Damir Globočnik Hinko Smrekar Kratek oris življenja in dela

Znani slovenski umetnostni zgodovinar dr. Damir Globočnik se je še pred osemdesetletnico tragične smrti pod streli italijanskih fašističnih okupatorjev kot talec v Gramozni jami, lotil širše obravnave Hinka Smrekarja (1883 – 1942); slavnega slovenskega risarja, slikarja, grafika, kiparja, karikaturista, ilustratorja, polemika, satirika, sopotnika najpomembnejših umetnikov prvih štirih desetletij dvajsetega stoletja. Njegovo knjigo, ki je nastala mimo napovedi kar dveh Smrekarjevih razstav v Narodni galeriji, je izdala revija SRP /Svoboda, Resnica, Pravica/. Naslov je Hinko Smrekar Kratek oris življenja in dela.

Hinko Smrekar je bil rojen leta 1883. Risarski talent je kazal že v višjih razredih gimnazije. Najprej je želel študirati medicino, a se je zaradi pomanjkanja sredstev leta 1901 vpisal na pravno fakulteto v Innsbrucku. Leta 1902 je nadaljeval študij na Dunaju. Pred prvim državnim izpitom je odstopil in se posvetil umetniškemu poklicu. V Avstrijskem muzeju za umetnost in obrt se je vpisal v tečaj za učitelje risanja na srednjih šolah. Ker mu je zmanjkalo denarja, je leta 1905 Dunaj zapustil. Vrnil se je v Ljubljano in nato v Kranj, kamor se je Smrekarjeva družina preselila leta 1904. Tam mu je leta 1906 umrl oče.

Hinko Smrekar – “Maškarada slovenskih literatov”, 1913, akvarelirana risba

Kmalu zatem pa je odšel z Maksimom Gasparijem v München in tam skoraj leto dni študiral po zasebnih šolah. Po vrnitvi je bil v letih 1907–1911 še nekajkrat na Dunaju in se vračal v Kranj. Leta 1911 je vnovič odšel s kiparjem Lojzetom Dolinarjem na Dunaj in v München, se v pozni jeseni vrnil v Ljubljano, kjer se je z materjo za stalno naselil. Leta 1915 je bil po ovadbi vpoklican k vojakom in kot srbofil aretiran. Najprej je bil zaprt v Ljubljani, potem v Wagni pri Lipnici na Štajerskem, v Enzersdorfu in Mittergrabernu. Od tod je moral leta 1915 še v Judenburg na Zgornje Štajersko, kjer so ga potrdili v vojaško službo.

Začel je simulirati duševno bolezen, prišel v bolnišnici v Scheiflingu ter Gradcu. Od tam so ga aprila leta 1916 po mučnih preiskavah odpustili kot popolnoma nesposobnega. Vrnil se je za stalno v Ljubljano, živel kot svoboden umetnik, kratko učil na Probudi (1926–1927 C odd.). Po materini smrti leta1927 si je sezidal na Aleševčevi cesti 38 »vilo Kurnik«, jo prezidaval in širil, da bi uredil delavnico, kjer je tudi poučeval risanje. Kot izrazito svobodoljuben in socialno čuteč narodnjak leta 1941 ni skrival svojega mišljenja. Javno je razstavljal žgoče satirične risbe, ostre pamflete in karikature po izložbah in jih širil med ljudmi. 29. septembra 1942 ga je prijela italijanska patrulja in pri njem našla ilegalni Radio-vestnik OF. Zato je bil dva dni zatem brez sodnega postopka ustreljen v Gramozni jami. Po njem se imenuje Osnovna šola Hinka Smrekarja v Šiški, kjer je stanoval do svoje smrti. Od leta 1993 se po njem imenuje najvišja slovenska državna nagrada za ilustratorske dosežke.

