Tadej Hrušovar svoje Poletne noči ni dočakal

Tradicionalni gala koncert Poletna noč na polnem Kongresnem trgu, a s premočnim ozvočenjem, posvečen vstopu v poletje, se je letos odvijal v lepem crescendu v znamenju izjemnega slovenskega glasbenika, skladatelja in pevca Tadeja Hrušovarja. Iz dosedanjih avtorskih večerov bi se dalo sklepati, da je bil doslej premalo poudarjen in da je boj za oblast ali prvenstvo v zabavni glasbi prav tako velik kot v politiki in še kje. Kar šteje so samo ustvarjalni rezultati in kako jih znajo interpretirati ne le “stare” ali izvorne generacije, ampak kaj in kako nove. Tu pa je vtis, kot da so bili stari boljši. A je večer vseeno zelo uspel.

Originalni Pepel in kri, vse fotografije Marijan Zlobec

Tadej Hrušovar je svojo glasbeno pot začel v priljubljenem celjskem ansamblu The Fellows, leta 1966 se je pridružil skupini Bele vrane. Po njihovem razpadu je leta 1975 ustanovil skupino Pepel in kri, ki je že prvo leto zastopala Jugoslavijo na Evroviziji z eno največjih uspešnic slovenske glasbe, pesmijo Dan ljubezni. Bil je prvi urednik oddaje Pop delavnice, ki je odkrivala nove talente in spodbujala slovensko glasbeno ustvarjalnost, v zadnjih letih pa je deloval kot producent v glasbenem programu Radia Slovenija.  

Močan kolorit večeru je dodal Mladinski pevski zbor RTV Slovenija

Tadej Hrušovar, za prijatelje Dejvi, je zapustil obsežen glasbeni opus. Napisal je več kot štiristo skladb, pesmi izpod njegovega peresa pa so se trajno zapisale v slovensko glasbeno zgodovino. Med najbolj znane spadajo Pesem za dinar, Dekle iz Zlate ladjice, Po bitki so generali vsi, Enakonočje, Ljudje pomladi, Ljubljanski grad, Sonce pomladi, Dan ljubezni in številne druge. Na koncertu smo prisluhnili v glavnem Hrušovarjevim uspešnicam za druge – za skupino Hazard, Pop Design, Ditko Haberl, Heleno Blagne, Moni Kovačič in Ota Pestnerja.

Nuša Derenda je nastopila nekajkrat, na koncu pa sama zapela Poletno noč

RTV Slovenija je poletno prireditev Poletna noč prvič organizirala na pobudo Jureta Robežnika kot posvetilo ob smrti Majde Sepe, nadaljevala pa z obeleževanjem obletnic velikih imen slovenske popevke – skladateljev, tekstopiscev, pevcev. Tako je nastal gala koncert Poletna noč v koprodukciji RTV Slovenija in Festivala Ljubljana kot že tradicionalna prireditev, ki obuja spomin na bisere iz zakladnice slovenske zabavne glasbe. Poletna noč je tako napovedala začetek 69. Ljubljana Festivala 1. julija. Kot je bilo razvidno v parterju in okolici, je bilo tokrat dovoljeno večje število sedežev kot lani, ograjo za varovanje ambienta pa so postavili precej dlje ali bolj stran kot lani, ko so bila množična zastonj stojišča tik ob samem trgu. Tega letos očitno ne bo več. Bodo pa ostali bližnji klošarji in drugi, ki so od daleč občasno glasno motili koncert.

Helena Blagne z Navadnim majskim dnevom

Za uspeh tokratne Poletne noči je seveda najbolj zaslužen sam Tadej Hrušovar, ki je nepričakovano in po svoje tragično umrl za kovidom 19, in tako svoje pesemske antologije in največjega individualnegva ustvarjalnega preboja v javnost v najnovejšem času ni dočakal. Seveda pa se je svojih uspehov zavedal vsaj nekaj desetletij, tako da ne moremo reči, da se mu je godila kakšna večja krivica. Ljudje ali poslušalci si sami izberejo svoje najljubše pesmi in ne gledajo na imena, še posebej ne v kontekstu njihovih “rivalov” ali “konkurence”.

