Osebnosti slovenskega novinarstva ali njegovo osračjegnezdenje ?

Pri Založbi ZRC je v zbirki Življenja in dela XXV izšla knjiga Osebnosti slovenskega novinarstva. Izdajatelj je Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Uredila jo je zgodovinarka dr. Mateja Ratej. Predstavljena je bila na platformi Zoom, potem pa doživela celo televizijsko predstavitev v Odmevih s kratkim pogovorom z urednico, kar se ne zgodi pri novih knjigah praktično nikoli. To pa bi utegnilo pomeniti, da gre za knjigo leta, desetletja ali stoletja. Seveda gre za hudo zavajanje, pa ne v smislu sedanjega aktualnega položaja medijev v Sloveniji, o čemer se krešejo domača in mednarodna mnenja ter teče o njih beseda celo v Evropskem parlamentu in paradoksalno že v naprej veš, kaj bo kdo zagovarjal ali celo rekel ali čigav je.

Naslovnica

Če gre za izdajo Znanstvenoraziskovalnega centra, bi pričakovali popolnoma natančno opredelitev predmeta raziskovanja, tu seveda osebnosti. Če je jasno določena oseba, ki se pod uredništvo podpisuje in za vsebino knjige odgovarja, pričakujem odgovore na vsa možna vprašanja. Če ni odgovorov, pa vsaj jasno izražen odprt problem, ki še čaka na obravnavo in razjasnitev. Če nekdo nastopa s pozicije zgodovinarja, se pravi poznavalca vsega, kar je v knjigi, mora biti to njegovo znanje prisotno in razpoznavno vsakomur in povsod.

Slovensko novinarstvo ni nekaj, kar potrebuje milost in pripustitev zgodovinarjev. Slovensko novinarstvo s svojimi osebnostmi se ni začelo z dvajsetim stoletjem; pravzaprav iz knjige ne izvemo ničesar merodajnega, še posebej ne natančnega popisa in utemeljitve strokovnega pristopa.

Urednica dr. Mateja Ratej je sicer napisala kratek uvod, v katerem se v polovici teksta ukvarja z žal že pokojno novinarko Dragico Korade, ki je očitno vplivala nanjo do te mere, da jo je pisno povabila in ji zagotovila mesto v knjigi ali na Panteonu zgodovinskih osebnosti slovenskega novinarstva.

Kakšni so kriteriji, ne izvemo. Ali so kriteriji potrebni in celo nujni, seveda še manj, saj če kriterijev ni, je dovoljeno vse. V knjigi ne gre samo za prisotne, ampak še bolj za odsotne. Kdo gre v nebesa, kdo pa ostaja v raju ali celo v peklu, vsekakor ni domena zgodovinarke, ki se na novinarstvo očitno slabo spozna.

Če pogledamo antološke osebnosti s področja slovenske literature; posebej pesništva, proze, dramatike, skladateljev,…, da ne naštejem možnih osebnostnih profilov in zvrsti ter dejavnosti, ki jih določajo, kot jih je pred leti in desetletji izdajala žal že pokojna Prešernova družba v knjigah iz serije Sto slovenskih…, vidimo, da smo dobili Sto slovenskih skladateljev, Sto slovenskih opernih zvezd, Sto slovenskih znanstvenikov, Sto slovenskih dramskih umetnikov, Sto znamenitih osebnosti v šolstvu na Slovenskem, Sto slovenskih politikov, Sto slovenskih pesnikov, Sto slovenskih glasbenikov, Sto likovnikov na Slovenskem…

V teh knjigah so se njihovi avtorji morali spopasti s celotno zgodovino določene poklicne dejavnosti in ljudi s posebnim ustvarjalnim profilom od začetka vstopa naših ljudi ali Slovencev ali ljudi slovenskega porekla v narodnozgodovinski okvir. Odgovornost slehernega posameznika kot avtorja je bila stoodstotna, pa naj se spomnim na dr. Primoža Kureta, ki je predstavil sto slovenskih opernih pevcev, ali dr. Franca Križnarja, ki je predstavil sto slovenskih skladateljev.

