Noč slovenskih skladateljev na 35. Slovenskih glasbenih dnevih

35. Slovenski glasbeni dnevi so se nadaljevali s tradicionalno Nočjo slovenskih skladateljev s predstavitvijo samih novih del na koncertu v Viteški dvorani Križank. Festival Ljubljana je omogočil neposredni video prenos na svoji spletni strani. Naknadno pa so dali na stran še enkrat na razpolago, ogled in poslušanje vse prenašane koncerte.

Tajda Krajnc, fotografije po internetnem prenosu Marijan Zlobec

Nove skladbe so krstno predstavili uveljavljeni glasbeniki: koncertno in pedagoško dejavna flavtistka Mateja Bajt, violinisti Veronika Brecelj, Jerica Kozole, nekdanji koncertni mojster SF, komorni glasbenik in profesor na AG Janez Podlesek in Rok Zgonc ter citrarka Tajda Krajnc, ki študira citre na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu. Žal je bil vrstni red prvotno napovedanega programa spremenjen in tako ni bilo dovolj jasno in razvidno, katero violinsko skladbo kdo igra, pa tudi, da sta skladbi za kljunasto flavto povezani. Neposredni poslušalec namreč nima časa nenehno preverjati na internetu, kaj se sedaj izvaja, saj program niti ni navedel izvajalcev posameznih kompozicij. In ker je šlo za same novitete, je bila zadrega še večja. Morali bi pred vsako skladbo imeti nagovor s predstavitvijo skladatelja ali skladateljice in izvajalca ali izvajalke. S tem bi Noč dobila bolj verodostojen in slavnostni karakter, sami skladatelji pa bi bili s svojimi novitetami bolj počaščeni.

Mateja Bajt

Prvotno objavljeni program v Programski knjižici 35. Slovenskih glasbenih dnevov o Noči slovenskih skladateljev se je na samem koncertu izkazal kot napačen in je prišlo do precejšnjih zamenjav vrstnega reda, kot je bil sprva objavljen. Gledalec, ki si je pripravil vrstni red, je bil presenečen, ko je namesto uvodne skladbe Blaženke Arnič Lemež: Romanca (za citre) ugledal kljunasto flavto. Napovedovalca, kot rečeno, ni bilo, da bi povedal, ne kaj se izvaja ne kdo. Tako ni bilo čisto jasno, kdaj je bilo konec skladbe Uršule Jašovec in kdaj se je začela Vitje Avseca, saj sta bili napovedani kot ločeni:
Vitja Avsec: Samos spev (za kljunasto flavto)*
Aleksandra Bajde: A Clockwork Violin (za violino)*
Igor Dekleva: Pizzicato mobile (za violino)*
Andrej Goričar: Niz sanj (za violino)*
Tomaž Habe: Poskočna (za violino)*
Uršula Jašovec: Fenghuang (za kljunasto flavto)*
Pavel Mihelčič: Mreža (za violino)*
Emil Spruk: Zunanji odklon (za violino)*
Julijan Strajnar: Bolečina (za violino)*
Tomaž Svete: Rhizôme (za violino)*
Žarko Živković: Diatessaron (za violino)*

Pravilni program v koncertnem listu:

Uršula Jašovec
Fenghuang za solo tenorsko in altovsko kljunasto flavto*
Vitja Avsec Samos spev za altovsko kljunasto flavto*
Pavel Mihelčič
Mreža za violino solo*
Igor Dekleva
Pizzicato mobile za violino solo*
Tomaž Habe
Poskočna za violino solo*
Blaženka Arnič Lemež
Romanca za citre solo*
Tomaž Svete

Rhizôme za violino solo*
Julijan Strajnar
Bolečina za violino solo*
Emil Spruk
Zunanji odklon za violino solo*
Aleksandra Bajde
A Clockwork Violin za violino solo*
Žarko Živković
Diatessaron za violino solo*
Andrej Goričar
Niz sanj za violino solo*

Večer novitet se je začel s skladbo Fenghuang za solo tenorsko in altovsko kljunasto flavto Uršule Jašovec.

