Mestna galerija Ljubljana je pripravila novo mednarodno razstavo Ko gesta postane dogodek. Odprli so jo pred dnevi in že vzbuja velikio pozornost. Kot sem jo tu že predstavil, je bila premierno predstavljena v galeriji Künstlerhaus na Dunaju v kontekstu Leta sosedskega dialoga Slovenija – Avstrija 2019/2020. Kustosinji razstave sta Alenka Gregorič in Felicitas Thun-Hohenstein. Ob dunajski razstavi je izšla nemško – angleška zloženka, upajmo pa, da bo v Ljubljani ob razstavi na voljo obsežnejši katalog, najprej v slovenščini.
Koza je ženskega spola, ni pa feministka, vse fotografije Marijan Zlobec
Morda najbolj zgovorno o razstavi pove manifestativni napis na pročelju še ne obnovljene bodoče Hiše literature Unesco ob zgradbi Cukrarne; kot zagovor feminizma in nasploh umetniškega ustvarjanja žensk. Prihaja nova doba; umetnost žensk. To se kaže v vedno večjem številu študentk na ALUO, udeležbe na razstavah, delovanju v gledališču, glasbi, plesu, literaturi, oblikovanju, ilustracijah, arhitekturi, umetniškem vodstvu… Ženska želi imeti lastno prepoznavno umetniško ime. Končno.
Katharina Cibulka – Solange
Ni pa to neposredno povezano s feminizmom, ampak z osebno in umetniško svobodo, z intelektualno emancipacijo in sledenjem lastnim ustvarjalnim pobudam. Pri prenekateri ženski je umetniško ustvarjanje nadomestilo zakonsko življenje, partnerstvo in materinstvo z dolgoletno vzgojo otrok. Popolnoma nekomercialno in finančno neuspešno umetniško ustvarjanje je nadomestilo družinsko življenje, za katerega ni ne volje ne moči. Tega seveda ne boste prebrali v predstavitvi razstave. Bi pa se morala o tem vprašati politika; ko je imela Slovenija 1.700.000 prebivalcev (v petdesetih letih), je bilo med 30.000 in celo 35.000 rojstev v enem letu; danes, ob 2.060.000 prebivalcih – s priseljenci, je rojstev le še 20.000).
Marjetica Potrč – Svet v dobi zgodb
Šestnajst konstruktivnih, kritičnih in domiselnih glasov skozi razstavljena dela ustvarja feministični besednjak, ki zajema strategije, oblike delovanja in utopične pristope, s pomočjo katerih je mogoče na novo misliti kolektivno akcijo, sodelovanje, solidarnost in skupni obstoj.
Polonca Lovšin – Opraševalski kolektiv
V skladu z delom Diane Elam, je namen razstave razviti novo slovnico za »brezpogojno solidarnost«, ki upošteva mnogoterost in raznolikost. In na kaj bi se lahko opirala ta nova slovnica? Kako bi bilo mogoče oblikovati ta novi koncept solidarnosti »brez razloga« v njegovi polnosti? V delu sociologa Heinza Budeja najdemo dragocene predloge, ki se implicitno odražajo v okviru razstave. Bude izhaja iz predpostavke, da v današnjem času solidarnosti ni več mogoče doseči z razrednim bojem ali z delitvijo dela, temveč tako, da se posameznik zave lastne ranljivosti.
Anna Jermolaewa – Predzadnje, 2017, instalacija – risba, stoli, vaze, nageljni, vrtnice, oranževec, cedra, tulipani, spominčice, žafran, jasmin, lotus
Seveda ranljivost ni omejena zgolj na ljudi. Kot šibkost ali moč zaznamuje celoten planet in vse njegove oblike življenja, kar novemu konceptu solidarnosti podeljuje skoraj univerzalno razsežnost. Za Budeja torej »brezpogojna solidarnost« pomeni tako globalni kot tudi individualni izziv, v katerega se moramo podati brez prevpraševanja zanesljivosti tovrstnega načela. Lahko nam razkrije pot do novih oblik sobivanja, zaznamovanih s skrbjo za drugega in z medsebojno pomočjo.
Ursula Mayer – Večna bruhalna tla realnosti
Umetnice se v okviru razstave soočijo s tem tveganjem in se sprašujejo, ali in pod kakšnimi pogoji posamezna gesta prekine na videz naraven potek stvari ter kako lahko posledično ta gesta postane dogodek oziroma povezovalna sila med ljudmi. (Iz predstavitve razstave).
