KRITIK.si

Razstava slik in skic slavnega bosanskega slikarja Safeta Zeca v Portorožu in Piranu je tam našla svojo idealno lokacijsko postavitev, tako da umetnik mednarodnega slovesa nagovarja slehernika, tako domačine kot goste, sedaj še posebej turiste, ki bodo Obalo obiskovali vse do septembra, ko se bo 26. iztekla. Objemi in Eksodus sta dva cikla, za katera je avtor črpal navdih v bosanski vojni in njeni eni še posebej tragični zgodbi, ter usodi beguncev na čolnih in barkah, ki se prenapolnjene večkrat prevrnejo in nesrečni potniki utopijo.

Slika iz cikla Objemi, 2016, 160 x 220 cm, olje na platnu, je najdlje ali najvišje nad Piranom, v Krstilnici malo pod stolno cerkvijo sv. Jurija in je vsekakor ne smete spregledati, vse fotografije Marijan Zlobec

Razstave na Obali ne bi bilo brez zagretih organizatork, kot sem jih na skupni fotografiji s slikarjem že objavil: Nives Marvin, Milka Sinkovič in Polona Senčar. Dekleta so videle razstavo v Benetkah in se odločile povabiti avtorja, da bi svoja dela posodil še za predstavitev v Portorožu – v starem skladišču soli Monfort, ki je že vrsto let razstavišče, in v Piranu, a bi tam Zeca zaman iskali v Mestni galeriji, ampak so se odločili za osem drugih lokacij. Morda je sam prihod do njih za tujce rahlo otežen in sam vstop v cerkve onemogočen, a je ogled skozi rešetke pri vratih vseeno verodostojen in ne moreš reči, da pa si slik nisi mogel ogledati.

Ambient Krstilnice fizično ni dostopen, se pa tako vidi

Safet Zec ima izjemen smisel za vsakršni dialog; z aktualnostjno, polpreteklo zgodovino, za ljudi, dogodke, ambiente, slikarsko zgodovino, dialog z določenimi slikami še posebej, je sočuten ali nasploh zelo občutljiv, deli usodo z ljudmi in z njihovo traghično usodo, dokazuje, da je svet grši kot si mislimo ali bi si želeli, da za mnoge ni pravega upanja, a se podajajo na pot z mislijo na boljši svet; ta pa je v Evropi.

V Tartinijevi hiši so na ogled skice, knjige, katalogi, risbe, ki dokazujejo nekajletne priprave na končno izvedbo obeh ciklov

Zec tu motivno ali tematsko križa ali sooča dve poti; bosansko in azijsko-afriško. Objemi so bolj naši, bližje so izkušnji vojn in vsega, kar se je kot povsem nepotrebno zlo prikladlo na Balkan, začenši z junijsko vojno v Sloveniji in na Hrvaškem pred tridesetimi leti. Zanimivo, da naša osamosvojitvena vojna naših slikarjev ni kaj bistveno pretresla, da bi zasnovali kakšen monumentalnejši cikel ali pogled na vendarle kar hude spopade in tragične smrti, na primer nedolžnega Janeza Svetine, ki je bil ustreljen samo zato, ker je bil morda preveč radoveden, da je fotografiral, in je bil v nepravem trenutku na nepravem mestu in ga je zadel strel iz oklepnikla JLA. Podobno ona dva avstrijska novinarja, ki sta končala ob raketiranju Brnika in v ognju. Na terensko vozilo vojnih dopisnikov Norberta Wernerja in Nikolasa Vogla je med slovensko osamosvojitveno vojno 28. junija 1991 streljala oklepna enota JLA, ki je bila nameščena na samem Brniku. Obakrat so vojaki pred streljanjem z daljnogledom brez dvoma svoje žrtve opazovali.

Iz posameznih osnutkov do slikarske celote je zelo dolga pot

A kot rečeno, pri slovenskih, tu pa tudi avstrijskih slikarjih to ni imelo ali dočakako kakšne pretresljive umetniške interpretracije. Zakaj ne, je težko reči, morda pa naša vojna ni bila dovolj krvava in so se ljudje hitro pomirili. V Bosni ne. Zec je to spoznaval in občutil bolj globinsko, poiskal in našel motiv, ki ga je poimenoval kot Romeo in Julija, ki pa je le del, a najbolj pretresljiv v ciklu Objemi.

