Pesniška napoved pomladi in svetovnega dneva poezije, v nedeljo, 21. marca, Slovenske matice. “Ko se rodi pesem, je pomlad. Iz nerazčlenjene gmote vtisov, čustev in misli se začnejo trgati besede. Besede, ki razvrščajo, poimenujejo in ustvarjajo, so tudi besede, ki osvobajajo; v orfejskem dejanju se pesnik odreši teže molka, ki je pritiskal nanj in grozil, da bo prepustil pozabi vse, kar skriva v srcu. Pesem se vselej zgodi na robu, tam, kjer plešeta svoj ples zima in pomlad, tema in svetloba, obup in up. Pesem je darilo pesnika vsem, ki v strašni lepoti vidijo resnico človekovega bivanja v svetu, v jeziku pa njegov najvišji privilegij.”
Tonko Maroević – Štiriročno, Slovenska matica, 2019
V poplavi nedomišljenih in odčaranih besed, ki polnijo naše vsakdanjike, Slovenska matica vabi svoje bralce, “da v roke vzamete poezijo. Naj vas prežari z močjo izkustva, ki jo je priklicalo, in navdahne s subtilnostjo izraza. Do konca marca lahko izbrane pesniške zbirke kupite s popustom.”
Ovid – Metamorfoze
Publij Ovidij Nazon: Metamorfoze IV.–VI.
Prevod: Barbara Šega Čeh
Publij Ovidij Nazon (43. pr. n. št.–17. n. št.) se je v svetovno literarno zgodovino zapisal tako s svojo poezijo kot s pretresljivo usodo. Na vrhuncu pesniške slave, leta 8 n. št., ga je, domnevno prav zaradi njegovih ljubezenskih pesmi, zadela Avgustova obsodba na izgnanstvo v zakotne Tome ob Črnem morju. Njegove Metamorfoze veljajo za eno temeljnih mojstrovin antične poezije, iz katere se je napajala ne le antična, ampak tudi vsa poznejša svetovna literatura pa tudi filozofija in upodabljajoča umetnost. Pesnik v dvanajst tisoč verzih, zbranih v petnajstih knjigah, opeva okrog dvesto trideset mitoloških preobrazb. Prvi triadi (I.–III.), ki je izšla pri založbi Modrijan, sledi druga triada (IV.–VI.) v mojstrskem prevodu Barbare Šega Čeh in z virtuoznimi ilustracijami Franca Kavčiča (1755–1828).
Slovenska matica
David Bandelj: Enajst let in pol tišine
Enajst let in pol bi našteli, če bi za vsako žrtev holokavsta molčali eno minuto, in prav ta številka kot metafora brezčasja je dogajalni prostor pesniške zbirke Davida Bandlja. V njej se prepleta dvoje glasov: glas zgodovine ali usode v svoji amorfnosti, brezinteresnosti in silni moči ter tanki glasovi posameznic in posameznikov, ki so sami ali od blizu doživljali brutalnost zla. Če se prvi oglaša iz kaotičnega in anonimnega prapočela vsega, kar je, drugi ob stiku s kaosom neimenljivega izrekajo svoj tukaj in zdaj v vsej konkretnosti in končnosti. V prostor srečanja tragične zgodovinske izkušnje in poetičnega uvida pesnik ne vstopa kot distancirani preučevalec zavojevanega ozemlja, pač pa kot soudeležen, do kraja ranljiv in sočuten videc in premišljevalec.
Enajst let in pol tišine Davida Bandlja
Brane Senegačnik
Brane Senegačnik: Pogovori z nikomer
Nagrada Prešernovega sklada
Lirična poezija nastaja tedaj, kadar zmanjka besed, ker je to, kar doživljamo, pregosto, preživo, pregloboko. Takrat iz doživljanja samega vzniknejo velika, največja vprašanja: o izvoru, o ljubezni, o smrti, o smislu. Mitična in obenem osebna vprašanja, ki prodirajo skozi vso resničnost do nedoumljivega; skozi katera nedoumljivo proseva v naš zgodovinski in vsakdanji tu in zdaj. Vprašanja, ki so zmeraj: zmeraj drugačna in zmeraj ista. Tedaj nam pomeni ne zadostujejo, potrebujemo ritme, zvočne figure in podobe, ki vzgibljejo čute, spomin in domišljijo. Zahtevne, kompleksne tradicionalne oblike, njihovo subtilno prenavljanje in »prevajanje v naš čas« v zbirki Pogovori z nikomer imajo natanko ta namen. Lirična poezija namreč ni samo za branje, temveč tudi za poslušanje in predvsem za doživljanje: tega, česar se dotika, namreč ni mogoče izreči, ampak le doživljati. Mogoče se nikjer drugje ne počutimo tako neprestopno sami kot ob teh vprašanjih in nikjer ne čutimo globlje potrebe po pogovoru. Tak pogovor, v katerem gre do konca zares, je lirična poezija: njene besede so izrečene v tišino, iz katere so prišle.
