Komorni ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča je v sodelovanju z Zavodom Bunker v Ljubljani v Stari elektrarni nocoj pripravil premiero nove fantastične opere Deklica z vžigalicami slovenske skladateljice Tine Mauko. Sama je napisala tako glasbo kot libreto. Predstavo je režiral Rocc, glasbeno vodstvo pa je bilo v rokah dirigenta Iztoka Kocna. Po premieri bo jutri ob 20. uri ponovitev, sledi 29. junija ob 19. uri gostovanje v Murski Soboti in v Kopru na Martinčevem trgu 2. julija ob 21. uri.
Katja Konvalinka kot Deklica, vse fotografije Marijan Zlobec
Tina Mauko se je sama odločila za pravljično snov po slavnem danskem pravljičarju Hansu Christianu Andersenu, a tako, da je hkrati sama napisala libreto in ga prilagodila svojim vizijam, ne brez pogledov na sodobni svet in različnost dogajalnih svetov, oseb, vlog, same Dekličine družine…, vse do končnega slovesa od sveta. Njen libereto ali opis zgodbe se nekoliko razlikuje od verzije, ki jo je sprejel režiser predstave Rocc.
Prizor iz predstave
Stara elektrarna se je tokrat pokazala kot primeren prostor z velikim odrom in dvigajočimi se stopnicami s sedeži, ki sprejmejo do 200 gledalcev. Ljubljana je tako po najbrž več kot dvajsetih letih krstila še en operni ambient, tako da bi jih težko naštel vse, a kot kaže, so še vedno možna operna presenečenja. Enkrat pa sem komorno opero v tem ambientu že videl.
Lovro Korošec
Presenečenje je že v tem, da si je Tina Mauko sama upala sprejeti ustvarjalni izziv, ki se je glede na burne ovacije na koncu predstave izkazal za uspešen. Predstava je bila kompaktna, logično in gladko tekoča, z določenimi dramatičnimi vrhunci (kot je bila že kar groteskna pojedina), kljub raznim spremembam scen in dogajalnega ambienta, pa tudi spreminjanja identitete samih oseb na odru, tako da si je pri sledenju vsebini treba pomagati z gledališkim listom.
Prizor iz predstave
Mauko je vedela, da je za dobro opero potrebno imeti vso paleto glasov, s karb se da izrazitimi vokalnimi profili in seveda kvaliteto. Tako je za Deklico izbrala lirski sopran v intgerpretaciji glavne protagonistke Slovenskega komornega glasbenega gledališča Katje Konvalinka. Ona se ves dogajalni čas ne spreminja.
Violinist Peter Jud na sredini scene
V prevladujoči vlogi Babice, pa tudi Gospe 1, Vetra, Ženske v svetišču, Matere Pošasti in odhajajioče Gospe 2 je nastopila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran, a to še ni bilo dovolj. Mauko si je zamislila še dve sopranistki. V vlogi Matere, Gospe 2, Vetra, Ženske v svetišču in Hči pošasti je nastopila dramska sopranistka Katarina Kobal, v vlogi Napovedovalca, Ženske v svetišču, Gospe 3, Vetra in Gosi pa koloratirna sopranistka Polona Plaznik.
Klemen Torkar
Moška sta bila dva: v vlogi Očeta, Gospoda 1, Zrelega indijskega budista, Očeta pošasti, odhajajočega Gospoda 2 je nastopil basbaritonist Lovro Korošec in v vlogi Sina, Dečka, Gospoda 2, Mladega indijskega budista, Sina pošasti in odhajajočega Gospoda 1 tenorist Klemen Torkar. Ta vokalni ansambel je z veliko skladateljičino iznajdljivostjo nastopil v skoraj vseh možnih vokalnih kombinacijah; od vseh solov, duetov, tercetov, kvartetov, kvintetov do sekstetov.