Uršula Jašovec se je spoznala s klavirsko igro na Glasbeni šoli Kamnik pod mentorstvom prof. Martine Golob-Bohte, šolanje nadaljevala na SGBŠ v Ljubljani, kjer je končala glasbeni stavek v razredu Janeza Osredkarja. Na Akademiji za glasbo je diplomirala iz glasbene pedagogike in magistrirala Summa cum laude v razredu zasl. prof. Pavla Mihelčiča iz kompozicije in glasbene teorije. V razredu prof. Egona Bajta je pridobila znanje iz petja, v razredu prof. Maria Perestegija se je izpopolnjevala v orgelski igri. Deluje kot glasbena pedagoginja, organistka, dirigentka in skladateljica. Je prejemnica več nagrad, organizatorka sedmih večjih projektov, avtorica več kot 60 originalnih skladb, preko 100 priredb in večkratnih izvedb. Kot skladateljica in izvajalka na klavirju je bila njena glasba izvajana v ciklu GML, EPK Maribor, Europa Cantat, na Ljubljanskih zborih, Sozvočenjih, na Naši pesmi, v Zagorju…

Mateja Bajt

O svoji skladbi Fenghuang je zapisala: “V zadnjem času sem čedalje bolj čutila težnjo k notranji katarzi, tako da me je ta nenavadna mitološka, nesmrtna ptica pritegnila k iskanju svoje izraznosti. Fenghuang skrbi za ravnovesje in harmonijo vesolja in se pojavi le v času miru in obilja. Ko zleti in se spusti na zemljo se vsa ostala bitja ustavijo s spoštovanjem. To je bila moja inspiracija, ujeti v glasbi njeno esenco, njeno mirnost in veličino, kar mi je dalo veliko možnosti raziskovanja zvokov in interpretacije čudovitega inštrumenta, ki je po mojem mnenju kljub svoji lepoti zvoka prepogosto zanemarjen.” (Iz koncertne knjižice).

Uršula Jašovec, foto osebna spletna stran

V skladbi Fenghuang gre uvodoma za počasni tempo in poudarek na “orientalskem” melosu, z opaznimi žalobnimi podtoni, nagovori, sporočili, kot da bi bili na kakšnem orientalskem ritualu. Veliko je “molitvenega” vzdušja, skorajda ponižnosti, ali v nagovarjanju nečesa višjega, a v domeni spevnosti in nenehnega razvoja melodičnosti. V drugem delu in z zamenjavo inštrumenta postaja kompozicija vse bolj izrazno sodobna in dramatična, a karakterno še v osnovni izpovedni liniji in z naraščajočo virtuoznostjo, potem pa se spet umiri in spremeni karakter v molitveno priprošnjo držo s hrepenenjem po notranjem ravnovesju.

Tako rekoč brez predaha in odhoda izvajalke v garderobo, da bi vedeli, da je uvodne skladbe že konec, je sledilo nadaljevanje in izvedba novitete skladatelja, harmonikarja in pedagoga Vitje Avsca (1970).

Vitja Avsec, foto astrum.si

Slovenski skladatelj in akademski glasbenik Vitja Avsec je bil rojen v Ljubljani leta 1970. Osnovno glasbeno izobrazbo si je pridobil v Medvodah, šolanje pa nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, na oddelku za Harmoniko in oddelku Splošne smeri. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je z odliko diplomiral leta 1994 v razredu prof. Danijela Škerla. Ukvarja se s komorno, orkestralno, gledališko in zborovsko glasbo, občasno pa pri različnih projektih sodeluje tudi kot harmonikar ali pianist – improvizator. Med pomembnejšimi dosežki velja omeniti tretjo nagrado na Tretjem mednarodnem zborovskem natečaju Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič (1997), avtorski večer v Cankarjevem domu ter prvo mesto na razpisu za mladinsko in otroško opero (SNG Maribor 2009). Od leta 1994 je poučeval harmoniko na glasbeni šoli Franca Šturma, od leta 1999 pa deluje kot profesor strokovno-teoretičnih predmetov na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani.