Magdalena Frey – Juchitan, Ženska omrežja, Mehika, 2012, film
Resnica je precej drugačna; vsaka umetnica na razstavi zasleduje zgolj lastni umetniški ustvarjalni in estetski interes, svojo ustvarjalno prakso, kontinuiteto in širšo prepoznavnost. Nobena ženska ne išče stika s svojimi kuratorkami tako ali zato, da bi potem mirno miselno telovadile po njihovem delu in jih po svoje opredeljevale tako, kot se v neki razstavni priložnosti, naslovu in kontekstu kaže.
Roberta Lima – Fantomska rastlina
Sedanja razstava v Mestni galeriji me nagovarja s svojo agresivno “feministično vsebino”, pri čemer me ne more prepričati s svojo “feministično agresivnostjo”, ampak lahko učinkuje le kot likovna razstava s posameznimi pogojno rečeno družbeno angažiranimi momenti, kot se zlasti kažejo v videu sicer močno protežirane slovenske umetnice Nike Autor, poleg Marjetice Potrč, če se obeh za primer spomnim z njunega nastopanja na slavnem Beneškem bienalu v Arzenalih.
Lana Čmajčanin – Narava statistike, 2014 – 2020, projekcija – diaprojektor, 35 mm, barvni diapozitivi
Pogojno rečeno je bolj “feministično” delo Lane Čmajčanin, a zgolj s pomočjo predstavitvenega ali razlagalnega teksta. Njen herbarijski feminizem je simpatičen, ker išče in najde vzporednice med rastlinskim svetom in poimenovanjem deklic, (za razliko od Marij in Jožefov).
“Narava statistike temelji na ilustracijah in estetiki herbarija iz devetnajstega in z začetka dvajsetega stoletja, iz obdobja prvega vala feminizma in začetka boja za pravice in solidarnost do žensk.
Ljiljana
Na osmih straneh herbarija so navedeni rojstni kraji in datumi žensk, ki so imena dobile po sadju – denimo Jagoda, Dunja (kutina), Višnja in Malina, ali pa po rožah – Kala, Iris, Ruža (vrtnica) in Liljana (lilija). Preostali prostor je zapolnjen s statističnimi podatki, ki prikazujejo, kako nevzdržno ozek okvir delovanja je v življenju vsiljen ženskam, torej nekaj več kot polovici prebivalstva.
Malina
Dekorativna in reproduktivna simbolika flore, ki je skozi zgodovino simbolizirala žensko vlogo v družbi, je soočena z brutalnimi dejstvi aktualnih statističnih podatkov, pa tudi z imeni žensk, ki trpijo zaradi nasilja v družini, posilstev, omejenega dostopa do izobraževanja, brezposelnosti in ekonomske odvisnosti ter ki se v vsakdanjem življenju ne morejo politično udejstvovati. Te podobe ustvarjajo prostor, v katerem pride do personifikacije resnične narave upodobljenega, kar privede do osvoboditve izpod »normalnosti« zatiranja in nemoči.”
Jagoda
Nika Autor (V sodelovanju z Andrejo Hribernik in KGLU – Koroška galerija likovnih umetnosti)
Obzornik 62 – Družina in Delavec, instalacija – video, foto kolaž, arhivsko gradivo, 2015/2019
“Leta 1966 sta bili v Slovenj Gradcu v okviru mednarodne razstave Mir, humanost in prijateljstvo med narodi razstavljeni grafiki sirskega umetnika Mahmuda Hamada z naslovoma Družina in Delavec. Po koncu razstave je od teh dveh del ostala le majhna reprodukcija v razstavnem katalogu – pet centimetrov velik črno-bel obris štirih silhuet. Te izginule podobe narekujejo vprašanja v delu Nike Autor z naslovom Obzornik 62 – Družina in Delavec. Kakšne so bile te podobe delavca in družine? In kakšno podobo si lahko predstavljamo danes, pol stoletja po razstavi, ko Jugoslavije ni več na svetovnem zemljevidu in ko se bo to morda kmalu zgodilo tudi s Sirijo? Je šlo pri odsotni podobi za slutnjo prihodnosti ali pa odraža sedanjost – v preteklosti? Je šlo za boljši jutri ali pa je opazovalce in opazovalke usmerjala v preteklost? Je podoba s svojo presenetljivo domišljijo upodabljala grozo ali radost?
