Prestižno nagrado za najboljše izvirno slovensko dramsko besedilo, ki jo na festivalu Teden slovenske drame podeljujejo že od leta 1979, bo po soglasni odločitvi komisije letos prejela Maji Šorli za besedilo Tega okusa še niste poskusili.
Maja Šorli, foto Helena Grahek
Letošnji festival 51. Teden slovenske drame je prestavljen na november, organizatorji so se odločili, da v tednu, ki je sicer namenjen praznovanju slovenske dramatike, vseeno že razglasijo nagrade, ki bi jih podelili na sklepni prireditvi 6. aprila, če bi festival potekal v običajnem terminu.
Strokovna komisija v sestavi Matej Bogataj, Srečko Fišer (predsednik) in Amelia Kraigher je do konca februarja opravila svoje delo in med šestintridesetimi prispelimi besedili za nagrado Slavka Gruma nominirala naslednja: Delo in deklica I–V: Drame tlačank Nike Švab, Franc Vedrane Grisogono Nemeš, potem že tečem Simone Semenič in Tega okusa še niste poskusili Maje Šorli.
Utemeljitev Grumove nagrade za leto 2021
Maja Šorli: Tega okusa še niste poskusili
Drama se začne z manifestom za sodobno (visoko) šolstvo, v katerem so jasno in odločno izražene zahteve po dostopnosti študija za vse in zagotavljanju delovnih mest za diplomante, pa tudi stališča proti zasebnim univerzam in težnjam po splošni komercializaciji šolstva z uvedbami šolnin. Manifest se udejanji v prikazu spopada med različnimi silami na univerzi, katere vrh in odločevalci nameravajo prodati svoje študente nastajajoči zasebni visokošolski ustanovi; čeprav je bila napisana pred zadnjimi poskusi omejevanja in omalovaževanja humanističnih študijev, je drama Tega okusa še niste poskusili natančno predvidela raven in namen tega ideološkega spopada. V prepoznavnih akademskih diskurzih se znajdejo tisti, ki so na strani javnega šolstva, in tisti, ki se želijo iz golega koristoljubja pridružiti rušilnemu toku privatizacije. Sodobna drama o univerzitetnih spletkah in igrah moči je spisana v realističnem jeziku, odlikuje jo dobro poznavanje dramske snovi, karakterizacija oseb pa je plastična in verjetna. Dramske osebe pred kuliso preoblikovanja ustanov doživljajo tudi osebne in sentimentalne zaplete, podvržene so nejasnim obtožbam o prekoračenju pedagoškega erosa in sumom nadlegovanja študentov. Celotno igro preveva angažma, jasno se zavzema za pridobitve študentskih protestov in zahtev, kot jih poznamo že od konca šestdesetih let naprej. V tem je nadaljevalka nekaterih preteklih politično angažiranih in v realistični nameri izpisanih dramskih besedil izpred desetletij, na primer Kozakove Afere. Tega okusa še niste poskusili na primeru visokega šolstva razkriva številne navzkrižne družbene silnice; zaveda se, da je vsaka točka lahko tudi točka preloma in da je krhko in dolgo usklajevano ravnovesje v času neoliberalnega polaščanja vsega težko ohranjati; zaveda se, da naše pravice niso pridobljene za zmerom in da jih je treba nenehno braniti in širiti.
Nina Kuclar Stiković, foto Nika Curk
Na natečaj za nagrado za mladega dramatika/dramatičarko je letos prispelo enajst besedil. Žirijo je najbolj prepričalo delo Jutri je v sanjah izgledal drugače Nine Kuclar Stiković.
Utemeljitev nagrade za mladega dramatika za leto 2021
Nina Kuclar Stiković: Jutri je v sanjah izgledal drugače
Majhno meščansko gospodinjstvo v ne tako majhni podeželski hiši: mati in sin. Mati, pravnica, je ločena, moža je odposlala v svet (ima ljubimca na drugi strani koprneče telefonske linije), taščo, ki je sicer po zemljiški knjigi lastnica hiše, pa v dom za starejše, ker »ne more sama skrbeti za vse«. Sin, njen najmlajši, se uči za maturo, razvozlava Cankarjevo vprašanje, kaj je zad za narodovim blagrom, in se pripravlja na sprejemni izpit za arhitekturo; starejša sestra in najstarejši brat ne živita več doma.
Medtem ko se mati in sin vsak po svoje spoprijemata z izzivi, ki ju postavlja prednju epidemična družbena zapeka (mati s histeriziranjem, sin s pijačo: pogreša babico, ki mu je bila, se zdi, vir treznosti), pa odsotni družinski člani začnejo odkrivati prednosti bivanja zunaj mesta; iz prizora v prizor je hiša bolj polna svojih nekdanjih stanovalcev, njihovih neizpolnjenih stremljenj, travm, kapric, očitanj in sploh vsega, kar človeški primerki vlačijo za seboj po svetu. Naplete se marsikaj, pravzaprav več komičnega, čeprav je ozadje grenko. Edino babica, ki v hiši najbolj manjka, ne more priti v svojo, temveč na koncu odide v drugo, večno hišo. In njen vnuk ugotovi, da sicer svet mogoče res stoji na mladih, a mladi stojijo na starih. Vendarle izkušnja prinese akterjem zgodbe nekaj zrelosti; kdo ve, koliko bo trajna.
