Ob 150. obletnici rojstva pisatelja in duhovnika Franca Saleškega Finžgarja (9. 2. 1871– 2. 6. 1962) je pri Mladinski knjigi v zbirki Album izšla obsežna monografija. Osrednji avtor biografgske študije in izbora Finžgarjeve literature je Mihael Glavan, svoje spomine na strica pa je v daljšem spominskem eseju prispeval etnolog dr. Janez Bogataj. Urednica knjige je Nela Malečkar, oblikoval pa jo je Klemen Kunaver.
Finžgar kot lovec na naslovnici
Finžgarjeva kulturna in družbena dejavnost je daleč presegla njegovo duhovniško poslanstvo. Slovensko predvojno in povojno kulturno krajino je zaznamoval predvsem kot pisatelj, a tudi kot urednik, publicist, založnik in ustanovni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Mihael Glavan je biografijo, spleteno od Finžgarjevega otroštva, šolanja in študija do duhovniških službovanj, povezal z analizo njegove leposlovne ustvarjalnosti. Finžgar je na svoji literarni ustvarjalni poti prešel od mladostne narodopisne ljudske in zgodovinske proze k psihološki, estetsko in socialno angažirani žlahtni slovenski ljudski povesti in drami. »V pisatelju sta že od dijaških let tleli upornost zoper tujo gosposko in želja po uveljavljanju domoljubja in svobodoljubja. /…/ Finžgarjevo slovstveno delo je močno in trdno zvezano z domačim okoljem in slovenskim človekom, predvsem kmečkim, odseva pa tudi družbeno in politično dogajanje skozi desetletja njegovega dolgega življenja,« je med drugim zapisal Glavan. Finžgar je velik del svojega življenja razkril v avtobiografski pripovedi Leta mojega popotovanja, ki je nastala med vojno (v tem obdobju je bil ob bombnem napadu ranjen, izgubil je sluh).
Fran Saleški Finžgar leta 1898/1899
Bogato dokumentiran album
Pisateljevo dinamično življenje v monografiji še dodatno ilustrirajo nove zgodbe in pojasnila iz družinskega izročila, ki jih je, skupaj s spominskim pričevanjem, prispeval Janez Bogataj.
»Mojega starega strica, župnika, pisatelja in akademika Franca Saleškega Finžgarja sem imenoval stric Jur. Kot sta mi pred leti pojasnila moja starša, je bilo to zato, ker mi je Finžgar na moje veliko veselje pogosto narisal na kos papirja lovca s puško na rami in psom. Ko je risanje zaključil, mi je dejal: »To je pa Juri s pušo!« S stricem sem preživel prvih 15 let svojega življenja. Moja starša sta namreč skrbela zanj v visoki starosti. Gledano zgodovinsko, je to kratko obdobje, vsebinsko pa zelo bogato, saj je stric, poleg staršev, pomembno vplival na mojo vzgojo, pridobivanje znanj ter na odnos do naravnega in kulturnega okolja,« je v uvodu svojih spominov zapisal Bogataj.
Gospod Hudournik in njegov pes Lisko ter naslovnica knjige
Album je bogato dokumentiran z več kot dvesto fotografijami iz osebnega arhiva Janeza Bogataja. Opremil jih je s podnapisi, ki se lahko berejo tudi kot kratke vzporedne zgodbe, in nam tako Finžgarja približal v še bolj osebni luči. Sicer pa se nam tako v biografiji kot slikovnem gradivu razkriva marsikatera še neznana ali na novo spoznana pisateljeva podoba.
Ivan Vavpotič – Fran Saleški Finžgar
Monografija vabi bralca k spoznavanju ali pa ponovnemu odkrivanju Finžgarjeve literarne zapuščine tudi z izbranimi odlomki iz njegovih del: Oranže in citrone, Divji lovec, Pod svobodnim soncem, Dekla Ančka, Razvalina življenja …Odlomki vabijo k ponovnemu branju Finžgarjevih celotnih izvirnih del. Album je bogato dokumentiran z več kot dvesto fotografijami. Tako v biografiji kot slikovnem gradivu se nam razkriva tudi marsikatera še neznana ali na novo spoznana podoba Franca Saleškega Finžgarja. (Iz uradne predstavitve knjige MK).