Hinko Smrekar – Svet je takšen ko ‘n špitav, razglednica, Slovenske narodne pesmi št. 2 (ni v knjigi)

Ta povzetek iz spremne predstavitve založbe kaže, kako komplicirano, v bistvu pa vseskozi tragično je bilo Smrekarjevo življenje. Manj pokaže, kako je bil kljub določenim bolezenskim in socialnim stiskam pokončen človek in umetnik, izzivalen, borben, vznesen, ponosen, svojeglav, a hkrati sočuten in razumevajoč, tako da si je v sodelovanju s številnimi umetniki, od pesnikov in pisateljev do slikarjev in kiparjev, založnikov in galeristov, manj seveda politikov in mestnih ljubljanskih birokratov, ustvaril svoje, lahko bi rekli veliko in celo zgodovinsko ime.

Hinko Smrekar – Ivan Cankar, Dom in svet, 1917, št. 1/2

Čeprav je Hinko Smrekar imel samo eno pregledno ali retrospektivno razstavo v Narodni galeriji leta 1952 in je o njem izšla le ena monografija dr. Karla Dobide leta 1957, kot umetnik in človek nikoli niti malo ni šel v pozabo; nasprotno, Hinko Smrekar velja za evropskega umetnika, še posebej na področju karikature, risarske satire, ilustracije, portretne risbe, vseh grafičnih tehnik, seveda še pred Božidarjem Jakcem, kartografije, družbene kritike, izzivalnosti, s širokim poljem sodelovanja v številnih časnikih in časopisih, od katerih je vsaj za silo in skromno živel.

Ko bi imel večje materialno zaledje, bi po vsej verjetnosti zgradil nekakšen vzporednik Jakopičevemu paviljonu, v katerem je sicer nekajkrat razstavljal in s slikarjem sodeloval, morda celo prijateljeval, vsaj v nekem širšem ali umetniškem smislu, čeprav ni bil član Save, ampak konkurenčne in sočasne Vesne.

Hinko Smrekar – Avtoportret, 1942, risba (ni v knjigi)

Še vedno ostaja bolj odprta tema Hinko Smrekar in Evropa, čeprav je avtor monografije na več mestih izpostavil tudi ta vidik, še posebej s citati iz sprotnih zapisov in primerjav, kot dr. Izidorja Cankarja, ki je Smrekarja primerjal s Hieronymusom Boschom, pa tudi z Breuglom, ali dr. Stane Mikuž s Pietrom Breuglom st. Več je še drugih primerjav, še posebej v povezavi Smrekarjevega grafičnega cikla Sedem naglavnih grehov iz leta 1927 s ciklom Das sieben Lasterteufel, ki ga je bil leta 1910 izdal avstrijski slikar in grafik Karl Friedrich Bell (1877 – 1958). Globočnik omenja primerjalno še Jacquesa Callota, Eduarda Illeja, Jamesa Ensorja in Alfreda Kubina.

Karl Friedrich Bell – Das sieben Lasterteufel (ni v knjigi)

Globočnik sicer omenja in predstavi cikel lesorezov Sedem naglavnih grehov, češ da je znan v dveh variantah: črno-beli in kolorirani. Podrobno oriše vsak greh, žal pa objavlja le tri v pomanjšani obliki, enega v celostranski podobi, treh pa ne, kar je zamujena priložnost. Cikel je namreč ustvarjen v dimenzijah okrog 22 x 16 cm in se ga da predstaviti v enaki dimenziji tudi v monografiji. Nasploh je Smrekarjeva grafika v posebnem poglavju premalo podrobno predstavljena, saj je umetnik grafične liste prvič razstavil že junija 1916 na XII. umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu, in sicer katalog omenja kar šestnajst Smrekarjevih del. Globočnik jih poimensko našteje, objavi pa le dve: Rajsko ptico (1915) in Za duše (1915), Smrekar jih je izdelal v tehniki jedkanice in akvatinte oziroma še suhe igle (Za duše). Odprto ostaja vprašanje, kje se je Smrekar tako odlično naučil vseh grafičnih tehnik in kako je svoje grafike sploh lahko natisnil ter kje.