Mateja Bajt

O svojem delu Samos spev je zapisal: “Skladbo sem zasnoval in v temeljnih obrisih skiciral med poletnim dopustom na grškem otoku Samos. Navdihovala me je izjemna kulturna dediščina starih Grkov ter čudovito barvit obmorski ambient. Poetični preplet arhaičnega z aktualnim sem skušal izraziti v skladbi, posvečeni Mateji Bajt.”

V prvem delu je prevladovala elegičnost s tipično domnevno grško melodijo, (ki se je precej navezovala na prejšnjo skladbo), ne brez ponavljanja istega melodičnega karakterja, v nadaljevanju se skladba razgiba, postane bolj dramatična, zvok v skladu s tehnično zahtevnostjo, z intervalnimi skoki nekoliko ostrejši, a se vrnemo k izpovedni globini in inventivnemu prvotnemu melosu. Tik pred koncem dobi skladba spet sodobnejši karakter z nekaj več drznosti in izvedbene zahtevnosti, ki bolj vodi v optimizem kot nakaže začetek dela. Možno bi bilo napisati tudi samospev za vokal. Solistka je obvladala interpretacijo obeh novih del in jima dala pravo koncertno podobo.

Veronika Brecelj

Sledila je prva noviteta izmed osmih za solo violino. To je bila Mreža Pavla Mihelčiča, znanega zaslužnega profesorja in nekdanjega dekana Akademije za glasbo ter predsednika Društva slovenskih skladateljev.

Pavel Mihelčič je prav tako dodal nekaj misli o svoji skladbi Mreža v koncertnem listu: “Violina je meni zelo ljub inštrument. Nanj sem igral v mladih letih. Ko sem začel igrati na oboo, sem violino postopno opustil. Zdaj sem napisal skladbo, ki ima svoj sistem – mrežo, in tudi svojo zahtevnost. Jaz je ne bi znal zaigrati. Je zahtevna, ponekod pisana v dveh sistemih, ki ustvarjata mrežo in možnost muzikalnega nanosa. Nekaterim bo to uspelo. Skladba je nastala zgodaj leta 2020.”

Pavel Mihelčič v Slovenski filharmoniji, foto Marijan Zlobec

Delo je izvedla Veronika Brecelj z zelo samozavestno in naštudirano interpretacijo, ki je bila sestavljena iz cele serije sprememb, tako v sami violinski tehniki (pizzicato, glisando, sordirani zvoki, spreminjanje leg, dvojemke), kot v izrazu. Ta spekter je bil izziv za samega skladatelja, verjetno kot spomin na mladost in na lastni skladateljski presežek poznavanja inštrumenta na stvariteljski ravni. Zreli Mihelčič je kot skladatelj nekdanjega violinskega izvajalca osmislil.

Uveljavljeni pianist in skladatelj Igor Dekleva (1933) je za koncertni večer ali noč prispeval Pizzicato mobile.

“Skladba nudi nešteto možnosti glasbilu, ki ima ponavadi še spremljevalni oz. komplementarni inštrument. Že pizzicato je lahko mnogoznačen: z desno, levo roko, Bartok pizz. alla arpa… V kombinaciji z igro »na lok« pa se načini izvajanja še razširijo: ricochet, spiccato, gettato, con legno… Vse to sem skušal vnesti v Gibljivo trzanje, a pri tem nisem tehnicizmov izkoristil kot larpurlatizem, temveč jih nanizal v smiselne povezave glasbenih misli. Kakor v vseh mojih skladbah pa nisem pozabil vnesti majhen citat slovenske ljudske pesmi – tokrat: Čin, čin, čin Drežnica…”

Pravzaprav je delo ki ga je odlično izvedel Podlesek, v celoti tehnično zahtevno v omenjeni tehniki, pa še z dodano ritmičnostjo, za katero bi se dalo reči, da prevladuje nekakšna plesnost z ritmično razgibanostjo v sedem osminskem taktu. V drugem delu Dekleva kombinira pizzicato še z drugimi tehničnimi kombinacijami, a vendarle prevladuje nekakšen “belokranjski” folklorni izpovedni okvir, najprej nekoliko prikrito, potem pa vse bolj jasno, odločno, do sklepnega omenjenega citata.

