Danes obhajamo osemdesetletnico italijanske vojaške fašistične okupacije Ljubljane, 11. aprila 1941; danes imenovane “najlepše mesto na svetu”. Okupacija je bila dolgo časa načrtovana v sklopu že potekajoče druge svetovne vojne in nacističnega nemškega bombardiranja Beograda 6. aprila 1941. Prav tako je brezobzirno potekala skrajno nasilna in brutalna nacistična nemška in avstrijska okupacija Gorenjske in Štajerske, potem pa še Madžarska okupacija Prekmurja. Kaj vse se je od takrat zgodilo, vemo, ne vemo pa nečesa za nas bistvenega: kdaj se bodo nekdanji okupatorji javno opravičili in svoje opravičilo vnesli v najvišje uradne dokumente svojih sedanjih držav, poskrbeli za njihovo javno objavo in resnico vnesli v zgodovinske knjige ter šolske učbenike. Hkrati pa v celoti povrnile vojno škodo. Za slovenski narod in Republiko Slovenijo je pomembno tudi opravičilo Vatikana oziroma Svetega sedeža na čelu s papežem Frančiškom. In ne nazadnje se lahko opraviči tudi Ruska federacija; mi vemo zakaj, oni pa še bolj. Nujno pa se mora opravičiti vsaj še Velika Britanija, ker je igrala dvojno vlogo in predvsem iskala svoj interes, in ko ga ni bilo, je dovolila vrnitev v Avstrijo zatečenih domobrancev in drugih civilnih prebivalcev Slovenije, hkrati pa še drugih, predvsem vojaških enot na begu po kapitulaciji Nemčije in zmagi jugoslovanskih partizanov v NOB.
Za najboljh sramotni dan v ljubljanski zgodovini so krivi in odgovorni fašistični okupatorji
Tokrat se bom omejil na fašistično okupacijo Ljubljane. Pred dnevi je bil namreč objavljen Poziv institucijam italijanske republike Italija naj prizna zločine fašizma.
Predsedstvu italijanske republike, predsedstvu vlade, senatu republike, poslanski zbornici, ministrstvu za obrambo in zunanjemu ministrstvu je naslovljen apel, ki ga je ob 80. obletnici nacifašističnega napada na Jugoslavijo podpisalo 133 zgodovinarjev in strokovnjakov z univerz, inštitutov in raziskovalnih središč Italije, Slovenije in Hrvaške, poleg njih še javne osebnosti slovenske in italijanske narodnosti ter posamezniki iz institucij v tujini ter predstavniki italijanskih združenj partizanov in nekdanjih deportirancev. Institucije republike pozivajo, naj uradno priznajo fašistične zločine, ki so jih na jugoslovanskem ozemlju zagrešile italijanske okupacijske sile.
Italijanski zgodovinarji mlajše generacije počasi širijo resnico tudi doma – knjiga je digitalizirana
Letos mineva osemdeset let od napada italijanske vojske na Jugoslavijo, do katerega je prišlo aprila 1941. V času fašistične in nacistične okupacije med aprilom 1941 in osvoboditvijo maja 1945 je na jugoslovanskem ozemlju življenje izgubilo okoli milijon ljudi. Fašistična Italija je pri teh ubojih sodelovala z vojaško agresijo, streljanjem zapornikov in talcev, represalijami nad civilisti, čiščenjem terena, deportacijami v koncentracijska taborišča, v katerih je bilo interniranih okoli sto tisoč Jugoslovanov, pa tudi s podporo kolaboracionističnim silam, ki so tudi same izvajale množične poboje.
Devetindvajset mesecev italijanske okupacije Ljubljanske pokrajine – knjiga je digitalizirana
Raziskovalci sodobne zgodovine, izvedenci te problematike in strokovnjaki, ki smo zavezani aktivnemu ohranjanju zgodovinskega spomina, smo prepričani, da v preteklih desetletjih nismo dosegli popolnega zavedanja teh zločinov, ki so bili žal izvršeni tudi v imenu Italije. Italijanska republika teh grozot ni nikoli jasno obsodila, niti se od njih ni radikalno distancirala: ni uzakonila dneva spomina na ta dogajanja, uradni predstavniki italijanske države niso obiskali krajev spomina na fašistične zločine v Jugoslaviji.
