Naša jeza je brezmejna, je prepričan fotograf Tone Stojko

Fotoreporter in fotograf Tone Stojko je pripravil nekako proti koncu svoje profesionalne kariere pregledno avtorsko knjigo lastnih fotografij na temo vsakršnih demonstracij in ji dal naslov Naša jeza je brezmejna Demonstracije 1968 – 2020. Knjigo sta izdala Muzej novejše zgodovine Slovenije, kamor je Stojko deponiral (slišal sem za zelo visok honorar) svoj fotografski opus, in založba Mladinska knjiga. Knjiga ni znanstvena monografija o demonstracijah v omenjenem času, ampak izključno avtorski, torej individualni pogled na petdesetletno dogajanje skozi fotografov objektiv. Torej ni “Naša jeza”, kot je pisalo na nekem transparentu na fotografiji v knjigi, ampak “Moja jeza je brezmejna.” Knjigi na koncu manjka natančen kronološki pregled vseh obravnavanih ali fotografsko prikazanih demonstracij, prav tako in začuda je več kot polovica fotografij brez samostojnega podpisa, kar v novinarskem jeziku pomeni neobjavljiva. Če Tone Stojko in drugi avtorji ne vedo, kdo je na fotografiji, kako bodo to vedele mlade generacije, ki jim je knjiga namenjena ?

Tone Stojko na Kotnikovi februarja 2016, foto Marijan Zlobec

O Stojkovi fotografski zapuščini v uvodnem tekstu piše Nataša Strlič Fotograf Tone Stojko Demonstracije Življenjsko poslanstvo Že več kot petdeset let. Stojko ima 2.727 posnetkov, shranjenih v posebni mapi ali albumu z avtorjevim napisom Demonstracije. Posamezni tematski sklopi demonstracij so razkropljeni tudi med več kot 60.000 Stojkovimi posnetki iz obdobja 1968 – 1994. Kasnejše fotografije so že digitalne. Žal avtorica podrobneje ne predstavlja Stojkove zapuščine v muzeju, ki v zadnjem obdobju pravzaprav temelji na pridobivanju fotografskih opusov upokojenih ali že pokojnih fotografov npr. Dela, Dnevnika…Tu bi sam odprl več vprašanj, a ker nisem lastnik, sem tiho.

Iz oči v oči, česar v knjigi ne moremo videti, foto Marijan Zlobec

Tone Stojko je bil otrok matere samohranilke in je v prvih povojnih desetletjih odraščal na obrežju mariborske prestolnice. Tu avtorica citira Stojkovo osebno izpoved: “(Demonstracije) so upor pozabljenih in preslišanih. So upor proti vsemu in v vseh sistemih, ki bi radi iz nas naredili brezmisleče robote, ki glasujejo za vse, kar si želijo oni. Da smo brez svojih želja in razmišljanj.

Demonstracije za begunce in proti njim, 27. 2. 2016

“Tone Stojko je človek številnih znanj. Tudi avtor prve fotografije politične aretacije v slovenskem prostoru in nagrajenec Prešernovega sklada. V prvi vrsti nedvomno fotograf. Reportažni, gledališki, portretni, koncertni, tudi osebno intimni. Predvsem pa fotograf demonstracij.

To je NJEGOVA tema, življenjsko poslanstvo, njegov osebni prispevek k družbeni odgovornosti, ki ji z objektivom svojega fotoaparata zvesto sledi že več kot petdeset let.

Je fotografski zapisovalec tistega dogajanja, ki ga definicija sicer suhoparno opiše kot ‘množično izražanje razpoloženja, navadno v znak protesta’. Demonstracije so nedvomno utripajoča rdeča luč za sistem, v katerem potekajo, in jasen namig, da so potrebne spremembe. To ustavno pravico, ki se izraža v nepredvidljivi dinamiki množic, inovativni protestniški scenografiji in skupnem cilju demonstrantov – opozarjanju in zahtevah po spremembi, je zapisal v fotografsko brezčasnost.

Naslovnica

Opus, ki ga je ustvaril med prelomnima letoma 1968 in 2020 v slovenskem, jugoslovanskem in srednjeevropskem prostoru, je izreden, vizualen in kronološki sprehod po demonstracijah različnih družbenih in poklicnih skupin. Preskakuje generacijske in državne meje ter meje različnih sistemov.

Na udaru je notranji minister Aleš Hojs, 4. 12. 2020

Podobe svojih prvih študentskih demonstracij je leta 1968 zapisal črno-belo in analogno, prav tako tudi odločen in množičen odziv slovenske družbe v demokratičnem vrenju osemdesetih in začetku devetdesetih let.

Barvne in digitalne pa so fotografske podobe številnih javnih izrazov nezadovoljstva na začetku 21. stoletja. Tako tistih med globalno finančno krizo, kot tudi povsem novih načinov demonstriranja v ‘koronavirusnem’ letu 2020.

