KRITIK.si

V ljubljanski stolnici svetega Nikolaja je bila dopoldan slovesna vročitev odličja sv. Cirila in Metoda akademskemu kiparju Mirsadu Begiću. Najvišje odlikovanje slovenske Cerkve je podelil ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore, med gosti so bili spričo omejitev v času pandemije le nekateri najožji sodelavci stolnice, kot prošt Jožef Lap in duhovnik Vinko Vegelj, v imenu Ministrstva za kulturo vodja sektorja za nepremično kulturno dediščino dr. Silvester Gaberšček, prišel je še nekdanji kulturni minister Jožef Školč, slavljenca pa je ob prihodu v cerkev pozdravil zvok orgel s Fanfarami skladatelja Jožeta Trošta v izvedbi organista Gregorja Klančiča. Orgle smo slišali potem še dvakrat, obakrat s skladbami nekdanjega stolničnega organista in skladatelja Stanka Premrla.

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore in Mirsad Begić, vse fotografije Marijan Zlobec

Slovenski škofje so 8. marca 2021 na 121. redni seji Slovenske škofovske konference sklenili, da podelijo odličje sv. Cirila in Metoda akademskemu kiparju Mirsadu Begiću za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci.

Mirsad Begić je prišel na slovesnost v spremstvu kulturnega politika, državnega sekretarja, etnologa, vodje sektorja za nepremično kulturno dediščino dr. Silvestra Gaberščka, pred vrati stolnice pa ga je sprejel ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore

Utemeljitev priznanja

Obširno utemeljitev priznanja Slovenske škofovske konference je prebral nadškofijski tajnik Boštjan Prevc

Mirsad Begić pred svojimi stolničnimi vrati

Begić je upodobil večni nasmešek priljubljenega papeža Woytile

Akademski kipar Mirsad Begić kot avtor spomenikov številnih slovenskih duhovnikov in škofov ter druge cerkvene opreme na prepoznaven in izviren način obeležuje in vrednoti krščanstvo na slovenskih tleh. S portreti in drugo cerkveno opremo je na trajen in izviren način izpostavil zgodovinsko vlogo Katoliške cerkve med Slovenci skozi čas ter poudaril delo številnih duhovnikov in škofov za napredek slovenskega naroda.

V zahvalni besedi je Begić poudaril, da je materializiral svoje nekdanje sanje

Mirsad Begić, ki izvira iz muslimanske družine iz Glamoča v podeželski jugozahodni Bosni, je po končani srednji umetniški šoli v Sarajevu študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani – najprej pri Zdenku Kalinu, diplomiral pa je pri Dragu Tršarju in Slavku Tihcu. Pri slednjem je opravil še podiplomski študij oziroma magisterij, nato pa se je študijsko izpopolnjeval v Londonu na Kraljevi akademiji za umetnost St. Martin. Tam je spoznal Francisa Bacona, enega največjih slikarjev 20. stoletja, ki ga je kot umetnika iz Jugoslavije celo povabil k sebi v svoj londonski atelje.

Stolnična vrata so nastala v pravem času in za večnost

Begićeva portretno in zgodovinsko simbolna spomeniška ustvarjalnost sega na mnoga področja: od ohranjanja zgodovinskega spomina ob jubilejih do kulturne dediščine, od obeleževanja najvišjih in ustvarjalno prepoznavnih posameznikov najprej lokalnega in zatem vsenarodnega pomena do spomenikov, povezanih s krščanskim izročilom slovenstva, obeleževanjem cerkva in zgodovine Cerkve na Slovenskem, še posebej poudarjene in povezane v času po osamosvojitvi in v posebno dragocenem povabilu pred prvim obiskom papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji.

Slavnostni nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta

Mirsad Begić je pred prvim obiskom papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji zasnoval monumentalna stranska vrata ljubljanske stolnice svetega Nikolaja, ki so bila dokončana leta 1996. Ob jubilejnem letu usmiljenja ter 650. obletnici ustanovitve Novega mesta in 10. obletnici novomeške škofije je izdelal cerkvena vrata za stolno cerkev v Novem mestu. Prav tako je izdelal stranska vrata slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.

Mirsad Begić ob zunanji podobi brezjanskih vrat

Begićev portret papeža Janeza Pavla II. v cerkvi svetega Jožefa na Poljanah

Med upodobitve osebnosti cerkvene zgodovine sodi Begićev doprsni portret papeža Janeza Pavla II., ki ga lahko občudujemo v cerkvi svetega Jožefa na Poljanah v Ljubljani; odlitek se hrani tudi v Vatikanskih muzejih.

Spomenik Filipu Terčelju v Šturjah

Spomenik mučeniškemu duhovniku in narodnemu buditelju Filipu Terčelju v Ajdovščini je celopostavni (visok 2,3 m) in postavljen v središče Šturij. Ob kipu je napis, verz Evgena Bavčarja: »Živel je, ljubil, trpel, mislil, govoril, molil in upal po slovensko.« Spomenik je odkril koprski škof msgr. Metod Pirih.

