Koncertna izvedba slavne Bizetove opere Carmen na 69. Ljubljana Festivalu je pritegnila prav tako veliko pozornost ljubiteljev glasbe kot otvoritveni koncert z ruskimi gosti z dirigentom Valerijem Gergijevim. V Carmen pa so bili napovedani operni solisti z glavno zvezdo, latvijsko mezzosopranistko Elino Garanča v naslovni vlogi, dirigentom Karlom Markom Chiconom in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija.
Elina Garanča kot Carmen, vse fotografije Marijan Zlobec
Če začnem “od zadaj”, to je z orkestrom, potem je treba takoj reči, da so se simfoniki zelo izkazali, potrudili, igrali angažirano, suvereno, imeli celo vrsto odličnih solov oziroma solistk, ki so vstopale iz glasbenega okolja kot zelo suverene interpretke sicer znanih melodij, ki pa jih simfonični orkestri vendarle ne izvajajo prav pogosto. Poznala se je želja po predstavitvi in uveljavitni na festivalskem prostoru po dolgem času, praktično od lanskega poletja, pa tudi nekaj vaj z odličnim dirigentom Karlom Markom Chiconom, ki se je izkazal kot sijajen voditelj koncertne izvedbe; zelo suveren, sugestiven, obvladujoč in vseskozi skoncentriran tako na orkester kot na nenehno prihajanje in odhajanje posameznih solistov v skladu z operno partituro.
Jonathan Tetelman in Marija Jelić
Če rečem koncertna izvedba opere, bi bil boljši izraz potpuri z vsemi bistvenimi arijami vseh štirih solistov ob spremljavi orkestra (brez zbora) ter nekaj solističnih orkestrskih nastopov od slavne in briljantno napisane uverture dalje, pravzaprav uvoda v vsa naslednja dejanja. Sama razdelitev interpretacije ali izvedbe opere je bila porazdeljena na dva dela; prvo in drugo dejanje pred pavzo, zatem pa še tretje in četrto. Gledalci si seveda Carmen v odrski izvedbi znajo predstavljati, tako da so bili tokrat skoncentrirani na same glasovne in izrazne možnosti gostujočih solistov.
Jonathan Tetelman in Elina Garanča
Mezzosopranistka Elina Garanča je bila v vseh odtenkih odlična, ima vse, kar samozavestna ženska; ne toliko ciganka, ampak moderna, pogojnom rečeno feministka, ki si bo sama izbrala moškega, osvajala kar dva, izbirala in izbrala, dokler se v nekem trenutku ne spogleda tu s sicer odsotnim prerokovanjem oziroma pogledom v karte, ki ji napovedujejo smrt. Garanča ta ciganski kolorit v operi “evropejsko” obide in privleče pozornost nase bolj kot kakšna intelektualka, emancipiranka, nadvladajoča moški svet, hkrati pa v nekem momentu že naveličana svoje emancipirane in dominantne vloge, ko je dosegla vsaj momentalno vse, a hkrati ne veliko.
Carmen je tu vseeno zrelejša, kot se zdi v sami operi
Garanča seveda na odru ne naredi vtisa, ki bi Carmen lahko postavila v kontekst ciganskega sveta, izzivalne mladenke v okolju vojakov iz kasarne, samega vojaka Don Joseja, pa tudi nastopaškega bikoborca Escamilla. Garanča v svoji interpretaciji igra na strune lastne osebnostne moči, preračunljivosti, hladnosti, zavedanja privlačnosti in seksualnega objekta, s katerim pa kljub vsemu ne ve, kako bi šla do konca in se kot ženska realizirala. Garanča v svoji interpretaciji v prvi vrsti misli nase, kot na žensko, ki bo veliko nudila v prvem trenutku, potem pa ožila in ožila moško ljubezensko vzhičenost in jo na koncu v škodo obeh oziroma treh izničila in na koncu umrla.
Ženska nadmoč
Njena igra s smrtjo s tralatata s skrajno grdim posmehljivim glasom, da ne rečem pačenjem, kot ga solistki ne bi pripisal, vendarle kažejo na nekakšno karakterno razklanost in nezrelost, ki prehaja v naveličanost nad vsemi tako šibkimi in nesamostojnimi moškimi, in bi nehote pomislil, da si smrt izbere sama, ne pa karte. Seveda bi bila huda ugotovitev, da je interpretacija Carmen z Elino Garanča v bistvu hladna, invertirana in na koncu suicidarna, a je vtis odsotnosti njenih čustev vseeno močan. Glasovno je sijajna; ima vse atribute, ki osnovno “ciganskost” dvignejo iz prvotnega okolja v sfero moderne ženske; njen glas je fenomenalen, ima prepričljive višine in temne nižine, torej razkošen razpon. Če bi se vprašal, česa nima, bi rekel, da zase ne pogreša ničesar, za druge in njihovo pogrešanje pri njej ali od nje, pa je ne briga. Enkrat se sicer sesede nekje ob dirigentu, a je to vseeno nekoliko bolj “teatraličen” moment.
Boj se Carmen
Strukturiranost koncertne izvedbe je bila nekako porazdeljena na šestnajst “prizorov”. Solistki in solista so prihajali po svojih siceršnjih vlogah in nastopih, tako da do kakšnih sprememb ni prišlo. Nima smisla naštevati vrstni red prizorov. Carmen je že na začetku z L’amour est un oiseau rebelle nakazala psihološko naravnanost same sebe, kot kontrast pa sta ji sledila Don Jose in Micaëla s Parle moi de ma mere kot povezavo na oddaljeno ter tu še ne prepoznano kot že bolno materjo in ne čisto elementarno ljubeznijo, ki se potem spričo srečanja s Carmen nikoli zares ne udejani.
Jonathan Tetelman in Elina Garanča
Takoj smo opazili prav tako sijajen glas tenorista Jonathana Tetelmana, ki je v vseh nastopih zlahka in prepričljivo pariral v nadaljevanju, celo v ljubezenskem soočenju z Escamillom basbaritonista Kostasa Smoriginasa, glasovno prav tako sijajnega, elementarnega tekmeca, ki se zaveda svoje moči, vse do premoči, ko spozna dejansko situacijo, v katero je padel nekako od zunaj, kot v mestu gostujoči toreador. Še en pojav sopranistke Marije Jelić kot Micaële z Je dis que rien ne m’epouvante je potrdil njeno drugačnost, svojsko žensko s svojo elementarno sočutnostjo in emotivnostjo, za katero v tem okolju in v tem trenutku ni prostora. Njena perspektiva je povsem drugačna in v operi kot nekakšen poražen svet.
Kaj vse skriva ženski objem ?
Morda bi v samem koncu opere pričakoval še večjo dramatičnost, to je več odrskega prostora za usodni duet in hkrati spopad, ko Carmen prstan Don Joseju le vrne in da v roko, ne pa zazažene vanj z vsem odrskim gnevom in prezirom. Seveda nismo videli kakšnega noža v njegovih rokah, priznam, da bi zelo rad videl in doživel, kako jo zaštiha. Ampak Garanča in njen mož dirigent tega užitka publiki ne privoščita.
Kostas Smoriginas
Na koncu so bile velike ovacije in žvižgi odobravanja.
Dirigent je bil ves čas s poudarjeno sugestivno močjo
V drugem delu se je Elina Garanča preoblekla
Elina Garanča kaže na odlične ostale umetnike
Marijan Zlobec