Brane Senegačnik – Pogovori z nikomer
Boris Pasternak: Nenavadni dnevi. Izbrane pesmi
Prevedli: Tone Pavček, Janez Menart, Marjan Strojan
Izbor in spremna beseda: Marjan Strojan
Boris Leonidovič Pasternak je eno osrednjih imen ruske književnosti dvajsetega stoletja. Njegov izjemni pomen je prepoznala tudi Kraljeva švedska akademija s podelitvijo Nobelove nagrade leta 1958, ki pa jo je avtor zaradi političnih pritiskov zavrnil. Nenavadni dnevi prinašajo izbor Pasternakove poezije v vrhunskih prepesnitvah Toneta Pavčka in Janeza Menarta ter z novimi prevodi Marjana Strojana. Pesmi odlikujejo intelektualna širina, senzibilnost in muzikaličnost, ob vsem naštetem pa tudi razprtost v živeto življenje, ki je s svojo erotično zanesenostjo in teminami tanatosa osrednji vir pesnikovega navdiha.
Boris Pasternak – Nenavadni dnevi Izbrane pesmi
Marija Kostnapfel: Pesmi/Poesie
Prevod: Darja Betocchi
Marija Kostnapfel – Pesmi/Poesie
V Pesmih, ki je avtoričin literarni prvenec, gre za »poezijo nihilistične streznitve skrajne vrste, za izvrženost iz vseh nekdanjih varnostnih stanj, tako ekstistencialnih kot poetičnih pa tudi jezikovnih,« piše v spremni besedi Marija Pirjevec. Pesmi Marije Kostnapfel so nekonvencionalne pesmi z osebno suverenim slogom, lirski utrinki, iz katerih izhaja občutek tesnobe in negotovosti, brezizhodnosti, osamelosti, praznine in bolečine izgubljenega. Pesnica se zaveda, da pot nazaj ni več mogoča, ostaja ji le spomin, ki se lahko uresniči samo v pesmi. Tesnoba, ki jo pesnica začuti, je na trenutke tako močna, da se tudi njena pesniška govorica skrči do skrajnosti, da meji skoraj na molk.
Tonko Maroević: Štiriročno
Uredil: Boris A. Novak
Prevedli: Boris A. Novak, Miha Pintarič, Marjan Strojan
Izbor Maroevićevih pesmi obsega oba tečaja njegovega širokega izraznega registra: modernistične, eksistencialno poglobljene pesmi v prozi iz zbirke Slepo oko (1969) in postmodernistično ironične sonete iz zbirke Sonetna stroka (1989). Vmes je zbirka Štiriročno. Po klavirski igri povzet naslov lahko razumemo kot zavest, da pesnjenje nikoli ni zgolj monolog, temveč vselej že dialog, nič več božanska gesta romantičnega, genialnega stvarnika, temveč pisanje, ki skozenj presevajo druge pisave, tradicije, odsevi, odmevi … V sonetu Štiriročno pa Maroević to formulo uporabi tudi kot posrečeno definicijo prevajalske umetnosti: da gre za igranje, ki je »štiriročno«. So-ustvarjalno. Kjer (se) prevajalec igra skupaj z avtorjem. To podobo smo si prav zato izbrali za naslov prve knjige Maroevićevih pesmi v slovenščini. Izide se tudi matematično: eden in edini Tonko + njegovi trije slovenski prevajalci, Marjan Strojan, Miha Pintarič in Boris A. Novak, ki je knjigo tudi uredil. (Po tiskovnem sporočilu)
Marijan Zlobec