Hinko Smrekar – Sedem naglavnih grehov – Lenoba, lesorez, 1927 (ni v knjigi)

Pri vseh reprodukcijah v knjigi je več kot očitna Smrekarjeva želja po perfekciji, smiselnosti svojega kritičnega, ironičnega, satriričnega…sporočila, ki v celoti prevladuje in je jedro karakterja njegovega umetniškega opusa.

Hinko Smrekar – Sedem naglavnih grehov – Jeza, lesorez, 1927 (ni v knjigi)

Smrekar ni bil samo jezikovni poliglot, ampak tudi ustvarjalni, miselni, družbenokritični, lahko bi rekli politični, čeprav ni dočakal osvoboditve, ki bi si jo z vsem svojim življenjem in delom še kako zaslužil. Odmev na njegovo smrt kot nedolžni talec je bil velikanski, zato ga smemo prišteti k junakom narodnoosvobodilne vojne izpod italijanskih okupatorjev v Ljubljani. V knjigi sicer ni kakšnih podrobnosti ali celo novih odkritij, saj italijanski okupator najbrž ni vodil nikakršnih zapiskov o zaslišanjih Slovencev, predno so jih ustrelili. Zanimivo pa je, da slovenski zgodovinarji še do danes niso napisali nobene celovite knjige o vseh slovenskih talcih, ki jih je kdorkoli ustrelil. Morda se bo o usodnih nekaj zadnjih dneh Smrekarjevega življenja še kaj našlo. Na to je opozoril na svoji razstavi del Hinka Smrekarja v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika v Ravnah na Koroškem Večerov ilustrator ter zbiratelj Smrekarjevih del Ciril Horjak.

“Na razstavi so na ogled tudi Smrekarjeva dela, neznana širši javnosti, nekatera celo strokovnjakom, nekaj pa jih je predstavljenih sploh prvič. Denimo Bajka o rajski ptici (1915), ročno barvana jedkanica s prizorom speče lepotice. Tudi 30 fotografskih razglednic iz serije Zrcalo sveta (1933), ki jih je Horjak pridobil iz zapuščine Mihe Maleša, še ni bilo razstavljenih kot celota. Avtor razstave iz te serije še posebno poudarja do zdaj neznano satirično risbo Komunizem in kapitalizem, “v kateri je Smrekar poosebil obe ideologiji s silakoma, ki trgata ubogega delavca”. Obiskovalce razstave pa izjemno presune izvirnik zapisa patra Engelharda Štucina, ki je Smrekarja izpovedal in bil navzoč ob njegovi usmrtitvi v Gramozni jami.” (Večer, 23. 5. 2019).

V Jutru je Elko Justin objavil svojstven nekrolog svojemu prijatelju: nad siromašno krsto, ki je bila zabita z enim samim tesanim plohom, se zgrinja prelomljena smreka, čez napisni trak z besedo konec pa leži prevrnjena črka R – dokaj umljiv rebus Smrekarjevega imena. Oktobra 1942 je bila novica o Smrekarjevi smrti objavljena v ilegalnem Slovenskem poročevalcu.

Hinko Smrekar – Sedem naglavnih grehov – Požrešnost, lesorez, 1927 (ni v knjigi)

Posebno poglavje v knjigi je namenjeno Smrekarjevemu Slovanskemu taroku. Bralec te igralne karte spozna le deloma, vsekakor pa niso reproducirane tako, da bi se dalo razbrati tipiko vseh figur in vse narisane taroke. Tudi ni predstavljen sam fenomen taroka, ki je bil na Slovenskem že dolgo znan, najbolj pa karte imenovane Piatnik Jagd Tarock.

Piatnik Jagd Tarock: pagat, mond, škis

Smrekar si je pri upodobitvah ljudskih običajev slovanskih narodov pomagal z monumentalno izdajo Avstro – Ogrska monarhija v besedi in sliki. Ta je nekaj zvezkov namenila tudi slovenskim pokrajinam in je bila znana tudi pri nas, saj je med drugim o njej poročal Ljubljanski zvon. Dve knjigi sta v zadnjih letih izšli v slovenskem prevodu pri Založbi ZRC.

