Na zadnji tiskovni konferenci Založbe ZRC, ki je še potekala po Zoomu, je bilo predstavljenih nekaj že odmevnih knjig. Med njimi je drobna publikacija v sicer zelo uspešni seriji in zbirki Umetnine v žepu kot dvajseti zvezek. To je Ravnikarjevi bloki v Novi Gorici Alenke Di Battista.
Naslovnica
Zbirka je sicer namenjena posameznim dosežkom s področja arhitekture, kot so NUK in Cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju Damjana Prelovška, Cukrarna in Rožnik Vesne Krmelj, Kongresni trg Barbare Žabota, Vila Bled Katarine Mohar, Mariborski rotovž in Umetnostna galerija Maribor v palači Goedl – Lannoy Polone Vidmar, Vurnikova kolonija v Mariboru in Forma viva Maribor (1967 – 1986) Marjete Ciglenečki, Spomenik škofa Antona Martina Slomška v mariborski stolnici in Portretna galerija škofov iz zbirke mariborske nadškofije Ane Lavrič, Orfejev spomenik na Ptuju Katarine Šmidt, Spomenik revolucije Draga Tršarja Jureta Mikuža, Frančiškanska cerkev v Mariboru Francija Lazarinija, Mariborska sinagoga Janeza in Anje Premk, Kartuzija Jarklošter Mije Oter Gorenčič, Ptujski dominikanski samostan Branka Vnuka in Marjete Ciglenečki. Serija ali zbirka je odprtega tipa in ji bodo sledile še nove predstavitve, saj v kulturno in zgodovinsko bogati Sloveniji tega gradiva nikoli ne bo zmanjkalo, samo če pomislimo na število gradov, graščin, dvorcev, cerkva, muzejev, galerij, drugih pomembnih stavb, spomenikov… Taka zbirka bi lahko izhajala sto let, pa še ne bi prišla “do konca”. Morda je manj razviden koncept ali celovit prostop in kriterij izbora predstavitev. Sam si zastavljam vprašanje, zakaj je Jurklošter poimenovan kot Jarklošter, razen da bi šlo za tiskovno napako in je niso pravočasno odpravili. Vsekakor je pravilno Kartuzija Jurklošter.
Alenka Di Battista je skupaj s Katarino Mohar že napisala knjižico Občinska stavba v Novi Gorici, sedaj pa je sledila omenjena Ravnikarjevi bloki v Novi Gorici.
Dr. Alenka Di Battista na Zoomu
Dr. Alenka Di Battista, zaposlena na novogoriški enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine in do nedavnega sodelavka Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, je poznavalka modernistične arhitekture na Slovenskem, v ospredju njenega zanimanja pa je po koncu druge svetovne vojne zgrajeno mesto Nova Gorica. Simbol moderne in napredne nove države naj bi vsemu svetu predstavljalo celotno mesto Nova Gorica, katerega temeljno urbanistično zasnovo je pripravil Edvard Ravnikar, eden najvidnejših slovenskih modernističnih arhitektov.
Edvard Ravnikar in Jurij Jenšterle: tloris pritličja in nadstropij stanovanjskih blokov v Novi Gorici, 1948
Ravnikar je izdelal tudi načrte za stanovanjske bloke v Novi Gorici, ki so bili prve na novo zgrajene stavbe v mestu. Prebivalci so jih težko pričakovali, saj je v hitro rastoči Novi Gorici primanjkovalo stanovanj. Avtorica opisuje gradnjo blokov in življenje v njih kot odsev povojnih razmer, funkcionalistično zastavljene Ravnikarjeve bloke pa vrednoti kot prelomne v oblikovanju bivalne kulture širšega prostora.
Načrti fasad
Alenka Di Battista svoje besedilo zaključuje s pozivom k ustreznemu vrednotenju in varovanju modernistične stanovanjske arhitekture povojnega časa.
Dr. Alenka Di Battista
Čeprav je arhitekt Edvard Ravnikar postavljen v ospredje (zanimanja), pa je vendarle opazno, da pri gradnji Nove Gorice ni bil sam ali edini arhitekt. Še več, jasno je, da so bodisi samostojno ali pri njegovem delu ali v nekoliko drugačnih funkcijah neposredno sodelovali še drugi arhiterkti, kot Jurij Jenšterle, Vinko Glanz, Miroslav Gregorič, Josip Didek, Danilo Fürst, Marko Šlajmer, Stanislav Rohrman, gradbeni tehnik Ivan Kraigher… Ti niso prikazani tako samostojno, kot bi bilo smiselno in verjetno bolj pravično, (da ne rečem pregledno).
Gradnja stanovanjskih blokov okoli leta 1949
Vsebinsko smiselna je primerjava nekaterih novogoriških blokov s podobnimi ali velikopoteznejšimi tako v Ljubljani (Litostroj) in Mariboru (TAM) kot Beogradu. Posebnost je prikaz fotografije ezulskega naselja (za istrske begunce) na Rojcah v Gorici v Italiji.
Prvih šest zgrajenih stanovanjskih blokov septembra 1951
Verjetno bo treba še bolj pojasniti anekdoto, ki govori o tem, da so Novo Gorico zgradile mladinske delovne brigade: udarniško. Nekateri, ki so bili tedaj tam, kot dirigent Anton Nanut, so bili na svoj prispevek zelo ponosni.
Ravnikarjeva maketa regulacije Nove Gorice
Gradnja Nove Gorice je odmevala tudi v slovenskem slikarstvu, kar ilustrirata v knjigi dve deli Rafaela Nemca (Sezidali bomo Novo Gorico, 1948) in Toneta Kralja (Gradnja Nove Gorice, 1947), seveda pa je do danes v mestu nastalo veliko javnih spomenikov in se njihova (zlasti portretna) podoba še dopolnjuje. V knjigi je omenjen tudi atelje kluba slikarjev amaterjev Nikolaja Pirnata, ki je nastal leta 1956 na pobudo amaterskega slikarja Pavla Zamarja. Štel je okrog dvajset članov, med njimi je bil tudi kasnejši oblikovalec Oskar Kogoj, vodil pa ga je Rafael Nemec, tedaj edini akademsko izobraženi slikar na Goriškem.
Frontne brigade na delu okoli 1949
Posebno poglavje je namenjeno stanovanjski gradnji po Edvardu Ravnikarju; posebej je omenjen domači arhitekt Božidar Gvardijančič, za njim arhitekt Teodor Lojk, pa Viljem Strmecki kot avtor novogoriškega Nebotičnika, Ernest Bergant kot avtor stanovanjsko – poslovnega Čebelnjaka, pa Cvetka Šulin, Tomaž Vuga, Nada Martelanc Kajfež, Katuša Margon Vuga, Rado Zgonik, Vladimir Filipič, Jurij Vižintin, Roni Nemec, Biro Sadar – Vuga, Atelje Ravnikar – Potokar, Biro OFIS, Miha Dežman.
Marijan Zlobec