Najbolj pričakovan koncert v prvem delu 69. Ljubljana Festivala s slavno pianistko Martho Argerich in dirigentom Charlesom Dutoitom s simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije je upravičil najvišja pričakovanja glasbene sezone, a je postal najboljši koncert Slovenske filharmonije doslej sploh ali vseh časov. Toliko ovacij, kot jih je bil deležen naš orkester po koncu Posvečenja pomladi v drugemn delu, ni dočakal še nikoli poprej.
Martha Argerich v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec
Kaj to pomeni, je vprašanje, ki ga je treba nasloviti na direktorja in umetniškega vodjo Slovenske filharmonije Mateja Šarca, saj je jasno vsem, ki hodimo na koncerte SF, da mnogokrat ne igrajo niti približno tako kot sinoči. Zakaj ? Če je odgovor samo v dirigentu, je to enostavna pot k iskanju rešitve, drugo pa je, koliko se glasbeniki na vsakem koncertu v abonmaju resnično potrudijo in dajo od sebe maksimum.
Tak koncert, kot je bil v celoti sinoči, bi z veseljem sprejeli čisto povsod po svetu, tudi v Musikvereinu na Dunaju, milanski Scali, Pariški filharmoniji, Luzernu, Berlinski filharmoniji, Carnegie Hallu v New Yorku, Barbican Centru v Londonu, v Münchnu ali novi dvorani v Hamburgu…
Koncert je bil svetoven, o tem ne more biti dvoma ali debate; naši glasbeniki so presegli sami sebe in jim je treba dati vse priznanje.
Iz pogovora na tiskovni konferenci smo že slišali, da dirigent Charles Dutoit obljublja za prihodnji, jubilejni festival izvedbo Faustovega pogubljenja Hectorja Berlioza, manj zanesljivo je bilo opaziti, da bi zatem dirigiral še Schoenbergovo kantato Gurre Lieder, ki pri nas še nikoli ni bila izvedena.
Takojšnja zahvala za že uvodne ovacije
Pri Marthi Argerich je morda prav tak problem; kaj bi še rada z našim orkestrom igrala ? Ko je odhajala, sem jo vprašal, če bi v Ljubljani igrala Čajkovskega, pa je zmajala z glavo, morda bi Ravela, Schumanna ali Chopina, najraje pa kakega najboljšega Mozarta, alo celo Rahmaninova ?
Optimizem takoj
Ljubljana Festival vsekakor ne sme izpustiti iz rok nobene priložnosti, še posebej, ker neke možnosti za še kakšen skupen koncert so.
Umetniška in fizična forma osemdesetletne pianistke in petinosemdesetletnega dirigenta sta osupljivo mladostni in ne kažeta nobenih znakov staranja; ob tako veličastnem sprejemu, kot so ga nastopajoči dočakali sinoči, pa se človek enostavno ne more postarati.
Dobro, utrgana struna je bila nekakšen skeč, ki ga je Martha uprizorila pred avditorijem kot glavna igralka v enodejanki ali monodrami, saj je kot izkušena pianistka dobro vedela, da se da igrati naprej, tudi če je ena struna manj, še posebej, ko jo je prišel uglaševalec klavirjev Silič odstranit. Bolj smo se čudili, kako je v peklenskem tempu in ob vsej dinamiki sploh opazila, da je ena struna počila ? Z odra je bilo slišati njen glas, češ da je treba klavir zamenjati, a je sama prav dobro vedela, kateri klavir – izmed dveh – je na vaji sama izbrala, kot sem izvedel kasneje v pogovoru z glasbeniki.
Kaj sedaj ? Posvet z dirigentom in njegova božajoča tolažba
Koncert se je začel v spomin na petdeseto obletnico smrti slavnega ruskega skladatelja Igorja Stravinskega, ki ga je dirigent Charles Dutoit bil spoznal še kot študent v New Yorku leta 1959. Izbral je sorazmerno kratek Ognjemet op. 4 in s tem uvedel ter ogrel orkester, pokazal njegovo pripravljenost in zvok po dolgem času v Gallusovi dvorani pred tolikšnim občinstvom (v prodaji niso bili stranski sedeži, od koder ni pogleda na ves oder).
Pojdimo naprej
Fenomen Marthe Argerich, ki ga sama neguje od najzgodnejših otroških pianističnih let, je neprimerljiv v celotnem glasbenem svetu. Ona je sama v sebi neizmerna, kraljica brez krone, s prsti, ki kak drobec sekunde raje prehitevajo igranje orkestra in seveda dirigenta, ki ga ima pod svojim nadzorom in se z njim poigrava kolikor se ji zljubi, v primeru Charlesa Dutoita pa ima fantazijo in realno zgodovino tako rekoč brezmejno in še bolj mimo naše vednosti.
Dva dodatka ob prisotnem dirigentu
To je bil dialog, ki ga bolj kot vsi, razumeta le onadva, v posebnem erosu, glasbene narave seveda, vendarle z emocijo izkušenj in osebne prezence, ki med samim koncertom ne omogoča nič drugega kot največjo koncentracijo in izvajalski tok, v katerem smo opazovali predvsem njeno pedantno in kristalno čisto osredotočenost na vsak takt, vsak motiv, vsako frazo, na vse, kar iz Tretjega koncerta Sergeja Prokofjeva lahko izvleče maksimum, kot ga morda nikoli ni slišal sam Prokofjev, ki je umrl na isti dan kot slavni Stalin, ko je bila zato njegova smrt potisnjena v globoko podrejeni odmevnostni položaj.