V cerkvi Marije Tolažnice se je podoba jokajoče matere s hčerko ambientalno idealno ujela

Admira in Boško sta postala simbol združitve, četudi v krivični in nedolžni smrti pod streli verjetno srbskega ostrostrelca; slišal pa sem tudi interpretacijo, da so bili ostrostrelci v bistvu najeti tujci, plačani morilci, zato raziskave, kdo je bil dejanski zločinec, vse doslej ni bilo. Streli so mladima ljubimcema zaustavili življenje; v nekaj minutah se je njun svet povsem spremenil. Na slikah Safeta Zeca bosta večno ostala ljubezensko objeta na mostu Vrbanja nad reko Miljacko. Admira Ismić in Boško Brkić sta bila ubita 18. maja 1993. Ona je bila muslimanka, on pravoslavec.

Iz cikla Exodus – Pieta, 2016 – 2017

Petindvajsetletna Boško in Admira sta se za pobeg iz mesta odločila po devetih letih zveze. Ameriški novinar Kurt Schork je za agencijo Reuters poročal, da sta se nasprotujoči vojski dogovorili, da par spustita čez most, a da ju je po prestopu z ozemlja pod nadzorom bosanskih sil nekdo ustrelil.

V cerkvi Marije Zdravja

“Priplazila se je do njega in ga objela. Šele pozneje sem razmišljala, ali se je zavedala, ali jo je bilo strah, ali je vedela, da umira. To, da bo šla, je bila njena odločitev. Mislila je, da je ljubezen močnejša od smrti,” je v solzah pripovedovala Admirina mama Nejra.

Iz obsežnega cikla Objemi

“Lahko bi bilo drugače. V ljubezen se je vmešala vojna. V tem je težava. Takrat ne veljajo nobeni zakoni ljubezni, ne česa drugega, obstaja samo zakon vojne,” je povedal Admirin oče Zijah.

“Priplazila se je do njega in ga objela“

Na smrt ni možno misliti, če je ljubezen močnejša in edina izbira. Zadnji trenutek ljubezni je nadsmrten. Safet Zec je to znal upodobiti tragično ekspresionistično, a tudi bolj goyevsko, če pomislim na njegovo sliko Streljanje talcev in ležeča trupla komaj ustreljenih, medtem ko je eden v beli srajci in z dvignjenimi rokami kot klic k svobodi tik pred strelom. A tam je bilo vse razvidno, hierarhično, jasno, v Bosni pa vse totalno zahrbtno, nasilno strahopetno, rasistično, nacionalistično, nepredstavljivo primitivno, tako da šele tu razumeš skrajno vulgarne kletvice, ki sem jih nazadnje slišal med služenjem JLA in jih Slovenci ne poznamo in še manj uporabljamo. Strast ubijanja najbolj nedolžnih kot največja ali najvišja trofeja ob pomisli ali celo prepričanju, da za svoj zločin nikoli ne boš kaznovan. Ljubimcema je manjkala ta dimenzija opazovanja sveta in z njo povezana primarna skrb za varnost; nista dojela, da sta v svetovnem amfiteatru, v vlogah, ki niso gledališke.

Duši odhajata v nebo

Zec je tu kontemplativno, dokumentarno in slikarsko ekspresivno upodobil trenutek prehoda iz tragične imanence v združevalno transcendenco. V sliki ali podobi obrazov obeh čutiš toploto teles, ki se počasi začenjata ohlajati in se njuni duši že dvigata v nebo, v prostor, ki seveda niso božja nebesa v vesolju, ampak so nebesa že tu, meter ali dva nad ljubimcema.

Iz skicirke Safeta Zeca

Podrobnejša predstavitev razstave bi terjala dolg esej, kot ju je za katalog dveh razstav v Italiji napisal Giandomenico Romanelli; za slikarski cikel Exosus ob beneški razstavi v cerkvi Chiesa do Santa Maria della Pietà leta 2017 in za cikel Objemi v isti cerkvi leta 2019. Za razstavo Exodus v Rimu v Chiesa di S. Francesco Saverio del Caravita leta 2019 pa je še en tekst napisal Enzo Bianchi, medtem ko je Romanelli tam govoril o ciklu Brodolomi, kot je naslovil svoj zapis in s tem odprl problem, ali je cikel bilo bolje nasloviti kot Eksodus ali pa bi glede na slike bil boljši naslov Brodolomi ali celo Brodolomci.

