35. Slovenski glasbeni dnevi se uspešno nadaljujejo na spletu, bodisi s prenosom opere ali koncertov ter mednarodnega muzikološkega simpozija. Spletnemu prenosu opere Marpurgi slovenske skladateljice Nine Šenk je sinoči sledil prenos koncerta v okviru Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev. Nastopila sta violinist Janez Podlesek in pianist Jan Sever.
Janez Podlesek in Jan Sever, foto po spletu Marijan Zlobec
Andante za violino in klavir je Marij Kogoj napisal v letu 1924, ko je bil še v Gorici in je sodeloval s semifuturisti in njniohovim gledališčem ter koncertno po vseh bližnji Italiji do Benetk in Verone. Kratka skladba slika čustveni in miselni svet Marija Kogoja in je dober primer glasbenega ekspresionizma. Oblikovni koncept dela je svoboden. Zato pa precej zahteven za izvajanje, saj v tej prostosti ne sledi nobenemu oblikovnemu okviru. Edino merilo razvoja skladbe je čustveni svet Marija Kogoja, s katerimi je ustvaril neobičajno in edinstveno povednost. Andante je skrivnostna izpoved temačnega, ki se giba od globoke meditativnosti do upanja, pade v trpko osamljenost in se vrne k toplini iskrenega, vnovič potone v resignacijo in obup, v katerem: »Visi kot usodni meč občutek temne in nejasne slutnje. Ta dobi svoje končno potrdilo v grozljivi zaključni ponovitvi začetnega motiva ‘sul ponticello’, motiva, ki se brezizhodno in tožeče vrti nad neizprosnimi udarci v orkestru,« je zapisal violinist Rok Klopčič. Čeprav je dr. Borut Loparnik trdil, da je bila prva izvedba Andanteja v Ljubljani, je bila že ob nastanku v Gorici. Andante za violino je ena izmed najbolj priljubljenih instrumentalnih del tega tedaj “goriškega” skladatelja. Na sinočnjem koncertu je bila poudarjena notranja podoba skladatelja, na katerega je bolj vplival dunajski, močnejši študij (Schreker, Schönberg), medtem ko je v Gorici Kogoj hitrom opazil, da v onem okolju ni prave glasbene globine, poleg tega se je zatrdno odločil, da se po vrnitvi v Ljubljano loti pisanja Črnih mask. Skladba kaže tisto neizmerno notranjost, ki je že tedaj postala najbolj izrazit skladateljski moto vseh časov: “Moja notranjost sem!”
Janez Podlesek
Maja Matić je večkrat nagrajena jazzovska pianistka, skladateljica in aranžerka ter izkušena pedagoginja klavirja in kompozicije. Poučuje tudi kot gostujoča profesorica na akademiji CODARTS v Rotterdamu, v okviru katere tudi razvija inovativne in dinamične pristope poučevanja kompozicije. Končala je jazz klavir na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani ter študirala jazz klavir tudi v Lizboni. Leta 2015 je diplomirala iz jazz kompozicije in aranžiranja v Rotterdamu. Študirala je pri različnih profesorjih in glasbenikih svetovnega kova (Paul van Brugge, Klaas de Vries, Kris Goessens, Rene Uijlenhoet, Maria Joao…) ter obiskala številne klavirske in skladateljske masterclasse (Renato Chicco, Kyle Gregory, Mike Stern, Barry Harris, Zlatko Kaučič, Maria Joao, Vince Mendoza, Martin Fondse…). Obiskovala je tudi aranžerske delavnice z Metropole orchestra na Nizozemskem. Prejela je dve nagradi Jazzon za jazz kompozicijo leta 2010 (nagrada publike in druga nagrada žirije) ter nagrado publike na tekmovanju mladih jazz glasbenikov v Logatcu leta 2009. Za študij v tujini je prejela štipendijo Ministrstva za kulturo RS.
“V iskanju tišine je skladba, zasnovana kot neke vrste meditacija ali samoopazovanja umskega toka, brez intervencij. Misli ali čustva se kot glasbene ideje pojavljajo kot med spanjem, ali ko pustimo možganom vandrati,v fragmentih, razvijajo in ugašajo, občasno jih prekinja tišina in občasno se razvijejo tudi v daljše zgodbe, ki se ponavljajo, lahko postanejo tudi nadležne ali dobijo močan čustven naboj. Misli ali glasbene ideje je najlažje usmeriti in razviti, najtežje je pa najti tišino ter v njej vztrajati. Ali nam je v tišini sploh udobno? Ali nam je zanimiva ali nam v njej postane dolgčas? Zakaj bi tišino sploh iskali? In nazadnje, ali se morda tišine – tako kot brezdelja, praznine, samote, ki smo jih močno občutili v časih epidemije – bojimo?”