Tomaž Habe, foto Marijan Zlobec

Sledila je skladba Poskočna Tomaža Habeta. Predstavljena je takole: “Že sam naslov izraža razpoloženje skladbe, ki je v vseh elementih violinske igre dovolj zahtevna in zadosten izziv odličnemu interpretu, violinistu Janezu Podlesku, kateremu je skladba tudi posvečena. Glasbenemu izrazu daje poskočnost punktiran ritem, pogosti predahi, mestoma pa neugnana motorika ritmičnega toka.”

Tu je Podlesek pokazal polnost, čistost in lepoto violinskega zvoka, izločil je vse vsebinske momente v skladbi in nanizal kontrastnost, ki z dvojemkami nakazuje dramatične poudarke, z melodijami pa nekakšen klic k prebujenosti ali osveščenosti, ne glede na osrednji del skladbe, ki zveni kot kakšna violinska tehnična vaja za ogrevanje, tako da nehote pomislimo na nekdanjega Bacha.

Tajda Krajnc

Šele tu je prišla na vrsto edina skladba za citre, kot jo je napisala na Dunaju delujoče skladateljice, pianistke in pedagoginje Blaženke Arnič Lemež (1947). Brenkalo, ki izhaja iz ljudske glasbene tradicije, se na Slovenskem postopno uveljavlja kot koncertno glasbilo. Šele leta 2003 so citre postale redni učni predmet osnovnega glasbenega šolstva pri nas, od šolskega leta 2014/15 pa so prišle v program umetniške gimnazije.

“V izboru natečaja Noč slovenskih skladateljev 2020 so bile ponujene citre, eden mojih priljubljenih, intimnih inštrumentov. Priljubljene ne samo zaradi njenih privlačnih, nežnih tonovsko barvnih nians oz. zvočnih falsetov, pač pa tudi zaradi povezave spominov iz mojega otroštva. Spomin na razne inštrumente, viseče po stenah rojstne hiše mojega očeta v Zalesu, kjer se je vedno muziciralo, so bile med njimi najbolj skrivnostne male alpske citre. Kot samouk jih je namreč igrala očetova najmlajša sestra Tereza, o čemer se je le pripovedovalo. Umrla je precej mlada. Bolj doživet spomin je ostal na lepo citrarko, ki je hodila k nam domov in vadila z očetom uvodni stavek njegove simfonične pesnitve Ples čarovnic. Spominjam se tudi maminih razlag vsebine te in drugih očetovih simfoničnih pesnitev, o raznih bojih, ljubeznih, doživetjih in podobno, kar je opisovala kot pesnik. Vsi ti spomini so me inspirirali in narekovali krajšo glasbeno obliko skladbe Romanca za moj izbrani inštrument »citre solo«. Kompozicijski stavek je grajen v svobodni dvodelni AABA obliki. Prva tema je pripovednega značaja, po tematski vsebini nedeljivo dvotaktna, homofona, s harmonsko razloženo spremljavo v C-duru in dvojnim tempom – Largo – Meno mosso, kadenco na peti stopnji kot modulacijski prehod v novo tonaliteto in tvori prvi AA del. Drugi BA del predstavlja druga kontrastna tema, melodijsko lirična, polifona, v G-duru, metrično in ritmično menjavo 6/8 v 2/4 takt, menjavo tempa – ad libitum. Po vsebini in karakterju je drugi del v celoti bolj razgiban. Skladba se zaključuje s quasi Repriza prve tematske motivike v obliki Code.”