Safet Zec v cerkvi sv. Roka

Safet Zec je prav govoto, kar dokazujejo predstavljeni osnutki v Tartinijevi hiši, imel nekaj konkretnih slikarskih pobud ali vzorov, zlasti jih najdemo v sliki Splav Meduze Theodora Gericaulta. Leta 1817 se je Theodore Gericault, umetnik iz Francije, odpravil v Italijo, kjer je študiral renesančno umetnost. Po vrnitvi domov se je začel zanimati za junaške zgodbe. Takrat je umetnika navdušila resnična zgodba o propadu fregate Meduza. Ti tragični dogodki, ko je le 15 od 140 ljudi ostalo živih, so postali osnova za ustvarjanje slike Splav Meduze.

Safet Zec je na objavljeno sliko dodal svoje pripombe. “Bolno ! Ironizirati. Žerikerovu “Splav Meduze”, jer, jer sve je “Isto”, samo umjesto drvenoga “splava” danas je veliki plastični “gumenjak”.

Sedeči moški (Luigi III), 2009 – 2010, 280 x 180 cm, tempera na papirju in platnu

Slika Ladja, 1917 – 1919, ki napolnjuje ogromen prostor in še bolj glavno steno Monforta v Portorožu, je zasnovana kot poliptih, sestavljen iz petih slik, tako da je skupna dimenzija 340 x 1100 cm, kar sliko uvršča med največje v prostoru nekdanje Jugoslavije. Slika je sicer sestavljena kot “nadaljevanka” brez vsebinskih rezov ali samostojnih ali ločenih vsebin. Čeprav Zec govori o francoskem vzoru, bi še prej pomislil na Noetovo barko in cikel Potop ali sliko Po vesoljnem potopu ameriškega fotografa Davida LaChapella, ki pa je ne omenja, medtem ko se Romanelli spomni na Delacroixovo sliko Boj Jakoba z angelom v pariški cerkvi Saint – Suplice. Tam je šlo za smrtni boj z enigmatičnim “človekom” na poti proti domu in spremembo Jakoba v Izraela, tako da v sedanjevi Zečevi sliki ta primerjava odpade. Bolj gre za epopejo sveta, ki so ga bogovi zapustili, če citiram definicijo modernega romana. Seveda manjka še omemba Michelangela.

V cerkvi sv. Petra

Zečeva ladja je ena izmed brezštevilnih, ki večinoma ilegalno vozijo begunce iz Afrike in Azije v boljši evropski svet. Kompozicija je ves čas usmerjena od leve proti desni strani, kamor pluje in je v daljavi že vidno obzorje. Obali pa se bosta prva približala objeta otroka na premcu in s svojim vstopom na kopno napovedala boljši svet. Oba kažeta hrbta vsem ostalim; predvsem zgodovini vsega, kar se je dotlej dogajalo in zgodilo in s čimer nočeta več imeti nič ali na vse čim prej pozabiti.

Safet Zec – Ladja, poliptih

Safet Zec je za poliptih Ladja skice delal dve leti, predno se je lotil same slike v petih delih. Ta priprava je razvidna, ni pa še jasna identiteta vseh ljudi, kot ne njihovo število, saj so nekatere figure bolj kot sence ali celo duhovi iz ozadja ali na ladjo s segajočimi rokami iz morja ali samo z rokami v pozdrav kopnemu; skupaj okrog 55 figur.

V idealnem portoroškem prostoru starega skladišča soli

Zec je imel morda ali lahko nekaj vzorcev v monumentalnih slikah, ki pa niso povezane s tragičnostjo, ampak s poveličevanjem določenih ideologij, kot v Italiji nekatere slike Renata Guttusa, če se spomnim Togliattijevega pogreba iz leta 1972, seveda pa je primat avtorja muralov Diega Rivere, kot sem jih videl v Ciudad de Mexico, lahko pa bi se spomnil celo Picassove Guernice, da ne omenjam še Rusov in Nemcev. A Zec ni niti komunističen niti nacionalsocialističen ali kot Rivera revolucionaren, ali Picasso alegoričen; je enostavno človeški.

Upanje in obup

Morda je Safet Zec celo filmski, dinamičen, slikovit, dogajalen, pluralen v odzivih na trenutni položaj in širšo usodo.

Zadnji hlebec

Zec je tudi narativen, pripovedovalec zgodb ali njihovih posameznih delčkov ali ene same izmed mnogih, kot da bi iskal in našel najbolj aktualno in pretresljivo. Tako je našel otroka Alana, ki ga je naplavilo morje na turško obalo in so ga tam ovekovečili na fotografiji, o čemer sam piše.