Italijanski fašistični vojaški okupator na Kongresnem trgu
Od predsednika italijanske republike in predstavnikov najpomembnejših institucij zato zahtevamo, da se zavedo tega zamolčanega zgodovinskega dogajanja. Osemdeseta obletnica bi bila idealna priložnost, da italijanska republika prevzame zgodovinsko odgovornost za kriminalno delovanje, ki je bilo plod politične, fašistične in nacionalistične logike, katero danes v imenu ustavnih vrednot, ki so temelj demokratičnega državljanstva, odločno obsojamo. Javna izjava ali uraden obisk (na primer koncentracijskega taborišča na otoku Rab, kjer je zaradi lakote in pomanjkanja umrlo 1465 oseb, med njimi veliko žensk in otrok) bi imela pomemben simboličen pomen, dokazala bi čut odgovornosti institucij italijanske republike in priznala trpljenje, ki je bilo prizadejano prebivalstvu Slovenije, Hrvaške, Črne gore ter Bosne in Hercegovine. Po uradnih srečanjih, do katerih je prišlo v preteklih letih, od znamenitega »koncerta treh predsednikov« leta 2010 do obiska v Bazovici julija 2020, bi ta izjava predstavljala naslednji korak na poti evropske pomiritve in širšega razumevanja zgodovinskih procesov.
Ljubljanska pokrajina v Kraljevini Italiji
Podpisniki poziva so navedeni po abecednem redu:
1. Enrico Acciai, Univerza v Rimu Tor Vergata
2. Giulia Albanese, Univerza v Padovi
3. Marco Albeltaro, Univerza v Turinu
4. Kornelija Ajlec, Univerza v Ljubljani (UL), Filozofska fakultete (FF), Oddelek za zgodovino
5. Mauro Annoni, predsednik ustanove Istituto di Storia contemporanea di Pesaro
6. Gorazd Bajc, Univerza v Mariboru (UM), FF, Oddelek za zgodovino
7. Bojan Balkovec, UL, FF, Oddelek za zgodovino
8. Stefano Bartolini, Fondazione Valore Lavoro
9. Alberto Basciani, Univerza Roma Tre
10. Mateo Bratanić, Univerza v Zadru
Alto Comisariato per la Provincia di Lubiana ali prve okupacijske znamke
11. Andrea Bellavite, župan Občine Aiello del Friuli
12. Barbara Berruti, zgodovinarka
13. Davide Bertok, Mondo Senza Guerre e Senza Violenza
14. Corrado Binel, Istituto storico della Resistenza in Valle d’Aosta
15. Albert Bing, Hrvatski institut za povijest
16. Neja Blaj Hribar, Inštitut za novejšo zgodovino (INZ), Ljubljana
17. Corrado Borsa, Archivio nazionale cinematografico della Resistenza
18. Maja Božič, UL, FF, Oddelek za zgodovino
19. Luigi Bruti Liberati, Univerza v Milanu
20. Marco Buttino, zgodovinar
Neokupiran ni ostal niti eden slovenski kraj
22. Slavko Burzanović, Univerza Črne gore, Podgorica
23. Carlo Spartaco Capogreco, Univerza v Kalabriji
24. Franco Cecotti, podpredsednik ANED, Trst
24. Lev Centrih, Univerza na Primorskem (UP), Fakulteta za humanistične študije (FHŠ), Oddelek za zgodovino
25. Denis Cerkvenik, Znanstveno raziskovalno središče (ZRS) Koper, Inštitut za zgodovinske študije
26. Luisa Chiodi, urednica portala Osservatorio Balcani e Caucaso Transeuropa
27. Chiara Colombini, zgodovinarka
28. Davide Conti, zgodovinar
29. Marco Cuzzi, Univerza v Milanu
30. Dragica Čeč, ZRS Koper, Inštitut za zgodovinske študije
Velikonočno ponižanje prebivalcev Ljubljane 11. aprila 1941
31. Zdenko Čepič, INZ, Ljubljana
32. Štefan Čok, Narodna in študijska knjižnica, Trst
33. Giovanni De Luna, zgodovinar
34. Anna Di Gianantonio, predsednica ANPI-VZPI, Gorica
35. Costantino Di Sante, Istituto storico provinciale del Movimento di Liberazione di Ascoli Piceno
36. Matteo Dominioni, zgodovinar