Slovesnost v Šturjah s koprskim škofom msgr. Metodom Pirihom

Na odkritje spomenika slovenskemu škofu, popotniku, slovničarju in izseljenskemu misijonarju Frideriku Ireneju Baragi v Kranju oziroma Stražišču nad mestom je prišlo nekaj tisoč ljudi. Odkril ga je ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. Baraga je tako dobil svoj največji spomenik.

Mirsad Begić ob svojem spomeniku Frideriku Ireneju Baragi v Stražišču

Zadnje Begićevo delo med velikimi spomeniki, posvečenimi zgodovini Cerkve na Slovenskem in velikim Slovencem, cerkvenim dostojanstvenikom, predstavlja monumentalna celopostavna podoba nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki stoji na trgu poleg cerkve v Trebnjem. Spomenik je odkril kardinal dr. Franc Rode.

Baraga je bil pred odkritjem odet v slovensko zastavo

Celopostavni spomenik ljubljanskemu nadškofu metropolitu dr. Alojziju Šuštarju v Trebnjem, foto skofija-novomesto.si

V dolgoletnem upodabljanju omenjenih osebnosti in dogajanj v zgodovini Cerkve na Slovenskem je nastalo še na desetine manjših portretov, osnutkov, kolažev, reliefov, simbolnih zasnov in svobodnejših vizij ter kompozicij. Zbrani so bili na posebni razstavi, ki jo je Mirsad Begić pripravil v ljubljanski Narodni galeriji kot del razstave »Upodobitve ljubljanskih škofov« (2007). Mirsad Begić se je predstavil z osnutki portretov glav in poprsij šestih ljubljanskih škofov 20. stoletja: Antona Bonaventure Jegliča, Gregorija Rožmana, Antona Vovka, Jožefa Pogačnika, Stanislava Leniča in Alojzija Šuštarja, ki jim je dodal še portret kardinala dr. Franca Rodeta.

Begićev spomenik v Murski Soboti v počastitev stote obletnice priključitve Prekmurja in združitve Prekmurcev z matičnim narodom v domovini Sloveniji, foto Vestnik/Nataša Juhnov

Kipar Mirsad Begić je v Murski Soboti v počastitev 100. obletnice priključitve Prekmurja in združitve Prekmurcev z matičnim narodom v domovini Sloveniji izdelal spomenik, ki predstavlja kompozicijo petih portretov prekmurskih narodnih buditeljev: Franca Ivanocyja, Jožefa Kleka starejšega, Matije Slaviča, Ivana Jeriča in Franca Kovačiča.

Mirsad Begić je v Ljubljani odkril umetniško svobodo in dialog s slovensko kulturo, državo in Cerkvijo

Mirsad Begić izhaja iz družine z visoko islamsko izobrazbo, a je v Ljubljani odkril svoj prostor umetniške svobode, pa tudi možen ustvarjalni dialog s slovensko kulturo, državo in Cerkvijo. Izboril si je prav poseben položaj, za katerega so značilni avtonomija umetniškega ustvarjanja, samostojno sprejemanje in oblikovanje umetniških naročil, sposobnost nenehnega strpnega dialoga med različnimi veroizpovedmi ali ideologijami, med neverujočimi in verujočimi.

Najvišje priznanje Cerkve v Sloveniji

Odličje sv. Cirila in Metoda predstavlja kot najvišje priznanje Cerkve v Sloveniji potrditev in zahvalo prizadevanjem kiparja Mirsada Begića, da z umetniškimi deli, ki upodabljajo slovenske duhovnike in škofe, krepi spoštljiv in odprt dialog slovenske družbe s krščanstvom in krščanskim izročilom. Slovenski škofje v duhu okrožnice svetega očeta Frančiška Fratelli tutti prepoznavajo, da pomembno umetniško delo kiparja Mirsada Begića povezuje brate in sestre različnih nazorov in prepričanj v veliko človeško družino ter ustvarja nove poti miru, ki vodijo k celjenju ran ter so začetek zdravljenja in obnovljenega srečanja z domiselnostjo in drznostjo.

Zahvala Mirsada Begića

Nagrajenec Mirsad Begić se je nadškofu metropolitu msgr. Stanislavu Zoretu zahvalil za odličje. “Ko je moja žena prvič prišla v Bosno, v moj rodni kraj Glamoč, je mislila, da je prišla na Luno. Ta “lunarna pokrajina” je meni dala širino, neverjetno odprtost,” je uvodoma dejal v zahvali: »Mojih staršev ni več, rad pa bi se jim zahvalil, da mi niso uničili sanj, sanj, ki sem jih materializiral v bronu. Umetniška pot je zame izziv, moje notranje oko je prepoznalo, da nosim nekaj v sebi. In tega rudnika nisem smel zatajiti, ta rudnik sem moral kopati.” Ob tem je omenil, kako je delal spomenik rudarjem nad vhodom v rudniški rov v Črni na Koroškem. Nikoli ne bo pozabil, je nadaljeval umetnik Begić, kriznega trenutka v Londonu, ko je materialno izredno dobro živel. “Ampak odločitev je bila – nazaj v Ljubljano! Da kopljem! Vedel sem: tistega, kar je v meni, ne smem zatajiti.” In tako je materializiral svoje nekdanje sanje, z umetniškim opusom trajne umetniške vrednosti.