Napisala je novo skladbo Romanca. Ta precej emotivni melos je bil ves čas zelo poudarjen, bolj učinkuje mediteransko kot celinsko, daje več poudarkov v kombinaciji osebne izpovedi in tipologije nekakšnega nacionalnega malo otožnega karakterja, a ne na ilustrativni način, kot da bi želela prepisovati kakšni ljudski, kaj šele narodno zabavni žanr, čeprav se po svoje igra z njim. Solistka Tajda Krajnc je bila prepričljiva.

Janez Podlesek

Priznani mariborski skladatelj in profesor Tomaž Svete (1956) je za violino napisal veliko skladb, tako da ta inštrument obvlada in pozna vse njegove izrazne možnosti. Za festival je napisal Rhizôme. “Kot se da razbrati že iz samega naslova (»koren, korenina/izvor«), gre v omenjeni skladbi za iskanje izvora, prapočela vsega bivanjskega, za prevpraševanje danega, obstoječega… V oblikovnem smislu je delo zasnovano po načelu zlatega reza in se skozi iskanje različnih barvnih zmožnosti vrne k motivični zasnovi začetka, ki hkrati pooseblja konec prej obstoječega in hkrati začetek novega…”

Tomaž Svete, foto Marijan Zlobec

Novo skladbo je izvedel Janez Podlesek. Ima vrsto kontrastov, tako tehnične kot melodične narave, a vendarle se zdi, da je vsaj v prvem delu preveč enostavnega ponavljanja preprostih pasaž, ki ne kažejo na kakšno izrazito ustvarjalno invencijo. Preveč je igranja na istem tonu, dolgih pasaž prav tako na istem tonu, nekaj glisandov, flažoletov, pizzicatov… Melodično je skladba preskromna, da ne rečem šolska, tako da izzveni z zelo šolkim koncem. Podlesek tu ni mogel veliko pomagati.

Janez Podlesek

Ugledni etnomuzikolog in skladatelj Julijan Strajnar (1936), ki je glasbeno kariero začel kot violinist, je temu inštrumentu ostal zvest tudi kot skladatelj v zrelih tehih, saj violinsjko sodobno ustvarjalniost dobro pozna in jo primnerja s tistim, kar sam ustvarja. Predstavil je skladbo Bolečina.“Bolečina prihaja v valovih. Na koncu popusti in ni samo znosna, ampak je lahko tudi prijetna.”

Izvedel jo je violinist Rok Zgonc. Skladba zveni kot kakšna violinska parafraza partizanske ruske Kot žrte ste padli v borbi za nas. To je bolečina nedolžnih padlih v boju. Zgonc je poudaril lepoto violinskega zvoka, a tudi njegovo dinamično kontrastnost, tako da izzveni kot žalostinka.

Rok Zgonc

Zlasti v jazzovskih glasbenih vodah delujoči pozavnist, aranžer, skladatelj in dirigent Emil Spruk (1960), je vedno bolj prisoten tudi v programih tega festivala. Tokrat je za solo violino napisal Zunanji odklon.“V liniji visoki in nizki toni tvorijo in spreminjajo tonalne centre, ki ustvarjajo harmonski skelet ideje. Znotraj tega se melodija nemoteno in svobodno prepleta in nudi vedno nova zvočna doživetja. Prvi stavek postavi sam koncept kompozicije. Poslušalca fokusira v strukturo ideje. Posledično pridobi drugi stavek širše območje čutnega dojemanja. Tretji stavek je tako lahko drznejši, deloma tudi napadalnejši. Tako doda nežnemu senzibilnemu tudi nekaj popolno nasprotnega.”

Rok Zgonc

Skladba kaže perecejšnjo ambicijo, še posebej za izrazitega jazz pozavnista v Big Bandu RTV Slovenija. Sam skladatelj jo predstavlja kot tridelno, kar je violinist Rok Zgonc v svoji interpretaciji primerno razčlenil, težavnejše pa je razumevanje “zunanjega odklona”. Naslov namreč ne aludira naj kaj bolj konkretnega in se poslušalcu v tem smislu ni treba truditi. Lahko le verjame skladateljevi predstavitvi in interpretu, ki je v tretjem delu res tak, kot ga navaja Spruk. Torej smo slišali ujemanje skladatelja in izvajalca.

