Zaključni koncert 35. Slovenskih glasbenih dnevov je imel naslov Iz štajerske simfonične ustvarjalnosti in je potekal z neposrednim prenosom iz Slovenske filharmonije po spletu. Koncert je izvedel simfonični orkester Slovenske filharmonije pod dirigentskim vodstvom Simona Krečiča in s koncertno mojstrico Ano Dolžan. Solista sta bila organist Gregor Klančič in kuhar performer Daniel Gottschlich.
Simon Krečič, fotografije po internetnem prenosu Marijan Zlobec
Na sporedu so bila dela:
Vito Žuraj: Predjed (po dramaturški predlogi Patricka Hahna) za kuharja performerja in orkester (prva izvedba nove verzije).
Marjan Šijanec: Praznovanje vetra
Tomaž Svete: Divertimento (krstna izvedba)
Blaž Arnič: Simfonija št. 4 – Resurrectionis, op. 15 za orgle in orkester
I. Allegro
II. Adagio
III. Scherzo
Vito Žuraj je napisal Predjed
Koncertni spored je ali naj bi predstavljal raznolike glasbene poetike štirih avtorjev, ki so po izvoru ali delovanju povezani s štajersko pokrajino. A je že tako, da malokdo ostane ves čas v Mariboru in še manj se kaže sam Maribor v kompozicijah kot štajersko mesto ob Dravi. V mednarodnem prostoru uveljavljeni skladatelj Vito Žuraj (1979) prihaja iz Rač pri Mariboru. Kompozicijo je študiral v Ljubljani, Dresdnu, Karlsruheju in Frankfurtu. Za svoj glasbeni opus je med drugim prejel nagrado Prešernovega sklada ter skladateljsko nagrado Claudia Abbada Berlinskih filharmonikov. Je profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Južnokorejski dirigent TaeJung Lee, Saar Berger in Vito Žuraj na Svetovnih glasbenih dnevih leta 2015 v Ljubljani, foto Marijan Zlobec
Žuraj ima redko srečo med slovenskimi skladatelji, da je takoj opozoril nase, dobival priznanja v javnih in manj javnih, kolegialnih krogih, neštete spodbude, vprašanja, izzive. Bil je ves čas izvajan, tako da je doživljal neposredne odzive na svoje ustvarjanje, pa tudi slišal je, kaj je napisal. Kot vem, sedaj piše opero, ki bo izvedena v Nemčiji. Seveda bi bilo lepo, če bi postal rezidenčni skladatelj nekje med evropskimi glasbenimi središči in pri ansamblih ali festivalih, ki dajejo naročila za nekaj let naprej, kot Salzburške slavnostne igre. Kdor misli, da največji in najslavnejši festivali, opere, ansambli…ne marajo sodobnosti, se zelo motijo. Vsi so na preži in komaj čakajo, da se kje pojavi izreden talent.
Priprava na odpiranje teras v pandemiji koronavirusa
Žuraj je v zadnjem času med drugim ustvaril dela, ki se navezujejo na alkimijo in kulinariko. Med temi je skladba Hors d’œuvre oziroma Predjed, naročilo Zahodnonemškega radia v Kölnu, kjer je bila krstno izvedena junija 2019. Kot preberem v predstavitvi dela Helene Filipčič Gardina “Predjed stimulira ne samo uho in oko, ampak tudi okus, in je nastala ob skladateljevem navdušenju nad izkustveno usmerjeno in z dvema Michelinovima zvezdicama nagrajeno kuhinjo Daniela Gottschlicha.
Jasen dokaz, kako se “strga korenček”
Dandanes so vrhunske kulinarične mojstrovine tudi prefinjeni estetski izdelki oziroma fascinantna sinestetična doživetja, kot ugotavlja Patrick Hahn, avtor dramaturške predloge skladbe Predjed za performativnega kuharja in simfonični orkester. V nekakšnem gledališko-sinestetičnem jedilniku so miniaturno predstavljene esence sladkega, kislega, slanega, grenkega, umamija in mastnega – šest okusov, ki oplajajo Gottschlichovo kulinariko. Zvok vode, v katero si kuhar umije roke, brušenje nožev, strganje in sekljanje zelenjave, lupljenje sadja in še številni drugi zvoki ponazarjajo rituale v kuhinji in so sestavni del kompozicije Predjed, v kateri kot solist nastopa prav Gottschlich.
Še tako dober kuhar ne more brez lupljenja
Giblje se med setom bobov iz loncev in cedil, na katere udarja s kuhalnicami in metlicami, ter delovno površino s kuhinjskimi pripomočki, s katerimi med skladbo pripravlja predjed – neke vrste portret solista, kuharja tolkalca. Napetost med kreiranjem večdražljajskega menija ustvarja razgibano glasbeno polje orkestra, ki se mestoma približa kuhinjskim zvokom.”
