Založba Mladinska knjiga je v znani zbirki Premiki izdala prevod sicer hrvaškega izvirnika knjige Zgodovina Golega otoka Martina Previšića, docenta na Katedri za hrvaško zgodovino Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu. Knjigo je prevedel Andrej E. Skubic, urednici sta bili Nela Malečkar in Irena Matko Lukan.
Naslovnica
Zgodovina Golega otoka je celovit in večplasten prikaz življenja v taborišču na Golem otoku med letoma 1949 in 1956, ko so bili tam zaprti politični zaporniki, povezani z informbirojem. To je eno najtemnejših in najbolj zamolčanih poglavij bivše SFR Jugoslavije. Na otoku je prestajalo kazen okoli 13.000 oseb oziroma tja na silo pripeljanih zapornikov. Goli otok v kolektivnem spominu ostaja kot kraj surovega sadizma, težkega fizičnega dela, okrutnega ravnanja z zaporniki ter ozračja strahu in medsebojnega ovajanja.
Hrvaški zgodovinar dr. Martin Previšić v tej knjigi podrobno predstavlja dogajanje na Golem otoku z novimi arhivskimi gradivi in spoznanji, predvsem pa s pričevanji še zadnjih preživelih zapornikov – tudi iz Slovenije. “V tej knjigi boste odkrili vse podrobnosti, ki ste si jih kadarkoli želeli vedeti o Golem otoku,” pravijo pri Mladinski knjigi. Avtor med drugim ponovi nekoč že zapisano misel, da je bil oče Golega otoka Edvard Kardelj, da pa je bil proti temu, kar se je tam z zaporniki v resnici dogajalo. To je lahko reči, a knjiga tega ne potrjuje, razen da so se razmere spreminjale, od zelo slabih do malo boljših, ko je bilo organizirano tudi kulturno življenje, celo gledališče s predstavami. Med izvedenimi dramami je bila tudi slavna Cankarjeva Kralj na Betajnovi.
Avtor je z Golootočani, tako moškimi kot ženskami, iz Srbije, Slovenije in Hrvaške preživel ure in ure in preko teh pogovorov in novih arhivskih virov in literature pridobil pravo sliko taborišča. Skupaj je opravil pogovore s 25 nekdanjimi zaporniki: 21 je bilo moških in 4 ženske, od tega 9 iz Hrvaške, 14 iz Srbije in 2 iz Slovenije, torej različnih narodnosti. Med njimi pa je bil le en visok nekdanji funkcionar Udbe. Kot veste, je v Sloveniji doslej izšlo že več knjig o Golem otoku, med njimi tudi osebnih pričevanj, a bistveno je vendarle temeljno ozadje nastanka koncentracijskega taborišča na Golem otoku, to je spopad Tito – Stalin, v katerem je Tito še enkrat zmagal in ohranil FLRJ samostoljno in neodvisno državo.
Previšić med drugim ugotavlja število zapornikov in še bolj – število umrlih, kar pa se mu ne posreči v dovolj prepričljivi meri. Zgornja številka 13.000, ki jo navaja MK, je z različnimi tabelami v sami knjigi v poglavju Matematični smisel nasilja ali Goli otok v številkah, precej drugačna. Titov biograf Vladimir Dedijer v svojih Novih prispevkih za biografijo Josipa Broza Tita, tretji zvezek (1984) ob opiranju in pričevanju Anteja Raštegorca, udbovca iz upravnih struktur Golega otoka, navaja, da je šlo čez Goli otok od 31.000 do 32.000 taboriščnikov in da je bilo leta 1951 na Golem otoku 12.000 kaznjencev naenkrat. Publicist Dragan Marković, avtor knjige Resnica o Golem otoku (1987), navaja podatek, utemeljen na poročilu Udbinega zdravnika dr. Jovana Bijelića, ki je leta 1951 opravil inšpekcijo taborišča, da je bilo tam interniranih 3800 kaznjencev in še 400 žensk v drugem taborišču. Uradno zgodovinopisje je nazadnje odgovorilo na pritiske javnosti in odprtje te teme na več mestih z navedbami številk o interniranih na Golem otoku: v Zgodovini Zveze komunistov Jugoslavije (1985) je navedeno, da je bilo na Golem otoku in Svetem Grgurju zaprtih 16.312 oseb, partijski biograf Radovan Radonjić je v študiji Izgubljena orientacija (1985) navedel, da je bilo v vseh taboriščih in zaporih 16.288 taboriščnikov. Dragoslav Mihailović je v svoji knjigi pričevanj in pogovorov z drugimi kaznjenci Goli otok, prva knjiga (1990) navedel osebno oceno od 40.000 do 60.000 ljudi, ki naj bi šli skozi taborišča…
Previšić se sedaj naslanja na arhivsko gradivo zvezne Udbe v Hrvaškem državnem arhivu, še posebej na poimenski seznam vseh zaprtih ibejevcev, in tako prišel do sedanje, recimo temu zadnje uradne številke: v vseh taboriščih in zaporih je bilo med letoma 1948 in 1956 interniranih skupno 15.737 oseb.