Lovro Korošec
Komorni ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča je nastopil na levi strani odra tako, da ni motil pevcev, hkrati pa je dirigent Iztok Kocen imel vse nastopajoče zlahka pod kontrolo in je predstavo zato uspešno vodil od začetka do konca. Sestava ansambla je bila naslednja: Nino Mureškić, tolkala, Miha Firšt, kontrabas, Mirko Jevtovič, harmonika, Primož Fleischman, bansuri, flavte, saksofon, Peter Jud, violina in Damir Višič, sorod. Taka zasedba je unikum, a hkrati omogoča kar najširši izraz.
Požrtija, kot je Deklica ni pričakovala
Režiser je opero v dveh dejanjih strnil v enodejanko v šestih slikah.
Godi se na silvestrovo, nekje, nekoč.
- slika:
Deklica se v strašnem mrazu mudi prodati vžigalice, da bi si njena revna družina uspela ogreti dom. V mestu naleti na brezbrižne in očitajoče poglede malomeščanov. Ko jo snežinke skušajo pomiriti, se ji zazdi, da je sneg pravzaprav duh, ki ji je od nekje poznan. Duh jo hkrati opogumi in napove kruto usodo: Tedaj zasliši besede vetra:«Tvoja milina je večnost, tvoje srce je bogastvo, tvoje roke so driada, tvoje noge brezmejni valovi.«
Katarina Kobal kot Mati
2. slika:
Deklica se v spominih vrne v svoj dom, k družini, nedaleč od mesta. Domačnost, nostalgija, kamin, luknje v strehi, veselje in vedrost. Mati, oče, babica, bratec in deklica.
Pogovarjajo se o polarnem siju in v tistem mamo spreleti srh.
Polona Plaznik
3. slika:
Potem, ko izvemo, da je babica umrla, oče je zbolel in deček odšel v svet, se prikaže zgodba o bratu. Deček postane budist.
Deček zgodaj zjutraj pride v mesto, vesel, poln optimizma, upanja, zanimanja in želje po znanju. Medtem, ko opazuje dolgočasno opravljanje dela ljudi, zagleda budista, ki se smehlja.
Irena Yebuah Tiran
4. slika:
Indija, tekmovanje dveh mislecev.
Dogaja se na prvo polno luno v mesecu maju, ob praznovanju rojstva Bude- Vesak.
Deček se je v vsem tem času razvil v velikega budističnega misleca in se bo pomeril z indijskim miselnim tekmecem v razumevanju sveta. Zadnje najpomembnejše vprašanje, ki bo odločilo o zmagovalcu je: » Bolezen, ki hodi po zemlji v letu 2021, je suženj nečesa. Njegov sin in hči pa pustošita svet in ljudi. Kdo so to?« Deček v stanju transcendence zna odgovoriti pravilno in podati zdravilo za to dobo.
Katja Konvalinka
5. slika:
Osamljena deklica se v mraku in ob soju mestnih svetilk približuje neki hiši.
Družina stvorov se pripravlja na silvestrsko večerjo: Oče (pohlep), mati (sebičnost), sin (ljubosumje), hči (razvrednotenje) in gosja pečenka.
Deklica skozi okno zre družino, vendar je videla nekaj popolnoma drugega od pričakovanega.
Bolj polarni ambient
6. slika
Prestrašena deklica, vsa prezebla, se odloči ogreti z vžigalicami, ki bi jih morala prodati.
Ob prvem vžigu se prikaže bobnar, a ta kmalu izgine, čim se ga deklica želi dotakniti. Odloči se prižgati še eno vžigalico. Tedaj vidi objedeno gosko, ki se je iz tople sobe odzibala naravnost proti njej in jo roti, naj ji deklica pomaga. Ob duetu, kako lep bi svet bil, če ne bi bilo trpljenja, svetloba izgine. S tretjim vžigom se pojavi vsa njena ljuba družina in sledijo odgovori na njena vprašanja, ki so jo ves čas pestila. Spozna, zakaj se bratec ni več vrnil domov in se sprašuje, če ga sedaj res vidi, ali je to le privid, spomni se, kako ji je babica nekoč napovedala, da bo kmalu videla polarni sij. Deklica stopi na čarobni sij in se poslovi od tega sveta.