Ta opis je bil pravi ilustrator dogajanja, s to pomanjkljivostjo, da je Predjed napisana kot hladna, ne pa topla jed, da se nič ne kuha in še manj smodi, kaj šele, da bi Žuraj predvidel kakšno “prismojeno” reakcijo od kuhinje pobeglih glasbenikov. A potem bi lahko napisal že “skeč opero”. Moram priznati, da mi je ob kuharju prišla v misli podoba naše kuharske velemojstrice Ane Roš, ki bi to ali prvotno verzijo kompozicije lahko izvedla v sklopu Gorice kot Evropske prestolnice kulture. Slovenska filharmonija bo tam prav gotovo imela kak koncert. Še bolje pa bi bilo, ko bi Vito Žuraj za Gorico Predjedi dodal še Glavno jed, vsaj kakšno pašto, ki bi jo Ana Roš dejansko skuhala, potem pa bi jo složno pojedli. In odprli kakšno steklenico vina iz Brd – Colio. V pavzi bi sledila še Sladica, pa ne v smislu verdijanskega autodaféja, čeprav bi bil koncert v Verdijevem gledališču v Gorici. Žal je ob internetnem prenosu začetek minil brez zvoka in sem si zaman pomagal, kje bi ga na računalniku našel.
Performer Daniel Gottschlich
Predjed je uspela le do neke mere, bi na okoliščine lahko rekel. Nisem bil tam, šele potem bi rekel kaj bolj konkretnega. Najbolj všeč mi je bilo brušenje noža, čeprav ni bilo nevarosti, da bi kuhar zaklal katerega izmed gledalcev. Za zdaj. Žuraj ima invencijo in pogum ter samozavest, vse pa povezano v znanje. Prišel je v položaj, ko se lahko (odgovorno) igra, projektira, ima vizijo in vzbuja upanje, da ne bomo nenehno poslušali kompozicij, ki nastajajo iz nekega teoretskega znanja in eksperimentalnosti, najraje s pomočjo znanja računalnika in njegovih določenih programov. Izvedba je bila dobra, a smo vendarle bolj opazovali kuharja.
Če ni v glavi, tudi lonci ne pomagajo
V Mariboru rojeni Marjan Šijanec (1950) se je po diplomi iz kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo specializiral iz elektronske glasbe v elektronskem studiu Radia Beograd ter iz računalniškega programiranja na Inštitutu za nuklearno fiziko Vinča. Številna njegova dela, izvedena tudi na uglednih festivalih na tujem, sodijo na področje elektroakustične in elektronske glasbe, skladba Praznovanje vetra pa je nastala po naročilu za simfonični orkester. “Pri skladatelju je sprožila željo, da z notranjo slušno imaginacijo sproži »proces ustvarjanja narativno naravnane vsebine klasično-romantičnega tipa, ki bi bila v nasprotju s poglobljenimi, namernimi scenami nenarativnega sveta zvočne podobe samostojnih in samosvojih glasbenih idiomov«.
Ob tem se je spraševal: »Kaj z melodijo? Kaj s harmonijo, tonalnimi odnosi, kaj s klasično-romantičnim arzenalom stilno opredeljene glasbe, predvsem jasne oblike? In najtežje vprašanje; a ni že vse to zdavnaj napisano? Po takšnem plazu vprašanj se je pojavila slika kaotične perspektive, pa vendarle, pomiritev je bila v vetru podobni, očiščevalni sentenci iz teorije Kaosa: ‘Pravijo, da lahko zamah metuljevih kril povzroči na drugi strani sveta orkan.’ Tako se je torej praznovanje vetra pričelo,« piše skladatelj o skladbi na svoji spletni strani. Neobremenjeno je ustvaril glasbeno delo, ki prepleta in večplastno nalaga melodične strukture in jih napenja tudi do dramatičnih izbruhov ter začinja z ostinatnimi ritmi. Šijanec je skladbo posvetil svojemu učitelju Urošu Kreku, krstno pa je zazvenela februarja 2012 v Ljubljani. (Iz koncertnega lista)
Levi lonci kot kuharski pripomoček ali dodatek
Skladba začenja počasen vstop v svoj zvočni svet, kot da bi šlo za kakšno postwagnerjansko doživljanje 21. stoletja. O tem priča v nadaljevanju bistven preskok v dramatičnost in dinamičnost, ne brez ostinata, a ne preveč očitno ali monotono.V nadaljevanju kompozicije se zdi, kot da pride do inventivnih zastojev in medle izraznosti, iz katere izide z nekaj soli pihal v močnejšo melodično izpeljavom s poudarkom na godalih in ob pihalih še s spremljavo pozavn, da se zvočni kolorit razširi, pozem pa nastane premor, skorajda zamolk, ki ga prekine harfa in kompozicijo umiri. V nadaljevanju povzame glasbeno misel angleški rog, spet ne brez aluzije na Wagnerja, kot da bi skladatelju le on predstavljal vez z glasbeno preteklostjo.