Iz tabele 11 Številčno stanje na Golem otoku ob koncu vsakega leta (moška taborišča) je razbrati naslednje: 1949: 3613, 1950: 4292, 1951: 4322, 1952: 3473, 1953: 1297, 1954: 808; tu je številka manjša, ker so 2003 oseb preselili. Žensk je bilo v sapopadu z IB kaznovanih in obsojenih 862, od spomladi 1951 do spomnladi 1952 jih je bilo na Golem otoku okoli 550 do 570, hkrati pa nikoli več kot 380 ali 400.
Po narodnosti je bilo največ zaprtih Srbov: 6963 (44,24 %), sledijo Črnogorci, 3316 (21,07 %), Hrvati, 2437 (15,48 %), Makedonci, 717 (4,55 %), Slovenci, 563 (3,5 %), Albanci, 418 (2,6 %), Bolgari, 246 (1,5 %), Madžari, 234 (1,4 %), Italijani, 85 (0,5 %), Čehi, 64 (0,4 %), Romuni, 22 (0,13 %) ter drugi in neznani (7 %).
Avtor se ne izjasni, kaj zanj predstavlja zelo visok odstotek – 7 % drugih ali neznanih, kar je dvakrat več kot je bilo na Golem otoku Slovencev ali kakih 1162 ljudi. Kdo so to, kako je Udba ugotavljala individualno “krivdo” ljudi, njihovo politično prepričanje…, če ni vedela, koga je sploh aretirala in odpeljala na Goli otok ? Kakšen je bil arhiv, na katerega se sklicuje ? Naloga zgodovinarja, še posebej znanstvenika je, da vse ugotovi, če ne, pa pojasni, zakaj ne ali ne more ali se ne ve. Zgodovinar ni pravljičar, ampak išče resnico, kot jo tudi pravilno in pošteno interpretira.
Iz prikaza mesečnih aretacij med letoma 1948 in 1956 je razvidno, da so se začele junija 1948, a le z dvema aretacijama, da bi do konca leta prišli do skromne številke 462. Najhujše je bilo naslednje leto, 1949, ko je bilo aretacij 6146, leta 1950 2960, leta 1951 3502, leta 1952 1417, leta 1953 522, leta 1954 164, leta 1955 98 in leta 1956 le še 66.
Udba je sicer kot ibejevce evidentirala 55.663 oseb, izmed teh je aretirala in kaznovala (internirala v taboriščih) 15.737, vsaj 4076 oseb pa aretirala in izpustila na prostost.
Knjiga govori tudi o umiranju na Golem otoku, a o tem bo vedno precej skrivnosti. Samo na Golem otoku je med letoma 1949 in 1956 umrlo 283 moških in štiri ženske. Skupna smrtnost v vseh taboriščih do leta 1956 pa je bila 2,5 %. Kaznjenci so umirali zaradi različnih vzrokov, na primer že za posledicami udarcev, ko so morali skozi špalir, pa obračunov v sobah. Nekatere so ubili na begu, nekateri so se med pobegom utopili, so naredili samomor, so umrli zaradi bolezni in pomanjkanja, celo delovnih nesreč, pa sončarice, nekatere najbolj zagrizene, kot je bil general Rade Žigić, ki ni hotel revidirati svojih stališč, je verjetno ubila Udba… Avtor zapiše, da je največ skrivnosti o samomorih na Golem otoku in da jih je bilo več, kot jih je zapisala Udba. Ugotavlja pa, da je bilo samomor na Golem otoku težko izvesti, ker so bili taboriščniki nenehno pod nadzorom. Precej komičen, da ne rečem grotesken in tragičen je opis, kako si je Ante Roje trikrat v enem dnevu poizkušal vzeti življenje, a je vedno imel srečo in se ni uspel ubiti, tako da je na koncu ostal živ, svoboden in je po Golem otoku odšel na Reko.