Igralne karte Slava, Primorka in Slovanski tarok je avgusta 1916 cesarsko-kraljevsko policijsko ravnateljstvo v Ljubljani na zahtevo 5. armade prepovedalo, kot piše Globočnik v svoji knjigi, sklicujoč se na članek Prepovedane igralne karte, Slovenec, 1916, št. 187 in Slovenski narod, 1916, št. 187. Žal so te oznake za časopise neuporabne, saj ni omenjen datum objave in stran, kar je za oba ljubljanska dnevnika bistveno, Globočnik pa tega (v opombah) nikoli ne navaja, še manj pa povzame v tekstu v knjigi in je v elektronski obliki digitaliziranih časopisov (dLib) brez datuma to nemogoče najti.

Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild 

Čeprav je Damir Globočnik prijateljevanju in sodelovanju z Ivanom Cankarjem namenil posebno poglavje, ga je v bistvu minimaliziral na dve strani v svoji knjigi, s tem pa poenostavil prikaz dejanskega slikarskega in ilustratorskega ter karikaturističnega Smrekarjevega odnosa do starejšega umetnika in sopotnika. Našteje sicer knjige, ki jih je Smrekar ilustriral ali likovno opremil ter komentiral, a pravega likovnega prikaza vendarle ni. V okviru poglavja je najprej objavljena znana akvarelirana risba Ivan Cankar – arestant, 1913, kot naslovnica knjige Ivan Cankar v risbi, 1943, zatem pa še naslovnica Pohujšanja v dolini šentflorjanski ter osnutki naslovnic za Hlapca Jerneja in njegove pravice ter dva osnutka Za križem. Tej (Cankarjevi) temi pa se vrne še kasneje v poglavju Dela in gradivo, a spet le parcialno, ko objavi vinjete za Krpanovo kobilo, a ne vse, zlasti ne najbolj likovno drzne, zadnje. Bralec Globočnikove knjige, ki izvirnih Cankarjevih knjig nima, tega ne bo znal razvozlati. Objavljena naslovnica Krpanove kobile se prav tako barvno ne ujema z originalom luksuzne vezane izdaje z zlato obrezo. Precej protislovna je ugotovitev, da je Izidor Cankar Smrekarjeve ilustracije cenil, ko pa je iz pisma samega Ivana Cankarja bratrancu jasno, da je moral Smrekarja sam zagovarjati, ker se je umetnostni zgodovinar “jezil na Smrekarja,” (po opombah Dušana Moravca v ZD, 15. knjiga).

“…In če ti je bilo slabo ob svinji, tedaj ni bila kriva svinja, temveč tvoj želodec…” (iz pisma Ivana Cankarja Izidorju Cankarju)

Problem so bili očitno prašiči, pa tudi naga ženska figura, ki je Globočnik v svoji knjigo ne objavlja. Cankar bratrancu piše: “…In če ti je bilo slabo ob svinji, tedaj ni bila kriva svinja, temveč tvoj želodec…”

Krpanova kobila, (ni v knjigi)

Krpanova kobila, (ni v knjigi)

Krpanova kobila

Idejo za prašiča je Hinko Smrekar povzel po Cankarjevi noveli V mesečini: “Kako čudno in zanimivo je, če se prasec, ko se je bil povaljal v mlaki, zamakne v solnce ter postane poet.”

Damir Globočnik bi moral v svoji knjigi biti večji sistematik, da ne rečem bolj urejen; Smrekar je bil raztresen na sto koncev in krajev in ga je treba umetnostnogodovinsko spraviti v red. Tako nimamo pravega pregleda, kaj vse je Smrekar ilustriral že na polju slovenske literature. Podoben pristop je še pri drugih avtorjih, kot npr. pri Levstikovem Martinu Krpanu. So še drugi avtorji, kot Fran Milčinski, Oton Župančič, Vladimir Levstik, Vlado Klemenčič, Davorin Ravljan, Joža Vovk, Gustav Strniša, France Prešeren… Res da bi podrobna klasifikacija morda zazvenela rahlo suhoparno, a bi lahko le na ta način spoznali ves Smrekarjev ilustratorski opus, povezan s konkretnimi pisateljskimi imeni. Ta segajo tudi na tuje, kot ilustracije Andersenovih pravljic.