Flavtist Aleš Kacjan
Šijanec spretno razvije novo dramatično zvočno misel s poudarjenimi akcenti in z vsemi uporabljenimi inštrumenti nadaljuje z bogato, preceje odrezavo ritmiko, poudarkom na tolkalih, z naraščajočo zvočnostjo celotnega orkestra, ki učinkuje kot valoviti ponavljajoči se zvok v vzpenjajoči se melodičnosti, do viška trobent, pozavn, tube, tolkal in dinamično naraščajočih godal do efektnega konca.
Tomaž Svete (1956) je profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnik tamkajšnjega Oddelka za glasbo. Živi in deluje med Mariborom, Ljubljano in Dunajem. Je večkrat nagrajeni ustvarjalec, nazadnje leta 2019 z nagrado Prešernovega sklada. Velik del svojega opusa je posvetil vokalno-instrumentalnim delom, med drugim je avtor desetih oper. Njegova zgodnejša skladba Divertimento za simfonični orkester mozartovskih dimenzij je posneta na skladateljevi avtorski zgoščenki in je bila sinoči prvič koncertno izvedena.
Napisal jo je na Dunaju leta 1990, kmalu po z odliko končanem študiju kompozicije in dirigiranja s pridobljenim nazivom magister umetnosti. “Semantično prežeto delo se zdi uglasbitev procesa nastajanja, morda glasbenega ustvarjanja. Ob koncu preseneti z drobnim citatom odlomka arije iz Mozartove opere Figarova svatba, ki se kmalu razkroji.
Varnostne ovire niso vplivale na kvaliteto izvedbe in koncerta kot celote
Razumemo ga lahko kot utrinek ideje, usmerjene v iskanje skladnosti in lepote, ki jo simbolizira genialna glasba Mozarta; ali pa navezo na človeški oziroma humani(stični) glas. Svete je namreč pri svojem ustvarjanju zavezan in predan humanizmu, iskanju resnice in ustvarjanju boljših svetov.” (Helena Filipčič Gardina)
Simon Krečič je prav tako dirigiral z masko
Skladba vzdrži svojo tridesetletnico, čeprav ni v njej nič jubilejnega, ampak se bolj navezuje na svoje ali skladateljevo dunajsko okolje, v kontekstu sodobnih festivalov, kot je Wien Modern in drugi, ki mislijo bolj naprej. Veliko je zvočnih kontrastov in nenehnih sprememb, ki so razparcelirane na dele, manj pa povezanosti ali celo organske rasti iz enega dela v drugega ali razvojno naprej, kot da bi šlo bolj za komponiranje po delih. Ta mozaičnost je lahko prednost, lahko pa nastavlja poslušalcu past tako, da nima enovite percepcije ali si ne ustvari podobe o nekem vsebinsko razvojnem zvočnem smislu in končnem sporočilu.
Tomaž Svete po izvedbi Antigone v SF, foto Marijan Zlobec
Svete je fragmentaren z mnogimi sestavinami nekega prevladujočega sodobnega ali sočasnega glasbenega jezika, a brez neke prepoznavnosti ali izrazite glasbene želje, kako biti jaz jaz. Več je profesionalnega znanja kot individualne ali osebnostne skladateljske note; raje bi videl, ko bi glasbeno idejno šel bolj iz sebe. Je pa v kompoziciji zelo vztrajen v gradnji svojih mini perspektiv, v iskanju vsakršnih zvočnih in inštrumentalnih kombinacij, a mu ravno ta raziskovalni princip ne nudi tistega, kar bi rekli ali opredelili kot prisluh sebi. Mozartova Kerubinijeva arija Voi che sapete che cosa è amor je malo čuden dodatek koncu.
Blaž Arnič (1901–1970), rojen v Strmcu in pogosto navdahnjen z gorskim svetom Zgornje Savinjske doline, je bil izrazito simfonični ustvarjalec. Napisal je kar devet simfonij, deset simfoničnih pesnitev in več drugih del za orkester oziroma z njim. “Njegova Simfonija št. 4 – Resurrectionis (»Simfonija vstajenja«) je bila v resnici dokončana kot tretja leta 1933, nedolgo po končanem študiju kompozicije in dirigiranja na Dunaju, in je prvič zazvenela tri leta kasneje. Tako kot vse avtorjeve simfonije ima naslov, a čeprav je Arnič vsem simfonijam vdihnil zunanjo vsebino (pri nekaterih tudi posamičnim stavkom), njegova glasba ni nikoli strogo programska, kajti »programska glasba opisuje, jaz pa poskušam vsebino svoje glasbe prežeti s subjektivnimi čustvi«, je nekoč dejal.