Nadvlada laži, 10. 7. 2020

Tone Stojko, samoiniciativni garač, je bil s sprva skromno, nato pa z vedno bolj sofisticirano fotografsko opremo ter izjemnim občutkom za sosledje dogodkov vedno znova na pravem mestu. Tudi takrat, ko je med množico protestniških transparentov v objektiv svojega fotoaparata ujel tistega z napisom ‘Naša jeza je brezmejna’.” (str. 4)

Protesti proti predlogu zakona o visokem šolstvu 16. 4. 2014

Tako je opus Toneta Stojka opisala urednica Nataša Strlič. Knjigo, v kateri so še druga besedila, predvsem pa Stojkove fotografije demonstracij. Kot kaže, so knjigo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije pripravili zelo hitro, saj je podpisan že novi direktor dr. Jože Dežman, ker pa sem slučajno srečal bivšo direktorico dr. Kajo Širok, mi je povedala, da je bila knjiga pripravljena že v času njenega direktorovanja, da je avtorica veznega teksta kustosinja Nataša Strlič, da je izbor fotografij v sodelovanju z njo opravil Tone Stojko sam in da je fotografijo na naslovnici izbral oblikovalec Tomaž Perme iz Mladinske knjige.

Quo vadis Moro ? 12. 12. 1970

Tipični primer odsotnosti podpisa pod sliko in brez povednega komentarja, za kaj je tedaj šlo v Italiji v odnosih do Jugoslavije; namreč za grožnjo italijanskega zunanjega ministra Alda Mora, da državne meje še niso določene. Do Osimskih sporazumov je prišlo šele leta 1975.

Shod proti fašizmu in rasizmu, 19. 3. 2016

Avtor je v svoj objektiv ujel mnoge posebnosti ali teme novejše večinoma slovenske, deloma mednarodne zgodovine, človeku pa se dobro zdi, če se je nekaterih od njih udeležil tudi sam. So trenutki – in ni jih tako malo –, ko se je treba razjeziti in protestirati. Iz teh individualnih udeležb pa vendarle sledi ugotovitev, da knjigi manjka več strokovno raziskovalnega pozitivizma, se pravi zelo natančnih podatkov, ne pa le tak pristop, kot ga vidimo. Demonstracije niso bile zaradi fotografij Toneta Stojka, ampak je on prišel “naknadno”. Zelo ironična, da ne rečem puhla je zapisana misel, da se demonstracije niso mogle začeti, dokler ni prišel Tone Stojko, da jih bo začel snemati. On ni bil kot predsednik vlade Lojze Peterle, ki pa je dejansko čakal na prihod televizije, da so se njegove politične stvari začele za javnost dogajati.

Protest kulturnikov pred podelitvijo Prešernovih nagrad 7. 2. 2012

Vse se je zgodilo prej; kaj natančno, tega pa ne zvemo. Iz podpisov pod slikami pa je jasno pomanjkljivo tako strokovno znanje kot vloženi trud pogledati v člasopise, kaj so o posameznih demonstracijah pisali. Demonstracije medijsko niso bile cenzurirane. Bolj je knjiga sama, če pomislim, da marsikaj manjka, pa bi rekel, da je bil Stojko tam; če je na primer na stopnicah Filozofske fakultete Stojko slikal Jašo Zlobca, je gotovo tudi Milana Jesiha, ki pa je izrekel stavek, ki si ga ni vse do danes upal ponoviti nihče drug; res pa je, da si je z njim prislužil zapor.

Simpatičen je opis Stojkovega izpopolnjevanja fotografske tehnike in dopolnjevanja uporabljenih sredstev s pomočjo manjših aluminijastih zložljivih lestev, kar pa smo videli na primer med fizično majhnimi japonskimi fotografi, ki so lestvice vedno nosili s sabo, da bi bil predmet njihovega fotografiranja ujet v objektiv.

Kdo je na sliki, iz knjige ne izvemo, ali Jaša Jenull javi se

Nesmiselna je trditev Nataše Strlič, da se skozi celotni Stojkov opus demonstracij pojavlja kot glavni protagonist prve fotografije politične aretacije v slovenskem prostoru, Janez Janša. On na cesti v resnici ni protestiral proti nikomur. Igral je in še igra svojo najpomembnejšo vlogo, do katere se avtorica, ki sicer trdi, kar sem citiral, ne najde kontinuirane ugotovitve. Resnica je namreč, da najmanj protestirajo ali demonstrirajo tisti, ki jim je največ do osebne oblasti ter hkrati vedo, kdaj se je treba znati prikazati pred medijskimi objektivi. Kontinuiteta prikazanih demonstracij v knjigi to zlahka prikaže in dokaže. Še več, ko bodo napredni in svobodni mediji sestavljali monografijo javnih medijskih odmevov na Janeza Janšo, objavljenih od prve do zadnje strani, in to ves čas, bo to za vse veliko večji šok, kot si znamo vsakodnevni bralci zgolj posameznih medijev, pa še teh ne kontinuirano, predstavljati.