Wolfgang Rihm je nemški skladatelj ter glasbeni direktor Institute of New Music and Media na Glasbeni akademiji v Karlsruheju. Kompozicijo in glasbeno teorijo je študiral na Hochschule für Musik Karlsruhe. Deloval je kot rezidenčni skladatelj na Lucerne Festival in Salzburg Festival. Je avtor preko 500 glasbenih del.
“Phantom und Eskapade. Fantom in eskapada. »Duh« in »pobeg« sta znana pojma, toda združevanje le-teh v naslov nakazuje Rihmovo idejo o dveh ali več značilnostih skladb, ki jih je združil – sploh če dodamo še podnaslov: Koščki fantazije. Skladba je sestavljena iz več večslojnih konstruktov različnih elementov, ki so svobodneje, fantazijsko združeni v skladbo, kljub njihovi raznolikosti. Hitra menjava karakterjev in agogike pusti vtis podajanja zgodbe skozi kalejdoskop, prisotno pa je tudi poigravanje tradicije z novim.” (Iz programske knjižice)
Wolfgang Rihm, foto Wiklipedija
V skladbi je veliko je dvojemk, igranja na istem tonu, stopnjevanja dinamike in dramatičnosti, ki pa se hitro ublaži, tako da nastane nov del, spet z iskanjem nove ali drugačne zvočnosti, tudi z vodilno vlogo klavirja na posameznih odsekih ali drznih sočasnih vstopih obeh, v zadnjem delu se zdi, kot da bi se violinis in pianist igrala igro kdo bo koga, se lovila, potem ubrala precej plesni ritem in dialog postavila v sproščenejši glasbeni jezik, da bi proti koncu skladbe dodala nekaj bolj svečanih trenutkov, a se spet umirila in vstopila v prostor meditacije in razveza ali prekinjenega razhoda s pianistovo piko na i.
Rebecca Saunders, foto Wikipedija
Rebecca Saunders (1967) je angleška skladateljica. Deluje in živi kot samostojna umetnica v Berlinu. Rojena Londončanka je študij violine in kompozicije začela na University of Edinburgh, kjer je študij zaključila leta 1997. Kasneje se je izpopolnjevala pri Wolfgangu Rihmu v znanem nemškem kulturnem mestu Karlsruhe. Prejela je več priznanj in nagrad – med drugim Busoni Prize (Berlin Academy of Arts), Ernst von Siemens Music Prize za kompozicijo ter Paul Hindemith Prize (Schleswig-Holstein Music Festival).
Janez Podlesek
“Ob pisanju skladbe sem si predstavljala, da v rokah držim material – zvoke in šume, čutim njihov potencial med dlanmi, njihovo težo. Iz tega sem razvila skeletne strukture in glasbene geste, ki jih postavljam po beli sobi tišine kot slike – drugo ob drugi, spodaj, zgoraj, eno pod drugo, eno nasproti druge.”
Pianistova roka med strunami
Zvoki in šumi, ki jih drži v rokah, se takoj pokažejo v igri violinista kot počasno prehajanje iz dolgih istih tonov v iskanje dialoških vezi, ki naj bi se s pomočjo agresivnejšega vstopa klavirja postavila v kontekst počasnosti, premišljenosti, z odsekanimi vstopi violine, ki jo pianist spremlja z vlečenjem po strunah in s tem vzpostavljanjem novega in drugačnega dialoga; tu je prefinjeno iskanje individualnosti in različnosti obeh inštrumentov; vsak zase gradi svoj bolj zvok tipajoči “material”, ki se pretaka kot nekakšna peščena ura, a tako, da pretok ni sinhron, ampak se nenehno kaže disproporc, da ne rečem svojskost obeh sodelujočih glasbenikov. Nastane nekakšna prerekajoča se želja po nadvladovanju; nekaj časa prevladuje violina, z bolj agresivno igro in mehkejšo pianistično spremljavo, zatem se violina umiri in išče klavir stik, a ne več kot nekaj taktov, ker Saunders ne mara ponavljanja in predvsem predvidljivosti. Kjer je več enostavne zvočnosti violine, skuša pianist dodati več svojega, izstopajočega, kombinirajočega igranja (na strune), potem pa se v zadnjih taktih prvega dela skladbe dramatičnost stopnjuje z igranjem violine na istem tonu. Do konca se potem oba glasbenika umirita in priznata, da sta se nekako ujela in se izpela na istem tonu, kar pomeni premirje.
