Letos mineva 250 let od smrti najbolj znanega Pirančana, velikega virtuoza, Giuseppeja Tartinija. V počastitev tega jubileja je piranska občina leto 2020 razglasila za Tartinijevo leto, v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija, ki letos obeležuje 50-letnico, in po naročilu Programa ARS, pa je godalni kvartet Tartini v sestavi: Miran Kolbl (prva violina), Romeo Drucker (druga violina), Aleksandar Milošev (viola) in Miloš Mlejnik (violončelo) posnel štiri Sonate à Quattro. Glasbeniki so sonate poustvarili v radijskem Studiu 13 neposredno pred izbruhom pandemije novega koronavirusa, postprodukcija pa je sledila junija. Album je tudi bogato opremljen z besedili in komentarji v slovenskem, italijanskem in angleškem jeziku. Drugi album pa je namenjen zborom Huga Wolfa.
Naslovnica Tartinijeve zgoščenke
“Na RTV Slovenija smo ponosni, da smo se praznovanju Tartinijevega leta lahko pridružili s prvim snemanjem in izdajo zvočnega albuma štirih Tartinijevih Sonat à Quattro, dejanskih predhodnic klasičnega godalnega kvarteta in to z vrhunskim slovenskim Godalnim kvartetom Tartini. Tartinijev digitalni album, ki bo dostopen po vsem svetu, in CD je za ZKP RTV Slovenija – založbo kakovostnih programov – tudi pomemben projekt našega letošnjega jubileja – 50-letnice ZKP in s tem negovanja domače kulture in umetnosti tudi na nosilcih zvoka. Čeprav Tartini Sonat à Quattro ni napisal na našem ozemlju, najverjetneje so nastale v zadnjem desetletju njegovega življenja, ko je rodni Piran že davno zapustil in v 18. stoletju, ko so bili umetniki njegovega kova večinoma kozmopoliti brez kakšne posebne narodne pripadnosti, se mi zdi izjemno pomembno negovati kulturno in tudi znanstveno dediščino vseh s koreninami in sledovi na naših tleh, saj to prispeva k ozaveščanju o širšem civilizacijskem pomenu ozemlja današnje Slovenije,“ je ob tem povedala muzikologinja in voditeljica založniške dejavnosti ZKP RTV Slovenija Mojca Menart.
Godalni kvartet Tartini – Program
Miran Kolbl, prva violina
Romeo Drucker, druga violina
Aleksandar Milošev, viola
Miloš Mlejnik, violončelo
Začetki delovanja Godalnega kvarteta Tartini segajo v leto 1983, ko so se takratni vodje godalnih skupin orkestra Slovenske filharmonije odločili preizkusiti tudi v najplemenitejši komorni zasedbi – godalnem kvartetu. Ustanovili so Godalni kvartet Slovenske filharmonije, ki je v 90-ih letih prevzel ime slovitega violinista in pedagoga Giuseppeja Tartinija. Godalni kvartet Tartini je v zasedbi vrhunskih solistov postal ambasador slovenske glasbene kulture na domačih in tujih koncertnih odrih ter sodeloval z izjemnimi domačimi in tujimi umetniki kot so: Irena Grafenauer, Konstantin Bogino, Lovro Pogorelić, Mate Bekavac, Maria Graf, Peter Damm, Radovan Vlatković, Davide Formisano, Arvid Engegard, Monika Leskovar, Giovanni Sollima, Gary Karr, Franco Gulli, Enrica Cavallo, Bruno Giuranna, Rocco Filippini in številni drugi. Visoko umetniško profesionalnost Godalni kvartet Tartini potrjuje tudi na koncertnih odrih pomembnih svetovnih glasbenih središč: v Barceloni, Benetkah, Berlinu, na Dunaju, v Ženevi, Parizu, Pragi, Salzburgu, Milanu, Münchnu in drugje.
