V Križevniški cerkvi se je v okviru 69. Ljubljana Festivala začel cikel komornih koncertov. Prvi so nastopili glasbeniki, pozavnisti, združeni v ansambel Slokar kvartet pozavn, ki nepretrgano deluje že od leta 1973. Sestavljajo ga sami velemojstri, profesorji na različnih akademijah in v državah, solisti, dolgoletni ali več desetletni sodelavci, tako da je bilo že vnaprej jasno, da nas čaka sijajen koncertni večer.
Slokar kvartet pozavn, vse fotografije Marijan Zlobec
Branimirja Slokarja sicer srečujemo vsako leto na Ljubljana Festivalu s svojimi šolami – Akademijo Branimir Slokar in umetniškim vodenjem komornih koncertov, pa tudi umetniški pomoči pri organizaciji mednarodnega študentskega orkestra, ki pa ga letos zaradi pandemije ni; vedno je pripravljen maksimalno prispevati k uspehu vsega, česar se glasbeno loti. Ima neverjeten smisel tako za organizacijske kot čisto glasbene naloge, poleg tega, da je sam velik muzik, navdihujoč, kolegialen, izžareva pozitivno energijo, pripravljen je dajati in se žrtvovati, skratka kompleksna glasbena osebnost, odprta za vse pojave v glasbeni zgodovini, povezane z razvojem pozavne, žanrsko in stilno prav tako razvejan, morda mu manjka le čista avantgarda z določenim eksperimentatorstvom, v katerem pa, za razliko od pozavnista in skladatelja Vinka Globokarja, ne vidi kakšne muzikalnosti. Zanj mora biti glasba lepa.
Branimir Slokar prikazuje inštrument salpinks
Slokar je še vedno v odlični fizični in glasbeni formi, tako kot njegovi mlajši kolegi: Wassil Christov je bolgarski pozavnist, solist Simfoničnega orkestra Bern, nekdanji Slokarjev učenec v Bernu, György Gyivicsan, profesor na Akademiji za glasbo Liszt Ferenc v Budimpešti, sicer pa nekdanji Slokarjev učenec v Freiburgu in Bernu, in Edgar Manyak, profesor pozavne na Visoki šoli za glasbo v Baslu in solo pozavnist Radijskega simfoničnega orkestra v Berlinu.
Edgar Manyak z baročno bas pozavno
Branimir Slokar je čutil potrebo, da koncert malo pokomentira, kar je bilo primerno zlasti za skladbe, ki jih doma še nismo slišali in so imele svojo posebno zgodovino, tako kot sam njegov kvartet. Prvi del je bil tako namenjen starejšim delom drugi pa bolj popularnemu programu, kar pa ni bilo tako, kot je napovedal. Že Jubilejna uvertura oziroma Jubilee Fanfare priznanega nekdanjega trobentarja pri Münchenskih filharmonikih in skladatelja Jeana Francoisa Michela (r. 1957) je sodobno delo, sicer napisano v nekaj variantah, za kvintet pozavn, pa za 13 trobil, pavke in tolkala, pa še za 7 trobil, pavke in tolkala. Za Slokar kvartet pozavn jo je posebej napisal pred 18. leti ob 35. letnici kvarteta in jo izvajajo na vseh svojih koncertih uvodoma. Solist oziroma Branimir Slokar je postavljen na oder, preostali trije pozavnisti pa na še tri dele dvorane, tu Križevniške cerkve; zadaj, na levi in desni. Ko se združijo na odru in igrajo sklupaj, nekajkrat vmes še zapojejo in vzklikajo, vse pa poteka v bolj poudarjenem sinkopiranem ritmu.
Skladatelj Simone Candotto
Sodelovanje Slokar kvarteta pozavn s skladateljem Simonejem Candottom (r. 1969), sicer pozavnistom in Slokarjevim učencem, je obrodilo nekaj skladb, kot smo slišali najprej Salpinks fanfaro in zatem še prvo izvedbo sploh Sekvence. Skladatelj je prvo skladbo poimenoval po starem inštrumentu, ki sega v samo antično Grčijo. To je koničasto trobilo, s katerimi so pozivali bojevnike v boj. Njegova zvočnost oziroma sposobnost igranja (melodij) je seveda zelo limitirana; le na nekaj zvokov, menda tri tone. Nekoč so prirejali celo olimpijska tekmovanja o moči zvoka oziroma kdo bo najglasneje igral. Izvedli so jo razpršeni po cerkvi, tako da je bil na sredini odra le Branimir Slokar.