Ana Dežman s pesmijo Enakonočje

Program letošnje Poletne noči je zelo dobro pripravil dirigent Big Banda, Simfoničnega orkestra in Mladinskega zbora RTV Slovenija Patrik Greblo. Tokrat je bil na odru sam in s tem sam odgovoren za kvaliteto izvedbe. Bila je zelo solidna, razen igre godalcev, še posebej violin, ki zabavne glasbe očitno ne jemljejo kot žanr, ki ima prav tako nujo maksimalnega angažmaja in pri violinah kristalno čisto igro; te na kar nekaj mestih ni bilo. Odsotnost violinskega muziciranja pri spremljavi popevk kaže potuhnjeno podcenjevanje žanra, odsotnost angažmaja in s tem nesposobnost identitete, s čimer pade profesionalnost kot predpogoj, da sediš ali stojiš na odru. Še več, celovitost glasbenega vtisa se prevesi stran od godal k trobilom in pihalom, pa seveda tolkalom, posameznim solistom (dvakrat saksofon), v prvem, delu pa, kot rečeno, k zelo dobremu zboru, ki je hkrati še poplesaval ali si dajal ritem z gibanjem. Nastop Grebla vsekakor imam za zelo uspešnega.

Oto Pestner in Teja Leskovšek z Ljudje pomladi

Maček v žaklju kot nekdaj Bele vrane

Dinamitke s Po bitki so generali vsi

Med pevci bi takoj opazil le eno damo, Heleno Blagne, in celo plejado pevskih gospodinj brez osebnostnega nastopanja, šarma, individualno zgrajene osebnostne, kaj šele umetniške koncertne drže in prezence. V pogovoru z voditeljico Bernardo Žarn, ki se je v drugem delu koncerta preoblekla, kot za televizijsko nadaljevanko, se je pokazalo, da se večinoma bolj ali manj hvalijo, se postavljajo v vlogo pomembnic (v Hrušovarjevem življenju in ustvarjanju), ko pa je jasno, da to niso bile. Isto velja za nekatere “intervjuvance”, le da jih je bilo na odru manj in so hkrati pevsko in interpretacijsko manj prepričljivi, medtem ko je Oto Pestner tokrat bil manj vznesen in glasovno tipičen. Moški očitno iščejo nove glasbene žanre in možnosti, pada še sama profesionalna vnema, pa tudi lepota in prepoznavnost glasu, kot smo jo spremljali pri generaciji, ki se je ali že poslovila, ali pa počasi odhaja, pa še ni dočakala svoje Poletne noči, tako da se ni bati njene kontinuitete.

Saša Lešnjek z Zlato ladjico

Poletna noč vendarle pokaže, da se je z menjavo generacij pogled na slovensko popevko in njeno sedanjo vlogo spremenil; ni pravega preboja tako rekoč nikogar, nastopajoči prihajajo in odhajajo, ne da bi svojo glasbeno identiteto dvignili na nivo najširše prepoznavnosti, tako da bolj ali manj živimo v preteklosti, ki pa se po svoji identiteti pokaže le pri starejši generaciji, mladi pa so že odtujeni in morda iščejo nove možnosti. Prej so nastopajoči imeli večji prostor nastopanja, tujino, gostovanja, turneje, danes manj. Manj je še vztrajnosti, kar pomeni, da je “popevkarstvo” finančno problematično ali za dostojno preživetje nezadostno. Seveda od Bernarde Žarn ne pričakujemo, da bi sogovornikom zastavila kakšno krepkejše vprašanje; na primer eksistenčno. Njena sladkobnost je večna in nenadkriljiva.

