Slovenska literatura med preklinjanjem in molitvijo

V zadnjem mesecu, morda kak dan več, je pri Beletrini izšel nov roman Gorana Vojnovića Đorđić se vrača, pred nekaj dnevi pa pri Slovenski matici, kot obnovitev nekdaj slavne Knezove knjižnice, še romaneskni prvenec Miklavža Komelja Skrij me sneg.

Miklavž Komelj v knjižnici Tomaža Šalamuna v prostorih Javnega sklada Republike Slovenije za kulturnih dejavnosti, foto Marijan Zlobec

“Romaneskni prvenec pesnika, pisatelja, prevajalca in esejista Miklavža Komelja Skrij me, sneg pripoveduje o srečanju med odraščajočim mladeničem in škofom, ki ga hoče mladenič rešiti smrti. Zunanje dogajanje je postavljeno v Ljubljano med letoma 1987 in 1991, v nemirno in bogato obdobje, ko so se v tem prostoru dogajale velike družbene in politične spremembe, pod vprašaj pa so se postavljala tudi temeljna razmerja do simbolnega. Mladenič in škof, katerega upodobitev se naslanja na osebnost Stanislava Leniča, doživljata te spremembe vsak na svoj način in vsak na svoj način sta hkrati na robu dogajanja, v katero strmita kakor z drugega sveta, in v njegovem središču. Delo prinaša natančno strukturirano zgodbo, ki v nekaterih pasažah prehaja v liriko, na koncu pa zasije kot nenadejana duhovna izkušnja.

Naslovnica romanesknega prvenca Miklavža Komelja

Roman je izšel kot 25. zvezek Knezove knjižnice, ki je izhajala pri Slovenski matici med letoma 1894 in 1935. Prinašala bo izvirno prozno leposlovje, ki je imelo pomembno mesto že v prvotni zasnovi te zbirke, ki jo želijo obuditi tudi s ponatisi Cankarjevih del. V Knezovi knjižnici je Ivan Cankar objavil več svojih proznih del, kot so Popotovanje Nikolaja Nikiča (1900), Tujci (1901), Na klancu (1902), Življenje in smrt Petra Novljana (1903), Križ na gori: ljubezenska zgodba (1904), Potepuh Marko in Kralj Matjaž (1905), Martin Kačur: življenjepis idealista (1906), Novo življenje (1908). Zadnja knjiga je bila Miška Kranjca Tri novele: Režonja na svojem, Beg s kmetov, Martin Žalig na kmetih. Iz šla je že leta 1935. Zakaj kasneje vse do letos ni bilo v Knezovi knjižnici nobene knjige več, je vprašanje založniškega vodenja Slovenske matice ves ta čas.

V ekstazi recitiranja poezije Koseskega

Knjiga je v bistvu avtobiografska; nastajala je med 25. januarjem 1987 in 25. januarjem 2020, končno redakcijo pa je doživela med decembrom lani in marcem letos.

Naslovnica knjige Đorđević se vrača

O najnovejši knjigi Gorana Vojnovića Đorđić se vrača lahko preberem v predstavitvenem tekstu same založbe Beletrina: “Avgust 2017. Začenja se Evropsko prvenstvo v košarki in Marko Đorđić nenapovedano pride na Fužine. Prvič, odkar se je pred več kot desetimi leti preselil v Bosno, se vrača za nedoločen čas, morda celo za vedno. A v resnici ne ve, kaj bi počel na Fužinah. Njegov oče Radovan ima tumor na želodcu in čaka na operacijo, mama Ranka v skrbeh zanj in zase postaja živčna razvalina, njegovi prijatelji, Adi, Aco in Dejan, pa so raztreščeni po tem krasnem novem svetu, ki mu on sam več kot očitno ne pripada več. Adi se utaplja v drogah, Aco se je predal kriminalu, Dejan pa je izgubljen v Slovenskih Konjicah. Stare prijatelje tako vežejo le spomini. Z vsakim novim dnem, z vsako novo zmago slovenske košarkarske reprezentance postaja jasno, da Marko v Sloveniji nima več svojega mesta. Desetletje življenja v Bosni, zaznamovani z nacionalizmom in vojnimi travmami, predvsem pa nesrečna prva ljubezen, sta iz zmedenega najstnika naredila čustveno razsutega mladeniča, katerega notranji svet je zrcalna slika zunanjega.”