Naslov prispevka, ki govori o Cankarjevi drami Kralj na Betajnovi, terja še nekaj dopolnil. O kulturi na Golem otoku avtor piše v posebnem poglavju Jadranski Bolšoj teater ali Kulturne vsebine na Golem potoku. Previšić se sklicuje na opise kaznjenca in organizatorja kulturnega življenja na Golem otoku, zlasti gledališkega, Mileta Gajića, s katerim se je pogovarjal in potemtakem dobival informacije iz prve roke. Prvi koraki v kulturno življenje so bili storjeni že jeseni 1949 z organiziranjem zbora in manjšega orkestra, ki sta nastopala v krajših folklornih točkah. Prvi improvizirani oder je bil v pristanišču v Stari Žici. Porast različnih oblik kulturnih dejavnosti se je začel v prvi polovici leta 1950. Takrat se je začelo tudi gledališko življenje, pri katerem so v glavnem sodelovali kaznjenci intelektualci. Uprizarjali so skeče, kot Pogreb Resolucije Informbiroja, med katerim so kaznjenci nosili krsto “pokojne” Resolucije, za katero je hodila užaloščena povorka taboriščnikov, glasno jadikujoč in objokujoč (Pa gre naša Resolucija). Večino gledališčnikov je sestavljal beograjski krog intelektualcev, ki jih avtor poimensko našteje. Kot pravi avtor knjige, je bilo sodelovanje v gledališki sekciji največja želja kaznjencev, predvsem zaradi boljše hrane in dela pod streho brez tolčenja kamnov. Med prvimi šefi gledališke sekcije sta bila novinarja Mihailo Simić in Aca Radaković. Seveda so se v to sekcijo prijavljali ljudje, ki niso imeli pojma o gledališču, moški pa so igrali tudi ženske vloge, tako da je Simić postal Simićka. Mizarji in gradbeniki so na trgu v Žici postavili pravi oder, krojaška delavnica je izdelala kostume in pravi zastor, nekateri kaznjenci so postali garderoberji. Oglje in apno so nadomestili šminko, električarji so poskrbeli za razsvetljavo. Lasulje so izdelovali iz ostankov tekstila in rastlinja. Scenografijo so izdelovali kaznjenci slikarji, kot je bil znani umetnik Anton Lukateli. Tako kot v pravem gledališču so obstajali tudi šepetalci, in to vlogo je na Golem otoku dolgo opravljal književnik Dragoslav Mihailović. Priprave na predstave so trajale dva meseca, potem pa so jih igrali dva tedna. V knjigi je objavljen podroben repertoar gledaliških predstav na Golem otoku med 1950 in 1953 (moška taborišča). Skupaj so izvedli kar petnajst del, in kot rečeno tudi Kralja na Betajnovi. Podrobnejših podatkov ali opisov predstav, razen seznama avtorjev in njihovih del, pa v knjigi ni.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec
En odgovor na “Na Golem otoku so igrali Cankarjevega Kralja na Betajnovi”
Goli otok, oblečen v krvavo kamenje
Goli otok je prispodoba brez spomina v spominjanju, je beseda brez ubesedenosti in je igra brez pravil, je kaos, ki preliva kri. Kdor je bral psihiatra judovskodunajske 3.psihoanalitske šole Viktorja Frankla, morda tudi Solženicina, oba taboriščnika za smrtonosno žico, prepozna absurd mučenja totalitarnih režimov in usmrtitve – že zaradi malenkostno nepazljivih izjavic kje na prostem, med ljudmi, ob policajšpicljih, ki so brž naznanili bodočega krivca kot po sistemu nove inkvizicije in za prirejen lov na politične čarovnike ali čarovnice. Za sleherno metodo nove inkvizicije je značilno označevanje žrtev, njihovo – viktimološko – degradiranje, sledi pa kratkem sodnem odloku izvršilno taborišče, zapor, likvidacija, popolno onemogočanje. Goli mladiči političnorežimskih smrti.
Otok v morju uradno izvršnih zločinov…Na golih tleh Golega otoka se je razgrnil zemljevid, se je prikazal na obzorju kamnolomni otok v Jadranskem morju, blizu hrvaške obale, med Rabom in celino v Kvarnerskem zalivu; Goli, na katerem stoji svetilnik, ima površino 4,53 km², dolžina obalnega pasu meri 14,297 km, najvišji vrh je 227 m visoka Glavina. Goli otok je kakor izžgan brez rastlinja in nenaseljen, le na južnem delu je nekaj rastlinja in nekaj uval. Iz pomorske karte je razvidno, da svetilnik, ki stoji na rtu Sajalo, oddaja svetlobni signal: R Bl 5s, nazivni domet svetilnika je 5 milj. Da bi se tam pojavil vrhniški Kralj na Betajnovi, ni niti malo verjetno, kvečjemu v večnem, posmrtnem življenju taboriščnikov, ne pa tudi sodrge kapotov in ljudskomiličniških paznikov.