Pozavnista György Gyivicsan in Wassil Christov (desno)
Candotto je že več kot dve desetletji prvi pozavnist orkestra Filharmonije na Labi v Hamburgu, sodeloval pa je tudi z drugimi orkestri. O Sekvenci je Slokar povedal, da so se zanjo s skladateljem dogovorili pred štirinajstimi dnevi, jo dobili v roke pred sedmimi dnevi, vaje pa so imeli, ko so vsi prišli v Ljubljano. Skladatelj Candotto pa je povedal, da je bilo naročilo zanj velik izziv, ker malo piše in je skladanje velika odgiovpormnost, še posebej če se zavedaš, kakšne so možnosti izvajalcev. Idejo za skladbo je našel pri Leonardu iz Pize ali Leonardu Bonacciju, znamenitem matematiku iz druge polovice 12. in prve polovice 13. stoletja. Imenovan tudi kot Fibonacci je bil specialist za hindu – arabski numerični sistem in nasploh srednjeveško numerologijo.
Candotto med dirigiranjem svojih Sekvenc
Skladatelj je to matematično izročilo skušal prevesti v zahodnoevropsko glasbeno lestvico, sestavljeno iz dvanajstih poltonov. Pri tem mu je pomagal inženir Roberto Turco; skupaj sta odkrila statistično podobo uporabe poltonov in skladatelj jih je potem v svoji kompoziciji uporabil in razdelil v tri dele oziroma sekvence v modernem glasbenem jeziku. Candotto je skladbo sam dirigiral, štirje pozavnisti pa so edinikrat na koncertu sedeli.
Slokar kvartet pozavn
V prvem delu koncerta smo slišali še Ario francese seconda Francesca Sponge (1561 – 1641) v poznorenesančnem stilu, polno zvočne vzvišenosti, precej polifonične in ritmično razgibane, sicer v aranžmaju pozavnista Christiana Sturzeneggerja. Nekaj posebnega je bila skladba, priredba Fili mi, Absalon Heinricha Schütza (1585 – 1672), kot časovno nadaljevanje poprejšnjega skladatelja. Gre za priredbo vokalno-inštrumentalnega duhovnega koncerta iz zbirke Symphonie sacrae (Benetke, 1629), kot ga izvaja basist (tekst iz naslova) ob spremljavi ansambla trobil, continua in godal. V obeh skladbah so imeli nastopajoči v bistvu precej svobode oziroma so spričo priredb ustvarili svojo zvočno podobo nekdanjih del. Slokar je povedal, da so tedaj bili glavni pisci nemških baročnih del in maš trije: Heinrich Schütz, Samuel Scheidt in Johann Hermann Schein. Iz omenjene skladbe so izvajali dva dela, brez pevca kot je v izvirniku: počasnejšega in hitrejšega.
Inženir Roberto Turco
Morda je bilo največje repertoarno presenečenje večera Beethovnovo delo. Slišali smo njegovo skladbo Equale za štiri pozavne, torej originalno napisano za kvartet, in sicer v treh delih ali kratkih stavkih: Andante, Poco adagio in Poco sostenuto. Skladba je nastala kot naročilo ob Beethovnovem obisku Linza in tamkajšnjega kapelnika katedrale Franza Xaverja Glöggla s posebnim, pogrebnim namenom; izvedli naj bi jo pred ter med pogrebno slovesnostjo, običajno na prostem. Med prvimi so jo štirje pozavnisti izvedli na Beethovnovem pogrebu, Slokar kvartet pozavn pa v katedrali v Bernu ob smrti oziroma pogrebu švicarskega predsednika. Skladba ima žalni karakter in zunaj samega pogreba ne učinkuje tako “koncertno” kot začutimo njeno “pogrebnost”, z vsem žalobnim melosom in med melodijo pomembnimi pavzami, da se lahko zjočeš.
Branimir Slokar in Kristijan Krajnčan
Branimir Slokar je napovedal, da bo drugi del koncerta bolj “zimzelen” z njihovimi uspešnicami ali z “the best of”. Tako smo najprej slišali dolgo uverturo k Rossinijevi operi Viljem Tell, v kateri je dolgi uvod solo violončela, sledi briljanca violin, potem pa kot presek solo trobente v tempu vojaške konjenice. Slokar kvartet pozavn je vse to izvedel s sijajnostjo in bravuroznostjo, tako da je uverturo izvedel v celoti (manjkal je en kratek prehod s ponovitvijo motiva) in na svojski, avtorski način. Lahko pa ste uganili, kdo je bil tu “trobentar”.