Goran Vojnović na predstavitvi Fige, foto Marijan Zlobec

Tudi to knjigo imam za avtobiografsko, čeprav ta izpoved ni tako jasna kot pri Komelju. Obe knjigi še berem, bolj z vztrajnostjo kot kakšnim bralskim navdušenjem. Vojnović je močno popustil in je spričo pomanjkanja tematskega novuma v svojem pisateljskem opusu zašel na obrobna, niti najmanj kakšna epska dogajanja, ampak se iz strani do strani rešuje s sočnim balkanskim preklinjanjem, tako da se lahko samo čudiš, o kakšnih ljudeh pravzaprav piše, kako se vedejo, kaj govorijo, kakšno je njihovo življenje, če o delu sploh smemo kaj izvedeti. Vojnović je prav govoto dosegel svetovni rekord v pisateljskem preklinjanju; če bi seštel vse stavke s kletvicami, bi prišel verjetno do sto strani. Problem je, da Vojnović tega sploh ne opazi, ne zdi se mu ne problematično, ne neliterarno, ne stilno vprašljivo, ne identifikacijsko pretiravanje in hkrati “poenotenje” vedenjskih profilov, ne jezikovno neobčutljivo, ne neestetsko, nasprotno; vse kar napišem jaz, je literatura. Jaz sam sem kralj. Ampak ni edini.

Miklavž Komelj se mi v zadnjem času kaže ne le kot politični domobranec, ampak tudi kot klerikalec, in to onega ušeničnikovskega, jegličevskega in rožmanovskega tipa, čeprav je v romanu govor o morda bolj naprednem ljubljanskem škofu Stanislavu Leniču. Komelj je v svojem romanu ubral povsem drug pristop, jezik, stil, poglede na življenje in naš čas, na duhovnost, vero, upanje, ljubezen, večnost, do katere prihaja s pomočjo molitve. Težko spet najdeš v svetovni literaturi roman, kjer je toliko molitev, kot jih je v romanu Skrij me, sneg.

Nenadoma smo priče sodobni romaneskni državljanski vojni, kjer se spopadata balkanska čefurščina slovensko bosanskega prepletanja ljudi in njihovih usod, s klerikalno domobransko revitalizacijo ne evangelija, ampak čiste izpovedne molitve najširše variante in osebnega ponižanja pred Najsvetejšim, kot si je Komelj dovolil kar na tridesetih straneh svojega romana (od 138 do 168 strani). Toliko molitev ni niti v katekizmu, niti v rožnem vencu, niti v litanijah, niti v najobsežnejših molitvenikih.

Goran Vojnović

Nenadoma smo priče dvojni ali dvopasovni jezikovni, stilni in izpovedni litanijizaciji miselnega sveta, ki drvita sto na uro vsaka v svojo smer.

Je nastopilo obdobje posebne literarne svobode in totalne mimobežnosti kompleksnih literarnih, pa tudi družbenih svetov ? Kje je sedaj slovenskost slovenske literature in književnosti ? V čefurščini gotovo ne, v klerikalizaciji novodobnega utripa majhnega dela najbolj konservativnega pobožnjaštva Mahnič – Jegličevega tipa pa še manj. Nad Komeljem bi se še Kocbek zjokal.

Tragedija je, da se Vojnovića in Komelja v tem trenutku medijsko postavlja na vrh slovenskega Parnasa in izgublja tista kritiško bralska distanca, ki ima v obziru še kaj drugega, kot sta na desetine strani preklinjanja in prav tak obseg strnjenih molitev.

Marijan Zlobec