Obzorniška fronta
V videu delu se srečujemo z dokumentarnim gradivom in filmskimi posnetki polnimi optimizma iz šestdesetih let 20. stoletja, ko se je s pomočjo delovnih brigad in akcij ter denarjem nabranim iz srečelova izvedenega na vseh koncih Jugoslavije, gradila Koroška galerija likovnih umetnosti. Omenjeni obzornik pa vsebuje tudi dokumentarne posnetke, ki izpostavljajo neznosno ponižanje in izgubo človeškega dostojanstva – prikazuje begunce iz držav, iz katerih so prihajali umetnice in umetniki, ki so s svojimi stvaritvami nekoč žlahtnili razstavni prostor v Slovenj Gradcu.”
Potni list…
Anna Jermolaewa – Predzadnje, 2017, instalacija – risba, stoli, vaze, nageljni, vrtnice, oranževec, cedra, tulipani, spominčice, žafran, jasmin, lotus
“Anna Jermolaewa v svoji instalaciji Predzadnje prikazuje vrsto šopkov – kartografijo rož in rastlin kot simbolov za politične dogodke. Nageljni, vrtnice, pomarančevec, cedre, tulipani, plavice, lotos, pravi žafran in jasmin – tihožitja, ki so si jih ljudska osvobodilna gibanja prisvojila za to, da so predstavljala revolucionarni potencial in boj zoper krivice oz. boj za spremembe.
Anna Jermolaewa
»Vojaškemu puču proti diktaturi leta 1974, ki ga je prebivalstvo pozdravilo z rdečimi nageljni /…/, je leta 2003 sledila revolucija vrtnic v Gruziji, leta 2004 oranžna revolucija v Ukrajini, leta 2005 cedrova revolucija v Libanonu in revolucija tulipanov v Kirgiziji ter leta 2007 (neuspešna) revolucija plavic v Belorusiji. Mednarodni mediji so kot ‘barvne revolucije’ označili tudi žafranovo revolucijo leta 2007 v Mjanmaru, jasminovo revolucijo leta 2010 v Tuniziji in lotosovo revolucijo leta 2011 v Egiptu.« (Vanessa Joan Müller: »Anna Jermolaewa. Portfolio«, v: Eikon, 2018, št. 101, str. 42–45).
Rožnata revolucija
Maja Smrekar –Ljudje in živina predstavljajo 96% sesalcev na Zemlji, instalacija – telovadne koze, 2020
“Od začetka naše civilizacije so ljudje povzročili izumrtje 83 % vrst vseh divjih živali in 50 % vrst vseh rastlin; gojena perutnina zavzema 70 % vseh ptic na Zemlji, le 30 % je divjih ptic. Poleg tega je 300 let kitolovske industrije povzročilo 80-odstotni upad morskega življenja. Nadalje živina sestavlja 60 % sesalcev na Zemlji – pretežno gre za govedo in prašiče. 36 % preostalih sesalcev zavzemajo ljudje, 4 % pa divje živali.
Maja Smrekar – Telovadna koza
Brutalen povzetek in ponazoritev zgoraj omenjene statistike bi bila upodobitev krave ob kravi ob kravi in nato prašiča ob prašiču ob prašiču, nato konja in nato človeka, pri čemer slednji poskuša poiskati odgovore na vprašanja, kot je na primer: kako se uspešno soočiti z naraščajočimi pritiski na okolje, preden dosežemo točko, od koder ni poti nazaj? Kakšen pristop ubrati pri iskanju naslednjega pomembnega prizadevanja za preživetje, ki sledi tistim v povezavi s kmetijstvom, industrijo in informacijsko tehnologijo?
Ne učinkuje tako provokativno
Delo Maje Smrekar Ljudje in živina predstavljajo 96% sesalcev na Zemlji temeljno dilemo, s katero se sooča naša civilizacija, tematizira tako, da gledalcem in gledalkam ponudi tri s kožami krave, konja in prašiča oblazinjene telovadne koze. Ta tri gimnastična orodja jim ponujajo izbiro: lahko jih uporabijo in s skakanjem čeznje postanejo del verižne aktivnosti uničevanja. Ali pa jih ne preskočijo in verigo pretrgajo. Ne glede na odločitev gesta vsakega udeleženca oz. udeleženke postane dogodek.”