Miran Rudan z Nekoč bom zbral pogum

Če bi rekel, kdo me je najbolj prepričal, bi bil odgovor, da se je Poletna noč zgoščevala in s posebnim vzdušjem krepila svojo moč v skladu s številom poslušanih pesmi Tadeja Hrušovarja kot venček priljubljenih. Morda sta bili dve pesmi, ki ju nisem slišal po radiu, vse ostale pa so kar pogosto predvajane, seveda najraje v nekdanjih izvedbah, kot je ansambel Pepel in kri, med pevkami pa Ditka Haberl s svojim posebnim glasom in izrazom. Tako bi se dalo sestaviti nekakšno lestvico najboljših pevk v zgodovini slovenske popevke: Marjana Deržaj, Elda Viler, Ditka Haberl, Majda Sepe…

Bernard Hrušovar v pogovoru z Bernardo Žarn

Identiteta mlade generacije nastopajočih, ki so se seveda trudili, kot Alex Volasko, Bojan Cvjetićanin, Saša Lešnjek se zdi vendarle bolj premakljiva v drugačen, torej sedanji čas, ker je povsem jasno, da za nazaj ne moreš več biti močnejši, ampak si lahko le bolj ali manj uspešen plagiator.

Bojan Cvjetićanin

Ana Dežman je ves čas svojega nastopanja preveč pod genskim vplivom, bi lahko rekel, svoje matere Elde Vilar, poleg tega ima slabo pevsko tehniko in višine nahitro poje, ne pa izpoje. Miran Rudan je izkoristil tokratno, sicer zelo redko povabilo in potrdil svoj poseben, po svoje interpretativno in glasovno celo rahlo odbijajoči slog.

Trio Eroika z Insieme

Trio Eroika je nekakšno mašilo, eno izmed mnogih, ki so nastajala po svetu po slavnih Treh tenorjih. V sedanji zasedbi so slabši kot so že bili. Nastopili so tudi z Insieme, s katero je leta 1990 kot predstavnik Italije Toto Cotugno zmagal na Pesmi Evrovizije, Tadej Hrušovar pa je bil sočlan vokalne petčlanske spremljave Pepel in kri, a to vsekakor ni slovenska zmaga.

Dinamitke so bile dobre v onem musicalu v Križankah in sedaj mislijo ali si celo domišljajo, da jim je vse dovoljeno ali celo, da so v samem središču dogajanja. Alenka Godec želi biti povsod in prva, a to nikoli ni bila, nanjo se v triu ali samostojno navezujejo še Damjana Golavšek in Simona Vodopivec Franko. Prevladovala je bela obleka.

Nuša Derenda

Nuša Derenda je želela opozoriti nase z drznim hlačnim kostumom, glasovno pa pada.

Helena Blagne

Rekel sem že, da je bila edina dama na odru Helena Blagne, ki se je na Poletni noči menda pojavila prvič. Pri njej gre za iskanje in najdenje idealnih sozvočij vseh komponent pevske osebe na odru. Sicer je opažen rahlo zadržan prehod iz srednje v visoko lego in s tem sprememba glasu, tako da ni več tako enovit.

Alex Volasko in Bojan Cvjetićanin

Nastop mlajših pevk in pevcev me ni kaj dosti zadovoljil; manjka jim karakterja, tako glasovnega, interpretacijskega, osebnostnega; tokrat so vstopili v drugi svet in čas, raje bi imel svojo identiteto z novimi in svojimi pesmimi.

Ditka Haberl s sinom Bernardom Hrušovarjem

Zato pa smo takoj doživeli adekvatnost časa in prostora, zgodovine in njenih razsežnosti z nastopom stare zasedbe Pepel in kri z Dnevom ljubezni, ki se je po vsej verjetnosti že uvrstila na vrh po popularnosti slovenskih popevk vseh časov.

Didka Haberl

Skrivnostna gostja Ditka Haberl na odru na koncu nekako ni sodila v ta svet; naredila je vtis, kot da se je predala spominom, nekakšnemu okultizmu, vnukom, pesnjenju, se odpovedala nekdanjemu možu…Ni želela peti, niti se ni pridružila ansamblu Pepel in kri. Učinkovala je “rezervirano”, kar za svojo bogato glasbeno zgodovino ni najbolj primerna drža.

Marijan Zlobec