Aleksandra Bajde, foto European Music Council

Mariborska skladateljica, performerka in jazz pevka Aleksandra Bajde (1987) trenutno živi na Dunaju. Zaključila je študij jazz petja (Conservatorium van Amsterdam, 2011), sociologije in mednarodnih odnosov (Amsterdam University College, 2013) ter kompozicije (Anton Bruckner Privatuniversität Linz, 2018). Njena glasba je bila izvedena v večih evropskih državah, vključno z Avstrijo, Nemčijo, Italijo, Slovenijo in Nizozemsko, ter na pomembnih prizoriščih in festivalih, kot so Porgy&Bess in Alte Schmiede na Dunaju, impuls Minute Concerts v Gradcu, Leicht über Linz, Crossroads v Salzburgu v Avstriji; November Music, Operadagen Rotterdam na Nizozemskem in Opera v Kölnu v Nemčiji ter še veliko več. Prejela je več naročil za kompozicijo, za prve pol leta 2019 pa je prejela Delovno štipendijo za kompozicijo od Ministrtstva za kulturo Republike Avstrije. Trenutno je zaposlena pri »International Society for Contemporary Music, Austrian Section« ter »impuls – International Ensemble and Composers Academy for Contemporary Music«. Od septembra 2014 do septembra 2018 je bila vodja projektov in sekretarka pri »European Federation of National Youth Orchestras«. Pred tem je pridobila strokovne izkušnje na področju diplomacije na Konzulatu Republike Slovenije v Franciji in na Veleposlaništvu Republike Slovenije na Dunaju.

“V skladbi A Clockwork Violin sem nameravala violino uporabiti kot tolkalni inštrument. Skozi izvedbo celotne skladbe so strune zadušene z levo roko, da se čim bolj zmanjšajo njihove vibracije in s tem odpravi zaznavanje jasnih višin tonov. Na različnih delih instrumenta se uporabljajo različne tolkalne tehnike igranja z lokom. V tem smislu je skladba precej ritmična – nekatere dele bi lahko imenovali celo groovy.”

Jerica Kozole

Skladba je napisana zelo samozavestno in smelo, tako kot je bila ves čas interpretacija violinistke Jerice Kozole. Veliko je dvojemk, glisandov, zelo hitrih pasaž, pizzicatov, ki se menjujejo v različnih vsebinskih kontrastih, pri čemer violinistka nenehno pada iz ene izpovedne linije in podobe v drugo, vse do konca, ki nekako izzveni sredi melodične misli. Je pa vsaj v prvem delu violina bolj uporabljena kot nekakšno “tolkalo” ali “brenkalo” in je bila v tem smislu v vsem koncertnem večeru najbolj inovativna in interpretativno zanimiva ali posebna, saj je violinistka izvabljala za violino mnoge povsem netipične zvoke.

Žarko Živković, foto SF

Znani kitarist, pedagog in skladatelj Žarko Živković (1953) je sklenil koncertno Noč slovenskih skladateljev s skladbo Diatessaron. Kitarist in skladatelj Žarko Živković je od nekdaj iskal lasten izraz. Že v otroštvu so ga zanimale različne zvrsti glasbe, od klasike do rocka, potem pa je odkril še jazzovsko glasbo, s katero se je ukvarjal vrsto let. Na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu je študiral jazz pri skladatelju in kitaristu Haraldu Peplu. V Ljubljani je od leta 1991 igral z mnogimi jazzovskimi zasedbami, imel več lastnih ansamblov od tria do kvinteta, snemal za RTV Slovenija, pisal glasbo za gledališče in redno nastopal tudi z Orkestrom Slovenske filharmonije. Potem je na ljubljanski Akademiji za glasbo končal študij klasične kitare, v zadnjih letih pa se posveča predvsem pedagoškemu delu in skladanju. Veliko piše za klavir, godalne zasedbe, simfonični orkester, kitaro in druge komorne skupine.

