Gledališka in filmska igralka, pesnica, dramatičarka, pedagoginja, lutkarica in prevajalka Alja Tkačev (1934 – 1991) je zapustila kar 183 zvezkov svojih dnevniških zapiskov, ki bi v celoti zadostovali za najmanj deset knjig. Sedaj so dnevniki v velikem izboru (deloma tudi v cenzuri, saj opisuje (nekatere) še žive ljudi zelo neposredno in morda komu ne bi bilo samo nerodno, ampak bi celo sodno reagiral. Urednica Mladinske knjige Nela Malečkar je pojasnila, da si založba ne želi takšnih posegov, poleg tega ni bila pri urednikovanju sama, ampak so ji pomagali dr. Mihael Glavan, mag. Primož Jesenko, Staša Mihelčič in Ksenija Kaučič. Vsi so prebrali vse dnevnike, vsakdo pa je samostojno uredil en časovni segment ali “obdobje”, saj se dnevniki začenjajo leta 1962, končajo pa 1. januarja 1991 ali pet dni pred smrtjo 6. januarja. Iz tega je razvidno, da se je za pisanje dnevnikov odločila kot zrela osebnost pri osemindvajsetih letih.
Tiskovna konferenca v Slovenskem gledališkem inštitutu, fotografije Marijan Zlobec
Sourednik dr. Mihael Glavan je ob tem povedal, da je pisala dnevnike nekako osebno katarzično, a nedvomno z namero, da bi bili kdaj objavljeni. No, to se je v resnici zgodilo zelo pozno; trideset let po smrti, pa še to v hudih omejitvah, tako da je v knjigi Igralka s svinčnikom objavljenih med 5 in 10 odstotkov zapisanih misli Alje Tkačev. Glavan je spomnil, da je bila po očetovi strani Ukrajinka, po mami, na katero je bila, tako kot na brata Volodjo Vladimirja, zelo navezana, pa seveda Slovenka. Brat je kmalu umrl, mama je na starost bivala v domu, kamor jo je Alja hodila vsak dan ali skoraj vsak dan obiskovat.
Dr. Mihael Glavan
Nela Malečkar
Urednica Nela Malečkar je na tiskovni konferenci označila Aljo Tkačev kot odlično igralko, ki pa si je zaman prizadevala, da bi postala članica osrednjega slovenskega gledališča (ni pa bilo, na današnji tiskovni konferenci izrečeno, da je to Drama SNG Ljubljana). Alja Tkačev se je prav gotovo čutila dovolj odlična igralka, da bi lahko igrala v Drami, ki je imela najbolj elitno občinstvo, medtem ko ga tedaj Mladinsko gledališče, ki je v glavnem imelo repertoar in je igralo za otroke, ni imelo. Podobno Lutkovno gledališče, pa Koreodrama Damirja Zlatarja Freya.
Alja je bila prva
Malečkarjeva je spregovorila, vsaj deloma ali v znosnih dimenzijah, tudi o ljubezenskem življenju Alje Tkačev, še posebej skrivnostna pa je ostala pri epizodi, očitno zelo strastni, z nekom, ki ga je poimenovala kot Fantom in za njegovo identiteto nismo izvedeli, smo pa, kdo je bil njen desetletni mož (Marjan Krušič, nekdanji sodelavec Mladinske knjige). Če bi rekli, da je Alja Tkačev iskala absolutnost tudi v ljubezenskem odnosu, ne le v gledališču, filmu, pri lutkah…, bi po drugi strani spoznali, iz dnevnikov, da tega ni dosegla ali da je bila večkrat na poti k temu. Nismo pa slišali, da bi se moških sčasoma naveličala in si zaželela spremembe, v čemer pa med umetniki ne bi bila edina. Glede cenzure so bili avtorji izbora za tisk iz njenih dnevnikov najbolj previdni pri seksualnosti, kar je morda tipično slovensko. Ona se ni bala pisati o sebi, drugi pa; da bi mi to brali. Slišali pa smo, da se je hitro zaljubljala in prav tako hitro odljubljala.