Dr. Mateja Ratej kot urednica knjige Osebnosti slovenskega novinarstva je avtorsko predstavila samo eno osebo, to je Marijo Podkrajšek, ki pa jo potem vztrajno piše kot Rija, kar je paradoks, (glede na Marijo v naslovu).

Serija Biografskih študij ZRC SAZU in njegovega Inštituta za kulturno zgodovino ima vsaj videz znanosti, znanstvenih izdaj in strokovnosti na doktorski ravni, v resnici pa je najbolj problematična, ker uveljavlja samovoljo tako glede ljudi kot njihove zgodovinske umeščenosti v slovenski zgodovinski prostor.

Dr. Ratej zagovarja princip, ki je povsem nesprejemljiv, namreč da se z biografijami predstavnikov elit (političnih, gospodarskih, izobraženskih idr.) ukvarjajo nacionalni biografski leksikoni, medtem ko “o dobi, njenih zakonitostih in zlasti o njenih patologijah v enaki meri ali celo bolj zgovorno pričajo osebnosti iz ozadja. Njihove biografije so pogosto kar se da prepričljiva ilustracija paradoksov preteklosti, ki razbijajo ustaljene historiografske kanone, s tem pa omogočajo ne le napredek historiografske misli, temveč tudi pristno navezavo vsakokratnim generacijam na lastno preteklost.” Ta stavek iz konca njenega kratkega uvoda lahko razume samo ona, saj ne pove nič, še najmanj o vlogi in pomenu posameznika v zgodovini.

Ne vem, kakšna naj bi bila “ilustracija paradoksov preteklosti”, kot naj bi se pokazala v izboru petnajstih oseb iz novinarskih vrst. Če zagovarja to tezo, in očitno jo, potem bi morala izbrati povsem druge novinarske osebnosti, predvsem tiste, ki so kot novinarji utrpeli svojo profesionalno in življenjsko muko, da ne rečem bridko usodo, najmanj z emigracijo, nekateri pa tudi z likvidacijo. Lahko naštejem le nekaj novinarskih in uredniških imen, kot so Mirko Javornik, Ivan Ahčin, Ruda Jurčec, Tine Debeljak, Alojzij Kuhar, Narte Velikonja, Franc Jeza…, ki so bili v svojem času veliko večje novinarske osebnosti, kot kakšna Dragica Korade ali Tomaž Terček.

Z urednico, ki se “boji politike”, nimam kaj početi, še manj pa od nje pričakovati “napredek historiografske misli”.

Če ni kriterijev, in tu jih zavestno ni, potem je vseeno, koga uvrstiš med novinarje, lahko kogarkoli, ki je “članke pisal” ali objavljal. Novinar je lahko samo tisti, ki je večino svoje delovne dobe preživel kot zaposleni novinar kakega javnega medija z najširšo distribucijo, pomenom, vplivom, oblikovanjem javnega mnenja do vseh komponent družbenega življenja…

https://sl.wikipedia.org/wiki/Novinarstvo

Novinar ima svojo individualno javno besedo, svoj komentar, svoj poseg v javno dogajanje na javnosti razviden način, tako da se pričakuje njegov nastop, njegovo izpostavljanje, opredelitev, tveganje, odločitev, kritiko, strinjanje ali nestrinjanje… Dragica Korade, ko je še pisala za Teleks, ni tvegala nič v primerjavi z Danilom Slivnikom, tragično in še vedno v nepojasnjenih okoliščinah umrlim odgovornim urednikom Dela in avtorjem nekaj zelo odmevnih in še danes provokativnih knjig, kot so Sto osamosvojitvenih dni (1991), Kučanov klan (1996) ali Popotikovo poročilo (1999). Obdukcija po strelu v glavo ni bila napravljena, nekateri še danes trdijo, da sta bila strela dva.

