Koncert slovitih Dunajskih dečkov sinoči na polnem Kongresnem trgu, v mirnem in toplem ozračju, kot se spodobi za naslov glasbenega večera Sen kresne noči, na 69. Ljubljana Festivalu, je prinesel pričakovana zborovska razpoloženja, tako na odru kot na trgu in nasploh v Ljubljani, kjer poteka Europa cantat. Koncerni večer je vodil, povezoval, igral na klavir in dirigiral Oliver Stech.
Dunajski dečki na Kongresnem trgu, vse fotografije Marijan Zlobec
O Dunajskih dečkih se piše že odkar obstajajo mediji, če niso celo starejši od njih, saj v tem trenutku ne vem, kdaj je bil natisnjen prvi dunajski časopis, vsekakor pa so peli že pred prvim slovenskim, to so bile Vodnikove Ljubljanske novice. Šele potem je prišel Janez Bleiweis s svojimi Kmetijskimi in rokodelskimi novicami. To omenjam zato, ker so kot drugi dodatek zapeli Luna sije ali s pravim naslovom Pod oknom iz Prešernovega časa, in to na pamet v lepi, zelo artikulirani slovenščini. Tu seveda nastopi problem kršenja mladoletnosti, petja pesmi za odrasle “brez spremstva staršev ali skrbnikov”, kot sedaj piše na televiziji že za večino predvajanih filmov.
Kot se spominjam svojega petja v Mladinskem pevskem zboru OŠ Sežana pod zborovodkinjo, legendarno Majdo Hauptman, mamo zborovodje in dirigenta Ave Andraža Hauptmana, je bila repertoarna izbira vseh pesmi zgolj mladinska literatura, ne pa za odrasle. Tak repertoar smo kvečjemu lahko peli pri dvajsetih, kot Prešernovo Pod oknam, kot piše v originalu, v zborovski upodobitvi Mateja Hubada, legendarnega dirigenta Glasbene Matice, nekdanjega dunajskega študenta glasbe, potem ko je sicer melodijo zapisal ali pesem uglasbil ljubljanski glasbeni učitelj Jurij Flajšman. Podoknico je na besedi (kulturni prireditvi) zapel pevec solist.
Luna sije,
kladvo bije
trudne, pozne ure že;
préd neznane
srčne rane
meni spati ne pusté.
Ti si kriva,
ljubezniva
deklica neusmiljena!
Ti me raniš,
ti mi braniš,
de ne morem spat doma,
kot smo slišali sinoči iz mednarodnih ust ali grl. Prešernova podoknica je nastala nekje med letoma 1843 in 1846; pesnik jo je napisal, da bi bila kot kranjska pesem všeč kmečkim fantom. Tako so se Dunajski dečki z eno samo slovensko pesmijo povezali s slovensko pesniško in glasbeno kulturo, kot jo nosijo sami v sebi v podobi svojega znamenitega ustanovitelja, Ljubljančana, kasneje prvega dunajskega škofa, Jurija Slatkonje.
Pri koncertih Dunajskih dečkov pa gre za temelji problem dojemanja odraslih vsebin ob nepravem času, še pred adolescenco, saj so pevci v zboru stari od deset do štirinajst let. Tako nastane vokalna zborovska in za nekatere še solistična briljanca ob nezmožnosti globljega dojemanja dejanske vsebine petega. Tak koncept se ne spreminja, vsaj odkar je bilo Dečkom dovoljeno vstopiti v programski svet necerkvenih vsebin.
Vprašanje pa je, koliko občinstvo njihovo delovanje občuti kot glasbeno – turistično promocijo nekdanje habsburške monarhije ob odsotnosti modernega sveta zadnjih sto let. No, sam bi pomislil, da bo Dunaj to tradicijo, tako kot turistične kočije, pa špansko jahalno šolo z lipicanci, ves glasbeni utrip…negoval še naprej. Če pogledamo objavljeni program, vidimo njegovo osrednjo naravnanost, vsaj na začetku, na temo naslova Sen kresne noči. Sledili so domači svetovni mojstri in zatem premik v sodobnost.