Hinko Smrekar – Ilustracijo za knjigo Martin Krpan, ni v knjigi

Še večji problem nastane, ko je predmet raziskav Smrekarjev prispevek za številne časnike in člasopise, med katerimi so nekateri danes že povsem pozabljeni ali pa jih je malokdo sploh kdaj videl, kot so Osa, Kurent, Kurentov album, Novi rod, Mladika, Življenje in svet, Naš rod…, medtem ko so bolj znane revije Slovan, Dom in svet, Ljubljanski zvon ali časopisi Jutro, Slovenec, Ilustrirani Slovenec ter Koledar Družbe sv. Mohorja. Posebnost je lastni Smrekarjev satirični list Pikapok.

Podoben problem je z analizo in predstavitvijo Smrekarjevih risb, dokumentarnih ilustracij za propagandno revijo Svetovna vojska ter risb oz. risarskih predlog za razglednice Vojska v slikah, ki je sedaj že dosegljiva v posebni knjigi in se da zlahka ugotoviti, katere razglednice so Smrekarjeve.

Hinko Smrekar – Vojska v slikah, 1917, (ni v knjigi)

Biti sistematik pri obravnavi Hinka Smrekarja je zelo težko, vsekakor pa terja pristop širši diapazon tem in poglavij, kot jih je v Globočnikovi knjigi. Pristopov je možnih več, tako da bo Smrekar hud oreh tudi za načrtovano retrospektivno razstavo v dveh delih v Narodni galeriji. Tako se kaže v Globočnikovi knjigi že problem dimenzij objav npr. razglednic, ki so vse po vrsti pomanjšane, ne pa v normalni velikosti, kar bi bilo edino sprejemljivo. Veliko boljša rešitev je objava številnih celostranskih reprodukcij vsebinsko samostojnih risb. Tu Hinko Smrekar zaživi v vsem svojem sijaju kot najboljši slovenski risar vseh časov.

Koncept knjige je kajpada avtorjev. V prvem delu je izbral poglavja, kot si sledijo: Življenje in zgodnji začetki, Prijateljstvo z Ivanom Cankarjem, Karikaturist, Literarna pratika 1914, Slovanski tarok, Martin Krpan, Kurent, Črnovojnik, Strašnih dolgih sedem let nespečnosti, Vila Kurnik, Nenadkriljiv v samostojnem risanju glave, Grafika, Slikarstvo in kiparstvo, Vzori, Vnet pristaš stranke, Zrcalo sveta, Pikantne stvari, Ilustrator.

Hinko Smrekar – Vojni vasovalci, 1918, foto Narodna galerija

Drugi del knjige ima naslov Dela in gradivo, kar v bistvu pomeni varianto in dopolnitve vseh povlavij v prvem delu knjige, tako da imamo najprej prvih 74 strani, potem pa še od 75 do 159. Preseneča skromna Temeljna literatura, v kateri je naštetih le pet del: Karel Dobida, Hinko Smrekar 1883 – 1942, Narodna galerija v Ljubljani, 1952, Karel Dobida, Hinko Smrekar, Ljubljana, 1957, Milček Komelj, Življenje in delo Hinka Smrekarja, Smrekarjev tarok, Ljubljana, 1993, Damir Globočnik, Hinko Smrekar in Kranj, 2000, Damir Globočnik, Skica za portret Hinka Smrekarja, 2008. Kar 236 opomb v knjigi dokazuje, da je zapisov o Hinku Smrekarju do danes verjetno stokrat več. Ampak za to je potreben, da ne rečen nujen, znanstveni pozitivizem. Opazno je, da se slovenska uradna umetnostna zgodovina, kot jo zastopa dr. Beti Žerovc s FF, s Hinkom Smrekarjem očitno ne ukvarja, niti ni razvidno, da bi kdo napisal diplomsko nalogo in v okviru študija zbral potrebno gradivo, tako pa se mora Smrekarja vsakdo lotevati znova ali iz nič. Baza podatkov je bolj ali manj “sračje gnezdo”. Kako je sploh možno, da obstajajo znanstveni inštituti in fakultetni ali univerze ali knjižnične bibliografije (NUK) brez temeljne ali celovite baze podatkov o vseh temah, ki so predmnet njihovih raziskav ? Jasno, potem ne bi bilo slovenskih “vrtičkov”.