Godalni kvartet Tartini: Kolbl, Drucker, Mlejnik, Milošev
Poleg koncertne dejavnosti je umetniško poslanstvo Godalnega kvarteta Tartini zabeleženo tudi na posnetkih za številne radijske, televizijske in založniške hiše kot so: ZKP RTV Slovenija, Stradivarius Milano, Thymallus, TV Romanske Švice, RAI Italija, ORF Avstrija, RTV Španija in HRT Hrvaška.V enem od najsodobnejših evropskih radijskih studiev (studio 13 – Radio Slovenija) je kvartet Tartini posnel obsežen izbor slovenske glasbe ter izdal več plošč z deli Dvořáka, Ravela, Mozarta, Schuberta, Chaussona, Lipovška, Osterca, Kreka, Žebreta, Wagenseila, Goloba, Hoffmanna, Capleta, Šostakoviča, Beethovna in drugih. Za svoje umetniške dosežke je Godalni kvartet Tartini prejel nagrado Prešernovega sklada, državno priznanje za dosežke v kulturi.
Tartinijev portret
Giuseppe Tartini
Znameniti goslač Giuseppe Tartini (1692-1770 ) je simbol Pirana, pravzaprav kar njegova kulturna dediščina. Po materi Pirančan je mladi Giuseppe zapustil rodno obmorsko mesto in se preselil v Italijo, kjer je v Padovi, Assisiju in Benetkah kot violinski virtuoz, skladatelj, pedagog in teoretik v prvi polovici osemnajstega stoletja bogatil glasbeno življenje. Tartini je nadaljeval glasbeno izročilo Antonia Vivaldija in Archangela Corellija ter vplival na razvoj violinske igre v lokovanju in prstni tehniki. Čeprav se je v zadnjih dveh desetletjih življenja ukvarjal predvsem z glasbeno filozofijo, je maestro Tartini napisal ogromno skladb za violino, ki so ohranjene v številnih knjižnicah in zasebnih arhivih. Med okoli 130 koncerti za violino, 170 solo sonatami, sonatami z obligatnim bassom continuom ter štiridesetimi trio sonatami so tudi štiri sonate à Quattro. Te sonate so, v nasprotju s trio sonato, napisane za dve violini, violo in violončelo. Sonata se je kot različica kantate, ki je bila namenjena petju, razvila v Italiji proti koncu šestnajstega stoletja. Ime sonata izvira iz italijanskega izraza zveneti in v prvotnem pomenu predstavlja skladbo za enega ali dva solistična inštrumenta. V klasični obliki je sestavljena iz treh ali štirih samostojnih stavkov, ki so med seboj kontrastni po obliki, tempu in tonaliteti. Po zasedbi dobivajo tudi svoje ime. Tako je na primer baročna sonata à tre napisana za tri solistične inštrumente in sonata à quattro za štiri inštrumente. Baročne sonate so bile v večini namenjene godalnim inštrumentom.
Kvartet Tartini v Piranu
Najbolj priljubljena glasbena oblika, ki se je obdržala do druge polovice 18. stoletja, je bila trio sonata, ki je bila namenjena zasedbi dveh godalnih instrumentov in bassa continua, ki ga je igral nižji glasbeni inštrument, največkrat viola da gamba ali violončelo skupaj z orglami oziroma čembalom. Če so baročni skladatelji skladbi dodali še en glas, so se skladbe imenovale sonate à Quattro. Na njen razvoj je odločilno vplival novi monodični vokalni slog. Tartinijeve sonate à Quattro so tristavčne. Ker Giuseppe Tartini ni imel navade datirati svojega glasbenega opusa, muzikologi domnevajo, da so skladbe za štiri godalne instrumente nastale v desetletju med letoma 1760 in 1770. Živahen prvi stavek in za konec šestnajstega stoletja že kar virtuozen finale predstavljata okvir » tartinijevsko« spevnemu počasnemu stavku. Zaradi komornega značaja in domiselnega prepletanja glasbene tematike med štirimi godali lahko Tartinijeve sonate à Quattro označimo za predhodnico godalnega kvarteta, ki je preko Luigija Boccherinija in Karla von Dittersdorfa dobil dokončno obliko pri očetu godalnega kvarteta Josephu Haydnu.