Razstava Finžgar in Plečnik Prijateljstvo brez meja
Izid knjige je sovpadal s posebno razstavo Finžgar in Plečnik v Plečnikovi hiši v Trnovem, kjer sta prijatelja živela sorazmerno blizu in se pogosto srečevala, se pogovarjala, sodelovala, bila kritična do družbenega in umetniškega delovanja, politike… Oba sta si tudi dopisovala, Plečnik pa je, čeprav ni bil prvenstveno grafični oblikovalec, napravil nekaj odmevnih naslovnic in ilustracij za Finžgarjeve knjige, še posebej Makalonco.
Finžgar v svoji delovni sobi in sprejemnici leta 1954
Ob tej razstavi je njen avtor mag. Marijan Rupert zapisal: “Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. “
Fran Saleški Finžgar kot župnik v Želimljem
“Brez dvoma je bil ravno Finžgar s svojo etično držo, pisateljskim ugledom in izjemno socialno karizmo tisti, ki je Plečniku omogočil začetni vstop v visoke slovenske cerkvene in intelektualne kroge. Finžgar in Plečnik sta si bila karakterno na prvi pogled različna, Plečnik bolj kot ne asocialen samotar, ki je težko navezoval stike z okolico, Finžgar pa, nasprotno, oseba z izrazitim družabnim in socialnim potencialom. Vendar sta oba svoje umetniško in duhovno poslanstvo dojemala v smislu celibata kot sublimiranega življenjskega imperativa.”
Finžgar govori na trgu v Škofji Loki leta 1918
Če pogledamo naslovnico monografije in eno izmed fotografij, na kateri sta Finžgar in Plečnik z otrokom v naročju, bi se dalo marsikaj sklepati, vsekakor ne o “sublimiranem življenjskem imperativu.” Znano je namreč, da je Finžgar imel otroka, kar Glavan v svoji knjigi sicer omenja. Verjetno mu otroka ni prinesla štorklja, pa tudi mati ni spočela od Svetega Duha. Bolj bi se dalo sklepati, da je mladi Fran Saleški Finžgar intenzivno seksal, in to brez ljubezni, ampak iz spolnega nagona, kdo pa je potem skrbel za otroka, kdo je bila ta oseba kasneje, kdo mati…, še po skoraj šestdesetih letih po Finžgarjevi smrti ne smemo izvedeti.
Fran Saleški Finžgar med svojimi intelektualnimi prijatelji
Prav tako je problematična Finžgarjevane duhovniška, ampak lovska drža, če se spomnimo njegovih literarnih zapisov, še posebej Na petelina, ki ga ne bi ustrelil noben občutljiv lovec, kaj šele duhovnik, ki mu je bila lovska puška očitno prijetnejše orodje kot držanje monštrance. Zanimivo, da v knjigi ali Albumu ni nobene fotografije, ki bi Finžgarja prikazovala pri kaki sveti maši, kaj šele v družbi višjih cerkvenih dostojanstvenikov.
Scenografijo za igro Divji lovec je napravil Ivan Vavpotič
Finžgar je bil aktiven predavatelj in navdihovalec mladine, vpliven in priljubljen pisatelj, prava oseba v določenem zgodovinskem času, ki je tudi duhovnike postavil v hudo stisko in preizkušnjo. Iz Glavanove knjige izvemo, da je bil Finžgar naklonjen Osvobodilni fronti, a ni bil njen član. Torej medvojnega vedenja slovenske Cerkve ni odobraval, seveda s tem tudi ne belogardizma in domobranstva, to je vojaške kolaboracije z okupatorjem. Tako Finžgar kot Plečnik sta natanko vedela, kaj je ideologija, še bolj pa, kaj je pripadnost svojemu narodu, zvestoba, njegovi kulturi, jeziku, svobodi, svojemu bistvu. O tem izvemo premalo. Boj za to, čigava sta Finžgar in Plečnik, prav gotovo ni bil tako nedolžen, kot bi se smelo sklepati iz knjige.
