Koncert samospevov: Hommage à Beethoven & Wolf

35. Slovenski glasbeni dnevi so sinoči ponudili koncert samospevov pod skupnim naslovom Hommage à Beethoven & Wolf. Nastopila sta sopranistka Theresa Plut in tenorist David Jagodic, oba pa je spremljala pianistka Andreja Kosmač. Povezovalka koncerta v Viteški dvorani Križank je bila Anamarija Štukelj Cuzma. Koncert je soorganizirala Glasbena matica Ljubljana kot svoj tradicionalni vsakoletni prispevek k festivalu na področju samospeva.

David Jagodic in Andreja Kosmač, vse fotografije po spletu Marijan Zlobec

Program je obsegal samospeve Ludwiga van Beethovna iz cikla Oddaljeni ljubici, op. 98, in samospev Upanje, op. 94, krstne izvedbe samospevov pri nas neznanega avstrijskega skladatelja Anzelma Hüttenbrennerja, dva samospeva Franza Schuberta in devet samospevov Huga Wolfa.

David Jagodic

Odgovor na vprašanje, zakaj na 35. Slovenskih glasbenih dnevih v večeru samospeva ni bil izveden noben slovenski samospev, najdemo v dveh jubilejih. Ludwig van Beethoven (1770–1827), čigar 250. obletnico rojstva smo obeležili v letu 2020, še danes slovi predvsem po veličini instrumentalnega opusa. Četudi zajemajo manjši del njegovega ustvarjalnega dela, ne gre zanemariti Beethovnovih samospevov. Najpomembnejši je cikel šestih samospevov Oddaljeni ljubici (An die ferne Geliebte, op. 98) iz leta 1816. Leto 2020 je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije razglasilo za leto Huga Wolfa (1860–1903), ki se je rodil pred 160 leti v Slovenj Gradcu in sodi z Robertom Schumannom in Johannesom Brahmsom med najpomembnejše avtorje samospeva 19. stoletja po Franzu Schubertu. Oba jubileja sta torej povezana z lanskim letom, a so tedaj 35. Slovenski glasbeni dnevi odpadli, izvesti pa jih ni bilo mogoče niti v sprva načrtovanem prestavitvenem terminu jeseni.

Andreja Kosmač

“Beethovnovi samospevi – po krivem ostajajo tudi v senci skladateljevega veličastnega instrumentalnega opusa – so pogosto poetični in intimni, v izrazu siloviti in globoki ter razkrivajo pisano paleto slogovnih potez: širok tonalni razpon, značilna dinamična niansiranja, dolga fraziranja. Klavirski stavek je razmeroma kompleksen in v veliki meri izrablja idiom instrumenta, s harmonsko govorico, modulacijami in ritmično figuracijo pa spretno poudarja ekspresivnost izraza. Pozornost zbujajoča je tudi oblikovna raznolikost skladb, ki sega od preproste strofične oblike do potez sonatne forme. To zgovorno oriše samospev An die Hoffnung, op. 94, ohranjen v dveh različicah: napisanega v tradicionalni kitični obliki (leta 1794) ga je avtor leta 1815 znatno predelal v tridelno solistično kantato, ki je v glasbenem oziru občutno bogatejša in zapletenejša ter ritmično kompleksnejša. Beethoven se je k zvrsti vračal skozi vse ustvarjalno življenje, dokončno zrelost pa izkazal s samospevi, zbranimi pod naslovom An die ferne Geliebte, op. 98. S tem opusom je utemeljil ciklično obliko samospeva ter zasejal seme, ki je obrodilo sadove v veličastnih ciklusih Schuberta in Schumanna, in velja za njegov najpomembnejši, najznamenitejši in najzahtevnejši prispevek k zvrsti. Šest hrepenečih pesmi, organsko povezanih z instrumentalnimi interludiji, ki najavljajo spremembe razpoloženj, je povezal v koherentno celoto, ne da bi pri tem žrtvoval značilnosti posamične predloge. ” (Špela Lah)

