Ljubljanska in mednarodna galerija Photon – Center za sodobno fotografijo pripravlja novo razstavo (Anikó Robitz) v Ljubljani, sledi pa še odprtje razstave Gorana Bertoka v Galeriji Simulaker v Novem mestu. Razstavo Metropolis fotografinje Anikó Robitz je pomagal pripraviti Madžarski kulturni center v Ljubljani in jo bodo odprli v četrtek, 25. marca. Novomeška razstava fotografa Gorana Bertoka ima naslov Lakota in bo odprta od 26. marca.
Anikó Robitz – Bauhaus Berilin 2, 2012
Anikó Robitz (1978) pripada novi generaciji madžarskih umetniških fotografov, ki v svojem ustvarjanju črpajo iz bogate srednjeevropske neoavantgardne tradicije. V njenih delih je čutiti nekatere smeri vizualne umetnosti 20. stoletja, predvsem abstrakcijo, suprematizem in minimalizem. Anikó Robitz je članica skupine Photosuprematists, ustanovljene leta 2013 ob stoti obletnici rojstva suprematizma. Aniko Robitz se v svojem delu osredotoča na arhitekturne detajle, ki jih v kreativnem procesu preoblikuje ali abstrahira. V moderni in sodobni arhitekturi išče različne teksture, ki so na njenih slikah jasno vidne ali pa popolnoma izginejo.
Anikó Robitz, foto Art Market Budapest
Čeprav se na prvi pogled morda zdi, da bi Robitzine fotografije bolj sodile v umetniški atelje, se svojega dela loteva z diametralno nasprotne strani: njen svet je vse prej kot zrežiran. Da gre za konstrukcijo, lahko domnevamo le na osnovi kadriranja, sicer pa je ‘dramatični subjekt’ tam zunaj, v resničnem svetu. Da bi našla prave lokacije, se odpravi na pot – pravzaprav vkrca na letalo. Tako kot desetine tisočev turistov, ki v vsakem trenutku posnamejo neskončno število fotografij in tako skrunijo še zadnje nedotaknjene kotičke na Zemlji. Na nek način je tudi Robitz ena izmed njih, vendar s pomembno razliko: ne zanimajo je svetovne znamenitosti, temveč stvari, ki jih na tem planetu lahko opazi le ona, kar dela njeno umetnost edinstveno. V nasprotju z večino fotografov resničnosti ne interpretira, temveč iz skritih drobcev obstoječega ustvarja lastni svet. Nevidno naredi vidno, neznano postane domače. Ker ima ključ, ki ga nihče drug nima. Ob njenih fotografijah nikomur ne bi prišlo na misel, da so bile posnete v največjih svetovnih metropolah. Imena velemest, kot so New York, Lizbona, Berlin, Pariz in druga, zapisana ob letnicah nastanka fotografij, vzbujajo začudenje in nejevero. Ne zato, ker bi njihovo omenjanje karkoli spremenilo, saj na fotografijah ni ničesar prepoznavnega. Čudno je, ker na njih ni stereotipnih podrobnosti, zaradi katerih bi jih takoj povezali z navedenim mestom. Ob njih dobimo vtis, da bi lahko bile posnete kjerkoli na svetu – v vseh okoljih, kjer arhitekturo sestavljajo geometrijske oblike, koti, diagonale, ravne linije, abstraktne strukture. Umetnica imen ne navaja, da bi se zoperstavila našim pričakovanjem; z njihovo omembo sporoča, da je New York več kot Kip svobode, Pariz več kot Eifflov stolp, Berlin pa niso samo Brandenburška vrata. Današnja visokotehnološka arhitektura je neizčrpen vir oblik vizualnega izražanja, treba je le najti skrite enigmatične podrobnosti. Take, ki ne odkrivajo, ampak samo dajejo slutiti in tako omogočajo poetično doživljanje resničnosti in ponujajo prav posebno, senzibilno perspektivo, z njo pa pot v edinstvene mikroskopske svetove.
Anikó Robitz – Metropolis
Robitzine kompozicije niso zmontirane ali naknadno obdelane, so nemanipulirane digitalne fotografije, ki odražajo ujete trenutke. Umetnica globoko spoštuje, kar je odkrila. Uči nas senzibilnosti in vabi, da se iztrgamo naučenim in znanim okvirjem zaznavanja in pristopanja. Vedno obstajajo poti, da se pogumno odpravimo v neznano. In naš duh – skupek vsega, kar smo doživeli od trenutka, ko smo se rodili – meče odsev na neznano, ki čaka, da ga odkrijemo. Potrebnih je le nekaj podob, ki predramijo zakopane plasti našega obstoja, trdno zasidrane v kozmičnem spominu, ki smo ga podedovali od prednikov. Anikó Robitz prinaša drugačno vizijo in novo senzibilnost tisti vrsti madžarske fotografije, ki črpa iz izkušenj najboljših poetskih in formalnih dosežkov preteklega stoletja – tradiciji modernizma. Ne sledi ji slepo, temveč jo razume kot živo prakso, ki nikoli ne počiva in vedno opreza za novim, svežim, presenetljivim, nekonvencionalnim. Verjame v to tradicijo, ne pusti pa se predalčkati. Pot je vedno odprta. Pot, ki ni hrupna, temveč tiha in intimna. (Iz predstavitvenega teksta Bálinta Szombathyja ob razstavi).