37. Walter Falgio, Istituto sardo per la Storia dell’Antifascismo e della Società contemporanea
38. Mitja Ferenc, UL, FF, Oddelek za zgodovino
39. Francesco Filippi, zgodovinar
40. Marcello Flores, zgodovinar
Fašisti se še do danes niso opravičili za nasilja v svoji kraljevini z nasilno okupacijo
41. Filippo Focardi, Univerza v Padovi
42. Giovanni Focardi, Univerza v Padovi
43. Paolo Fonzi, Univerza Vzhodnega Piemonta
44. Luigi Ganapini, zgodovinar
45. Gigi Garelli, Istituto storico della Resistenza di Cuneo
46. Jure Gašparič, INZ, Ljubljana
47. Fabio Giomi, Collège de France, Pariz
48. Andrea Giuseppini, Associazione Topografia per la Storia
49. Tilen Glavina, ZRS Koper, Inštitut za zgodovinske študije
50. Eric Gobetti, zgodovinar
Nacistična okupacija Celja 11. aprila 1941
51. Federico Goddi, Univerza v Pisi
52. Carlo Greppi, Istituto Nazionale Ferruccio Parri
53. Jurij Hadalin, INZ, Ljubljana
54. Isabella Insolvibile, Istituto Nazionale Ferruccio Parri
55. Aleksandra Ivić, promotorka jugoslovanske zgodovine in književnosti
56. Aleksandar Jakir, Univerza v Splitu
57. Branimir Janković, Univerza v Zagrebu
58. Zdravka Jelaska Marijan, Hrvatski institut za povijest
59. Milica Kacin Wohinz, INZ, Ljubljana
60. Aleksej Kalc, Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU)
61. Dušan Kalc, novinar in pokrajinski podpredsednik ANPI-VZPI, Trst
62. Tjaša Konovšek, INZ, Ljubljana
63. Marco Labbate, Univerza v Urbinu, namestnik direktorja ustanove Istituto di Storia contemporanea di Pesaro
64. Urška Lampe, Univerza Ca’ Foscari v Benetkah
65. Giuseppe Lorentini, Centro di documentazione del campo di concentramento fascista di Casoli
66. Maja Lukanc, INZ, Ljubljana
67. Oto Luthar, ZRC SAZU
68. Simone Malavolti, Associazione pAssaggi di Storia
69. Giuseppe Manias, Biblioteca Gramsciana di Ales
70. Branko Marušič, ZRC SAZU
Fašist Emilio Grazioli, predsednik ali visoki komisar Ljubljanske pokrajine, za svoje zločine ni bil kaznovan
71. Laura Marzi, županja Občine Milje
72. Peter Mikša, UL, FF, Oddelek za zgodovino
73. Franko Mirošević, zgodovinar
74. Ivo Mišur, zgodovinar
75. Gašper Mithans, ZRS Koper, Inštitut za zgodovinske študije
76. Dušan Mlacović, UL, FF, Oddelek za zgodovino
77. Boris Mlakar, INZ, Ljubljana
78. Dušan Nećak, UL, FF, Oddelek za zgodovino
79. Simone Neri Serneri, Univerza v Firencah
80. Nadia Olivieri, Istituto veronese per la Storia della Resistenza e dell’età contemporanea
Mario Robotti, Emilio Grazioli in general Taddeo Orlando na Kongresnem trgu, foto Miran Pavlin
81. Oskar Opassi, ZRS Koper, Inštitut za zgodovinske študije
82. Mila Orlić, Univerza na Reki
83. Amedeo Osti Guerrazzi, zgodovinar
84. Cesare Panizza, Univerza v Veroni
85. Tomaž Pavlin, Zgodovinsko društvo Ljubljana
86. Santo Peli, Univerza v Padovi
87. Egon Pelikan, ZRS Koper, Inštitut za zgodovinske študije
88. Tea Perinčić, Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka
89. Hrvoje Petrić, zgodovinar
90. Stefano Petrungaro, Univerza Ca’ Foscari v Benetkah
Spuščanje zastave in godba sardinskih grenadirjev na Kongresnem trgu, foto Miran Pavlin
91. Paolo Pezzino, predsednik ustanove Istituto Nazionale Ferruccio Parri
92. Niccolò Pianciola, Nazarbayev University
93. Jože Pirjevec, ZRS Koper, Inštitut za zgodovinske študije
94. Milovan Pisarri, Centre for Public History v Beogradu
95. Armando Pitassio, Univerza v Perugii