Program ljubljanskega koncerta:
Wolfgang Amadeus Mozart, priredba G. Wirth: »Godiam la pace« iz opere Idomenej, kralj Krete
F. Mendelssohn-Bartholdy: »Bunte Schlangen, zweigezüngt« iz priložnostne glasbe Sen kresne noči, op. 61/4
Johannes Brahms: Vrelec mladosti, op. 44 (izbor), (Paul Heyse)
Anton Bruckner: Um Mitternacht, WAB 90, (Robert Euard Prutz)
Franz Schubert: Nachthelle, D. 892, (Johann Gabriel Seidl)
Franz Schubert, priredba O. Gies: Vilinski kralj, pesem za glas in klavir, D 328 (Johann Wolfgang Goethe)
Robert Schumann: Mondnacht, op. 39/5 (Joseph von Eichendorf)
Engelbert Humperdinck: »Abendsegen« iz opere Janko in Metka
George Gerswhin: »Summertime« iz opere Porgy in Bess
Michio Fujisawa: »Kimi wo nosete« iz filma Tenkū no Shiro Rapyuta
Duhovna, prir. M. Hogan: Music Down in My Soul
Maorska pesem slovesa, prir. Gerald Wirth: Po atarau
Franz Bertolini, prir. Gerald Wirth: Müsle, gang ga schlofa (Walter Weinzierl)
Gerald Wirth: Tradigist Yodel
Johann Strauss ml., prir. Gerald Wirth: Trič-trač polka, op. 214
Johann Strauss: Mornarjeva polka, op. 52
Johann Strauss ml.: Wo die Zitronen blüh’n, op. 364
Iz Mozartove ustvarjalne tradicije so izbrali v bistvu nepričakovan zbor iz opere Idomenej, medtem ko bi bolj pričakoval kaj cerkvenega ali duhovnega, tako da bi občutili nekdanje osnovno poslanstvu Dunajskih dečkov kot božjih služabnikov. Vera je bila vendarle bistveni pogoj, tako kot v Italiji tradicija kastratov; biti s svojimi čistimi glasovi čim bližje Bogu, Te božje dimenzije Dunajskih dečkov sinoči nismo slišali.
Kot vidimo iz zgoraj navedenega programa, gre sedanjemu umetniškemu vodji in dirigentu Oliverju Stechu bolj za lastno umetniško afirmacijo na način poznavanja bogate glasbene literature, ki pa s samim čistim zborovstvom nima več primarne zveze ali pogoja.
Občudovali smo čistost petja 24 dečkov, porazdeljenih na dva zbora na levi in desni strani klavirja, tako da je večino programa potekala ob pianistovi in dirigentovi spremljavi in le nekaj pesmi a cappella. V tem smislu je bil klavir preveč poudarjen, namesto da bi bil čisti vokal.
Prav tako smo občudovali vključenost dečkov v svetovni repertoar, ki spričo mladosti in malo študijskih let ali izkušenj postavlja pred pevce ne le velik izziv, ampak še večje zahteve, če pomislimo na tako velike skladatelje, kot so bili po Mozartu, naslednji v programi Mendelssohn, pa Johannes Brahms, Anton Bruckner, Franz Schubert, Robert Schumann…,morda celo pričakovani Gershwin s Summertimeom. To je za otroke perceptivno izjemno težko, celo bolj kot čisto tehnično vokalno, saj Dunajski deček ne more postati vsakdo, ki si to želi, ampak je potrebna avdicija kot dokaz posebno izbrane nadarjenosti in seveda pripravljenosti na poseben način življenja v internatu ob obvezni osnovni šoli.
Dirigent Oliver Stech je želel biti čim bolj programsko diferenciran, zato je vključil tudi mednarodni filmski in plesno-folklorni del, ki pa postane v omenjenem kontekstu še težji, po svoje tudi sproščujoč; s poplesavanjem in ploskanjem ob bolj jazzovskih ritmih. Ko je predstavil svoje pevce, je bilo jasno, da je polovica tujcev, kot po dva Kitajca, Japonca, Madžara, pa Južnokorejec,, Nemec, Anglež, Francoz…le Slovenca, na žalost, kot je povedal dirigent, ni nikogar.
Občudovali smo še izenačenost ali celovitost koncentracije mladih pevcev, med njimi kar nekaj solistov, pa samozavest in pogum, vzgojo, ki bo v glasbenem, verjetno pa tudi človeškem smislu, odločilno in pozitivno vplivala na nadaljevanje življenja, kot mi je nekoč bil povedal legendarni hrvaški dirigent Lovro von Matačić, član Dunajskih dečkov.
Marijan Zlobec