Goran Bertok – Lakota, 2020
Avtorski opus Gorana Bertoka razkriva izjemno doslednost v upodabljanju človeškega telesa v nekaterih mejnih aspektih bivanja, predvsem pa v njegovi minljivosti. Če se je v zgodnjem obdobju osredotočal na ustvarjanje režiranih prizorov z motivi nekonvencionalnih spolnih praks, zlasti s področja sadomazohizma (serije Omen, Stigmata ipd.), pa se je kasneje posvetil še radikalnejšemu raziskovanju telesnosti. To ga je kmalu pripeljalo do ultimativne teme – fizične smrti, tej temi pa je namenil večji del svojega ustvarjanja, tako na način neposrednega vizualnega soočenja z razpadajočimi telesi (PostMortem, Obiskovalci) ali portretiranja tistih, ki so doživeli neposredno bližino smrti (Preživeli). S projektom Lakota nekako logično nadaljuje v tej smeri, saj prezentira telo, ki »se giblje« v neposredni bližini smrti, ki je takorekoč v »ljubezenskem odnosu« s smrtjo. Pri tem ne gre za klasični duel med erosom in tanatosom, tukaj ni veliko prostora za eros, pač pa dominira tanatos, zato lahko kvečjemu govorimo o »ljubezni do smrti« kot končni esenci vsega materialnega.
Goran Bertok – Lakota
Bertok se tudi v najnovejši seriji ukvarja z minljivostjo človeškega telesa. Vendar tokrat iz nekoliko drugačne perspektive; predstavi nam iz/mučeno, izčrpano telo kot posledico skrajnih fizičnih in psihičnih izkušenj odpovedovanja hrane. Bertok se tudi v tem primeru ne sprašuje o osebnih, psiholoških ali socialnih motivih in okoliščinah, ki so subjekt njegovega upodabljanja pripeljali v takšno stanje. Avtor izkušnjo anoreksije vzporeja z ostalimi mejnimi izkušnjami, najsi gre za ti. SM prakse, ali s preživetjem v skrajnih pogojih koncentracijskih taborišč – s katerimi se je ukvarjal v svojih preteklih projektih oz. fotografskih serijah. Namen projekta tako ni »foto-dokumentiranje« fenomena neke motnje oz. bolezni, temveč spraševanje o sami naravi naše telesnosti, našega odnosa do shiranega telesa in do bolečine, ki jo predpostavljamo ali sami občutimo ob pogledu na bližino smrti.
Goran Bertok – Lakota (Hunger-Anorexia)
V zadnjih desetletjih smo lahko spremljali trend naraščanja motenj hranjenja, sočasno pa tudi trend spreminjanja lepotnega ideala. V procesu družbene konstrukcije »lepega telesa« so začeli prevladovati imperativi vitkosti, »zdravega« prehranjevanja, »športnega« videza ipd. Povojne lepotne ikone lascivnih oblin iz zabavne industrije so v kratkem času povojnih desetletij zamenjale zmeraj bolj shujšane manekenke, ki so nekaj časa celo prevladovale v modnem svetu. Vendar se zdi, da ta trend, ki je (bil) v večji meri fenomen zahodne kulture, dosegel neko simbolno »točko obrata« – in to prav s fotografijo. Leta 2007 oziroma v krščanstvu tako priljubljenega posta, zlasti med spokorniki in puščavniki. Zlasti ženski svetniški ideali so bili pogosto povezani s stradanjem in redukcijo vse hrane, z izjemo posvečene evharistije. Najbolj znan je primer svete Katarine Sienske, ki je večino svetniškega življenja uživala samo hostije (!), v zgodovini umetnosti pa jo poznamo predvsem po upodobitvah, v katerih je pogosto predstavljena v sočasni agoniji in ekstazi.
Goran Bertok – Hunger-Anorexia
V opusu Gorana Bertoka lahko najdemo mnoge asociacije na krščansko ikonografijo. Nedvomno ga ta religija, predvsem njena bogata vizualna zgodovina, intrigira in inspirira. Vendar lahko navezave na krščanstvo iščemo povsod, kjer umetniki tematizirajo vprašanje usodne določenosti z lastnim telesom ali vprašanje telesnosti v smislu njegove končnosti. Tako se v njegovem novejšem projektu Lakota sodobne motnje hranjenja navezujejo na krščanski fenomen t. i. sancta anorexia v širšem smislu, kot sta tudi sicer motiva posta ali zavestnega stradanja pogosto povezana z mešanico duhovnih (religija, ezoterika …) in materialističnih (zdravje, šport …) prepričanj. Krščanstvo vstopa v svet Bertokovih podob skozi metaforo – lahko bi rekli, da je podoba shiranega telesa podoba pasijona v družbi samozadovoljnih narcisov, ki naše ambivalentne občutke in misli ustavi pred ultimativnim spoznanjem. Lakota je tako še en Bertokov »memento«. Katerikoli smisel iščemo zase, najsi bo še tako »svet« (v smislu religioznosti) ali vzvišen v našem subjektivnem univerzumu (recimo vzdrževanje telesnega ideala), je končno bistvo vse materije smrt. (Iz predstavitvenega teksta Dejana Sluge ob razstavi)
Goran Bertok v ljubljanski galeriji Photon lani
Marijan Zlobec