Ladja j odplula, ostalo je kamneje kopnega. In tepež in mučenje. Taborišče kot Titov konclager ali gulag Goli otok je prenehal z mučenjem leta 1988, leta 1969 so ga zapustili in samoumevno samoupravno socialistično zaprli. Navedeni so lahko nekateri taboriščniki, primeroma Šaban Bajramović – plemensko romski glasbenik srbskega porekla, Dragotin Gustinčič – politik in publicist, Cene Logar – znani filozof, Božo Kobe – pravnik in pedagog, Mirko Košir – kemik, predvojni komunist in publicist, Vilibald Konte – rudarski inženir, predvojni komunist, Vlado Dapčević – črnogorski udeleženec partizanstva, Vlado Dijak – bosanski pisatelj, Alija Izetbegović – bivši predsednik Bosne in Hercegovine, Tine Logar – slovenski jezikoslovec, Venko Markovski – makedonski pisatelj idr. O pošastno razčlovečenem taboriščnem mučenju pišejo – Branko Hofman: Noč do jutra, roman, – Dimitrij Žilevski: Otok brez milosti, Rotis, Maribor (2005), – Radovan Hrast: Čas, ki ga ni (1991) Radovan Hrast: Viharnik na razpotjih časa (2007 UDK 821-94), Antonije Isaković: Hip 2 (1984, hr.), Božidar Jezernik: Non cogito ergo sum (1994 ), Janez Jezeršek: Arhipelag Goli (1989), Janez Jezeršek: Medaljoni našega časa (1990), Ženi Lebl: Ljubičica bela (1990), Dragan Marković: Istina o Golom otoku (1987), David Tasić: Leševi s Golog (1988) in David Tasić: Leševi s Golog (1990), Emil Weiss: Ne hodi naprej (1997), Dimitrij Žilevski: Otok brez milosti (1995), Božidar Jezernik, Goli otok – Titov gulag. Ljubljana: Modrijan, Znanstvena založba Filozofske fakultete (2013), Martin Previšić: Zgodovina Golega otoka (2021). Značilno za jugoboljševiške taboriščne rablje je, da niso bili po zlomu in izginotju Titove Jugoslavije obsojeni vsaj na dosmrtno ječo ali na smrt, prav tako niso bili lustrirani sodniki ali udbovski ukazovalci. Značilni balkanski krvavi primitivizem je na Golem otoku izvajal »prevzgojo«, katere daljni odsev je dandanes v Severni Koreji, koder že ogled kateregakoli zahodnega filma obsodi gledalca na prisilno delovno taboišče, prav tako mladino, ki bi utegnil mladostno kdo biti celo postrižen drugače, kakor je partijsko režimsko in po diktatorju zaukazano, enako velja za oblačila ali obutev.
Izigrana sprenevedava zafrkancija preslepitve je, da bi primeroma učitelj, sicer poklicni revolucionar Sperans celo izrazil nestrinjanje z okrutnostmi na Golem otoku, ker da je bil pobudnik za ustanovitev tega gulaga. Tako je tov. Tito kvečjemu zamahnil samo z roko, če bi kdo omenil Goli otok, ga ni niti malo zanimalo ob svojih kurtizanskih kurbah, cigarah in žlunkanju viskija ali ob uživaškem pitju alkohola ter sestankovanja, kjer je imel vedno glavno besedo.. – Jugofirerjev življenjepisec Vladimir Dedijer, ki mu je VOS likvidiral dva sinova, umrla »v neznanih okoliščinah«, posebej mojega študentskega najboljšega prijatelja Borivoja – Bora, ki so mu zavili vra tin prikazali udbaši kot neki samomor, je sicer v 3.zvezku leta 1984 navedel, da je šlo čez gulag Goli otok v mučenje od 31.000 do 32.000 taboriščnikov in da je bilo leta še leta 1951 na Golem otoku vsaj 12.000 taboriščnikov. Taka ali drugačna pričevanja obsojencev z Golega otoka so vselej pretresljiva, saj je razčlovečenost v zverinstvih dosegala sopnjo uničevalne totalitarne moči. Poznano je, da so bili že Titovi politični zapori slabši od Hitlerjevih, saj so mučili in ubijali Jugoslovani Jugoslovane v jugoslovanščini, med sovražno zaničevalnim preklinjanjem oblasti in kapotov in zaporniško miličniških kot ljudskih paznikov, ki so vsi predstavniki nove inkvizicije.