Prva izdaja samospevov Oddaljeni ljubici, foto Wikipedija

Beethoven je cikel sam poimenoval Liederkreis a die ferne Geliebte, torej krog ali obroč pesmi, in tako je zapisano, da se tema prve pesmi znova pojavi kot zaključek zadnje, tvori ‘krog’ ( Kreis ) – obroč v figurativni občutek prstnega prstana kot ljubezenskega znaka – in ne kot “cikel” v smislu programa ali drame. Je pa cikel izrazito moški ali moška izpoved, s poudarkom na ljubezenskem, oddaljenem hrepenenju, obujajoč spomine, ki vzbujajo tako radost ali srečo kot trpljenje oziroma bolečino. Pesnik sedi na pobočju in gleda na oddaljeno mesto, kjer sta se z ljubljeno mladenko prvič srečala. Občuti bolečino ločitve in se odloči, da bo zapel pesmi, s katerimi bo prenašal občutke iz svojega ljubečega, a žalostnega srca preko vseh daljav v srce ljubljene. V ciklu je prav tako pomembno slikanje narave kot pesnikovih notranjih občutkov, še posebej čudovitega maja. Osnovno sporočilo pa je vendarle večna moška, čeprav oddaljena ljubezen. Besedilo vseh pesmi je napisal zdravnik Alois Jeitteles, verjetno na Beethovnovo željo.

Ludvig van Beethoven:

Oddaljeni ljubici, op. 98 (Alois Jeitteles)

Na griču sedim in oprezam, op. 98/1 (Alois Jeitteles)

Kjer gore tako modro, op. 98/2 (Alois Jeitteles)

Lahni jadralci v višavah, op. 98/3 (Alois Jeitteles)

Ti oblaki v višavah, op. 98/4(Alois Jeitteles)

Prihaja maj, livada cveti, op. 98/5 (Alois Jeitteles)

Sprejmi, torej, te pesmi, op. 98/6 (Alois Jeitteles)

Slišali smo vseh šest pesmi iz cikla Oddaljeni ljubici v interpretaciji tenorista Davida Jagodic. Takoj – v prvi pesmi Na griču sedim in oprezam, smo opazili njegov občuten pevski razvoj v smislu koncertantne samozavesti, občutka za spevnost in interpretacijo občutljive ljubezenske snovi, lepoto lirskega glasu, njegovo čistost, pevski nagovor oddaljeni ljubezni, ki ga bo vsekakor slišala, ker je njegova prošnja iskrena in tako močna, da bo segla čez vso lepoto narave, ki ljubimca fizično ločuje. Prvemu samospevu je povezano, brez premora, le s komaj opazno klavirsko povezavo, sledilo nadaljevanje cikla, kar zahteva od pevca maksimalno koncentracijo, hkrati pa mu daje celovitost, vznesenost in pristnost doživetja. Jagodic veliko nastopa na Dunaju, pozna vse dunajske glasbene razmere, ki so za pevce še posebej stimulativne in hkrati pomenijo največji možni izziv, preizkušnjo in spoznanje lastne vrednosti v primerjalnem kontekstu vseh pevcev, ki tam nastopajo. Jagodic je takoj začrtal najvišji nivo interpretacij svetovnega samospeva, še posebej dragoceno je, da je izbral plemenitega Beethovna in nam ga približal v manj znani podobi. Odločitev, da se koncert preko neposrednega spletnega prenosa približa tako rekoč svetovnemu avditoriju, je več kot programski “izhod v sili”. Pianistka Andreja Kosmač je pokazala zgledno pripravljenost in pianistično sodoživljanje pretežno romantičnega kolorita.

Pianistka Andreja Kosmač

Anzelm Hüttenbrenner:

Stržek ( Ferdinand von Rast)
Maribor (Ferdinand von Rast)
Dekle za kolovratom (Ferdinand von Rast)
Custozza (Ferdinand von Rast)
Silvestrske nočne sanje (Ferdinand von Rast)
Moja Štajerska (Ferdinand von Rast)

Theresa Plut

Kot programsko posebnost, če že kar veliko presenečenje, smemo omeniti samospeve pri nas malo znanega avstrijskega skladatelja Anselma Hüttenbrennerja (1794–1868), doma iz Gradca, kjer je obiskoval licej, nato pa študiral pravo na Graški univerzi. Že kot otrok se je učil klavirja in zatem izrazil željo, da bi se kot pianist izpopolnjeval. Zato se je leta 1815 odpravil na Dunaj, kjer je študiral kratek čas pri Antoniu Salieriju, a se vrnil v Gradec in potem spet nazaj na Dunaj, kjer se je leta 1818 ustalil in leta 1821 oženil. Biografi pripovedujejo, da je obiskal Beethovna in bil prisoten ob njegovi smrti. Ob tej priložnosti oziroma tridnevni komemoraciji pred slavnostnim in mogočnim dunajskim pogrebom naj bi mu odrezal šopek las.