Protesti ob zaključku seje senata Višjega sodišča v zadevi Patria, 19. 3. 2014

Na drugi strani istega dne

To bo hujše kot prikaz odmeva Adolfa Hitlerja v nemških medijih tridesetih let. Iz njega so si namreč upali norčevati le redki, kot na primer slavni John Heartfield, ki je znal uporabiti fotografijo in fotomontažo kot politično orožje. Stojko tega ne počne; on je kronist. Ni on “kriv”, če se oni tepejo, ali da so protestniški petki že eno leto. Je pa kriv, če ne prepozna vseh najboljh opaznih protagonistov. Na primer zaman iščem objavo fotografij najbolj spornih demonstracij (prikazov) moči slovenske policije s paradiranjem (in grozečim špricanjem) “izzvanega” vodnega topa in posebnega sprevoda notranjega ministra Hojsa v spremstvu do zob oboroženih varnostnikov po Slovenski cesti, ali pa prizori z rumenimi jopiči kot “pobudniki” insceniranih “spopadov”… Fotografije s policijo so vsaj za lanske demonstracije v bistvu precej cenzurirane ali izbrane in bi takoj pomislil, da se je Stojko samocenzuriral ali “zadržal”. Nekaj bolj konkretnih policijskih akcij ima le na petindvajsetem petkovem kolesarskem protestu 9. oktobra 2020 in 5. novembra 2020. Vse ali mnogo hujše policijske prizore smo videli s pomočjo drugih medijev.

Študentske demonstracije 19. 5. 2010 so razbile parlament

Nekaj več elementarnosti v njegovi fotografiji je ob prikazu študentskih in dijaških demonstracij 19. 5. 2010, ko je prišlo do razbitja oken na zunanji fasadi ljudske skupščine ali parlamenta.

Policija se je zbala

Četrtkov protest proti vladnim ukrepom za preprečevanje širjenja novega koronavirusa, 5. 11. 2020

Ne nazadnje pa je v knjigi opazno, da v času zadnje Janševe vlade od februarja lani pa do danes ni bilo niti ene vidnejše, kaj šele organizirane demonstracije proti tistim, ki dejansko demonstrirajo proti aktualni oblasti. Pojav rumenih jopičev v knjigi ni obravnavan, ne teoretsko ne slikovno. Torej imamo parlamentarno in vladno večino brez manifestativne javne podpore. To namreč kaže kako globok prezir do “ljudskih množic” nam v resnici vlada.

Član mariborske navijaške skupine Viola, 5. 11. 2020

Naslovnica knjige je nesprejemljiva, ker je to temo (Roške) Stojko absorbiral že v nekaj drugih svojih knjigah, medtem ko bi na naslovnico aktualne knjige sodila najboljša fotografija z lanskih petkovih demonstracij, ali pa ona z najhujših študentskih demonstracij z razbitim parlamentom leta 2010. Tehnični urednik in avtor fotografij najboljše očitno nista znala najti, potem pa je bil “dovolj dober” motiv JLA iz leta 1988 ?

Slovenija je po številu mrtvih za koronavirusom na milijon prebivalcev prva na svetu ?

V knjigi ni jasno, kdo je avtor povezovalnega in s tem predstavitvenega teksta posameznih fotografij ali s preprostim vprašanjem: kdo piše o tem, kdo je na sliki ? Zgoraj sem omenil, da je to napisala Nataša Strlič. Ta del knjige je namreč izrazito slab, nepoznavalski, veliko znanih oseb na fotografijah nima svoje identitete, čeprav je jasno, da so bili “tam”. Če pogledam nekatere druge Stojkove fotomonografije, vidim, da so boljše, tako po izboru fotografij kot po svoji kvaliteti. V tej knjigi jih je toliko neostrih, iz nemogočih leg, iz konteksta širšega dogajanja, kot smo ga spoznavali v drugih medijih in pri drugih fotografih, da se lahko vprašamo, kdo je bedel nad takim površnim izdelkom. Če Strlič za primer na strani 26 ne more identificirati slikarja Krištofa Zupeta, dramatika Ivana Mraka in njegovega spremljevalca Mirana Kavška, pomeni, vsaj meni, da nima veliko pojma, kaj na področju fotografije počne. Ob študentskih demonstracijah na Aškerčevi pred Filozofsko fakulteto, kot rečeno manjka pesnik Milan Jesih, ki je s stopnic dejal, da je treba policaje streljati naravnost med oči, za kar je dobil zaporno kazen. Zaprt pa je bil tudi Frane Adam, ki je razobesil letak z napisom “Študentje, nastopil je čas gverile, uprimo se avtoritarizmu in porajajočemu se kapitalizmu!”

Delo, 22. junija 1988

V knjigi piše, da se je množica študentov, ki se je v resnici zbrala z vseh fakultet ljubljanske Univerze, z Aškerčeve, ki je bila nabito polna z nekaj tisoč študenti, česar ni videti na nobeni fotografiji, pomaknila proti skupščini, česar pa spet ne vidimo, ne pa proti “današnjemu Kongresnemu trgu”, kot da ga takrat še ni bilo (čeprav se je imenoval Trg osvoboditve). Monografija nima nobene fotografije s same zasedbe Filozofske fakultete z obsežnim kulturnim programom, imenovanim Literarni maraton, še posebej v veliki učilnici 2, kjer je sicer predaval dr. Dušan Pirjevec Ahac, še manj pove, da so študenti v posameznih učilnicah prespali na golih tleh. Ni na desetine transparentov, ki so napovedovali novo in trajno obliko ter način protestov (za naslednjih petdeset let).

V knjigi neidentificirani Pero Lovšin

Jaša Jenull je poimensko v tekstu najbolj cenzuriran

Knjiga na strani 36 ni mogla prepoznati Milana Jesiha, na strani 59 ne Alija Žerdina, na straneh 78 in 79 (Odbor za varstvo človekovih pravic) nikogar, na strani 84 ni identificiran Pero Lovšin, na strani 104 Spomenka Hribar in Dimitrij Rupel, na strani 130 ob Draganu Živadinovu na sredini ne Roman Uranjek na levi ne Ivan Novak na desni, na strani 158 nihče (Jože Snoj, Janez Janša, Boris Cavazza, Rudi Šeligo, Marjan Podobnik…), na protestu kulturnikov pred podelitvijo Prešernovih nagrad 7. 2. 2012 razen dveh ognjev ne vidimo nobenega protestnika ne na ploščadi pred CD in še manj pred vhodom v CD iz pasaže Maximarketa, kjer so protestniki čakalki na glavno žrtev, ministra Žigo Turka in ga izžvižgali. Na strani 186 ne prepozna nobenega slovenskega književnika, na straneh 320 in 334… ne glavnega organizatorja in povezovalca petkovih protestov Jaša Jenulla…Iz fotografij demonstracij v podporo slovenskima manjšinama na Trgu revolucije ni razdidno, kakšna ogromna množica ljudi je prišla iz vse Slovenije.

Objava na prvi strani Dela 22. junija 1988

Ni res, da je RTV Slovenija prvič prenašala zborovanje “v podporo četverici in za demokratične spremembe 25. 11. 1988”, ampak je prenašala, sicer s kratko prekinitvijo, nad čemer smo se novinarji Dela, ki smo bili takrat, ko se je prenos začel, še v Centralni redakciji, burno zgražali, nato pa odšli na Kongresni trg, že 21. 6. 1988. Sam sem končal najprej na Metelkovi pozno zvečer in potem v redakciji Dela, kjer sem dopolnil poročilo za zadnjo ali jutranjo izdajo Dela. Delo je 22. junija objavilo fotografijo ogromne množice, kot jo je posnel danes povsem prezrti Delov fotograf Janez Zrnec skozi okno Male dvorane SF, in članek na prvi strani Zborovanje za pravno državi in demokracijo novinarke Darje Verbič, na zadnji strani pa “Vojska ne sme posegati v življenje svobodnih ljudi”, kot ga je napisala Jelka Šutej Adamič, spodaj pa je sledil moj nočni dopis: “Nekaj pred 23. uro se je kakih 200 udeležencev kulturnega mitinga na Trgu osvoboditve napotilo proti vojašnici na Metelkovi ulici. Pred vojašnico, kjer jih je pričakala okrepljena enota milice, so skandirajoči vpili: “Janša! Janša!”, potem pa so se na poziv miličnikov vrnili v središče mesta. Do neredov ni prišlo. Skupina se je na poziv članov Odbora za varstvo človekovih pravic razšla.”(M. Z.)

Delo je znalo takoj povedati več kot sedanja knjiga

Če primerjamo zapis v knjigi (kot rečeno nepodpisan) in zgolj zapise v Delu, vidimo, za kakšno nestrokovno delo gre. Šutej Adamičeva je podala kronologijo, iz katere je razvidno, da je govoril Gorazd Drevenšek pa Rudi Šeligo, opravila je nekaj pogovorov z udeleženci oziroma zbrala njihove izjave, med drugim je napisala, da se je zbralo “več kot 25 tisoč ljudi in verjetno še nekaj tisoč mimoidočih,” ali pa “Akademski pevski zbor Tone Tomšič je dobesedno dvignil zbrano množico, ko je zapel: “Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan…” ali pa “Evforično ploskanje je sledilo vsaki izgovorjeni besedi.”

Iz podpisa pod sliko na prvi strani je razvidno, da so nastopili Slovenski oktet, APZ Tone Tomšič, Rudi Šeligo, Dane Zajc, Veno Taufer, Drago Jančar, Pankrti, Martin Krpan in drugi. V tekstu pa je največ o govoru Toneta Anderliča.

Ironija nestrokovnosti v zvezi z demonstracijami je, da je Delo istega dne, torej 22. junija 1988, na prvi strani poročalo o demonstracijah v Mariboru, kjer je več kot 3000 delavcev mariborskega Tama, ki se jim je pridružilo še kakih 400 delavcev Primata, pred mariborsko skupščino zahtevalo višje OD.

In še ena ironija: Delo je imelo še vedno ob imenu napisano: Proletarci vseh dežel, združite se!, pod imenom pa Glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije.

Protest za neodvisne medije, 15. 7. 2020

Knjiga Naša jeza je brezmejna se je v precejšnji meri odrekla strokovni in s tem zgodovinski verodostojnosti, s tem pa je zmanjšala samo vrednost dokumentarnih fotografij njihovega edinega avtorja Toneta Stojka, saj sam očitno ni imel besede, ampak so mu jo odvzeli drugi. Tu pa je tipologija različna: ddr. Rudi Rizman (Tone Stojko: fotograf v zgodovini), dr. Mladen Dolar (Počakajmo z revolucijo, dokler ne pride Stojko) in dr. Vlado Miheljak (Tone Stojko was here Stojkove pomladi, poletja, jeseni in zime) delajo bolj reklamo zase, novinarja in sopotnika Ervin Hladnik Milharčič (Ljudska zgodovina našega časa) in Ali Žerdin (Vstaja proti nečednosti) spet postavljate v prvo vrsto sebe (Ervin) ali osebno refleksijo, kaj hočejo demonstracije doseči (Ali), zadnji pisec Aljoša Masten (Pomen protestov za prihodnost slovenske družbe), pa vidi zgolj sodobnost, v več kot petstoletnici slovenskega puntanja pa zgolj teologa Antona Mahniča, na katerega res ne bi pomislil nihče.

Išče se predsednik

Ddr. Rudi Rizman se je kot najstarejši pisec in potemtakem edini sposoben predstaviti ter analizirati najširši razpon vseh demonstracij, ravno temu najbolj izognil. Piše namreč le o sebi in svojem študentskem obdobju, nekako med 1966 in 1969, podobno Maden Dolar s kakšnim letom kasneje, do 1972, pa z nekaj malimi “osvrti” še na nekatere druge demonstracije. Zelo nepoštena je trditev, da je “demonstracije možno razporediti na dve obdobji, ki razpadeta na čas, preden jih je začel beležiti Stojko, in čas odtlej in poslej”, po domače bi se reklo Stojkova epoha stavk. To pa je precej več kot je trajala vladavina komunizma, ki se je začuda sesul prej kot je trajala delovna doba navadnega slovenskega fotografa in fotoreporterja. Pa tudi vladavina ali politično delovanje Janeza Janše je že tako dolgo, da se v grobu ali grobnici Narodnih herojev začenja obračati pepel Edvarda Kardelja, mi pa še vedno poslušamo ono o “30 na 40 let podlage.” Dolar v svojem “revolucionarnem” obdobju ni hotel identificirati nobega izmed vodilnih protagonistov in organizatorjev protestov; še več, uporablja precej žalnivo oznako, češ da so nekateri govori (na Aškerčevi) šli “tako daleč, da so doživeli svoj sodni epilog.” Uboga Frane Adam in še posebej Milan Jesih, ki je pred FF premogel toliko poguma, o kakršnem si Dolar ne upa sanjati vse do danes. Je pa Jesih na Literarnem maratonu v predavalnici 2 doživel med svojim branjem sonetov ovacije, kot jih ni nikoli več nihče drug.

Podobno avtobiografsko nastopa Vlado Miheljak, ki že na začetku ne pove resnice o slavni fotografiji Roberta Cape, ki je ujela španskega republikanskega borca, ko ga je zadela smrtonosna krogla; namreč da je bila zrežirana, ampak samo omenja špekulacije o avtentičniosti. Za razliko o fotografijah fašističnih streljanj Slovencev, ki so bile na žalost verodostojne, nekatere pa celo izrazito hvalisave. Na srečo v knjigi Toneta Stojka te hvalisavosti ni, čeprav bi se morda na kakšnem petkovem kolesarjenju dalo pomisliti tudi v to smer. Selfijev včasih ni bilo.

