Galerija Equrna vsako leto eno razstavo posveti barvi. Letošnja je modra, ker je Janez Bernik leta 1977 naslikal »Modro epidemijo« in ker zdaj živimo v času epidemije. V Equrni bo na ogled do 1. julija.
Pogled na razstavo, fotografije Marijan Zlobec
Barve nikoli ne zastarajo in modra je ena najbolj popularnih barv: v moderni civilizaciji je arhetipska stalnica. Modra predstavlja nebo in vodo, misel in onostranstvo, velike razsežnosti in sublimno, je najprej kozmološka barva; potem je barva miru in harmonije, zrelosti, razumskosti, barva visokih vrednot: zaupanje, iskrenost in zvestoba. In ker je barva ponotranjenosti, melanholije in nostalgije, je lahko zelo subjektivna, pa vendar tudi hladna in distancirana.
Martin Bricelj Baraga – Kind of Blue (Cyanometer eksperimenti), 2021, kinetična instalacija (desno)
V slikarstvu je bila modra vedno izjemna, ker je bil pigment (lapis lazuli) redek in dragocen. Ko so v začetku 18. stoletja odkrili ceneni umetni ultramarin, zdaj znan kot pruska ali pariška modra, se je modra naglo razširila in postala lahko dostopna »industrijska barva«. Danes je na voljo toliko odtenkov modre v modi, oglaševanju in medijih, da so se njeni globoki pomeni razblinili v klišeje.
Modro v Equrni
V sodobnem slikarstvu je modra razpeta med običajno delovno in uporabno »plavo«, ki samo pokriva predmete in pojave, in modro, ki »razmišlja« o sebi, o svoji identiteti in posebnosti in izgleda »abstraktno«. Toda kaj abstrahira? Zagotovo ne naravnih danosti (nebo, atmosfera, voda itd.) in o abstrakciji kot cilju in namenu sploh nihče več ne razmišlja. Modra barva je zato najprej avtonomen gradnik podobe, je prej snov kot izraz, prej miselna površina kot razodeto čustvo. Zdaj mora modra ustvarjati visoko estetsko občutljivost in slike na razstavi skušajo z različnih pogledov in pristopov pokazati barvni polilog, mnogogovor, kjer se vse vrti okrog modre barve in načina, kako obstaja in učinkuje.
Razstava v Equrni
Modra je tudi v slikarstvu vztrajna barva, ne le ker sodi v primarne barve, temveč ker se vedno znova obujajo njene estetske in arhetipske vsebine. Modra vztraja tako kot satelitska podoba »modrega planeta«, ki vztraja v črnini vesolja.
Zmago Lenardič – Slip Space II, 2011,olje, alkid, terpinol na platnu, 210 x 210 cm
Tomaž Gregorič – Periferija 315, 2018, digitalni print, 120 x 150 cm
Bogdan Borčić – Markova ključavnica, 2009, akril na platnu, 90 x 120 cm
Zmago Lenardič – Svetlobna sekvenca II, 2011, 3 neonska svetila, samolepilne barvne folije, 153 x 160 cm
IRWIN (Miran Mohar) Jeans revolucija, Belorusija, marec 2006, (2019), (Roman Uranjek) After Alexander Rodchenko, Blue ambient 1/3, (2009), (Roman Uranjek) Eloksacija, (2009). (Po tiskovnem sporočilu).
Irena Romih – Modra škatla B 1 – B 36, freska na lehnjaku, kovina, 110 x 110 cm
Razstava je elegantna in kliče po podrobnejši umetnostnozgodovinski raziskavi, pa ne le o pojavu modre barve v slovenskem slikarstvu in primerjalno v evropskem ali ameriškem, saj bi našli zanimive vzporednice, ampak nasploh izziva stroko, ki se večinoma ne znajde ali ne zna opredeliti, kaj je njen primarni predmet raziskovanja.
Beti Bricelj – Blue rhythm, 2010, akril na platnu, 50 x 50 cm
Galerija Equrna ni dolžna opravljati znanstvene naloge, ampak so to ustanove, na katerih delujejo večinoma zelo glasni in polemično razpoloženi posamezniki, še posebej ženske.
Sandi Červek – S. modra (S 15), 2020, olje na platnu, 180 x 140
Marijan Zlobec