Anselm Hüttenbrenner

Poleg Beethovna je Hüttenbrenner poznal še Schuberta, saj mu je mladi skladatelj preko njegovega brata okrog leta 1823 poslal svoj rokopis Nedokončane simfonije. Hüttenbrenner je bil med letoma 1825 in 1829 direktor Štajerskega glasbenega združenja. Njegov Requiem so izvedli 23. decembra 1828 v spomin in počastitev Schubertove smrti 19. novembra. Napisal je veliko del, med njimi kar štiri opere. Katalog omenja 258 pesmi za glas in klavir, ni pa jasno, ali so tu všteti tudi sinoči izvedeni oziroma “mariborski,” ker je informacij premalo oziroma so premalo natančne.

Trije prijatelji: Beethoven, Hüttenbrenner in Schubert

Hüttenbrennerjevo izjemno zanimivo in obsežno zapuščino več kot 160 samospevov na stihe Ferdinanda von Rasta, nastalo med letoma 1853 in 1858 v Mariboru, je nedavno odkril muzikolog dr. Jernej Weiss. Hüttenbrennerjevi samospevi so bili sinoči izvedeni krstno.

»Manj znano je, da je večina njegovih samospevov nastala v Mariboru, kjer jih je med letoma 1853 in 1858 uspel dokončati več kot 130, nekaj pa jih je napisal tudi na Ptuju in v Celju«, razloži muzikolog dr. Jernej Weiss, ki raziskuje skladateljevo mariborsko zapuščino, in nadaljuje: »Najraje je posegal po poeziji pesnika Ferdinanda von Rasta, nekoč mariborskega mestnega svetnika, ki je kot Hüttenbrennerjev gostitelj brez dvoma najbolj zaslužen za njegov prihod v mesto ob Dravi. Vsebinsko ozadje kot tudi formalna zasnova skladb vsekakor izkazujeta določeno sorodnost s Schubertovimi samospevi. Sicer je za njih značilna precejšnja formalna raznolikost, od prevladujočih kitičnih do
prekomponiranih samospevov, a jim vendarle manjkata Schubertovi melodična invencija in značilni prefinjeni pomenski odtenki. Kljub temu gre za izjemen opus, ki v mnogočem spreminja predstavo o ustvarjalnem manku samospeva sredine 19. stoletja na Slovenskem.«

Cikel je s prav tako suverenostjo (kot Jagodic Beethovna) v prvem delu interpretirala sopranistka Theresa Plut. Ona je posamezne pesmi členila v samostojne pesemske in glasovne enote, jim dajala širši izrazni razpon, temperament, lahko bi rekli vsebinski kontrast. Skladatelj se navezuje na sočasno tradicijo nemškega samospeva, morda se v posameznih delih pesmi ponavlja, kot da bi želel več trenutkov bolj poudariti, ne brez optimistične izpovedne drže oziroma z več diferenciranosti in zaokroženosti znotraj posamezne pesmi, ne pa kot pri Beethovnu v smislu pesemske povezanosti v strnjen cikel. Skladatelju se pozna malenkost manjša emotivna poglobljenost, več je posameznih izpovednih, mestopa pripovednih impulzov, a vse v dosegu lirskega glasu s poudarkom na srednji legi, tako da je višin celo manj kot nižin, ki so bolj prikladne mezzosopranu. Ima pa skladatelj rad določene pianistične poudarke, ki preidejo v pravcati solo, kar je znala pianistka poudariti. Jagodic je zapel drugi del cikla, tako da mi ni povsem jasno, glede na le spletni prenos, kdaj je on vstopil na mesto sopranistke.

Koncert je potekal tako hitro, da je že bila na odru spet Theresa Plut, ki je zapela Beethovnov samospev Upanje op. 94 (Christoph August Tiedge). Tu je več sproščenosti, skorajda himničnosi, več optimizma, a tudi dramatičnosti, v nekaterih taktih in melodijah malo spominja na vzdušje iz Fidelia.