Roman Leskovic
Vsebina CD-ja in digitalnega albuma Quattro Sonate à Quattro
Sonata à Quattro/Sinfonia D – dur/Re maggiore/D Major, C.551/78
Allegro
Andantino
Allegro
Sonata à Quattro G – dur/Sol maggiore/G Major
Presto
Andante
Allegro assai
Sonata à Quattro D – dur/Re maggiore/D Major, B.897
Allegro assai
Larghetto
Allegro
Sonata à Quattro/Sinfona A – dur/La maggiore/A Major, C.538
Allegro assai
Andante assai
Menuett, allegro assai
Naslovnica Wolfove zgoščenke
160. obletnici rojstva skladatelja samospevov Huga Wolfa se pri ZKP RTV Slovenija poklanjajo z izdajo njegovega celotnega zborovskega opusa. Pobudo za album je dal skladatelj in zborovodja Ambrož Čopi, nastal pa je v sodelovanju s Programom ARS Radia Slovenije, Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti in Društvom Huga Wolfa Slovenj Gradec. Samospevi v izvedbi Komornega zbora RTV Slovenija pod taktirko Stojana Kureta in v klavirski spremljavi Primoža Bratine so bili posneti ob 100. obletnici Wolfove smrti leta 2003 v studiih RTV Slovenija. „Okrogla obletnica Wolfove smrti je pripeljala do zamisli, da sem sestavil monografski program, ki je vključeval vse mešane in tri moške zbore Huga Wolfa. Tako smo bili med redkimi izvajalci Wolfove zborovske glasbe in edini, ki smo takrat posneli njegov celotni opus, z dvema dodatnima zboroma, ki sta bila sicer napisana za zbor in orkester. To je bil pomemben projekt in odgovorno poslanstvo takratnega zbora matične radijske hiše.
Wolfov spomenik, delo akademskega kiparja Mirsada Begića v Slovenj Gradcu
Ob nastajanju projekta sem k sodelovanju povabil mladega pianista Primoža Bratino, s katerim sva zgledno sodelovala. Oblikovanje zvoka zbora v odnosu do zahtevnega glasbeno vokalnega teksta zahteva daljši vzgojni proces, ki se lahko razvije le v trajnem sodelovanju s tehnično in vokalno izdelanimi pevci. … Moram priznati, da je bil to za vse nas velik izziv. … Danes bi si za kaj takega raje vzel malo več časa, da bi stvari še dorekli, vendar to ostaja dokument takratnega stanja. Tudi tehnično-snemalne možnosti so se do danes izboljšale in razvile. Kot rečeno, veselil sem se takrat in veselim se tudi danes, da lahko pokažemo sad zastavljenega dela“, je v zvezi s tem povedal Stojan Kuret. Pričujoči zapis je odlomek iz daljšega intervjuja Ane Erčulj, ki se nahaja v knjižici izdaje, dopolnjuje pa jo tudi tehten in zanimiv prispevek predsednika Društva Hugo Wolf Slovenj Gradec Marka Košana z naslovom Hugo Wolf in Slovenci.
Wolfov muzej
Vsebina albuma
1 Die Stimme des Kindes / Glas otroka, op. 10
Drei Lieder für Männerchor / Tri pesmi za moški zbor, op. 13
2 Im Sommer / Poleti
3 Geistesgruß / Duhovni pozdrav
4 Mailied / Majska pesem
Drei Chöre / Trije zbori
5 Fröhliche Fahrt / Veselo potovanje, op. 17 št. 1
6 Grablied / Grobna pesem
7 Im stillen Friedhof / Na pokopališču
8 Gottvertrauen / Zaupanje v Boga
Sechs geistliche Lieder / Šest duhovnih pesmi
9 Aufblick / Pogled navzgor
10 Einkehr / Počitek
11 Resignation / Vdanost
12 Letzte Bitte / Poslednja prošnja
13 Ergebung / Ponižnost
14 Erhebung / Povzdignitev
15 Der Feuerreiter / Ognjeni jezdec
16 Frühlingschor / Pomladni zbor, fragment iz nedokončane opere Manuel Venegas. (Iz tiskovnega sporočila).
Hugo Wolf leta 1884
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec
.