Rok Zgonc

O skladbi Diatessaron v koncertnem listu lahko preberem: “Čista kvarta, ki jo je Pitagora poimenoval tudi diatessaron je eden izmed dveh konvencionalno uporabljanih glasbenih intervalov, ki obsega štiri stopnje diatonične lestvice. Pridevnik »čista« jo uvršča v skupino t. i. čistih intervalov, ki predstavljajo enostavna frekvenčna razmerja med dvema tonoma in s tem spadajo med najbolj konsonančne intervale. Naslov Diatessaron izvira iz latinskega dia-tessarōn (»sestavljen iz štirih sestavin« – in to štirih evangelijev (po Mateju, Marku, Luki in Janezu). Sirsko ime za to evangelijsko harmonijo je (Ewangeliyôn Damhalltê), kar pomeni »evangelij mešanih«. Skladba poskuša biti posrednica med duhovnim in stvarnim življenjem. Pravo glasbeno duhovno zadovoljstvo je prefinjen užitek, ki ga občuti poslušalec med raziskovanjem skladateljevih namer.”

Skladba je napisana zelo ambiciozno, a na posameznih mestih vendarle kot sestavljenka, del niza, sosledja, ki ga označujejo različne tehnike in spet igra ali ogrevalne vaje za violino. Težko bi pomislil na kak evangelij, kaj šele na štiri. Skladatelj se trudi preseči razbitost dela, njegovo razcepljenost, uporabi spet bolj orientalske ali balkanske ritme, intervalne skoke, dvojemke, ki poudarjajo melodičnost, v zadnjem delu je še več smelosti, violinistova igra postaja vehementna, dinamična, a je konec zelo odrezav. Violinist Zgonc jo je izvedel koncertno občutljivo.

Andrej Goričar (1971), foto osebni oprofil

Andrej Goričar je slovenski pianist, skladatelj, profesor in aranžer, prvonagrajenec mednarodnega skladateljskega tekmovanja SEM 2019 v Italiji. Njegov umetniški opus sega od klasičnih glasbenih oblik vse do glasbe za film in gledališče. Na koncertu je predstavil svojo kompozicijo Niz sanj. “Sanje so eden najbolj vsakdanjih in hkrati najbolj skrivnostnih fenomenov. Imele so veliko opraviti že pri več mojih skladbah. Mala skladba za violino solo Niz sanj pa je prva, ki jim jo izrecno posvečam. Oblikovale so jo namreč prav one. Drage sanje, v zahvalo za vse verjetne in neverjetne dogodivščine, skozi katere me vodite!”

Njegovo noviteto Niz sanj je zaigral Rok Zgonc. Skladba je prav tako napisana v kombinaciji različnih izvajalskih tehnik, pri čemer je melodija bolj počasna, skorajda bojazljiva, ponavljajoča se, polna spevnosti, a tudi z nekaj dramatičnim akcenti, ki pa v osredju dela spominjajo bolj kot na kakšno violinsko tehnično vajo za ogrevanje, kot da bi se skliceval na nekatere delce iz Bachovih skladb za solo violino. Skladatelj nenehno išče in najde. V drugem delu skladbe se zdi, kot da je Niz sanj malo izgubil svoje psihoanalitske teže in se začel osvobajati nočnih mor, zato pa se krha sanjska povezovalna podoba, razpada v polsanje ali že skoraj prebujenje. Tu se zdi, kot da je violinistova drža izstopila iz kroga samega niza sanj v budnost. Niz sanj bi lahko razumeli kot nizanje sprememb, kot kolaž, odsekov s svojim načinom in vsebino izpovedi, kot trganje sanjskih zgodb v fragmente predno se človek zbudi. To slišimo na samem odrezavem koncu skladbe. In s to prebujo se je koncert končal. Delo kot celota učinkuje nekoliko nepregledno. Zgonc je vsekakor odličen violinist, zelo smel v interpretaciji, rad ima čist in dobro slišan zvok, ki ga slišimo kot takega tudi mi po internetu.

Marijan Zlobec