Sinoči se je slavnostno začel 69. Ljubljana Festival. Na poletni oder na Kongresnem trgu je prišel slavni orkester Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga pod vodstvom svojega legendarnega dirigenta Valerija Gergijeva. Z odra sta spregovorila direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek in župan MOL Zoran Janković. Brlek se je zahvalil prizadevanjem ter pomoči zunanjega ministrstva in notranjega ministrstva ter NIJZ, seveda sponzorjem, pozdravil vse goste, morda pa je presenetil z ugotovitvijo, da bo letošnji festival še težje izvesti kot je bilo lanskega, a smo hkrati slišali, da bo letošnji program najboljši doslej. Spomnil pa je tudi, da je letošnji festival že drugi “kovidni”.
Ruski gosti na ljubljanskem koncertnem odru, vse fotografije Marijan Zlobec
Ne glede, kaj še bo, je jasno, da smo še kako vsi skupaj odvisni od zdravstvenih, pa tudi vremenskih razmer, kar se je pokazalo že včeraj s hudo popoldansko nevihto, ki pa se zvečer na srečo ni ponovila, se je pa nebo ohladilo za deset in morda kasneje celo petnajst stopinj. Dejstvo pa je, da so razmere za izvedbo programa zunaj ali na odprtem prizorišču zdravstveno boljše, a so hkrati že hude napovedi četrtega vala pandemije z različico delta ali indijsko različico. Tej so ruski gosti očitno ušli, saj je sicer Sankt Peterburg v rdeči coni.
Zoran Janković in Darko Brlek
Seveda to nima veliko povezav z odprtim prostorom Kongresnega trga in onemogočanjem polnoštevilčne uporabe Gallusove dvorane Cankarjevega doma, kamor bi take vrste koncert sodil in bi lahko zares glasbeno uživali. Glasba že sama po sebi išče absolutnost, prav tako izvedbe ali njene predstavitve. Dela zahtevajo akustične pogoje na najvišji ravni, kot so pri nas v CD, a tam bi smelo biti le okrog 400 poslušalcev. Na Kongresnem trgu je ta kapaciteta do 1500 ali še s parkom do 3250. Se je pa sinoči razkril še en problem, to je hrup v paviljonu in na cesti, lajanje psov…, tako da bo treba za dve uri koncerta vsakršen dostop enostavno preprečiti. Ne pa, da je moral župan Zoran Janković vsem na očeh iz prve vrste vstati in oditi v zaodrje mirit klošarje in druge hrupneže, ki so se glasno izživljali z motenjem koncerta, programa in samega festivala. In dvakrat je kuža tako vneto lajal, kot da bi ga iz kože devali. Občinstvu vse to ne more biti niti malo všeč.
Interpretacija Bele krajine
Koncert je potekal z ozvočenjem, a so zvočniki precej šumeli in nasploh je bil zvok precej grd in popačen; lani sem imel vtis, da je bilo ozvočenje boljše. Se je pa ohranila “luknja v hrbtu”, kar pomeni, da oder zadaj nima stene. Glede hrupnosti zvoka se je ponovila scena Poletne noči, ko je bilo vse preglasno, a tudi zvočno grdo. Ne glede na to, kdo upravlja z ozvočenjem, bi moralo to biti perfektno, ne pa bolj ali manj amatersko in preskromno, potem pa vse na ves glas. Jakost samih zvočnikov oziroma celotnega ozvočenja bi morala biti nekajkrat višja, da bi jo potem med koncertom zmanjšali na stopnjo dva, ne pa deset, da vse hrešči in se trese.
Valerij Gergijev
Če rečem še drugače; ruski glasbeniki so se zelo trudili, lahko bi rekel, da so bili mnogi deli obeh skladb sijajni, a kako bi šele zveneli v Cankarjevem domu? O teh stvareh bo treba globlje razmisliti, narediti analizo in ukrepati. Takega uvoda v zapis nisem pričakoval, a je prišel sam od sebe, ker je nekaj v tem smislu preprosto treba reči.
