V Mali Galeriji Kos v Podhodu Nebotičnika razstavlja svoje najnovejše fotografije priznani umetniški fotograf Igor Andjelić. Razstava daje poudarek na njegovih dvojnih “konstrukcijah”; fotografskih objektih, fotografiranih najnovejših ljubljanskih stolpničnih (hotelskih ?) gradenj ter njihova, se pravi fotografska umestitev v “okvir”, tako da nastane nova in avtorska “umetniška fotografska stavba.” Naslov razstave je Flâneur.
Igor Andjelić v Mali Galeriji Kos, fotografije Marijan Zlobec
“Igor Andjelić je s svojim delovanjem kot fotograf, grafični oblikovalec, event manager, tavžentkunstler pomembno vsebinsko zaznamoval Ljubljano oziroma “mentalno arhitekturo sodobnega meščana”, je zapisal Jurij Hudolin v spremni besedi k razstavi Ljubljana, ki je bila spomnladi leta 2018 v Mali galeriji Cankarjevega doma. Njegove črno-bele fotografije so posnete z lečami mobilnega telefona, z “eplom”. Če kdo, potem je Igor Andjelić dokaz, da je mobilni fotoaparat v rokah umetnika orodje, ki omogoča njegovemu očesu zadržati trenutek, v katerem se dogajajo odblesk svetlobe, temina sence, nasmešek, oblaki, pogled drugega, obraz, dekolte, čipka, balustrada, demonstracije, nebo, golob, tišina, praznina, ulica, okno…
Igor Andjelić je človek, ki se mu zelo dobro prilega oznaka “flâneur”, to je človek, ki sproščeno in počasi hodi ter opazuje okolico, družbo. Zgodovinsko pa je to francoski umetnik, najraje pesnik, kot je bil Charles Baudelaire. Tradicionalno upodobljen kot moški, je flâneur ambivalentna figura urbanega bogastva in modernosti, ki predstavlja sposobnost, da se oddalji od družbe brez drugega namena kot biti oster opazovalec industrializiranega sodobnega življenja.
Flâneur je najprej literarni tip iz 19. stoletja, značilen tako rekoč za vsako pariško ulico. Beseda je vsebovala vrsto bogatih karakteristik: to je bil človek prostega časa, mestni raziskovalec, poznavalec določenih ulic in trgov, seveda tudi lokalov, posebno pa je vidna, vsem opazna figura, tako da je postal simbolni arhetip urbane, sodobne in moderne izkušnje ter s tem aktualnega odzivanja na izbrane trenutke po svojem notranjem občutku in notranji svobodi. Ali je tak človek po svojem bistvu len, je težko reči, saj če ga vidiš na ulici, kot Igorja Andjelića na Ljubljanski tržnici, to še ne pomeni, da ne ustvarja.
Paul Gavarni – Le Flâneur, 1842
Zapeljani pogled
“Bolj kot forma, ga zanima površina, bolj kot telo, ga zanima koža. Fasada je druga koža, iskanje ponavljajočega vzorca, z občasnimi rezi, ki zamajejo gotovost percepcije, perspektiva se ne izteče v točki, v horizontu, prestavi nas izven znanega v polje multidimenzionalnega prostora. Paradigma, tako zgoraj kot spodaj, tako znotraj kot zunaj je v njegovih zavestnih posegih v vidno polje leče njegovega telefona, preizprašana tako na zaznavnem kot imaginarnem nivoju. Ali je to v resnici tako, kot vidim? In če ni, kam me hoče peljati? Zapeljani pogled je pogled, ki se izgubi v pomenu izza podobe, v ideji samosvojega, sebi lastnega in zato vedno svobodnega izraza. Za Igorja je realnost arhitekture na njegovih fotografijah platno, ki ga pogumno zareže, prereže in odpre, kot že prej Lucio Fontana. Zakaj ga omenjam? »Lucio Fonatana je v času gibanja spacializem v petdesetih letih 20. stoletja raziskoval prostor, se ukvarjal s prostorskimi koncepti, našel eno izmed oblik tudi v izrezanih podobah. Ko je Fontana prvič zarezal v platno, je odprl prostor in dal možnost očesu, da se zazre v neskončno ničlo. Njegovo rezanje z britvijo se lahko razume kot ustvarjanje in uničenje, oboje hkrati.« Pa hkrati kot »rezanje in brskanje po svoji ustvarjalni poti«, kot izreče Zora Stančič, njegova prijateljica, ob njeni razstavi v Škucu, posvečeni Fontani. To počne Igor v svojih dioramah. Zanj so fotografije prostor svobode, nikakor samo ujeti pogled. Zanj so šele začetek, ki mu omogoča neskončno možnosti, iskanje in igranje s kolažem ustvari nov medij – fotografiko, avtonomno podobo, ki zapelje pogled v neznano, novo, unikatno in izven pričakovanega, znanega, realnega.
