Izteka se razstava fotografij Božidarja Dolenca

V Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi se izteka razstava Avtografija, zagonetnost, uporništvo: fotografija Božidarja Dolenca. Po napovedih naj bi bila na ogled le še danes, tako da pohitite.

Božidar Dolenc, fotografije Marijan Zlobec

Prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca (1950 – 2008), enega najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas, je nastala na osnovi njegove leta 2016 pridobljene fotografske zapuščine.

Kompleksnost, bogastvo in obsežnost opusa avtorja, ki je s svojim nekonformističnim duhom ob tematiziranju uličnih prizorov izoblikoval fotografsko poetiko, prepoznavno po skoraj boleči neizprosnosti in pomenski trpkosti, in ki ga je posebna vizualna estetika dogodkov alternativne kulture od konca sedemdesetih let dvajsetega stoletja pritegovala tako močno, da velja za njenega največjega pričevalca, sta narekovali, da se enako skrbno kot fotografijam, ki jih je Dolenc sam vključil v svoje znane cikle in se z njimi predstavljal na razstavah, posvetimo tudi njegovemu obsežnemu korpusu posnetkov alternativne kulture osemdesetih let.

Razstavo tako tvorita dve celoti, dva samostojna dela, različna ne le po vsebini, marveč tudi po načinu predstavitve; zasnovala sta ju njuna kustosa, kustosinja MG+MSUM Lara Štrumej ter poznavalec zgodovine sodobnih scenskih umetnosti, zgodovinar in arhivar sodobnega plesa, Rok Vevar.

Prvi del razstave (v zasnovi Lare Štrumej) obravnava fotografije, ki jih je avtor zgostil v svoje znane cikle Situacije, 1 podoba + 1 podoba = 1 podoba, Ljudje so postali podobe, Situacije, Ljubljanska subkulturna scena, Portreti in Avtoportreti, pri čemer vključitev manj znanih in neznanih fotografij ter podob, narejenih iz negativov za to priložnost, njegove tematsko in slogovno raznolike cikle zaokroža v konceptualno mnogo bolj enovito celoto, kot smo bili o njegovem opusu vajeni razmišljati. Fotografije kažejo, da Dolenc ni bil le dedič modernizma oziroma fotografskih poetik svojih vzornikov, Roberta Franka, Garryja Winogranda, Leeja Friedlanderja, Williama Kleina, na katerih surovo iskrene snepšote spominja ostra neposrednost njegovih podob v ciklu Ljubljanska subkulturna scena, ampak tudi nadrealizma.

Mnoge Dolenčeve fotografije temeljijo namreč na obeh glavnih strategijah tega heterogenega gibanja, porojenega v času zgodovinskih avantgard, aktualnega pa vse dvajseto stoletje; na eni strani na prepričanju, da ni nič bolj nadrealnega od materialne in socialne stvarnosti, v kateri živimo, kar je pogojilo Dolenčeve številne zapise naključnih uličnih situacij, združenih zlasti v ciklih Situacije in Ljudje so postali podobe. Po drugi strani se v Dolenčevem opusu srečamo z vrsto tehnik, značilnih za nadrealizem, kot so dolga in/ali večkratna ekspozicija, fotomontaža, uporaba več negativov, vključevanje zrcal, inscenacija, kar je vse uporabljal v glavnem pri avtoportretih – svojem vseživljenjskem fotografskem dialogu s samim seboj, redkeje pa le še pri ženskih portretih.

Razstava kaže, da so fotografije, ki jih je avtor vključil v cikle od Situacij do Portretov in Avtoportretov, ter njegovo brezkompromisno razgaljanje sveta ekstaze in ustvarjalnih izbruhov ter omame in otopelosti pripadnikov alternativnih gibanj v ljubljanskih disko klubih v ciklu Ljubljanska subkulturna scena, pravzaprav del ene in iste pripovedi, tj. Dolenčevega nenehnega iskanja sveta, s katerim se je lahko poistovetil.

Drugi del razstave si je zamislil Rok Vevar, obravnava pa tako rekoč vse ključne dogodke s polja alternativne kulture v obdobju 1976–1990, od predstav sodobnega plesa, koncertov kultnih punk in rock glasbenih skupin, predstav legendarnih gledaliških skupin in umetniških kolektivov, do dogajanja v prostorih ljubljanskih disko klubov. Digitalno natisnjene fotografije ter fotografije na zaslonih ob zvokih glasbe s koncertov, katerih podobe gledamo, so poskus oživitve duha časa, ko so se na robu socialistične družbe začeli pomembni premiki v smislu zahtev po spremembi umetnostnega sistema in družbe sploh.

Božidar Dolenc je v sebo nosil posebno melanholijo

Istoimenski katalog razstave poleg dokumentarnega aparata (seznam razstav, bibliografijo in življenjepis je prispevala Bojana Rogina) vsebuje besedilo Lare Štrumej, obenem urednice kataloga, ki srž Dolenčevega ustvarjanja opredeljuje s pojmi avtografija, zagonetnost, uporništvo.

Nov uvid v Dolenčevo fotografijo, zlasti njegovo fotografijo alternativnega dogajanja na polju kulture v zadnjem desetletju socializma, prinašata besedili Marine Gržinić, filozofinje, teoretičarke in umetnice, in Roka Vevarja. Marina Gržinić, ki je tudi sama soustvarjala alternativno kulturo, razmišlja med drugim o pomenu Dolenčevih fotografij za zgodovino in zgodovinjenje tega gibanja, Vevar pa v Dolenčevem fotografiranju sodobnega plesa in drugih umetniških in kulturnih manifestacij s polja alternativne kulture poudarja neko posebno vzajemnost med fotografom in samimi akterji, ko Dolenc ni bil le pasivna priča, ampak v svoji človeški in umetniški občutljivosti na neki način »surovi člen situacije same«. (Po tiskovnem sporočilu)

Razstava je minila nekako vzporedno z velikim fotoreportažnim trojčkom v Jakopičevi galeriji, pa še izidu fotomonografije Toneta Stojka Naša jeza je brezmejna in je bila v času pandemije nenako “odškrnjena”, zlasti za možne večje ali kolektivne obiske, ki so se sprostili iz šol šele v zadnjem tednu.

Razstava sicer ima lep katalog, a bi bilo glede na retrospektivne in zapuščinske okoliščine (darilo družine) še bolje, če bi one male sličice na koncu kataloga, označene kot Dela na razstavi, objavili v velikosti kot one v prvem delu. Skratka: pričakoval bi monografijo, v skladu z mednarodnimi kriteriji katalogov. Bistvo razstav namreč mora biti v tem, da umetnika poveličajo, ne pa pomanjšajo. In da kataloge lahko vzamem v roke vedno, ne pa da ugibam, kaj je bilo v resnici npr. na sličici št. 106. To, da je Dolenc že pokojni in ne more sodelovati, kaj šele odločati, ni razlog za “pomanjšanje”.

Marijan Zlobec