Iz postavitve njenih koz še ni razvidno, da poti nazaj ni več, niti ne, kako potovanje proti tej točki zaustaviti (še pravočasno). Trkanje z umetnostjo na znanost, kaj šele politiko, je kot plavanje v breztežnostnem prostoru s ciljem potovanja na Mars.
Anna Artaker – Tkanina države, instalacija – baldahin iz tkanine s tradicionalnim Kente vzorcem, oblikovan na Nizozemskem in izdelan v Aziji, 2020
Instalacija Ane Artaker, narejena in-situ za preddverje galerije Künstlerhaus in stopnišče Mestne galerije Ljubljana, se nanaša na sporno izražanje solidarnosti, ki dokazuje, kako težko je izbrati ustrezne protirasistične geste. 8. junija 2020 so si demokratski kongresniki in kongresnice v ameriškem predstavniškem domu nadeli štole iz tkanine kente, nato pa molče pokleknili v spomin na Georgea Floyda. Tega Afroameričana je 25. maja ubil belopolti policist, tako da je klečal na njegovem vratu. Mediji so o tej performativni gesti politikov in političark obširno poročali in jo kritizirali, na neodobravanje pa je naletela tudi med predstavniki temnopoltih, staroselcev in nekaterih drugih manjšin. V 19. stoletju je tkanina kente v današnji Gani postala simbol nasprotovanja britanski kolonialni vladavini in prizadevanj za neodvisnost temnopoltega prebivalstva. Pozneje je v ZDA postala simbol poudarjanja afriške in afroameriške identitete.
Tkanina države
Tkanina države je baldahin iz trakov blaga z vzorci kente. Kot zaščitni šotor se razprostira čez stopnišče galerije (najprej Künstlerhaus, sedaj Mestne galerije), kjer sprejema obiskovalce in obiskovalke razstave. Naslov se nanaša na baldahin, pritrjen nad prestolom monarha. Tako opozarja na privilegirani položaj večine obiskovalcev in obiskovalk razstave. Avstrijska (kot tudi slovenska) družba je namreč v večini belopolta, tako da se lahko njene članice in člani sami odločijo, ali se želijo ukvarjati z rasizmom ali ne – medtem ko temnopolti ljudje te izbire nimajo.
Stopnišče Mestne galerije
Ursula Mayer – Večna bruhalna tla realnosti, instalacija – LED zaslon, pepel, 2020
Instalacija s HD – videom
“Pri stvaritvi Ursule Mayer gre za nenehno ponavljajoč se HD-video, ki prikazuje hibridni digitalni avatar transspolnega modela Valentijn de Hingh. Umetnica uporabi Kiborški manifest Donne Haraway z namenom aktualizacije ikone za postčloveško stanje, hkrati pa opozarja na prihodnje zlitje narave in kulture.
»božanska manifestacija moči«
V dobi hitrega tehnološkega napredka in podnebne katastrofe se vse vrednote, pravila in temeljne definicije nenehno spreminjajo. Nismo več avtonomne, končne identitete, temveč nas prek odnosov z nečloveškimi bitji zaznamuje neskončno »postajanje«. V delu Eternal Vomit Ground of Reality so stene pobarvane s pepelom. Prostor tehnologije in biologije opredeljuje obliko nove sfere, ki jo določa element pepela kot industrijskega odpadka brez vrednosti – ki pa je po sanskrtu, nasprotno, »božanska manifestacija moči«.
» hibridni digitalni avatar transspolnega modela «
V delu Eternal Vomit Ground of Reality se znanstvene, tehnološke in biološke teze, npr. »hipoteza Gaja«, uporabljajo kot metafore za nove družbene in politične modele. Rosi Braidotti se ukvarja specifično s »hipotezo Gaja« Jamesa Lovelocka, ki zagovarja vrnitev k holizmu in predstavo o celotni Zemlji kot enem samem organizmu. Lovelock je svojo teorijo poimenoval po Gaji, personifikaciji Zemlje in enem od prvotnih božanstev v grški mitologiji. Pri delu Eternal Vomit Ground of Reality digitalno animirane zemeljske krogle predstavljajo tropus oz. vizualni izraz kiborga Gaja – gesto proti tehnokapitalizmu.”
Eternal Vomit Ground of Reality
Tehnokapitalizem se bo nadaljeval in segel na vsa področja človekovega življenja, tudi intimnega, če ne še najbolj.