Problem te knjige je, da demonstracije niso avtorsko delo fotografa Toneta Stojka, ampak je on le njihov ponižni kronistični sluga ali dokumentarist. Prebral sem v knjigi, da je Tone Stojko tvegal tudi življenje. Kje in kdaj ? Ni odšel v Vietnam. Bil sem v muzeju v Saigonu (Hošiminhu) in videl najboljše fotografije, pa tudi steno s portreti padlih fotoreporterjev.

Knjiga ne pove, katere fotografije so bile dejansko objavljene v medijih takoj ali neposredno, kaj šele, katere so kot ilustracije dogajanja v Sloveniji povzele in objavile tuje agencije in časopisi. Ko se je začela vojna v Sloveniji, so fotografije objavili vsi časopisi po svetu, verjetno več tisoč. Koliko jih je bilo Stojkovih ? CNN je vedela prva, da bo v Sloveniji vojna in je svojo televizijsko ekipo poslala v Ljubljano že ob plebiscitu, najkasneje pa za stalno spomladi 1991.

Kje bomo pa jutri spali pred parlamentom, 20. 9. 2019

Ali Žerdin (Vstaja proti nečednosti) v glavnem piše o demonstracijah v letu 2012 (še posebej v Mariboru) in 2013. Osebno popotovanje s Tonetom Stojkom na vojni teren 1991 (Ljudska zgodovina našega časa) pa opisuje Ervin Hladnik Milharčič. Iz opisa je razvidno, da sta se odpravila na napačni konec Slovenije v vojni; na Goriško, namesto da bi odšla v Gornjo Radgono, če že ne kar v Krakovski gozd in sta s tem zamudila najboljše vojne prizore, kot smo jih obširno gledali po televiziji.

V vietnamski vojni od leta 1945 do 1975 je padla cela plejada odličnih fotoreporterjev, kot to prikazuje Vojaški muzej v Ho Chi Ming Cityju, foto Marijan Zlobec

Demonstracije niso zaradi Toneta Stojka ali enega fotoreporterja, čeprav bi bil to slavni angleški fotoreporter in pisatelj Larry Burrows, ki je leta 1971 umrl v Laosu, ampak zaradi družbe, družbenih krivic, socialnih razlik, družbenopolitičnih ureditev, zavoženega gospodarstva, pokvarjenosti oblasti, posameznih politikov, dogodkov, ciljev… Demonstracije so javne in zatorej ima vsakdo možnost in pravico do uporabe svojih fotografskih sredstev, kar je še posebej značilno za zadnje, digitalno obdobje, z vidika profesionalnega fotoreporterstva in avtonomne uredniške politike medijev pa ves čas.

Tudi ta protestnik je v tekstu Stojkove knjige neznan, a ga kdo pozna, razen da je umetnik Jaša Mrevlje Pollak ?

Jaša Mrevlje Pollak na istem mestu, a to ni Stojkova fotografija, ampak je objava v The Art Newspaper / Jože Suhodolnik

Jaša Mrevlje Pollak je na FB objavil naslednji reportažni in pojasnjevalni tekst:

Kaj in zakaj se je zgodilo 12. 6. 2020, malo po 20. uri

Naj začnem z dejstvi. Sem Jaša Mrevlje-Pollak, vizualni umetnik, živim v Ljubljani. Sem samozaposlen v kulturi, ne prejemam socialne podpore, nisem lenuh in nisem kaviar socialist. Protestov v Ljubljani se od samega začetka udeležujem zaradi nestrinjanja s politiko razdiranja, ločevanja, laži, sovraštva, agresije in koalicijskega oportunizma.
V Sloveniji se je v zadnjem obdobju komunikacija na socialnih omrežjih in v širšem medijskem prostoru zaradi izrednih razmer ob zamejevanju virusa pretvorila v obsedno stanje verbalne vojne med pripadniki aktualne vlade in tistih, ki se s trenutno oblastjo ne strinjamo. V tej izjavi se ne bom osredotočal na lastna politična prepričanja ali osebno pozicijo, temveč le razložil, kaj se je zgodilo 12. 6. 2020 na miroljubnih protestih na Trgu republike.

Jaša Mrevlje-Pollak in policijsko nasilje v petek, 12. junija 2020, foto Mladina/Luka Drakskobler

Stal sem se v prvi vrsti ob ograji, v valu množice, ko je nekaj minut čez osmo zrak postal gostejši. Nevpleten v to, kar se je dogajalo na levi in desni, sem čez ograjo zagledal, kako je bil sodelavec in prijatelj kljub jasni miroljubni gesti pobiranja papirnatih aviončkov v trenutku z vso silo zbit na tla s strani treh oboroženih in polno opremljenih policistov posebne enote. V času brutalnega umora temnopoltega američana Georgea Floyda in zaradi posledične policijske brutalnosti na protestih po svetu sem ob videnem jasnem in nedopustnem policijskem ravnanju reagiral. Ko so Jaši Jenullu tri policijska kolena pritiskala na hrbet, vrat in glavo, sem brez razmišljanja, povsem instinktivno v hipu preskočil ograjo z izključno enim namenom – pomagati. V afektu sem z roko in telesom segel med policiste in Jašo, kar je sprožilo brutalen in agresiven napad name s strani še treh specialcev. V strahu in šoku sem fizično reagiral, trznil, kar je sprožilo nadaljnje stopnjevanje sile policistov specialcev, ki so me vsem na očeh z vso težo svojih teles zbili na tla in vklenili.