Poseben cikel risb na razstavi na Ravnah na Koroškem je bil Zrcalo sveta iz leta 1933. O njem je Globočnik že poprej napisal poseben esej, v katerem predstavlja ciklus okrog 40 lavriranih risb. Posamezne dele tega teksta je strnil v poglavje Zrcalo sveta v svoji knjigi o Smrekarju. Iz nekaj celostranskih reprodukcij je razvidno, kako pomemben je format objave in kako bistveno prispeva h kvaliteti knjige (ali kataloga).

Zahvalna pesem svetovni vojni, 1933, grafit, akvarel, tuš

Ciklus Zrcalo sveta je v marsičem soroden Goyevemu ciklusu Los caprichos (1796 do 1798). Med sodobniki se je Smrekar morda ozrl tudi po alegorično zasnovanih delih češkega karikaturista Emila Holáreka (1867–1919), npr. po antimilitarističnem ciklusu risb »Válka« ali antiklerikalnih ilustracijah za knjigo Razmišljanja o katekizmu, ter po delih Alfreda Kubina in drugih. Branko Rudolf je kot konkretni Smrekarjev vzor označil avstrijskega slikarja in grafika Karla Friedricha Bella (1877–1958) in njegov ciklus »Heiland und Welt« iz okrog leta 1917 (po: B. Rudolf, »Opazke o stilu Hinka Smrekarja in ‘Vesne’», Naša sodobnost, 1959, str. 191), citirano po eseju Damirja Globočnika v Lives Journal 6.

Hinko Smrekar – Angel miru

»Angel miru« (risba je znana tudi pod imenom »Mirovni angel«, »Bog vojne« ali »Vojna«) je komajda opazna postavica s palmovo vejico v roki ob nogah boga vojne Marsa. Mars je strahoten stvor z dvojnimi letalskimi krili in plinsko masko na glavi (med prvo svetovno vojno so se strupenih plinov bali tako kot po drugi vojni atomskih bomb, leta 1927 je Kristusa s plinsko masko narisal Georg Grosz). Bog vojne sedi na jeklenih utrdbah in tankih, njegovi nogi počivata na bojnih ladjah in podmornicah, med nogami štrli mogočen »faličen« top. V rokah drži Pandorino skrinjico oziroma tempirano bombo, na kateri se nahaja gručica nebogljenih diplomatov, ki se pogajajo o miru.

Risba je bila mišljena kot opomin na strahote prve svetovne vojne in opozorilo na priprave na nov svetovni spopad. Smrekar v svojem likovnem antimilitarizmu ni bil osamljen. »Angel miru«, prav tako kot npr. motivno sorodni deli – risba L. J. Jordana »Robot« iz 1917 in ena najbolj znanih risb avstrijskega grafika in ilustratorja Alfreda Kubina (1877–1959) »Vojna«, ki jo je Kubin narisal v več variantah (prvič 1901/1902), – sodi v vrsto protivojnih likovnih umetnin (grafik, risb, slik itd.), ki se začenja porajati v visokem srednjem veku in sega prek Callota, Daumierja in drugih avtorjev do novejše dobe. (Iz omenjenega Globočnikovega eseja).