Zahvala koncertnemu mojstru Miranu Kolblu
Dutoit je z orkestrom skušal poudariti značilni melos in temperament, stil in izraz Sergeja Prokofjeva, ki je precej drugačen od Čajkovskega in Rahmaninova, manj emotiven in liričen, bolj ironičen, bi celo lahko rekli, dinamičen s kontrastnimi melosi, ki dajejo klavirju veliko možnosti solo trenutkov, čeprav sam koncert nima klasičnih kadenc.
Odhod z odra
Po izjemnih aplavzih in divjih stoječih ovacijah se je Martha Argerich oddolžila še s Schumannom in Scarlattijem.
Drugi del koncerta je bil povsem v znamenju orkestra Slovenske filharmonije in dirigenta Charlesa Dutoita ter vračanja v zgodovino, v leto 1913, ko je bilo največ glasbenih škandalov v zgodovini; s Posvečenjem pomladi Igorja Stravinskega v Parizu, izvedenim kot balet Ruskega baleta Sergeja Djagileva in v koreografiji Vaclava Nižinskega. Poleg Dunaja z Gurre Lieder in “škandal koncerta” z glasbo Zemlinskega, Schrekerja, Berga, Schoenberga in Mahlerja. Koncert so zaradi burnih reakcij občinstva prekinili še predno je prišel na vrsto Mahler. Ob Bergovih pesmih na besedila Petra Altenberga je “počilo”. Na srečo v Ljubljani teh pesmi še nismo slišali.
Tu škandala ni bilo, smo pa poslušali pomladno obredje z vso pogansko glasbo in rituali, kot te glasbe doslej v taki izvedbi še nismo slišali.
Izjemnost pihalcev
Bistven je dirigentov celovit izvajalski in interpretativni koncept, njegova zahtevnost do vseh glasbenikov na odru, nepopustljivost pri čistosti in razumevanju vseh detajlov, delov, celote. Stila in dobe, napad ruskega sveta na osrednjo evropskost, metropolo; v drugo največje mesto na svetu, ko je Pariz štel tri milijone ljudi, Moskva pa manj kot milijon.
Soli trobent
Moskva je bolj osvajalka Zahoda in je želela zmagati, medtem ko so italijanski, francoski, nemški in drugi skladatelji večinoma prišli do mlajšega in manjšega Sankt Peterburga, do Moskve pa ne.
Charles Dutoit je interpretativno izdelal vsak detajl
Izvajanje baleta z naslovom Posvečenje pomladi v meščanskem, postwagnerjanskem in impresionističnem Parizu bi glede na poslušano glasbo sinoči zlahka vzburilo domišlijo in se postavilo v čas neponovljivega izziva, kot ga današnja glasbena skladateljska scena ne zmore več, kljub neštetim festivalom sodobne glasbe in milijonskim zneskom. Problem so ideje, ki jih ni, medtem ko je Stravinski natanko vedel, kaj hoče; to je Rusijo približati Evropi, tako kot Dostojevski, ki je bil nedvomni idejni znanilec Združene Evrope, ki bi vključevala tudi Rusijo. To je izrekel leta 1873 ob priliki predstavitve ruskih slikarjev na Svetovni razstavi na Dunaju, ko so zgradili Prater. Kot veste, Združenih držav Evrope še vedno nimamo in je bil upravičen jok Dostojevskega, ko je zapisal, da Zahod Rusov nikoli ne bo priznal za sebi enakovredne.
Verjamem, da na to gledalci sinočnjega koncerta niso pomislili, a je v skladbi vendarle zelo opazen in slišan avtentični glasbeno folklorni, estetski in celostni spopad vzhodnega slovanskega sveta v prestolnici zahodnega, romanskega.
Pustimo samo baletno zgodbo z vsemi rituali ob strani in se osredotočimo na drznost izvajalskega simfoničnega kompleksa, ki je z nad sto člani povsem zapolnil ves oder pod akustično školjko in dal vedeti, da je koreografija v glasbi, ne na odru s plesalci, v poslušalčevih ušesih in imaginaciji.
Koncertna izvedba nima naloge spremljanja baletnikov na odru, ampak je sama povzdignjena na glasbeno interpretacijo partiture z vsem, kar je v njej. Je v njej v koncertni izvedbi še več ? Na to vprašanje bi dobili odgovor šele ob spremljanju plesalcev in v koreografiji zgolj na taki ravni, kot je bil sinočnji koncert baletne glasbe.
Posvečenje pomladi sem kot baletno predstavo nekoč videl v Leipziški operi, a je sama glasbena izvedba bila sinoči bistveno boljša. Pohvala gre vsem in vsakomur posebej. Pripadnost skupnosti, ki se imenuje simfonični orkester Slovenske filharmonije, še nikoli doslej ni bila tako plebiscitarna.
Marijan Zlobec