Valerij Gergijev je za uvod izbral skladbo oziroma kar simfonični scherzo Bela krajina slovenskega skladatelja Marjana Kozine. S to izvedbo (enkrat so jo sicer v Cankarjevem domu že izvedli kot drugi dodatek, potem ko je Gergijev isti dan dopoldan v predsedniški palači prejel visoko slovensko državno odlikovanje), tokrat pa uradno. S tem so ruski gosti ustregli tako nam kot preizkusili sebe, kako znajo glasbeno brati in interpretirati tipično slovensko, a hkrati zelo zahtevno kompozicijo, za katero bi se dalo reči, da je napisana sijajno.
Oder je bil odlično okrašen s svežimi rožami
Če bi rekel, da je bila interpretacija bolj ruska, izrazno močna, z mnogimi akcenti, a tudi dinamičnimi in ritmičnimi retardacijami, pa je Gergijev odkril v njej tudi bolj lirska in mehka mesta. Morda je spričo pomanjkanja poznavanja same belokranjske folklorne tradicije Rusom ušla povednost posameznih zaokroženih melodij iz pesmi, ki jih v različnih priredbah, na primer Matije Tomca, pojejo slovenski zbori. Slovenski interpreti to bolje poznajo, vprašanje pa je, ali tako tehnično izvrstno tudi interpretirajo, saj Bela krajina ni ravno pogosto v koncertnih programih, kaj šele celotna Kozinova Simfonija v štirih stavkih. Rusi so tako pripravili sijajno branje, ki se je začelo že z uvodnim delom, v nadaljevanju s pesmijo in plesom ter soli violin in ritmično spremljavo pihal ter spet soli violin, da se odpre vse razkošje orkestrskega zvoka, a se v nadaljevanju melodija prenese na trobila in ta del zaključi s plesom in ponovitvijo uvodne melodične teme, ki ji ni manjkalo pogojno rečeno nekakšne ruske vzhičenosti, ko so našli svoj dramatični interpretacijski vrh. Sledil je drugi, bolj pesemski ali vokalni del – Igraj kolce, ne postavaj po kratki cezuri, ko se karakter Bele krajine spremeni in nastane v skladbi nekaj interpretacijskih pasti. Tako je nekje proti koncu izvedbe nastalo nekaj kar praznih taktov v interpretaciji, ker izvajalci z dirigentom niso takoj začutili, da je ena pesem ali melodija končana in sledi drugačno nadaljevanje oziroma preobrat proti koncu in vrnitev na začetek. Seveda smo s tako interpretacijo samo veseli z upanjem, da se bo še kdaj ponovila, najraje še pri njih doma ali kje na gostovanjih.
Monumentalni Berlioz
Berliozovo Fantastično simfonijo, op. 14, smo na Ljubljana Festivalu v zadnjem času že slišali. Če bi bila izvedba v Cankarjevem domu, bi prišle do izraza vse finese sinočnje interpretacije v zvočno čistejši obliki, a smo vseeno opazili, kako odlični so posamezni solisti ali sekcije. Interpretacija se je krepila in bogatila od začetnih stavkov: Sanjarjenje – Strasti, Ples in Prizor na polju, proti koncu; najprej v najbolj grotesknem Pohodu na morišče do dramatičnih Sanj o čarovniški noči, ko se je stopnjevala sijajnost nizkih trobil; obeh tub in treh pozavn, tako da takega zvočnega razkošja morda sploh še nismo slišali. Ali pa angleški rog ali klarinet solo, trojni timpani, sijajna godala, kot smo opazili z večinoma mladimi glasbeniki in glasbenicami. Simfonija iz leta 1830, ko je bilo skladatelju komaj 27 let, kaže Berlioza kot velikana francoske glasbene kulture in zapisanega večnosti.
Valerij Gergijev je s svojimi ruskimi glasbeniki dočakal stoječe ovacije, a s tem koncert še ni bil končan. Rusom res ni težko najti kakega svojega dodatka. Tokrat so poiskali Čajkovskega: s Pas de deux – Intrada iz drugega dejanja Hrestača, s tako vznesenim koncem, da bi še baletniki pozabili plesati in bi samo še poslušali.
Ognjemet je bil lep
Marijan Zlobec