Okvir je večji od stolpnice
Zanj so arhitekture objekti, na katerih se lomi svetloba, igrajo sence, zrcali kontekst… Svetloba je pri Igorju močno prisotna, vajen je njene močne sence in sijoče ostrine, kot človek mediterana jo obožuje na morski gladini, v steklih sončnih očal, oknih stolpnice, pa na obrazih ljudi, ko jim poudari izrazne gube. Na njegovih fotografijah arhitektura postane »arhitekstura«. V njih je napetost kože, prisotnost bližine, povečava površine, ki postane avtonomna in s tem podvržena drugačni obravnavi. Postane vzorec, tetovaža, sporočilo, ki jih Igor kot grafični oblikovalec naseli na nove površine, pa naj bo to papir, tyvec, blago, kapa karton, aluminij, projekcija ali pa kvadratek na njegovem Instagramu. Fotografije na tej razstavi so zarezane, odrezane in premaknjene izven fokusa kamere, so kot njegov plašč, natančno ukrojene, brezšivne, v popolnem razmerju do konstrukcije in telesnosti prostora, ki ga obdajajo. Na njih naslika svet zunaj in znotraj, podobo v zrcalu, ki potrebuje tišino, da se ugleda. In prav v takem trenutku jo Igor ujame, lahkotno, mimobežno, hipno, skrivnostno in neponovljivo. Pravzaprav tudi s to razstavo Igor Andjelić znova potrjuje, da je tenkočutni opazovalec »sladkega življenja«. Razstava Flaneur je druga fotografska razstava fotografij iz cikla treh, imenovanih Lumiere, s katerim smo zastavili program v drugem letu delovanja na novo koncipirane Male Galerije Kos, najstarejše, prve zasebne prodajne galerije na območju bivše Jugoslavije.”
Teja Legat Lokar, direktorica Male Galerije Kos
Igor Andjelić mi je nekoč dejal, da fotoaparata sploh ne rabi in da je vse mogoče fotografirati s samim telefonom. Ne bi rekel, da vse, je pa njegov pristop novodoben, da ne rečem avantgarden in po svoje zanika tradicijo celo novih, to je digitalnih fotoaparatov, ki se, kot veste, spreminjajo vsako leto, saj je tekmovanje med Nikonom in Canonom tako veliko, da njihovi aparati, zlasti žepni, zastarijo še predno je svetovna distribucija dosežena. In se praviloma hitro pokvarijo. Življenjska doba pametnega telefona je vsaj tri, morda štiri leta. Kaj se bo še razvilo, ni možno napovedati, a Igorja to vsekakor ne skrbi; dobro se zaveda, da je vse v glavi.
Če se spomnimo njegovih zadnjih fotografij Plečnikove tržnice, zlasti serijo stebrov, ki sestavljajo arkade, potem bi, primerejalno, lahko ugotovil, da je vsaj tako dober kot nekoč fotograf Damjan Gale. A on je snemal z analognim fotoaparatom 6 x 6, uporabljal je lestev, če ne stativa ipd. Potem pa pride naš “flâneur”, seže v žep in naredi vse sijajno, da ne rečem neponovljivo.
Ta perfekcija videnega je pravzaprav poveličanje sodobnih arhitekturnih in gradbenih dosežkov, tako da bi bil že skrajni čas, da lastniki nekaterih novogradenj Andjelića povabijo, da zanje in za njihovo likovno opremo ali zbirko naredi serijo umetniških fotografij. Kajti umetnik vidi nekaj več.
Razstava je odprta v času, ko ni policijske ure
Na tej razstavi je posebej izzivalen, ker se vede, kot da bi pol fotografije manjkalo in nastopi v okvirju slike praznina ali luknja, kot da je ravnokar ali malo pred tem nekdo padel skozi sliko. Te fotografije niso kot slike Lucia Fontane, ker je on imel polno sliko z okvirjem in na platnu zgolj zareze.
Izkoristil pa je Andjelić časovno dimenzijo arhitekture, to je dialog najbolj aktualnega časa z nekoč ljubljansko novo arhitekturo, kot so jo predstavljali Dukičevi bloki. Zdi se, kot da je njegovo potovanje v tem trenutku končano, a kot vemo iz Malrauxove Kraljevske poti, se pot šele pričenja.
Marijan Zlobec