Kvartet
Popolnoma drugi karakter je imela Pariška suita škotskega skladatelja Johna Gleneska Mortimerja (r. 1951) s kulturno-glasbenim, v bistvu pa mestno – panoramskim sprehodom po Parizu v treh stavkih: Latinska četrt, Bois de Boulogne in Moulin Rouge. Če bi me vprašali na kvizu, kje se trenutno nahajamo, pa ne bi poznal naslovov stavkov, ne bi uganil, kar morda pomeni, da Pariz nima tako tipičnih lokacijskih melodij, kot vizualnih utrinkov. Ljubljana jih ima več, samo da Branimir Slokar tega še ne ve.
Skladatelj in pozavnist Lojze Krajnčan
V nadaljevanju koncerta je bilo treba še enkrat izkoristiti omenjenega Mortimerja, tokrat kot aranžerja filmske glasbe Nina Rote za Fellinijeve filme. Iz katerih filmov oziroma glasbe zanje natančno je sestavil svoj izbor, ni bilo povsem jasno. Rota seveda ni bil edini, ne najbolj znan avtor filmske glasbe v tedanji Italiji, če se spomnimo ljubljanskega nekdanjega gostovanja Ennia Morriconeja, pa prav na letošnjem 69. Ljubljana Festivalu Nicole Piovanija. Zanimivo je, da se Italija s svojo filmsko glasbo zelo hvali, Slovenci pa s svojo niti malo ne, če pomislim samo na glasbo za 200 filmov Bojana Adamiča, pa sijajno Janeza Gregorca, malo prezrto filmsko glasbo Jožeta Privška, ekspresionistično Alojza Srebotnjaka, gorenjsko obarvano Urbana Kodra, romantično sentimentalno Boruta Lesjaka, modernejšo in temperamentno Deča Žgurja, Janija Goloba…, če ostanem pri najmlajših sklafdateljih, ki so sicer že dopolnili vsaj sedemdeset let. Vse do prvega filmskega skladatelja Marjana Kozine. Upajmo, da bo Branimir Slokar še kaj domislil. Iz Slokarjevega arhiva izvemo, da je njegov kvartet izvajal tudi Morriconejevo filmsko glasbo, pa najbolj znano melodijo iz Jamesa Bonda 007 skladatelja Davida Arnolda. Po koncertu leta 2008 v Kirchbergu je nekdo zapisal, da je Slokarjev kvartet pozavn “Absolutely the best trombone quartet in history!”
Latinska suita Lojzeta Krajnčana
Latinska suita Lojzeta Krajnčana je zaokrožila koncert. Krajnčan jo je napisal kot umetniški vodja in dirigent Big Banda RTV Slovenija, sicer pa je bil še poprej pozavnist. Skladba ni nastala kot naročilo, ampak kot spodbuda in povabilo samega Slokarja Krajnčanu, naj za kvartet kaj napiše. Zadnji del sedanje suite, Tango, je ustvaril le v dveh dneh. Skladba je sicer sestavljena iz štirih plesno-ritmičnih delov: Salsa, Bossa nova, Cha Cha in Tango. Torej je zadnji del suite nastal pred petimi leti kot prvi, ostali trije stavki pa so, spet na Slokarjevo spodbudo, nastajali zatem in bili krstno izvedeni v Tokiu, sedaj pa prvič v Sloveniji. V Latinski suiti se je kvartetu pozavn pridružil še Krajnčanov sin, bobnar Kristijan Krajnčan in diskretno zaokrožil pogojno rečeno latinskoameriški melos na koncertu.
Stoječi aplavzi in ovacije
Po dolgih in toplih aplavzih z ovacijami stoječega občinstva so dodali še skladbo Gospel Time Jeffreya Agrella, v prvem delu bolj duhovno, v drugem pa povsem razigrano jazzovsko, in potem počasi odkorakali iz Križevniške cerkve. Seveda so še prej prejeli steklenice vina; menda je najboljši cabernet sauvignon letnik 2015 iz Kopra.
Glasbeni velemojstri se poslavljajo
Marijan Zlobec