Simfonijam je vnašal tudi elemente koncertov ali kantat: že prvo simfonijo je napisal za zbor, orgle in orkester, pri drugi je orkestru dodal solistični klavir, tudi tretja in deveta sta vokalno-instrumentalni, četrta Ressurectionis pa je napisana za orgle in orkester in izkazuje koncertantne poteze.
Arnič, tudi organist, je avtor globokega občutenja, močne komunikativnosti, liričnega in izrazno polnega jezika z dramatičnimi gradacijami in kontrasti, naklonjen je rabi ostinatnih motivov in pretanjenih zvočnih barv.“
Zanimivo je, da opis Blaža Arniča in njegove simfonije dr. Ivana Klemenčiča v Slovenski biografiji navaja: “Simfonija Resurrectionis za orkester in orgle, op. 15 (1933, prva izvedba 1936), nosi številko štiri, čeprav je bila dokončana kot tretja (s stavki Allegro, Moderato, Andante, Allegro). Simfonija Kristusovega vstajenja ima avtobiografsko simboliko.”
V sedanji redakciji skladateljevega sina, dirigenta Lovrenca Arniča, je sestava stavkov drugačna: Allegro, Adagio, Scherzo, kot da bi šlo za velikonočno tridnevje: Veliki četrtek, Veliki petek, Veliko soboto s končno Alelujo.
Arnič ima izrazit glasbeni jezik, prepleten z osebnimi (ideološkimi) spoznanji in lastnim notranjim življenjem. Prvi stavek Allegro kot fanfare pomeni morda zadnjo večerjo, izdajo, obsodbo. Adagio ustvarja občutke velikega petka; trpljenja in Kristusove smrti, Scherzo pa vstajenja (od mrtvih). Prvemu stavku poleg fanfarnosti z orglami daje takojšnje lirično nadaljevanje karakter bolj notranje izpovedi in siceršnje postromantične zvočnosti, tako značilne za tedanjo neavantgardno slovensko glasbo (tridesetih let). Možnost je dal solo orglam kot svoj delež v dialogu z občutji slovenskega narodnega značaja v onem času. Arnič ni bil nikoli zvočni bojazljivec, ampak je poudarjal moč in karakter, ki ga je spodbujal k tako obsežni ustvarjalnosti za veliki orkester, ki še do danes ni bila deležna celovite izvajalske prisotnosti. Arnič daje organistu veliko funkcijo, a se z njim hkrati malo poigra in ga daje na piedestal, ki hote aludira na korsko orgelsko prisotnost (ob dodanem orkestru), tako da bi se tak stavek ali celotno simfonijo dalo izvesti v cerkvi s tamkajšnjimi orglami.
Arnič namreč misli cerkveno, kar se kaže že v samem koncu prvega stavka. Adagio je na začetku bolj mlačen, orgle so omejene na posamezne akorde, dialog s trobili in zatem godali pospeši dinamiko in dramatiko, tako da že pričakujemo močnejši impulz, ki pa ga Arnič ublaži s solo pihali, nekaj tolkali in unisoni godal. Išče novo melodijo, ki bi celoten orkestrskio zvok razvila v nove melodične smeri.
Arnič jih najde v melanholiji; slovenski žalosti, ki je prisotna mnogokje, ne le v glasbi, ampak v literaturi, če berete Ivana Cankarja in njegove Podobe iz sanj. Adagio se s klarinetom in njegovimi poudarki poslovi.
Scherzo na začetku aludira na Mahlerja in na njegov Dečkov čudežni rog, a se z dodanimi orglami hitro osvobodi omenjenega mini vpliva, a spominja nanj s klarinetom, potem pa z močnejšim deležem orgel daje nekoliko bolj slavnosten karakter, a smo še precej daleč od Aleluje.
Zakaj se Arnič spet vrne k Mahlerju je vprašanje invencije in lastnega pogleda na Vstajenje. Šele proti koncu se spet zvočno razširi, a s preveč odrezavami spremljavami, melodičnim ponavljanjem violin in zatem iskanjem skupnega sožitja v finalu. Tu je nekaj bistvenih karakternih oznak Vstajenja, tudi z zvočno vzhičenostjo nekaj zadnjih taktov v smislu Kristus je vstal, aleluja.
Gregor Klančič
Marijan Zlobec