Deklica izgine iz tega sveta
Scenografija vseh teh sprememb ni omogočala, vsaj ne efektno, kontrastno, celo svetlobno ne; najbolj izrazita je bila le pojedina, ki jo žalostna in lačna opazuje Deklica zgolj skozi okno. Pod scenografijo, kostumografijo in oblikovanje video projekcij (?) se podpisuje kar pet študentov pod mentorstvom Marije Jenko in Rocca. Oblikovalca svetlobe sta bila Rocc in Andrej Petrovčič, a spet premalo drzno in s poudarkom na dogajalnih ter osebnostnih spremembah. Scena je tako zgolj poudarjala neko ledeno pokrajino, z belimi rjuhami in rjuhami na podlagi, kot da bi šlo za led ali kupe snega, je zlahka dokazala mraz.
Polona Plaznik
Tina Mauko se je v svojem, stilu pokazala kot spretna kombinatorka različnih stilov, v katerih bi lahko prepoznali tako zvočni kolorit tako kakega Leoša Janačka kot Madžarov Bartoka in Kodalyja, pa Prekmurja, romske glasbe, z violino solo, ko se solist postavi na sredino odra, celo blizu romunski folklori v zapisih Enescuja, v budističnem delu seveda indijsko ljudsko glasbeno tradicijo; vsekakor je Mauko bolj severno slovenska kot “osrednje” slovenska. Zato bi bila njena glasba zanimiva tudi za madžarsko, slovaško, češko in še kakšno okolje. Prevladuje lirizem v tako rekoč neštetih variantah in zato ne učinkuje monotono, ampak smo vedno pred novimi zvočnimi izzivi.
Dirigent Iztok Kocen
Pevci so bili odlični, kar pomeni, da je pevski nabor v Ljubljani ali Sloveniji večji kot se morda misli. Dobro so se ujeli, še posebej, kot rečeno, v duetih, tercetih, kvartetih… Ta princip petja se vrača v obdobje, za katerega mnogi mislijo, da je že minilo, a je v taki fantastični in pravljični operi to nemogoče. Opazna je bila zelo dobra pripravljenost, kljub premierski noviteti, ki zahteva absolutno pripravljenost, da se sklenjena celota sploh lahko zgodi. Interpretativnih nihanj ni bilo, niti ne ohlapnih mest, tako da bi bil ob boljšem ali izrazitejšem členjenju posameznih slik efekt še boljši. Pri pevcih je morda še najbolj izstopala barva in karakter glasov, polna kontrastov in s tem privlačnosti. Sama jakost glasov pa je mestoma dajala vtis, kot da so ozvočeni.
Polona Plaznik in Katja Konvalinka
Režiser Rocc bi moral imeti jasnejši koncept glede identitete vseh pevcev na odru in s tem njihovo nujno prisotnost ter na drugi strani njihovo odsotnost, tako pa je držal konstanto vseprisotnosti, gledalec pa ne ve, kdaj je nekdo ta ali že druga oseba. Deklica je bila, kot rečeno, le ena sama.
Priklon s skladateljico Tino Mauko
Tina Mauko je izbrala inštrumente, za katere je bila prepričana, da bo z njimi glasbeno lahko izrazila vse, kar si želi. Tak glasbeno-inštrumentalen, čeprav komorni navdih je redek, ker kaže, da se ne boji izziva biti samosvoja, hkrati pa je predhodno sama pri sebi testirala, kaj je napisala, tokrat pa seveda videla svoj ustvarjalni dosežek še na odru. Dirigent Iztok Kocen je predstavo vodil suvereno, glasbeniki pa so se potrudili brez nekih spodrsljajev. Zdaj, ko je za njimi celovit zvočni vtis, bodo imeli še priložnost, da svojo zahtevno glasbeno vlogo ali funkcijo še oplemenitijo.
Marijan Zlobec