Objekti Slabe volje brez kioska in kuhinje Maruše Sagadin, film Izvajanje vizualne poezije Renate Bertlmann
in dela Dorit Margreiter
Maruša Sagadin – Slabe volje brez kioska in kuhinj, beton, pigment, les, barva, 2020
“Lara, Luisa in Juliana so klopi, ki so razporejene tako, da ustvarjajo vzdušje javne površine. Vsako sedalo je dolgo toliko kot telo, klopi pa so brez naslonov za roke ali drugega ovirajočega okrasja, ki bi preprečevalo spanje. Klopi podpirajo figurativni elementi rok, stopal in prsi. Ko se ljudje približajo tej performativni postavitvi, skulpture povzročijo fizična pretiravanja, zrcalijo in spojijo dele teles obiskovalcev in obiskovalk. Skupina klopi ljudi spodbuja k uporabi prostora, prijatelje in prijateljice poziva k spanju, kajenju in druženju. V tem smislu, ki presega zgolj možnost sedenja, skupina klopi pomeni tudi prizorišče za zvočni nastop umetnice Juliane Lindenhofer.
» vzdušje javne površine «
Domačnost in ženskost se pretvorita v infrastrukturo – kategorijo, omejeno na moške manifestacije. Lara, Luisa in Juliana samozavestno uveljavljajo svojo javno naravo, izdelane so iz trpežnih, masivnih materialov. Njihova edina dekoracija so sledovi uporabe. Pepelnik na vrhu ene izmed skulptur spominja na pozabljeno dobo skupnega prostora, na izgovor za zbiranje. Na podstavke so vtisnjene sledi stopinj, tu so odvrženi žvečilni gumiji, praske in umazanija. S pigmentom prepojeni beton spominja na teksturo tkanine, bleščeča barva pa krasi površino, kot bi bila ličilo. Druga skulptura, poimenovana Romana, s triumfalnim stebrom simbolizira urbanost, raznolikost in antiromantičnost. Gre za zborovanje ekonomskih zavržencev, ki je preveliko za postavitev v notranjih prostorih, in premajhno za postavitev na prostem.”
» urbanost, raznolikost in antiromantičnost «
Na zborovanje ekonomskih zavržencev pa tu ne bi pomislil.
Dorit Margreiter – Juli, Lynne, Sabine, Alenka, Felicitas, akrilni lak, ogledalo, 2020
“Dorit Margreiter analizira in orisuje (ne)možnosti pri ustvarjanju zavezništev med kvir in feminističnimi igralci/igralkami, umetniki/umetnicami in kuratorji/kuratorkami, zlasti ko gre za sodelovanje z institucijami, umetniško produkcijo in razstavnimi prostori. Protagoniste postavitve predstavlja pet hkrati resničnih in namišljenih zrcalnih predmetov. Izhodišče za črkovne objekte je njeno dolgoletno ukvarjanje s tipografijo, zlasti neonski napis »Brühlzentrum« (Leipzig, 2004), iz katerega je nastal večplastni projekt v trajanju z naslovom zentrum. Umetnica je namreč posodobila tipografijo pisave iz šestdesetih let 20. stoletja in iz nje izpeljala vsestranski besednjak vizualnega in jezikovnega prikaza.
Projekt zentrum
Posamezni zrcalni predmeti so prevlečeni z akrilnim lakom in prekriti z umetničino abecedo. Tako izpisana imena Alenka, Felicitas, Juli, Lynne in Sabine se navezujejo na institucije in kuratorke, ki so v preteklosti že ustvarile del projekta zentrum. Imena se pri tem pretvorijo v podobe in projekcijske površine, ki zrcalijo sebe in reflektirajo druga drugo, s čimer odpirajo prostor širokemu spektru kolektivnih, na solidarnosti utemeljenih razstavnih praks. Umetnica spodbuja prepustnost med podobami in prostorom za opazovanje; s tem se udeleženkam in udeležencem ponudi skupen družbeni prostor, v katerem se različni akterji srečujejo in sodelujejo. Odločilni dejavnik za to je gesta preusmerjanja s hegemonije na simetrijo, kar zagotavlja prostor za interakcijo, raziskovanje in sobivanje več jezikov.”
» prepustnost med podobami in prostorom za opazovanje «
Identitete imen kuratork in galerij tu ne bi prepoznal. Morda bi v Alenki le odkril Alenko Gregorič in v Felicitas Felicitas Thun-Hohenstein. Skrivnost so potemtakem Juli, Lynne in Sabine.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec