V SNG Opera in balet Ljubljana bodo v četrtek, 3. junija, ob 19.30, premierno uprizorili slovensko opero Samorog skladatelja Pavla Šivica. Libreto je nastal po istoimenski dramski predlogi Gregorja Strniše. Srednjeveška zgodba, ki govori o nesmrtnosti in posameznikih s posebnimi psihološkimi profili, prinaša v tem času aktualno tematiko. S Samorogom se v gledališče vrača tudi kulture željno občinstvo.
Prizor iz predstave Samorog, vse fotografije SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
»Ta scenska praizvedba opere je praznik za slovensko kulturo in ljubljansko Opero,« ugotavljata režiser Vinko Möderndorfer in umetniški direktor Opere Marko Hribernik. »Gre za srednjeveško zgodbo, ki govori o temah, ki so nesmrtne, o posameznikih, ki se izluščijo iz družbe, ki so posebni, iskreni in se ne želijo prilagajati oblasti. Televizijski zasloni, ki so del scenografije Branka Hojnika, so veliko oko nekoga, ki nas ves čas nadzira,« pripoveduje Hribernik.
Saša Čano kot Glasnik
Šivicu, ki je z opero Cortesova vrnitev leta 1972 posegel v sam vrh domače operne ustvarjalnosti, so bile vedno blizu vsebine z moralno tematiko. Zanimale so ga izrazita simbolika, življenjske resnice, eksistenčni problemi in notranji svet njegovih junakov. »Skladatelj Šivic prevaja dramske značaje v zvok in jim s tem dodaja še večjo dramsko moč. Z zvočno sliko ustvari, česar dramsko gledališče ne zmore,« strne režiser. Glasbeni vodja in dirigent Igor Švara, ki je Šivica vzljubil že v času študija, je opravil veliko delo. »Ko sem bil povabljen, da prevzamem premierno odrsko postavitev Samoroga, sem čutil dolžnost, da to sprejmem. Dolžnost do slovenske operne ustvarjalnosti in iz spoštovanja do skladatelja. Šivica si nikakor ne bi drznil popravljati, a treba je bilo urediti nekaj malenkosti v partituri in klavirskem izvlečku,« je izpostavil maestro, ki si je pri sami izvedbi dovolil nekaj interpretacijske svobode.
Matej Vovk kot Dizma
Poustvarjalno svobodo si je pri gradnji lika Margarite privoščila tudi solistka, sopranistka Urška Arlič Gololičič. Pravi, da gre za težko in kompleksno zgodbo, ki potrebuje temeljito pripravo, zelo dobrodošlo je poznavanje drame. »Margarita v lepi pesmi pravi, da se naša dežela prekriva z večjo, nevidno ptičjo deželo in da so ptice tehtnice, ki jih držijo angeli. Zdi se mi, da avtor s temi besedami lepo in nevsiljivo opiše tisto nevidno, ki dela za nas in ne proti nam.« Margarita ima sestro dvojčico Uršulo, ki jo bo poustvarila solistka, mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko.
Urška Arlič Gololičič kot Margarita
Operni ansambel, zbor in orkester nadvse pozdravljajo vrnitev med občinstvo, ki je po uspešni jeseni ostalo pred zaprtimi vrati gledališča v času, ko so želeli s Samorogom obeležiti 25. obletnico smrti skladatelja Pavla Šivica in 90. obletnico rojstva dramatika Gregorja Strniše. Predstave so načrtovali tudi v okviru Slovenskih glasbenih dnevov aprila letos, a tudi takrat to ni bilo možno. Tokrat bosta občinstvo v najlepšo dvorano SNG Opera in balet Ljubljana poleg premiere privabili še dve ponovitvi, 5. in 7. junija.