Bolj kot Dragica Korade (avtorice Kristine Božič) je upravičena uvrstitev v knjigo ubitega vojnega poročevalca Iva Štandekerja, kot ga predstavlja dr. Ali Žerdin.

Če pogledamo knjigo Osebnosti slovenskega novinarstva, potem zlahka opazimo, da ni nikogar iz vodilnega dnevnika Delo. Je sicer Dušan Benko, ki pa se je novinarsko formiral že pri Ljudski pravici in Slovenskem poročevalcu, na Delu pa je nasledil glavnega urednika Jožeta Smoleta. Za njim pa je prišel Mitja Gorjup, o katerem ni v knjigi ne duha ne sluha. Samo Delo je imelo petnajst, dvajset novinarjev, urednikov, dopisnikov iz tujine, piscev avtorskih knjig, ki bi sodili v to knjigo. Če naštejem nekatere, kot Mitja Gorjup, Bogdan Pogačnik, Božidar Pahor (in ne Boris Pahor, kot piše Jurij Perovšek), Andrej Novak, Janez Stanič, Slavko Fras, Evgen Bergant, Dušan Dolinar, Jaka Štular, Vilko Novak, Marko Spazzapan, Tit Vidmar, Viktor Blažič, Janez Zadnikar, Stane Stanič, Miran Šuštar, Edi Šelhaus, Zoran Jerin, Andrej Inkret, Stane Ivanc, Jože Šircelj, Ante Mahkota, Danilo Slivnik…, če naštejem le nekaj že umrlih. Obravnavani Dušan Benko se je še najbolj vpisal v novinarski spomin kot glavni urednik Tedenske tribune. Uporaba njegovih družinskih zapiskov ali arhivov ni kakšen relevanten kriterij za njegovo uvrstitev v knjigo. Kaj je v resnici pisal, kakšna je bila njegova novinarska misel, kakšen komentar ?

V knjigi je po svoji doživljenjski novinarski funkciji še najbolj prepričljiv Jurij Gustinčič.

Čeprav urednica – avtorica ničesar ne reče, je vendarle nekaj nastalo, predvsem izključno po njeni volji, izboru in opredelitvi očitno od nje povabljenih piscev in pisk. Njene uredniške vloge v tej knjigi ni nikjer, razen samopašnosti in vzvišenosti. To se še stopnjuje s sračjim gnezdom izbora piscev in avtorjev prispevkov, ki so zelo različni in so večinoma vpadli v “novinarske vrste” iz drugih strok, ki pa se nenadoma pokažejo specialisti za zgodovino slovenskega novinarstva.

Urednica zamolči izbor avtorjev kot predstaviteljev posameznih osebnosti, niti ne predstavi metode ali kriterijev. Zakaj na primer predstavlja Jurija Gustinčiča Ervin Hladnik Milharčič in ne dr. Ali Žerdin ? Seveda je pisočih novinarjev, ki svoje nekdanje sodelavce ter medije morda bolje poznajo kot marsikdo izmed avtorjev portretov v knjigi, razen dr. Katje Mihurko Poniž kot urednice Zbranega dela Zofke Kveder (kot pisateljice), še nekaj.

Iz uredničinih ust v uvodu seveda ne izvemo ničesar konkretnega, tako da se njena strokovnost ni pokazala nikjer. Ni razjasnila delitev novinarjev med časopisne, radijske ali televizijske, tako kot da bi si izbirali sredstvo poročanja, komentiranja in nastopanja kar bralci sami. Lahko bi si naredili preizkus, koga pa bi bralci sami izbrali kot slovenske novinarske osebnosti ? Ali bi se kdo sploh spomnil na Zofko Kveder in Angelo Vode kot novinarki ? Kdor sam sebe ni imel za novinarja, ne more biti novinarska osebnost. Lahko so posamezniki “zanimive osebnosti”, kot Vladimir Travner, a ti ne spadajo v tako knjigo, kot ne razne ženske, ki ne sežejo ameriški Slovenki Anni Krasni Praček, med drugim glavni urednici časopisa Glas Amerike, do gležnjev. In čeprav je bil Kazimir Zakrajšek pol stoletja v ZDA pater frančiškan, je bil vse življenje še novinar, urednik, ustanovitelj mnogih časopisov, avtor knjig, polemik, celo politični komentator in vizionar.