96. Carla Poncina, Istituto storico della Resistenza e dell’Età contemporanea di Vicenza
97. Martin Premk, Vojaški muzej Slovenske vojske
98. Jure Ramšak, ZRS Koper, Inštitut za zgodovinske študije
99. Mateja Ratej, ZRC SAZU
100. Meta Remec, INZ, Ljubljana
Taddeo Orlando, Emilio Grazioli in Mario Robotti pred vhodom v ljubljansko stolnico
101. Božo Repe, UL, FF, Oddelek za zgodovino
102. Mateja Režek, ZRS Koper, Inštitut za zgodovinske študije
103. Luciana Rocchi, Istituto storico grossetano della Resistenza e dell’età contemporanea
104. Giorgio Rochat, zgodovinar
105. Davide Rodogno, Graduate Institute of International and Development Studies v Ženevi
106. Drago Roksandić, Univerza v Zagrebu
107. Francesca Rolandi, Masarykův ústav a Archiv, Akademie věd České republiky, Praha
108. Toni Rovatti, Univerza v Bologni
109. Vida Rožac Darovec, ZRS Koper, Inštitut za zgodovinske študije
110. Paolo Rumiz, pisatelj
Prihod nemške vojske v Celje 11. aprila 1941, foto Muzej NZC
111. Sabine Rutar, Institute for East and Southeast European Studies, Regensburg
112. Karlo Ruzicic-Kessler, Libera Università di Bolzano
113. Giacomo Scotti, pisatelj
114. Irena Selišnik, UL, FF, Oddelek za zgodovino
115. Livio Isaak Sirovich, raziskovalec
116. Catia Sonetti, direktorica ustanove Istituto per la storia della Resistenza e della Società contemporanea (Istoreco) v Livornu
117. Carlo Spagnolo, Univerza v Bariju
118. Stojan Spetič, senator v italijanskem parlamentu
119. Matteo Stefanori, Università della Tuscia
120. Urška Strle, UL, FF, Oddelek za zgodovino
Armadni general Mario Roatta se je v svojih spominih vedenja italijanskih vojakov v Ljubljani sramoval, češ da bi njihovo tako obnašanje v Italiji vzbudilo splošno zgražanje
121. Barbara Šatej, UL, FF, Oddelek za zgodovino
122. Kaja Širok, UL, FF, Oddelek za sociologijo
123. Viljenka Šnuderl Škorjanec, Gimnazija Bežigrad, Ljubljana
124. Marko Štepec, Muzej novejše zgodovine Slovenije
125. Nevenka Troha, INZ, Ljubljana
Parada nemške vojske v Celju 20. aprila 1941, foto Josip Pelikan, Muzej NZC
126. Fabio Vallon, predsednik ANPI-VZPI, Trst
127. Marta Verginella, Univerza v Ljubljani
128. Anna Maria Vinci, zgodovinarka
129. Blaž Vurnik, Mestni muzej Ljubljana
130. Marko Zajc, INZ, Ljubljana
Benito Mussolini napovedal vojno
131. Andrea Zannini, Univerza v Vidmu
132. Žiga Zwitter, UL, FF, Oddelek za zgodovino
133. Salvator Žitko, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko
Italijanski vojaki ustrelili Franca Žnidaršiča, Janeza Kranjca, Franca Škerbca, Feliksa Žnidaršiča in Edvarda Škerbca, Loška dolina, južna Slovenija, 31. julij 1942 [Fotozbirka Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana]
Pod apel so se podpisale naslednje ustanove: Istituto Nazionale Ferruccio Parri (gre za mrežo inštitutov za zgodovino odporništva in sodobno zgodovino, šteje 65 članov), Osservatorio Balcani e Caucaso Transeuropa, Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka, Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC-SAZU), Znanstveno raziskovalno središče (ZRS) Koper – Inštitut za zgodovinske študije, Zgodovinsko društvo Ljubljana, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Istoreco Reggio Emilia, Kulturno društvo Tina Modotti – ODV (Trst), Centro Studi Movimenti (Parma), arhivi odporništva, Istituto di storia contemporanea Pier Amato Perretta (Como) – Casa della Memoria di Brescia.