Staša Mihelčič
Staša Mihelčič je med drugim omenila širok spekter literarnih in še posebej gledaliških osebnosti, s katerimi je imela veliko stikov, kot je bila pesnica Lili Novy, dramatik Ivan Mrak, gledališčnik Bojan Štih, pa Vesna Arhar, igralci in igralke, kot Lenča Ferenčak, Berta Bojetu, Jože Mraz, Kristijan Muck, Rudi Kosmač, Duša Počkaj, Majda Potokar, mladi Igor Samobor, pantomimik Andres Valdes… Ker je bila sama pesnica, je občudovala svobodo in spontanost pesnjenja Novyjeve, (tudi s pisanjem npr. na papirnato vrečko). Kot karakter pa je omenila, da je bila zelo duhovna ženska. Prvič smo pravzaprav slišali, kako so nekateri igralci umrli na odru, kot Rudi Kosmač med predstavo Zajčeve drame Mlada Breda.
Iz študijskih želja, radovednosti in nasploh kulturnih želja je večkrat obiskala Pariz in Moskvo, ki se ji je zdela takrat v primerjavi z Ljubljano gledališko manj sodobna ali moderna, še posebej po dosegljivosti knjig o umetnosti (npr. Stanislavskega) v knjigarnah. V Parizu jo je navdušila krhka Edith Piaf.
Mag. Primož Jesenko
Mag. Primož Jesenko, avtor spremne besede v knjigi, je opozoril na začetke nastopanja v gledališču Alje Tkačev in našel letnico 1948, ko je igrala v Obrtniškem odru v predstavi Matura, v naslednjnih letih pa še dvakrat., potem je leta 1952 statirala v Mestnem gledališču, bila tam leta 1953 članica polzbora, Boginja miru, pa kot študentka nekajkrat v Drami SNG, leta 1955 pa je že nastopila v Eksperimentalnem gledališču…
Že leta 1962 je v svoj dnevnik zapisala, da bi v življenju rada odigrala tri velike vloge: eno v gledališču (in to v poštenem gledališču), v filmu (in to v zaresnem filmu) in eno na televiziji. “Ta naj bo že kakršnakoli, saj je vedno zanič.” Iz dodanega pregleda gledaliških in filmskih vlog bi se dalo zlahka ugotoviti, da je svoj življenjski cilj dosegla.
Ksenija Kaučič
Alja Tkačev je bila sodelavka Odra 57 in je najprej nastopila v Plešasti pevki Eugena Ionescuja, potem pa je spoznala še Jeana Cocteauja (leta 1958). Oba slavna dramatika je tudi prevajala; poleg iz francoščine je prevajala tudi iz ruščine. Njen dnevniški stil je bolj intelektualističen, kot bi morda pomislil, še posebej so dragocene misli o drugih predstavah, ki si jih je ogledovala, na primer o Krstu pod Triglavom Dragana Živadinova. To je bolje napisano kot je zmogel profesionalni kritik Dela dr. Andrej Inkret. (8. februarja 1987). Nekajkrat je dodala misli o politiki in politikih; ob Titovi smrti, sprejemu slovenske ustave in plebiscitu za samostojno Slovenijo. Zanimivo je, da kot ženska ne opravlja, tako kot v svojih dnevnikih npr. akademik Alojz Rebula. Seveda se vidi njen odnos do drugih gledališčinikov, kot je bil Damir Zlatar Frey. Učinkuje pa celostno ali celovito.
Mag. Mojca Jan Zoran, direktorica SLOGI
Knjiga Alje Tkačev Igralka s svinčnikom Izbrani dnevniki (1962 – 1991) je izšla v sodelovanju Mladinske knjige in Slovenskega gledališkega inštituta.
Nina Skrbinšek je spregovorila o smrti Alje Tkačev
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec