Križevniška cerkev v Ljubljani bo junija prizorišče transmedijske instalacije Eve Petrič z naslovom Postkoronsko sonce, v nihanju. Ambientalna instalacija, ki jo sestavljajo asemblaž najdenih in recikliranih čipk, pleksi skulptura, zvok in svetloba, reflektira umetničino dojemanje sveta in človeštva, ki se je znašlo na križišču prehoda v pokoronski čas. Odprtje razstave ob hitro doseženem številu 50 dovoljenih obiskovalcev, ki so se za svoj ogled morali registrirati, je bilo sinoči.
Eva Petrič in Darko Brlek, vse fotografije Marijan Zlobec
Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek je najprej omenil zadnje dejstvo, namreč da je Festival Ljubljana dobil po odloku sodišča nazaj v uporabo Križevniško cerkev, ki je bila lani za dogodke v okviru 68. Ljubljana Festivala zaprta. Vrata so odprli le za izvedbo gledališke predstave W. Mouawada Vse ptice, ki sta jo v resnici pripravila Mini Teater in Mestno gledališče Ptuj, Festival Ljubljana pa je bil le koproducent. Ker je zatem nastopil lockdown in naslednjih predstav; po predpremieri in premieri, niso mogli izvesti, bodo štiri predstave med 12. in 15. julijem
Darko Brlek
Brlek je omenil tudi obnovo strehe v Poletnem gledališču v Križankah, ki pa v letošnjem 69. Ljubljana Festivalu še ne bo obratovala, ker jo bodo začeli graditi šele septembra in bo stabilna ter bo omogočala prireditve tudi pozno jesen ali celo pozimi.
Brlek je izrazil posebno zadovoljstvo, da kulturno dejavnost odpirajo po tako dolgem času, od sredine septembra lani. To je bil zelo dolg čas, še posebej za kulture lačne ljudi, stalne obiskovalce dogodkov, pa tudi za organizatorje. Letošnji festival bo imel večino dogodkov na Kongresnem trgu, nekaj jih bo v Viteški dvorali Križank, v Križevniški cerkvi, v Preddverju Križank, na Pergoli, v Slovenski filharmoniji in župnijski cerkvi sv. Jakoba. Kot je razvidno, ni predvidena nobena prireditev v Cankarjevem domu, res pa je, da je program nastajal ob hudi restrikciji števila obiskovalcev v zaprtih prostorih, v CD npr. 400.
Še vedno ostaja odprt problem selitve Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, predvidoma v obnovljene kasarne na križišču Poljanske in Roške ceste in nasproti obnovljene Cukrarne, kar bi bilo za dijake te šole še posebej privlačno.
Podžupan MOL, prof. Janez Koželj je v neformalnem pogovoru po uradnem delu slovesnosti povedal, da bo streha v Poletnem gledališču Križank lepa in svetla, o Cukrarni, da je tehnični prevzem že bil, sedaj potekajo dela pri notranji opremi, uradno odprtje pa bo septembra. Glede same obnove Križevniške cerkve pa sta možnosti dve; ali ostane taka kot je, ali pa bo potrebno vse restavrirati, tako stene kot slike. O tem bo odločala spomeniškovarstvena stroka po skrbnem ogledu sedanjega stanja.
Eva Petrič med svojim nastopom
Postkoronsko sonce, ki ga sestavlja 350 podarjenih ali na bolšjih trgih po svetu najdenih in zdaj recikliranih ročno narejenih čipk, in figura Zemljana na nihalu pred njim, prepletena v zavoje in zanke idrijske čipke, ponazarjata prepletenost in soodvisnost vseh in vsakogar na tem planetu. Črno-bele vijuge idrijske čipke, ki oblikujejo pleksi skulpturo Zemljana, ponazarjajo prepletenost čustev v vsakem posamezniku in povezanost posameznikov v širšo družbo, v celoto, v kateri je vsak posamezen del odvisen od celote in celota odvisna od posameznih delov.
V drži Jezusa Kristusa ?
Osrednje besedno sporočilo Eve Petrič je Dotik
»Bolj smo povezani in soodvisni, kot se zavedamo,« je prepričana umetnica. »Ko se ena nit pretrga, zavibrirajo vse druge.«
Eva Dolinšek, Anita Prelovšek in Eva Petrič
»Figura Zemljana, ki kot nihalo visi pred postkoronskim soncem na križiščni točki prostora Križevniške cerkve, nakazuje naš sedanji položaj sredi koronavirusne krize, ko moramo izbrati pot naprej. V nihanje ga kot prošnjo, naj pokaže pravo smer, ziblje zvok Dotik, ki poudarja pomembnost dotika za ohranjanje človečnosti. Prav vrednosti dotika, ki ga v nasprotju s sliko in zvokom še ne moremo digitalizirati in virtualno prenašati na daljavo, se verjetno pravilno zavedamo šele zdaj, ko se nam pogosto izmika,« pove umetnica Eva Petrič.
Ogled razstave z maskami
Dotik je možen samo tam, kjer je razumevanje; če tega ni, se z nikomer ne moremo dotikati, ampak gremo mimo, stran, daleč. Dotik, tu ne več kot besedni, ker soigralca, s katerim bi se Eva Petrič dotikala, ni bilo, čeprav bi se lahko približala nekomu izmed občinstva okrog in okrog središča Križevniške cerkve in mu pokazala, kaj je dotik “v praksi”.
Instalacija s kora
Pred glavnim oltarjem
Egocentričnost ali solipsizem je enoosebna instalacija s performansom, ki ostaja osrediščen na žensko. Ali je to feminizem ali ne, bi znale odgovoriti feministke.
Aleksander Bassin in Eva Petrič
Ali je Eva Petrič feministka, še ne vem ali nisem opazil v kakšni bolj eksplicitni obliki. Je pa rada osrediščena, jemlje pozornost nase, najraje v prostoru, lastnih postavitvah določenih izbranih objektov in v novih ambientih, ki ponujajo nove priložnosti. Odločitev za postavitev je del umetniškega rituala, iskanje najboljših možnosti, čeprav ni nujno, da je to, kar smo sinoči videli, hkrati že optimalna rešitev ali izraba prostora v maksimalnih možnostih. Oba stranska oltarja je s svojima slikama pustila “prosta”, čeprav bi se dalo osmisliti s še dvema čipkastima stenama tudi njiju. Še malo več.
Eva Petrič s sodelavkama Festivala Ljubljana
Marijan Zlobec