Sprehod po razstavi o italijanski okupaciji Jugoslavije
Spisku lahko fiktivno dodate manjkajoče slovenske zgodovinarje in jih opredelite kot tu manjkajoče. Za njih nacifašistične okupacije aprila 1941 ni bilo oziroma je sami javno nočejo priznati, čeprav so doktorji zgodovinskih znanosti.
Graziolijev razglas o prepovedi izstopa iz Ljubljane
Težko verjameš, da v Republiki Italiji med 350 tisoč univerzitetnimi profesorji ni nikogar, ki ne bi vedel, kaj so počeli fašisti in koliko zločinov so storili, od prvih vojaških okupacij nekaterih držav oziroma kolonij v Afriki (Etiopija, Somalija, Eritreja) – Africa Orientale Italiana (AOI) – naprej. Potem pa so za vse krive fojbe in seveda mi.
Postreljeni talci v Škofji Loki
https://it.wikipedia.org/wiki/Occupazione_jugoslava_dell%27Istria_e_della_Venezia_Giulia#:~:text=L’occupazione%20jugoslava%20dell’Istria,1944%20al%201%C2%BA%20maggio%201945.
Ustreljeni talci v Škofji Loki
Italijanski pogled na jugoslovansko okupacijo
“In 29 mesi di occupazione italiana della Provincia di Lubiana vennero infatti fucilati, come ostaggi o nel corso di operazioni di rastrellamento, oltre 5.000 civili, ai quali si devono sommare 200 vittime di azioni di violenza quotidiana, 900 partigiani fucilati in prigionia e oltre 7.000 persone – soprattutto anziani, donne e bambini – morti nei campi di concentramento di Arbe e Gonars.
Il bilancio finale è drammatico: circa 13.000 persone uccise su un totale di 340.000 abitanti residenti nella provincia al momento dell’occupazione.” (Podatek iz Associazione Nazionale Partigiani d’Italia).
Streljanje talcev na Krtini
Italiani brava gente
https://www.anpi.it/articoli/1069/lubiana-la-citta-circondata-dalla-memoria
Pisal sem že o ustanovitvi Narodnega sveta za Slovenijo, ki so ga v Ljubljani ustanovili na pobudo bana Natlačena 6. aprila 1941 in svojo ustanovitev uradno objavili v dnevniku Slovenec.
Kolaboracija slovenske Cerkve: Ignacij Nadrah, visoki komisar Emilio Grazioli, Gregorij Rožman in Franc Kimovec, 22. aprila 1941
Dokument iz dnevnika Slovenec pove dovolj. Dočakali smo prvič v zgodovini “skupne narodne in državne koristi.” Niti eden član Narodnega sveta za Slovenijo ni proti okupatorju storil nič konkretnega, čeprav so v svojem manifestu zapisali, da ustanovitev Narodnega sveta “dokazuje, da zna naš narod v odločilnih trenutkih složno in enotno nastopati v obrambo svojih narodnih in državnih koristi.” “Naša sloga in strnjenost sta v teh težkih časih najboljše jamstvo naše svobode.”Narodni svet za Slovenijo je uradno trajal le do 17. aprila, a v resnici še nekaj dni manj, ko so predali svoj “narodnoosvobodilni boj” okupatorju, visokemu komisarju Ljubljanske pokrajine Emiliu Grazioliju. Narodni svet v svoje vrste ni sprejel predstavnika komunistov; po enih virih naj bi bil to Boris Kidrič, po drugih pa Aleš Bebler, češ da komunisti niso uradna stranka ter da jih je premalo, da bi lahko kogarkoli predstavljali. Z vidika čim širše složnosti in enotnosti je bila to odločilna napaka vladajoče slovenske politike s trajnimi posledicami. Po propadu Narodnega sveta so bili izrinjeni oziroma za obrambo domovine pred italijanskim okupatorjem odslovljeni komunisti prisiljeni ustanoviti OF. Če bi Narodni svet sprejel sklep o vojaškem odgovoru na vojaško ukupacijo Ljubljanske pokrajine, bi bil potek zgodovine bistveno drugačen. Tako pa so se šli zahvalit za okupacijo v Rim, škof Rožman pa je kasneje sprejel italijansko kraljevo odlikovanje. Za to koruptivno potezo je Evard Kocbek škofa strahotno napadel. In kot vidite, se enaka italijanska hinavščina in zvračanje krivde na nas ponavlja že 80 let.