Iz odsotnosti utemeljitvenega strokovnega uvoda tako glede zgodovine slovenskega novinarstva od Valantina Vodnika pred Janeza Bleiweisa, pa Josipa Jurčiča in naprej, npr. Ivana Tavčarja…, kot njegove funkcije v javnosti, sprememb vlog, do ideoloških delitev, opredelitev in osebnih angažmajev, bodisi “na liniji” ali bolj v opoziciji ali vsaj družbeni kritiki, pa naj gre za študentsko Tribuno, Katedro, Radio Študent, Teleks, Mladino, Pisma bralcev in Prejeli smo kot odprto polemiko v Delu in še posebej v Sobotni prilogi, ne uvidimo rdeče niti.

Če pogledamo izbor osebnosti, je vloga FSPN tu zanemarljiva oziroma je ni. Novinarji so obstajali tudi brez “novinarske fakultete”. Večinoma so izhajali iz Filozofske in Pravne fakultete.

Dr. Ratej ni utemeljila kriterija izbora zgolj že pokojnih novinarjev in ne njihovih ideoloških ali “sovražnih” (medvojnih) opredelitev. Še manj opredeljuje čas in prostor; ne nazadnje je bilo slovensko novinarstvo zelo razvito v ZDA pa Argentini in drugod še pred drugo svetovno vojno.

Ne nazadnje se lahko vprašamo, zakaj ne more biti novinarska osebnost nekdo, ki je bil urednik ali novinar pri Komunistu, Družini, Ognjišču…, ali pri Kmečkem glasu…, ali Pavlihi ali urednik Primorskega dnevnika v Trstu ali Slovenskega vestnika v Celovcu? Zakaj ni niti ene osebnosti iz slovenskega fotožurnalizma ?

Ne vem, zakaj naj bi bila kakšna novinarka ali urednica Žene in doma (tu Marija Podkrajšek) ali Otroka in družine (Jana Milčinski) pomembnejša od kolegic pri Ženskem svetu, kaj šele Naši ženi ?

V bodočnosti bo zanesljivo zmagalo individualno novinarstvo, torej osebni medij, ki bo zagovarjal resnico, mimo vseh političnih struj, še posebej onih na trenutni oblasti. Osebni medij se bo dopolnjeval ali kombiniral z medijem zelo ozke skupine nekaj sodelavcev. Če pogledamo trenutno registracijo medijev vidimo, da jih je vse več osebnih ali individualnih in imajo uradni status medija, kar pomeni zakonito možnost participacije na družbenih sredstvih v okviru Ministrstva za kulturo: za pluralizacijo medijev. Lastnik takega medija se lahko registrira kot novinar in urednik, lahko odpre s.p. in mu ni treba biti prekarni novinar na ravni honorarnega sodelovanja ali celo brez pogodbe. Lahko se vključi v razne mednarodne novinarske organizacije ali sodeluje z mednarodnimi neodvisnimi združenji, dobi mednarodne rezidence in celo zatočišča. Žal se da tudi kupiti.

“Morda izvemo o slovenskem novinarstvu 20. stoletja več v tej študiji kot v zgodovinskih analizah političnih ideologij in strankarskih zdrah…,” je med drugim zapisala recenzentka Manca Košir. To je pač nivo FSPN (in kontinuitete njenih zdrah).

Marijan Zlobec