Tudi tu gre za isti dogodek, a je fotograf že četrti, v Primorskih novicah, po sliki STA; ni čudno, da jo želijo ukiniti

Občutek teže, ki sem ga v tistem trenutku čutil na tleh, v praznem prostoru pred ograjo – jaz na eni strani in Jaša na drugi – je v meni prebudil prvi val eksistencialnega strahu. Kaj sledi in kako se lahko odvije? Dogajanje vsak naslednji trenutek je moj strah zgolj povečevalo. Z očmi in besedami sva se z Jašo iskala, medtem ko so naju odvlekli s trga, po levi strani, za parlament.
Kljub ponavljanju osnovnih vprašanj, kaj naj bi sledilo in kako, so policisti odgovarjali zgolj z žaljivkami, grožnjami in vedno večjim stopnjevanjem agresije, vse do udarca z čelado, ki sem ga dobil po glavi. Jenull je vpil od bolečine, ker so mu policisti zvijali levo roko – kar mi najbolj ostaja v spominu, pa je vedno večja gostota policistov okoli mene, globokega dihanja, groženj skozi zobe (in maske), popolnega sadizma v očeh in jasnega uživanja v izvajanju sile in vzbujanju strahu. Ni bilo več dvoma, da bi se lahko v senčnem delu parlamenta zgodilo vse. Ta drugi val globokega, eksistencialnega in primarnega strahu bo v meni odzvanjal še dolgo.

Citiranje fotografij istega dogodka različnih fotoreporterjev doslej ni bila kritiška praksa, a bo žal nujna, tu spet Mladina/Luka Dakskobler

