejeva pesem Anakreontov grob, ker v njej ni ničesar zgodovinskega, ampak zgolj občutenjskega in še bolj metaforično epiloškega: pesnik je radostno živel tri letne čase in umrl, še predno bi ga pokopala – zima.
To daje pesmim, kot jih je interpretirala Nika Gorič s sijajnim, čistim, lirsko nežnim glasom, v prefinjeni dikciji in dinamiki med piano in mezzoforte, postromantični kolorit, iz katerega pa ne moremo zaslutiti niti kasnejšega impresionizma (morda le v pesmi V senci mojih kodrov iz Španske pesmarice) in še manj ekspresionizma. Lirika romantičnega občutenja sveta s samo osvobajanjem lirskega subjekta kot večplastnega, vse bolj odkritega, čeprav seveda še ne razgaljenega, tako moškega kot ženske izpovedovalke lastnih občutij, ne more mimo prizorov iz narave, čeprav kot nekakšne nadomestne božje zavetnice.
Hugo Wolf, prir. Klemen Hvala: »Nebeško življenje«, izbor pesmi v priredbi za sopran in komorni ansambel
V senci mojih kodrov (Spanisches Liederbuch: Weltliche Lieder)
Spancu (Mörike-Lieder)
Anakreontov grob (Goethe-Lieder)
Molitev (Mörike-Lieder)
Pomisli, duša (Mörike-Lieder)
Gozdna deklica (Mörike-Lieder)
Duhovi z Mummelskega jezera (Mörike-Lieder)
Weylin spev (Mörike-Lieder)
Ona je (Mörike-Lieder)
***
Gistav Mahler, prir. Klaus Simon: Simfonija št. 4 v G-duru
Nisem pomislil, da se celotno Mahlerjevo Četrto simfonijo (tu dolgo 57 minut) da izvesti tako komorno in efektno hkrati.
Letonja je ubral bolj počasen tempo, tako da je dajal poudarke sami partituri, ki je bila izvedena v celoti, kot posameznim članom svojega ansambla. Tu je dosegel nekakšne nove mahlerjanske kolorite z uporabljenim klavirjem (Urban Stanič), ki pa je izpadel precej zvočno neizrazit, kot harmoniko (Klemen Leben), ki pa je prav tako ostajala precej tiha, tako da so vodilno interpretacijsko vlogo prevzeli drugi, poleg godalnega kvinteta še harfa (Maria Ganboz Gradišnik), pa flavta in piccolo (Brina Kafol Žust), oboa (Sorin Crudu), klarinet in bas klarinet (Aljaž Beguš), fagot (Luka Mitev), rog (Andrej Žust), še bolj pa tolkalca (Jože Bogolin, Simon Klavžar).
Letonja je želel doseči tipične mahlerjanske poudarke in se mu je skozi razvoj interpretacije vedno bolj kazala duhovna podoba simfonije, še posebej v tretjem in s skorajda dramatično zamaknjenostjo začetem četrtem stavku, s skrivnostno pojavljajočo se na odru Niko Gorič s svojo prefinjeno, lirsko, poduhovljeno, ne preveč poudarjeno, ampak bolj gladko tekočo, a strnjeno in smiselno podobo, v kateri mora vztrajati in hkrati glasovno čisto podati zahtevno metaforično vsebino petega, kot otroško ali otrokovo predstavo nebes. Na koncu smo doživeli polminutni božanstveni mir, o katerem poje besedilo iz Dečkovega čudežnega roga, šele nato je Letonja nabito polni Križevniški cerkvi dovolil, da spregovori v obliki navdušenih aplavzov in ovacij.
Marijan Zlobec