Založba ZRC je na svoji zadnji spletni tiskovni konferenci predstavila več novih knjig, med njimi tudi morda najbolj aktualno Politika kot medijski performans dr. Deje Crnović.
Naslovnica
Kot lahko preberem v uradni predstavitvi, knjiga “Politika kot medijski performans avtorice Deje Crnović raziskuje načine, na katere osebe v slovenskem političnem polju uprizarjajo spol in razred, s tem pa tudi najbolj sprejemljivo različico slovenstva. Uprizarjanje spola v kombinaciji z razredom je namreč pomemben del mediatizirane politike, ki po eni strani politiko prek zvezdniškega diskurza približa volilnemu telesu, po drugi strani pa prinaša določeno mero depolitizacije. Depolitizacija politikom in političarkam pomaga zanikati njihovo lastno odgovornost v političnem procesu, jo premešča na zunanje, neobvladljive dejavnike, v ospredje pa prek personalizacije postavlja lastnosti posameznikov in posameznic v političnem polju….”
Deja Crnović, foto Bojan Puhek
Ta opis pove bore malo, predvsem pa je nerazumljiv. Nasploh je avtoričina knjiga prepolna citatov iz raznoraznih knjig in študij, s katerimi si pomaga razgrniti probleme, kot si jih je sama zastavila in zanje – njihovo razrešitev – potrebovala celo knjigo. Za bralca je ta miselna telovadba nepotrebna, saj ga predvsem zanima, kaj zna povedati o konkretnih in aktualnih slovenskih politikih, ne pa, kaj je kdaj zapisal Lacan, ki je pri roki tako rekoč vsem, še posebej slovenskim filozofom.
Avtorica analizira ali poskuša vizualizirati tipe političnih osebnosti na podlagi uprizarjanja spola. Tako odkrije kozmopolitsko moškost pri dr. Danilu Türku, kozmopolitsko moškost pred predsedniško kampanjo pri Borutu Pahorju, kozmopolitsko ženskost pri Katarini Kresal in Alenki Bratušek, domačijsko moškost pri Lojzetu Peterletu in Borutu Pahorju med predsedniško kampanjo ter domačijsko ženskost pri Ljudmili Novak.
To pa so edini slovenski politiki, ki jih obravnava. Manjkajo seveda najpomembnejši ali z najdaljšim stažem, kot so MiIan Kučan, dr. Janez Drnovšek ali Janez Janša, ki je v knjigi omenjen le enkrat, pa še to le v kontekstu primerjalnega označevanja. “Podobno bi lahko v Sloveniji zmago Mira Cerarja, umirjenega pravnika brez posebno izstopajočih stališč, na volitvah leta 2014 pripisali temu, da je nasledil dve zelo kontroverzni politični figuri, Janeza Janšo in prvo slovensko premierko Alenko Bratušek.”
Izogibanje glavnim akterjem v politiki zadnjih 30, 40, 50 let, da bi dala težo npr. že pozabljeni političarki Katarini Kresal, meče slabo luč na celoto, saj nas zanimajo najbolj vplivni ljudje, in to tako, kot se kažejo v luči znanstvenih analiz, če temu pristopu sploh lahko rečemo znanost, saj je kontradiktornosti in naravnost smešnih ugotovitev ali trditev v knjigi nešteto.
Predvsem pa je treba vedeti, da je igranje, kot ga je med svojo volilno kampanjo uprizarjal Borut Pahor, v smislu “sem bil kmet, sem bil mesar, sem bil frizer, sem bil smetar, sem bil tesar…” že samo po sebi dokazovanje pomanjkanja intelekta, medtem ko je kandidat dr. Danilo Türk bil ravno v performansu preskromen, a je na koncu prevladovalo tisto, kar sta oba govorila. Tu pa avtorica molči. Politični performans ni enak performansu Marine Abramović v newyorškem muzeju, ko se je pred njo, sedečo na stolu, zvrstilo na tisoče, menda celo 750 tisoč obiskovalcev, da bi jo videlo ali se ji zazrlo v oči. Za poraz dr. Danila Turka je bil namreč odločilen le en stavek, ki ga je izrekel na račun pobitih ljudi v Hudi jami. Vse kaj drugega bi moral reči, vsaj kot kandidat za predsednika vseh državljanov Republike Slovenije, kot da je to “drugorazredna tema”. V knjigi dr. Crnović ni o tem ne duha ne sluha.
Ob odsotnem Milanu Kučanu bi bila še kako aktualna analiza fenomena “Murgel”, ob Janezu Janši fenomen patološkosti in konvertitstva, tako kot pri Pahorju…Pri dr. Janezu Drnovšku je bil bolj opazen postkomunistični intelektualizem z žal bolj priskledniškimi politiki v vladi, kot je bil nekdanji podpredsednik Marjan Podobnik, ki se v politiko sili znova.
Če bi že citirala, potem bi morala nazaj k Husserlovi fenomenologiji in še bolj Heideggerju in njegovi ontološki difeneci, še posebej prednosti bistva pred bivanjem oziroma identiteti med bistvom in bivanjem. Slovenija je namreč padla v čas vladanja ljudi, ki ravno te identitete nimajo, njihove posledice pa trpijo vsi državljani.
Jasno je, da je politično uprizarjanje performansa ciljno, da ne rečem stremuško. Če nekdo pol ure kosi travi in ga kot predsedniškega kandidata snema televizija, potem pa reče “sem bil kmet”, bi morali pri državljanih zazvoniti vsi alarmi. Ker se to ni zgodilo, je zmagalo ljudstvo takšno, kakršno pač je (v večini).
O tem avtorica molči, seveda pa molči o velikih vzornikih, kot sta bila Hitler in Mussolini, ki sta svoje nastope najprej natrenirala doma pred ogledalom. Mussolini je, kot veste, šel kosit žito, in to celo do pasu gol, a ni rekel “sem bil kmet”.
Medijski performans politikov je najprej in predvsem sleparija. Več besed si ta knjiga ne zasluži.
Marijan Zlobec