Otto milioni di baionette
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-COMSHYE7/2e11608d-c535-4323-bcdd-a7610f644f84/PDF?fbclid=IwAR3u7D-vv_FbdZTzjz1lk7JgiNc_he0139Ddl6-0rIuuPMbzYfngG5_b1C4
Ljubljanski škof Gregorij Rožman je bil vojaško angažiran
Kako pa je izgledala realnost že čez en teden
Slovenci ! Ljubljančani ! Ljubljana, prestolnica Slovenije, bo v kratkem zasedena. Ohranimo pri tej priliki tisti red in mir, ki je pri nas tradicionalen! Bodimo v prisebnosti, zbranosti indisciplini verni potomci svojih prednikov! Na miren način pokažimo svoje dostojanstvo! Dva največja greha nad narodom sta v tem času mogoča. Zdaj, ko je naša vojska odšla, bi bil največji greh nad narodom, če bi civilni ljudje uporabili orožje proti tuji vojaški sili ali proti domači narodni manjšini ali če bi kakor koli drugače sovražno nastopili proti njima. S tem bi spravili morda desetine naših sorojakov v največjo nevarnost in nesrečo. Drugi največji greh pa bi bil denunciantstvo, ki je nezdružljivo s človeškim dostojanstvom. Denunciantstvo je tako težek greh, da ga narod ne more nikoli odpustiti. Zato naj med nami ne bo denunciantstva! Državna in samoupravna oblastva ostanejo na svojih mestih in bodo do nadaljnje odredbe naprej poslovala. Vsi zakoni ostanejo v veljavi, dokler se ne spremene. Vsaka sprememba pa bo objavljena. Zakoni se morajo brezpogojno spoštovati! Red in mir naj ne bosta nikjer kaljena. Pokažimo v tej uri in v teh dneh, da znamo biti disciplinirani tudi v usodni uri. Ne bežimo, vzdržimo, vztrajajmo! Ban in Narodna svet za Slovenijo.
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-KNGFYJ2U/4e003704-a7f7-45bb-8076-593150a3eaf5/PDF?fbclid=IwAR0zj28LbZj8-oYph6IufptmlE_zOFqcbXSvZsq8EhCtQSWTRhaYHp-Zb8Q
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-CSJVCBOP/ccf49299-499f-41d6-93b0-31028c3c0dc5/PDF
Papež Pij XII. proti vojaški okupaciji ni nastopil
Ljubljana je ostala mirna in dostojanstvena
Ljubljana, 15. aprila
Značaj posameznikov se pokaže najbolj v izrednih prilikah in razmerah, še bolj se pa pokaže značaj celote. Masa se da vplivati, so pa trenutki, ko osvobojena vsega tega vpliva pokaže svoje pro sto mišljenje. Zanimiva je bila v tem oziru naša slovenska Ljubljana v teh dneh preizkušnje in trpljenja. Posamezniki so gotovo izgubljali glavo, tudi zločinski elementi so kazali svoja nagnjenja, toda poštena Ljubljana se ni pustila vplivati od teh posameznikov. Ostala je resno dostojanstvena, prisebna ter poštena. Niti alarmi, niti letala, niti požari, niti prihod italijanske okupacijske armade, niti vračajoči domači vojaki ji niso zmedli glave. Lahko trdimo, da se je višjih bolj lotevala mrzlica, kot pa nižjih. Evo vsem prerez te dostojanstvene Ljubljane!
Ljubljanski župan Juro Adlešič je italijanskim vojakom na Viču izročil mestne ključe, ni pa zaprl oken in duri kot na karikaturi
Italijanski vojaki se nemoteno kretajo po mestu, obiskujejo trgovine ter kupujejo spomine, pišejo razglednice, nakupujejo po trafikah tobak, častniki in podčastniki obiskujejo kavarne ter so postreženi kot domačini. Bitke na mejah so utihnile, še včeraj sovražnik na mejah, je danes sredi nas dostojen in vljuden.