Otok zaukazano zamolklo zamolčanih ljudi, ki so stopili na tla brezna ali v prevzgojo brez pouka. Dejansko je jugofirer bil in ostal sovjetski agent, se je podpisoval samo cirilično! Znano zanesenjaštvo Srbov ali Črnogorcev nad Rusijo kot svojo prej pravoslavno materjo je bilo javno, posebej pa še v času Kominterne in mednarodne razvejanosti komunisičnih plačncev agitatorjev po svetu, primeroma tov.Tita v Parizu, ob manijaku Borisu Kidriču, ko so se lajdrali naokoli v avtu, imenovanem miki-miška. Fanatična privrženost rusofilstvu se je zanašala proglasitveno pejorativno na slovanstvo in je črpala tudi zunanjo moč od sovjetskega militarizma in nove inkvizicije. Tako ima še dandanes verjetno najznamnitejši slovenski filozof kot heglostalinist dr.prof. Slavoj Žižek tov. Stalina nalepljenega na vratih spalnice, da lažje sanja, da je danes vse dovoljeno in bo jutri nov dan.
Tako komentator Previšićeve kakor Zgodovine Golega otoka Marijan Zlobec med drugim, izza statističnih navedenih podatkov, pravi: »Zgodovinar ni pravljičar, ampak išče resnico, kot jo tudi pravilno in pošteno interpretira.« Zgodovinar mora tudi najti in navajati resnico, ki je nespodbitna in neovrgljiva. Vrženot v nič je resnica gulaga, vrženost v nadzorovano osamo sovražno sumničavega kolektiva.
O Golem otoku sem pisal, ko sem se pogovarjal o tem kamnolomnem otoku balkanskega mučenja in smrti s prijateljskim pravnikom Jankom Kustrom, ki je videl list verjetno sodbe, ki mu ga je pokazal, preden je skočil na kamijon deportacije, tovariš miličniški paznik v razdalji kakih 5m, taboriščnik je tudi izcvedel, da je obsojen, ker da je v Mariboru češ organiziral – prostitucijo…, gl. prispvek Slavke Tovšak – Janko Kuster in njegovih 70 let (ČZN, 1994), ko bi bilo zanimivo izvedeti, kaj pravzaprav menijo o Golem otoku posebej primeroma Branko Avsenak, Borut Belec, Vladimir Bračič, Marjetka Ciiglenečki, France Filipič, Avgust Gajšek, Bruno Hartman, Milan Kajč, Matjaž Klemenčič, Jože Koropec, Slavko Kremenšek, Matija Malešič, Marjan Matjašič, Stanko Ojnik, Irena Savel, Ivan Sernec, Viktor Vrbnjak, Sergej Vrišer, Vili Vuk, Milan Ževart, Marjan Žnidaršič, slednji s pisarno v bivši Scherbaumovi vili, kjer je nacionalizirano po 2. svetovni vojni vladala OZNA, nato mestne politične organizacije, od leta 1958 pa v njej uraduje kakor Muzej narodne osvoboditve Maribora oziroma partizansko označeni Muzej novejše zgoovine.
Kralj na Betajnovi je samo kvečjemu manj cankarjanska izmišljija, z odrom iz stebrov sramote. Založba Mladinska knjiga je v zbirki Premiki izdala prevod hrvaškega izvirnika knjige Zgodovina Golega otoka (1949 do 1954) Martina Previšića, docenta na Katedri za hrvaško zgodovino Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu, prevod: Andrej E. Skubic, urednici Nela Malečkar in Irena Matko Lukan. Branje o Titovih političnih zaporih, gulagih, množičnih povojnih moriščih v izgradnji proletarske držve ali same diktature monopartije, vojske in ljudsko miličniškega brepravja pedstavlja ob satistiki in pričevanjih nedvomno pretres, ki opozarja zavestno, naj se kaj podobneg nikoli već ne ponovi. Po izginotju SFRJugoslavije je vse več dejstvenih zgodovinskih postavk, ki kažejo na zločinski brezumni užitek oblasti.
Vladimir Gajšek, slovenski književnik in nevladni diplomt