Hinko Smrekar – “Nemara bi pa takale Slovenska umetniška razstava splošno ugajala?”, foto  Narodna galerija, (ni v knjigi)

Posebna tema bi vsekakor veljala Smrekarjevi obravnavi družbenega odnosa do umetnosti, in to v vseh družbah, državah in okoljih, kot jih je slikar srečeval in nanje reagiral.

Prav tako občutljiva, a hkrati sočasna in angažirana tema je bila Smrekarjev odnos do politike in politikov. Globočnik objavlja nekaj risb, ki so morda še premalo poudarjene, saj jih ni opaziti v različnih spletnih objavah: Mati Jugoslavija na operacijski mizi ali Mussolini (obe iz leta 1926 iz Ilustriranega Slovenca).

Hinko Smrekar – Mussolini, Ilustrirani Slovenec, 1926

Hinko Smrekar – Stalin, Molotov in Vorošilov, 20. 1. 1941, akvarelirana risba s tušem in svinčnikom

Posebnost je bilo Smrekarjevo sodelovanje na natečaju za poslikavo banovinske palače v Ljubljani leta 1939, o čemer je pisal Rajko Ložar v Kroniki slovenskih mest, 1939. Globočnik objavlja tri risbe za ta projekt, ki pa so vse v zasebni lasti.

Hinko Smrekar – Kralj Aleksander v Ljubljani, 1939, risba s svinčnikom in akvarel

Posebno vznemirljivo je poglavje Pikantne stvari, ki kažejo Smrekarja nemara kar kot prvega slovenskega “pornografskega” risarja.

Hinko Smrekar – Pravljica o žalostnem kralju, verjetno 1911, kolorirana risba s tušem

Hinko Smrekar – Sred mojga srca, 1913, razglednica, Slovenske narodne pesmi, št. 5

Hinko Smrekar – Na kolena, svet, jaz sem Ivan Cankar, (ni v knjigi)

Hinko Smrekar – Kralj kapital, razglednica, (ni v knjigi)

Hinko Smrekar – Indija Koromandija II, foto Narodna galerija

Hinko Smrekar – Ivan Vavpotič

Hinko Smrekar -Ivan Cankar, uvodna portretna vinjeta, portret iz knjige Krpanova kobila

Hinko Smrekar – Sokol Prometej, razglednica iz serije Jugoslovenski Sokolski Savez

Hinko Smrekar je avtor več ciklov razglednic, posameznih razglednic ali avtorskih unikatnih razglednic ali risanih dopisnic kot razglednic v enem izvodu. Globočnik temu segmentu Smrekarjevega ustvarjanja ne namenja posebnega poglavja, kar je škoda. Bralec ne bo izvedel, kakšna je bila Smrekarjeva kartografija, saj noben cikel ni predstavljen v celoti ali zaokroženo. Taka napaka je na primer Globočnikova predstavitev Smrekarjevega cikla Slovenske narodne pesmi. Iz citiranega teksta iz objave v Omladini, 1914, razberemo, da gre za “serijo 6 umetniških razglednic po slovenskih narodnih pesmih (1-6).” V knjigi so objavljene tri (morda manj izrazite), pa še te ne v pravi velikosti, to je v razmerju 1 : 1, kar je edini pravi primer objavljanja razglednic.

Poseben problem so Smrekarjeve razglednice v seriji Vojska v slikah, o kateri je že izšla posebna knjiga, ki zajema vse objavljene, ne glede na risarsko avtorstvo. Koliko razglednic in katere je narisal Smrekar, ne izvemo. So pa v knjigi objavljene: št. 43, februar 1915, št. 52 februar 1915 in št. 87, december 1915. V Sloveniji je vsaj deset aktivnih zbiralcev Smrekarjevih razglednic, ki o njih vedo veliko več kot osebje v Narodni galeriji; poznajo ali celo imajo ali vedo, kje so, tudi unikatne, narisane s Smrekarjevo roko.