Jaševi kriki in očitne prošnje po popuščanju pritiska so se stopnjevali. Vsakič ko sem jim tudi sam dodal krik, sem po glavi dobil dodaten udarec s čelado – vse skupaj je sicer trajalo le nekaj minut, a je zaradi izrečenih besed, verbalne in fizične agresije in popolne negotovosti, kaj sledi, in predvsem, kje se lahko ustavijo, če se bodo, postalo en brezčasni medprostor.
Na prehodu za parlamentom sem zagledal Žerdina in začel vpiti svoje ime, in kaj se v tem trenutku dogaja. Pritisk policistov je momentalno popustil, vse dokler se jim ni pridružila nova skupina specialcev, s čimer sta se njihova aroganca in sadizem le povečala. V bližini maric sva bila ločena, v žepu mi je zvonil telefon, in medtem ko so mi trije specialci odvzeli osebne stvari, sem ponavljal prošnjo, da se lahko javim na telefon, da se mi pove, kaj sledi, zakaj sem sploh pridržan, koliko časa bom, in predvsem, kakšne so moje pravice. Vsa moja vprašanja so ostala neodgovorjena, nanje so se odzvali le s prezirom, žaljivkami in grožnjami. Potem ko so mi bili odvzeti pas, torba s sinovimi plenicami, skicirko, očali in telefonom, ko sem jih komaj ustavil, da mi niso strgali obeska, ki je bil darilo moje hčerke, je sledil odgovor: Ali mu vzamemo še vezalke, da se ne bo obesil?
Eden od policistov je odprl vrata blindirane celice v marici, drugi mi je do maksimuma zategnil plastične lisice in kljub ponavljanju vprašanj, kaj sledi in koliko časa bo to trajalo, so me trije strpali v popolno temo in zaprli vrata. Znašel sem se v štirih kubičnih metrih popolne teme, brez zraka – zaradi vsega opisanega me je bilo resnično strah, doživel sem popoln napad klavstrofobije. Zaradi pomanjkanja osnovnih informacij je občutek tesnobe postal neznosen, zato sem začel trkati na stene in postalo mi je jasno, da moje trkanje in vprašanja samo podžigajo sadizem in meni le povečujejo občutek utesnjenosti. Občutka za čas v popolni temi nisem imel, kakor nisem imel zraka, zato sem se poskušal umiriti in se pripraviti na dejstvo, da lahko situacija traja v nedogled, dokler jim bo pasalo. Težko opišem občutke, ki so variirali od strahu in žalosti do popolne ponižanosti. Ob odvzemu osebnih stvari so se mi odpele hlače, z rokami za hrbtom nisem mogel nič. Po dvajsetih minutah, da jih je minilo toliko, vem šele sedaj, so se odprla vrata, prosil sem za požirek vode in stranišče, policist me je vprašal po imenu in rojstnem datumu, ob ponovni prošnji po nujnostih pa mi je odgovoril, da to ni stvar njihovega servisa, in vrata ponovno zaprl. Šele takrat sta se ob vžigu motorja prižgala luč in ventilator — še vedno nisem vedel, kaj sledi, kam grem.
Če je bil namen postopka razvrednotenje in ponižanje na povsem osnovni človeški ravni, je bilo v tej fazi to doseženo.
Temu je sledilo še eno obdobje negotovosti in kričečega trajanja. Težko opišem čustvena nihanja, in kaj vse sem preživljal, podoživljal, a kakorkoli obrnem, je bil strah tisto, kar je popolnoma definiralo moje počutje.
Želel sem si, da bi bil nekje, v miru, z ljudmi, ki so mi blizu, ki jih imam rad in za katere vem, da me imajo radi. Obenem mi je postalo jasno, da če ob videnem ne bi skočil čez ograjo in bi se mojemu prijatelju in sodelavcu zgodilo kaj nepovratnega, si lastne neodzivnosti ne bi nikoli odpustil. Zato sem skočil čez ograjo, oborožen s skicirko, svinčnikom in skico za naslednji projekt v zadnjem žepu – projekt poslikave, ki izraža hrepenenja po pristni bližini, na pročelju stavbe v mojem mestu.
Po tridesetih minutah stanja na mestu so se ponovno odprla vrata, pridružila sta se mi še dva fanta, očitno so morali izpolniti kvoto za premik, a je bilo zaradi njiju takoj malo lažje.
Po prihodu na postajo in izstopu iz marice mi je ob pogledu na neverjetno veliko skupino podpornikov in somišljenikov dokončno odleglo. Na postaji sem bil predan drugi skupini, ki me je končno spustila na stranišče in mi dala kozarec vode. Podajanje izjav in pisanje zapisnika sta potekala posamično. Prepričan sem, da je le zaradi množice pričevalcev odnos postal kolikor toliko človeški.
Ravno ta množica me je spomnila na moč skupnosti in dejstva, da s čistimi in močnimi načeli držimo skupaj. Da se ne bomo pustili strahu in zastraševanju, ker ne smemo dopustiti, da prevladajo kakršne koli ideologije zastraševanja, represije, agresije, poniževanja. Skupaj bomo zmagali.
Dodam lahko le to, da ne samo, da skupaj zmoremo, temveč da moramo – zaradi človečnosti, zaradi skrbi drug za drugega, zaradi naših otrok, ki si zaslužijo svobodno in dostojno prihodnost. Da se enkrat in za vselej zaključi cikel sovraštva, zastraševanja, ločevanja ter kakršne koli oblike agresije in represije do vseh. Tu gre več kot za spopad različnih pogledov. Gre za popolnoma nesprejemljiv ustroj katere koli svobodne družbe.
Vsak glas, vsaka gesta, vsaka poteza v smeri humanosti, sprejemanja in skupnosti, četudi so mnenja ali ideje drugih odtenkov in barv, sta ključna, saj se zavedamo, da smo kot družba eno in da zato nosimo osnovno odgovornost do sebe in drugih, da ne odnehamo, da zmoremo in da si upamo povedati naglas in se upreti vsem mogočim oblikam agresije.

Jaša Mrevlje – Pollak

Gale heroj, Počivalšek = gnoj

Aljoša Masten je žal pozabil na zgodovino slovenskega upiranja, ki sega vsaj do kmečkih uporov, vsekakor pa še precej poprej, ne nazadnje je bilo pokristjanjevanje Slovencev vse prej kot nedolžno. Da ne omenjam ali spomnim na največje boje med protestanti in katoliki v času rekatolizacije okrog 1600, ko so, po Cankarjevem pričevanju, pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila, in mi smo vnuki svojih dedov, danes pa že prapravnuki. Delitev duhov ne sega k Antonu Mahniču, ampak najkasneje v čas prihoda svetih bratov Cirila in Metoda, ali celo v tretje stoletje na Ptuju s škofom Viktorinom Ptujskim kot prvim razlagalcem Svetega pisma na slovenskem ozemlju. Kako je bilo takrat z ideološkimi uporniki ali drugačnimi pričevalci resnic (Dioklecijanovo preganjanje kristjanov) priča sicer nedokazana usoda, češ da so ga obglavili.

Precej zagoneten je Dolarjev predzadnji zadnji stavek, češ da “protesti, demonstracije, vse, kar beleži Stojko, kliče po nadaljevanju.” Kot vidimo, dr. Mladen Dolar javno vabi k demonstracijam. Ni pa jasno povedal, ali pričakuje, da bo končno ali ponovno začela teči kri.

Marijan Zlobec