Fašistični general Mario Robotti na obisku kolaborantskih enot MVAC v Cerknici septembra 1942
Mednarodno pravo ni pogaženo v Ljubljani ! Vidijo se že tudi nemški vojaki, ki so okupirali Štajersko in Dolenjsko. Vse pa teče naprej navadno pot. Življenja ni mogoče ustaviti ! Življenje utriplje naprej.
Italijanska okupatorska zastava na pročelju banske palače v Ljubljani, foto Miran Pavlin
Zaklonišča stoje prazna, a vedno še pripravljena za iste ljudi, a proti drugim bombam. Izložbena okna so še vedno prelepljena s papirnimi trakovi proti razbitju šip, kletna okna so še vedno založena z vrečami peska ter debelimi deskami! Tramvaj vozi naprej še vedno zatemnjen, zelo omejen avtobusni promet se za silo krpa, kavarne polne ljudi, kjer se mirno komentirajo dnevni dogodki, tovariši iz vojne se sestajajo veseli srečnega svidenja, evo to vam je Ljubljana v prerezu naših dni.
»Ti ali veš, da se je tudi Janez vrnil živ in drav.«
»Vem, pa tudi Jože je prišel na Veliko noč nazaj iz Novega mesta !«
»Si že slišal, da je Mileša že skoraj obupala, ker ga ni bilo toliko časa, to bo sedaj srečna!«
»Življenje je predragocena stvar! Maks pa sploh ni šel!«
Emilio Grazioli je na obisku Kočevja leta 1942 dočakal slovenski sprejem v narodnih nošah
In tako se razvijajo dogodki iz dneva v dan, vsak naslednji nam prinese nove dogodke, še pred nekaj dnevi nepričakovane, nikdar slutene! Lastne oči nam potrjujejo! Policija je vedno na delu za varnost meščanov, pomagajo orožniki, kjer le morejo in znajo. Skavt brzi na kolesu, rdeči križ na rokavu izpričuje, da je zvest svoji skavtski prisegi. Bom pomagal bližnjemu v nesreči!
Ubija se premalo: fašistični generali Roatta, Robotti, Bastianini
Velika noč! Popoldne sprejema na Tržaški cesti v Ljubljani jugoslovanski orožniški major z italijanskimi oficirji nove kamijone vojske. Ropot motorjev zaduši ozračje, modrikast dim motorjev nam je nadomestil velikonočno dišeče kadilo. A mesto ragelj v stolpih, so nam regljali in brenčali avioni, tanki in motorji. Evo, to vam je prerez Ljubljane na Kristusovo vstajenje v letu Gospodovom 1941.
Italijanska trikolora na Ljubljanskem gradu ali: 11 Aprile 1941 – La bandiera italiana sventola sul torrione del Castello di Lubiana dopo l’ingresso del Regio Esercito in città, durante la rapida e vittoriosa campagna di Jugoslavia
Kavarniški gostje si žele časopisov, pa jih ni in ni od nikoder. Samo ljubljansko časopisje streže z novicami, vsaj za silo. Tuji listi so najmanj po štirinajst dni stari. Velika noč nam postreže že s svežimi italijanskimi listi. Naslovna stran razglaša : Italijanska trikolora na Ljubljanskem gradu ! Vneto se razglablja v meji med Italijo in Nemčijo. Vstajajo nove teorije o stari Kranjski, obnavlja se meja Napoleonove Ilirije in cesarske Avstrije, zanima nas usoda Slovenije! Najboljša razlaga je pa ta le: usoda Slovencev se kroji daleč v svetu, ne pa pri nas! Božje sonce greje našo zemljo, in jo bo grelo do konca dni! Pa bodisi to bilo tam ali pa tukaj!
General Mario Robotti na obisku v Šentjoštu pri vaških stražah
Draga bela Ljubljana ! Ostani mirna, dostojanstvena, preudarna, dostojna in mirna do skrajnosti, kot si bila v teh težkih dneh! Nikar nepremišljenih dejanj posameznikov, ker bi od teh trpela celota, vsa Ljubljana, ves narod ! Slovenski narod ves gleda na tebe kot na svoje srce in svojo dušo! —nik . (V resnici glavni urednik Slovenskega doma Mirko Javornik).
Italijanska generala Vittorio Ambrosio in Mario Robotti v Ljubljani
Marijan Zlobec