Andreja Kosmač

Franz Schubert:

Ganimed, D. 544 (Johann Wolfgang von Goethe)
Marjetica za kolovratom, D. 118 (Johann Wolfgang von Goethe)

Jagodic je svoj nastop nadaljeval s Schubertom, ki je v Goetheju našel kongenialnega pesnika, a je vendarle skladatelj v vsem dojel čas, ko se je romantika izpevala, ker ni našla ideala, ampak odprla rane lirskega subjekta, kot ga malo kasneje poznamo iz poezije Franceta Prešerna. Schubert je vse dojemal skozi človeški glas, tudi ko je pisal godalne kvartete, klavirske sonate ali simfonije. Franz Schubert je edini skladatelj, kjer mu vse poje. Jagodic je zapel le Ganimed. S svojim nastopom se je približal najboljšim pevcem v tem trenutku. Njegov glas je namreč idealen za samospev ali izbrane lirske operne vloge. Ne pozna nikakršnih interpretacijskih zadreg. Vse mu učinkuje lahkotno, naravno, melodično, brez najmanjših forsiranj. Glas ima pod nadzorom in se odlično sliši, tako da z lahkoto frazira, hkrati pa ves čas ve, kaj poje. Gornja omemba Prešerna ni slučajna: slovenska literarna zgodovina, pa tudi glasbena zgodovina, še nista proučili časa pesnikovega dunajskega bivanja in študija z vidika glasbenega konteksta, ki bi ali zanesljivo je (Paganini, verjetno še Beethoven in Schubert), vplival na našega največjega pesnika.

Marjetico za kolovratom je interpretirala Theresa Plut, nekoliko manj koncentrirano, ker je tu še več možnosti, tako glede crescenda kot dramatike. Na posameznih mesti je njen glas manj čist.

David Jagodic poje Huga Wolfa

Hugo Wolf:

Tudi drobne stvari, IHW 15/1 (Paul Heyse po ljudski pesmi)
Skritost, IHW 22/12 (Eduard Mörike)
Utihni že vendar  (Paul Heyse po ljudski pesmi)
Pomlad je (Eduard Mörike)
Vrtnar (Eduard Mörike)
Ljubljeni (Eduard Mörike)
Zbogom (Eduard Mörike)
Nenasitna ljubezen, IHW 22/9 (Eduard Mörike)
V Penni imam, IHW 15/46 (Paul Heyse po ljudski pesmi)

Theresa Plut

Z Wolfom se je večer samospeva sklenil. Wolf je bil prav tako mojster kot Schubert in težko bi se dalo presoditi, kdo je globlji, kaj šele, kdo je v življenju bolj trpel. Najprej je nastopila sopranistka Theresa Plut. Wolf je gradil na čistosti zvoka klavirja. Tudi drobne stvari vsekakor niso nič drobne, ampak skladatelj ve, da se vse stikajo ali stekajo v celoto notranje ustvarjalčeve občutljivosti.

Skritost je zapel Jagodic. Sledila je Plut s samospevom Utihni že vendar, s kratko poskočnostjo, ki je manj tipična za Wolfa. Nadaljevala je s samospevom Pomlad, v katerem je Wolf optimistično razposajen kot le malokrat; poln navdušenja in pozitivne energije, kar se kaže tudi v dolgem klavirskem zaključku. V Vrtnarju smo spet poslušali Jagodica, polnega vedrega glasovnega razpoloženja. Pri Ljubljeni se karakter spremeni; pesnik Mörike joče, skladatelj joče, Jagodic se prilagaja in najde pravi izraz, glas in lepoto fraziranja. V nadaljevanju je Theresa Plut zapela Zbogom; tu je koncentracija in napetost nastopanja že popustila. Nekoliko več je bilo togosti in manj muzikalnosti. Spet je sledila zamenjava solistov. Jagodic je zapel Nenasitno ljubezen. V Penni imam je na koncu zapela Theresda Plut; z več žara in vedrine, ritmično razgibane pianistične spremljave.

Nastopajoči so po tradiciji dobili šopke rož – tri ženske, vključno z napovedovalko, ki pa ni izrecno povedala, kdo bo kateri samospev zapel, ker ni bilo vse tako jasno samo po sebi, in steklenico tenorist.

Marijan Zlobec