Jutri je v sanjah izgledal drugače je družinska drama, oblikovana v preizkušeni realistični maniri, na zunaj celo dokumentaristična: pisana je prav po datumih »časa, ko smo živeli med zidovi«, od 13. marca 2020, 13:43, do 7. maja 2020, 22:49, kot navajajo didaskalije. Četudi drama ni brez izdatnih komičnih elementov in ti ji nemalo koristijo: v komičnem ključu se tu pa tam kakšna shematičnost, konstruiranost lažje sprejme in ne ogrozi temeljne vrline besedila – da trenutno najbolj omniprezentno temo, ki pa mimo aktualizma vleče za sabo izdatno civilizacijsko prtljago, napada frontalno, neposredno, z mladostno neizprosnim ustvarjalnim optimizmom in nekaj naivnosti, brez katerega le-onega ne more biti.
Milan Ramšak Marković, foto osebni arhiv
Teden slovenske drame že od leta 1979 bienalno podeljuje tudi Grün-Filipičevo priznanje za dosežke na področju dramaturgije in teatrologije. Tudi letošnjega nagrajenca Milana Ramšaka Markovića je izbrala že omenjena strokovna žirija.
Utemeljitev Grün-Filipičevega priznanja
Milan Ramšak Marković
Hlapci; Teorema; Kako ostanem lepa in svobodna; V republiki sreče; Ali: strah ti pojé dušo; Mi, evropski mrliči; Alarmi!; Cement. To so naslovi le nekaterih odmevnejših predstav z izrazitim dramaturškim podpisom Milana Ramšaka Markovića. Njegovo dramaturško delovanje zaobjame kar najširši spekter tega gledališkega poklica: ustvarja kot praktični dramaturg, avtor in soavtor različnih vrst besedil, dramaturških člankov, dramskih predlog, gledaliških ter odrskih priredb, kot scenarist, pa tudi performer in avtor angažiranih predstav. Z enako močjo in ostrino deluje tako na neodvisni sceni kot v osrednjih gledaliških institucijah, njegov vsestranski talent pa se je v polnosti razmahnil v predstavah, ki jih podpisuje skupaj s stalno ustvarjalno ekipo režiserja Sebastijana Horvata.
Ko Marković kot dramaturg na novo prebira tako izrazite umetnike, kot so Cankar, Semenič, Krleža, Müller, Pasolini ali Fassbinder – ko za oder prireja drame, romane in filme –, si drzne postaviti na vidno mesto njihovo dramaturgijo sámo, dramaturgijo kot táko. Skozi delovne procese in v predstavah na presenetljive načine razgrinja režiserske, včasih tudi igralske ustvarjalne postopke. Ob tem pa – v izrazito plodnem sodelovanju s scenografom Igorjem Vasiljevim – prav posebno mesto pripade dramaturgiji scenskega prostora, ki jo znajo uspešno razvijati le najbolj drzni ustvarjalci z izjemnim posluhom za gledališke raziskave.
Obenem Ramšak Marković gledališče razume kot prvenstveno družbeni fenomen. Skozi celo paleto dramaturških postopkov, dramaturške črte, reze, spoje, povezave, prelome, prešitja in raz(lič)ne potujitvene postopke zelo konkretno razgalja vsakdanje družbene manifestacije rasizma, ksenofobije, nacionalizma, (neo)fašizma, repatriarhalizacije in podobnih fenomenov današnjega sveta. Kot ustvarjalca ga zanimajo ideološka trenja, posveča se jim dosledno in
študiozno, pri čemer gledalcu zastavlja številne miselne rebuse, uganke, ki drezajo v tkivo aktualnih družbenih problemov.
Predstava Teorema stopa v dialog s Pasolinijevim delom na način, da preizkuša situacijo tujstva in družbene odzive nanjo v sodobni meščanski družini, predstava Ali pa iz Fassbinderjeve dramske in filmske predloge o arabskem zdomskem delavcu v Nemčiji iz leta 1974 potegne poudarke in dileme, ki so izrazito današnji in premišljajo odnos med večinskim prebivalstvom in priseljenci, vse pa na podlagi spodletele in vse bolj nefunkcionalne ljubezenske zveze. Inteligentno angažiran, duhovit in oster je Markovićev dramaturški pristop k Cankarjevim Hlapcem, kjer ob Jermanovi zgodbi o uporu in njegovi opustitvi spremljamo vzporedne komentarje Radka Poliča Raca, ki spregovarja o lastnem angažmaju v gledališču in premišlja njegovo smiselnost in nujnost.
Nagrade bodo predvidoma podelili novembra, na sklepni slovesnosti 51. Tedna slovenske drame. (Po tiskovnem sporočilu).
Marijan Zlobec