Hinko Smrekar – “Nevarnejš’ od slame ljubezen je res…”, 1913, razglednica, (Ig.. pl. Kleinmayr & Ferd. Bamberg v Ljubljani), Slovenske narodne pesmi št. 6

Hinko Smrekar je leta 1927 doživel živčni zlom in se je zdravil v Psihiatrični bolnici Polje. Tam je ustvaril skicirko pacientov, ki pričajo o takratnih tipičnih boleznih, kot so pacientka s shizofrenijo, pacientka z epileptično demenco, pacientka s trajno blodnjavo motnjo, tuberkulozni bolnik, pacient s progresivno paralizo…. V Globočnikovi knjigi jih je nekaj, skicirka pa je postavljena v leto 1937. Fotografske reprodukcije risb iz Polja so bile na omenjeni razstavi iz zapuščine dr. Kostnapfla, začetnika slovenske psihiatrije. “Kot je razvidno, so takrat nekatere bolnike zapirali v žične kletke, otroci in odrasli pa niso bili ločeni.” Globočnik nekaterih ne objavlja in so razvidne iz fotografij v Večeru.

Hinko Smrekar – Avtoportret kot Charlie Chaplin, 1931, (ni v knjigi)

V reviji “Naša knjiga”, ki je izhajala v Zemunu, je Hinko Smrekar leta 1931 objavil lastni življenjepis in se narisal kot “eksentrični klovn slovenskega naroda” – v maski znamenitega filmskega igralca Charlieja Chaplina. Življenje Hinka Smrekarja, prvaka slovenskih karikaturistov in satirika je značilno za obupne razmere, v kakršnih so pri nas živeli umetniki pred osvoboditvijo. Smrekar, proletarski otrok, je še posebej spoznal vso revščino in bedo umetnika, okusil pa je tudi splošno neumevanje in zapostavljanje. Večini sodobnikov, ki niso razumeli resnobe njegovega dela, je bil neresen Pavliha, ki zabava in razveseljuje ljudi.

Zanimivo je, da so si to Smrekarjevo lastno karikaturo prisvojile tuje agencije, kot Alarmy, in jo za objavo prodajajo po ceni od 9,99 do 179,9 evrov. V Globočnikovi knjigi je ni.

Globočnik je že pred leti pisal o Črtomirovem poslednjem boju Prešernov Krst pri Savici v likovni umetnosti in Črtomirov čas v arheoloških predmetih. Tam objavlja tudi Smrekarjeve ilustracije, ki jih je iz tokratne knjige izpustil, kot npr. »Črtomir nagovarja vojščake na Ajdovskem gradcu«, 1918, lavirana, rahlo kolorirana perorisba, kaširana na karton.

Dr. Damir Globočnik očitno ni bil povabljen kot soavtor retrospektivne razstave v Narodni galeriji v Ljubljani, napovedani od 16. junija 2021 ‒ 9. januarja 2022, prav tako ne zbiralec in avtor zadnje razstave na Ravnah na Koroškem Ciril Horjak ? Na spletni strani Narodne galerije žal avtorji razstave niso omenjeni in zato ni možno z njimi polemizirati.

“Kdor je spregovoril za Avstrijo, je bil sumljiv, kdor je zinil zoper Avstrijo, je bil sumljivejši, kdor je molčal, je bil najsumljivejši. Skratka, človek še sam sebi ni zaupal, da se nenadoma sam ne ovadi.”

Narodna galerija omenja, da bo na obeh delih Smrekarjeve razstave na ogled kakih 300 njegovih del. Že knjiga dr. Damirja Globočnika ima okrog 310 reprodukcij Smrekarjevih del in dokumentarnih ali biografskih fotografij, a kot smo opozorili, še zdaleč niso zajela celotnega umetnikovega opusa.

Globočnik ima vsekakor pravico prehiteti Narodno galerijo; ta pa je kot najvišji državni javni zavod za kulturno dejavnost in osrednji nacionalni muzej primorana strokovno zmagati. Če…

Marijan Zlobec