Robert Vrčon, Matej Vovk in Andrej Debevec
Pavel Šivic (Radovljica, 1908 – Ljubljana, 1995), skladatelj in pianist, pa tudi esejist, kritik, prevajalec in pedagog, je leta 1931 diplomiral na konservatoriju v Ljubljani, kjer je študiral kompozicijo v razredu Slavka Osterca in klavir v razredu Janka Ravnika, med letoma 1931 in 1934 pa se je izpopolnjeval v Pragi, in sicer je študiral kompozicijo pri profesorju Josefu Suku in Aloisu Hábi ter klavir pri profesorju Vilému Kurzu. Z izjemo medvojnih let, ko je bil v italijanskem in nemškem ujetništvu, nato pa v partizanih, je bil sprva na ljubljanskem konservatoriju, potem pa vse do upokojitve leta 1978 profesor klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Šivičev glasbeno-gledališki opus v njegovi ustvarjalni praksi zavzema zelo pomembno mesto in velja za najobsežnejši in najbolj raznolik v slovenski glasbeni literaturi. Z glasbenim gledališčem se je skladatelj prvič srečal takoj po koncu študija leta 1931, ko je napisal burleskno opereto Ej, ta prešmentana ljubezen. Delo je bilo premierno uprizorjeno istega leta na odru ljubljanske Opere in je doživelo velik uspeh. Preostala dela s tega področja so nastala v njegovem poznem ustvarjalnem obdobju. Leta 1967 je nastal balet z naslovom Goga, leta 1972 pa Cortesova vrnitev, opera v treh dejanjih, ki je bila prvič premierno uprizorjena v ljubljanski Operi leta 1974. Druga premierna izvedba je bila na istem odru uprizorjena leta 1996. Kritiška in strokovna javnost sta soglašali, da je skladatelj s tem delom posegel v sam vrh domače operne ustvarjalnosti. Leta 1976 je Šivic ustvaril še komorno opero Svitanja, leta 1981 veliko opero Samorog, štiri leta pozneje baletno sliko z naslovom Zorenje, leta 1987 otroško opero Kaznovana radovednost, opus s tega področja pa je sklenil z neizvedenimi operami Hiša iz kart (1989) ter Psomar in njegovi hlapci (1990). Opera v treh dejanjih Samorog je bila doslej izvedena zgolj za snemanje na Radiu Slovenija leta 1983, ansambel je takrat vodil dirigent Ciril Cvetko.
Nuška Drašček Rojko kot Uršula in Urška Arlič Gololičič kot Margarita
Šivicu so bile vedno blizu vsebine na temo moralnih vprašanj, zanimala ga je izrazita simbolika, življenjske resnice, eksistenčni problemi in notranji svet njegovih junakov. Dela, ki so v večini pripovedne narave in v katerih je pogosto uporabljal oratorijske elemente, je rad povezoval z dramskimi tematikami, v glasbenem smislu pa so ga zanimala predvsem vprašanja delitve funkcije besedila in glasbe ter vprašanja glasbene zasnove, kar se kaže v sami harmonski zasnovi, oblikovanju pevskih partov, funkciji orkestra in dramskem oblikovanju. Glasba opere Samorog je slogovno blizu Cortesovi vrnitvi, vendar se od skladateljevega najboljšega glasbeno-gledališkega dela razlikuje predvsem po učinku zlitja med libretom in glasbo. Šivic v tem primeru izhaja iz Strniševe zgoščene poetične dramske predloge, libreto zapolnjuje velik del asociativnega prostora in določa tudi ritem opere, ki ga iz razloga primarne vloge samega libreta lahko zaznavamo kot manj kompaktnega. S prvo odrsko postavitvijo oziroma scensko praizvedbo jeseni 2020 smo želeli obeležiti 25. obletnico skladateljeve smrti in 90. obletnico rojstva dramatika Gregorja Strniše, avtorja dramske predloge, po kateri je Šivic ustvaril istoimenski libreto. (Besedilo Tatjana Ažman).
Zasedba vlog:
Margarita: Urška Arlič Gololičič
Uršula: Nuška Drašček Rojko
Bertram: Robert Vrčon
Dizma: Matej Vovk
Pincus: Andrej Debevec
Glasnik: Saša Čano
Rabelj: Tomaž Štular k. g.
Biriči: operni zbor
Plesalca: Gaj Rudolf, Gregor Guštin
Urška Arlič Gololičič
Dirigent Igor Švara: »Samorog nedvomno spada med pomembnejša dela naše glasbene dediščine, hkrati pa je Strnišev libreto v Möderndorferjevi odrski postavitvi aktualen tudi v današnjem času.«
Režiser Vinko Möderndorfer: »Zgodba Samoroga je izjemno aktualna. In seveda tudi posebno slovenska. Preprosto povedano: gre za mesto, ki ga oblega sovražnik. Mesto čuva legenda o samorogu. Vendar se sovražnik in napadalec mesta, zunanji sovražnik, v operi nikoli ne pojavi. O njem se govori, vendar ga ni, ne nastopi. Kot da ni pomemben. Kot da so si ga izmislili.« (Iz tiskovnega sporočila)
Marijan Zlobec