Peter Šavli (1961) je na Akademiji za glasbo diplomiral iz glasbene pedagogike in iz kompozicije. Na univerzi Yale v ZDA je leta 1995 prejel Umetniško diplomo. Doktoriral je na Univerzi Cornell. Simfoniki RTV Slovenija in orkester SF so izvedli in posneli njegova orkestrska dela. Ustvaril je koncerte za saksofon, klavir, violino, tolkala, kitaro in marimbo. Šavlijev komorni, zborovski in mladinski opus je obširen. Napisal je kvartete saksofonov, kitar, godal, flavt, tolkal in klarinetov. Pomembno vlogo pri vzgoji mladega opernega občinstva ima njegova mladinska pravljična opera Pastir iz leta 2011. Zanjo je sam napisal libreto po predlogi tolminske ljudske pravljice. Na besedila Maje Vidmar je ustvaril kantato Prisotnost. Kot skladatelj je bil večkrat nominiran za nagrado Prešernovega sklada. Leta 2004 se je zaposlil na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Mlade talente spodbuja pri njihovih prvih skladateljskih dosežkih. Kot docent za teoretične predmete na Akademiji za glasbo občasno predava solfeggio, oblikoslovje in specialno glasbeno didaktiko.
Modernost terja enako koncentracijo kot klasika
Urok II
“Glasbo v skladbi Urok II v prvem delu vodijo čustvene energije, ki se počasi prebujajo in se nato zoperstavljajo v razburkanih valovih. Magija zvoka se končno sprosti in se po kratkem klavirskem prehodu umesti v ritmično osvobojene krožnice sobivanja obeh inštrumentov. Nato pa usoda skladbe vse skupaj nenadoma in presenetljivo preseka: zažene se divje ritmiziran dvoboj strun klavirja in violine, ki vendarle privede do končne osvoboditve. Skladbo posvečam dvema značajsko različnima, a čudovito inspirativnima glasbenikoma – Janezu Podlesku in Janu Severju.”
Janez Podlesek kot pianist
Urok proti pričakovanju začne violinist Janez Podlesek z igranjem na klavirju, kot da bi se premislil, zamenjal inštrument ali postal uročen. Počasi se mu od zadaj približuje Jan Sever in ga stoje najprej opazuje, nato pa prisede in nastajati začne izvedba v smislu klavirja štiriročno. Potem Podlesek vstane in gre po violino, tako da Sever igra sam. Violinist zatem prevzame pobudo z nekaj izrazito melodičnimi pasažami, medtem ko ga pianist spremlja z bolj zadržanim igranjem in v iskanju dialoga, ko se bo vodilni violini podredil, medtem postaja violina bolj tehnično izrazna, a spet s posameznimi melodičnimi linijami, ki po zvočnih vrhuncih prepustiju klavirju solistično nadaljevanje, da bi se dialoškost oplementila in postala enakovredna. Kdaj pride v skladbo urok ?
Peter Šavli, foto DSS
Verjetno je v njej že od začetka, ponovno pa opozori nase, če se lahko tako opiše odrsko situacijo, ko violinist opusti igranje na violino in pristopi h kvalirju stoje na pianistovi levi strani, potem pa spet zavzame pravi koncertni položaj. Ker sta na odru sama, violinist “publiki” lahko pokaže hrbet, saj nas v dvorani ni. Sklepni del je izrazito v sinkopiranem in ritmično razgibanem sedem osminskem ritmu, ki seveda spominja na balkansko skrivnostnost. Klavir je sam in vse bolj ritmično ter dinamično agresiven, tako da je violinist izzvan v močan zvok; sobivanje, prezenco, ki jo bolj vodi ali ji daje poudarek klavir, violinist še išče trenutke nove lirske izpovedi, kot da bi se vračal v emotivno zamaknjenost in celotni skladbi ne več dajal “uroške” dimenzije, ampak bolj emotivno človeške, notranje občutljive, počlovečene. Urok je s tem premagan.
Medsebojne čestitke nastopajočih
Čeprav ni bilo aplavzov, sta nastopajoča glasbenika vseeno dobila vsak svojo steklenico, kot je tradicija za moške soliste, goste Festivala Ljubljana. Pokazala sta pravo koncertantno vlogo, študioznost, koncentracijo, muzikalnost, navdih, angažiranost in zavedanje, da v dvorani nista sama. Motenj ni bilo.
Marijan Zlobec