Nastopaška poza lovca Frana Saleškega Finžgarja
Če pogledamo sedanje stanje v slovenski politiki, potem se zdi, kot da se je Slovenija, hote in vede, z velikimi napori enega dela prebivalstva, vrnila v čas okrog leta 1937, ko je Cerkev s papeževo okrožnico O nevarnosti brezbožnega komunizma začela vzgajati militantne mlade katolike; mladce in stražarje, ki so bili tako borbeno razpoloženi, da bi se najraje spopadli kar med sabo, da bi se na koncu videlo, kdo je bolj katoliško pravoveren in goreč. Šele zatem je bila ustanovljena KPS na Čebinah. Od kje je v resnici prišla spobuda za kasnejšo državljansko vojno ni posebej težko ugotoviti.
O Finžgarjevem očetovstvu še vedno ne izvemo skoraj nič
Mihael Glavan piše svojo študijo o Finžgarju tako, kot če bi gladil pisateljevega psa Liska:”Priden kuža, priden!” Iz študije ni razvidnega kakšnega zgodovinskega nemira, kaj šele konflikta in zatem vojne ter povojnega ravnanja oblasti, ki je v Finžgarju vendarle videla človeka, ki se ni pregrešil ter stopil na “drugo stran”. Po drugi strani pa ni dovolj jasno, kako je Finžgar sam reagiral ob informacijah o tem, kaj vse so počeli komunisti, saj je o tem prav gotovo kaj izvedel tako iz rednega periodičnega tiska kot iz raznih brošur, knjig, Slovenčevih koledarjev, Črnih bukev…
Z razstave Finžgar Plečnik
V Glavanovi knjigi mi manjka tista elementarna moč, ki jo pisec eseja v pisateljevi osebnosti odkriva, a hkrati se ji na nekaterih mestih precej izogiba. Glavan je urednik Zbranega dela Edvarda Kocbeka in je pravkar izdal tri knjige pesnikovih publicističnih del, prispevkov, člankov… Poznavanje vsega tega bi mu bil lahko zadosten razlog za bolj elementaren pristop k Finžgarju kot kompleksnemu intelektualcu, tako pa se je še najbolj naslanjal na njegovo avtobiografijo Leta mojega popotovanja iz leta 1962. Jasno je, da to ni dovolj. Finžgar je odklanjal tako komunizem kot domobranstvo, a bi pričakoval bolj jasno podobo, verjetno pritiske z obeh strani nanj, naj se opredeli; na čigavi strani je. Nekaj sicer omenja, zlasti pritiske Italijanov, naj piše proti komunistom in partizanom, a brez dokazov ali dokumentov, razen tistega, kar je bilo objavljeno v 12. knjigi Zbranega dela. Glavan piše o prijateljevanju z dr. Izidorjem Cankarjem, ne da bi njegov lik vsaj malo problematiziral, saj je bil tipičen človek za vse čase in vse sisteme.
O dogajanju s Finžgarjem in okoli njega največ povesta dve pismi, pravzaprav pismo škofa dr. Gregorija Rožmana, ki Finžgarja vabi k sebi na dom, da mu bo nekaj osebnega povedal, in Finžgarjeva zabeležena opomba na hrbtni strani istega pisma. Ljubljanski škof Rožman je očitno izvedel, da je Finžgar na seznamu ljudi, ki jih bodo aretirali in poslali v taborišče v Dachau. To obvestilo je očitno poslal domobranski general Leon Rupnik po šefu ljubljanske policije Lovru Hacinu, kar pomeni, da so vsi trije bili obveščeni, predno so informirali še žrtev – Finžgarja. Dalo bi se sklepati, da so vendarle želeli aretacijo preprečiti. Rešil pa naj bi ga Finžgarjev nemški prijatelj Lukman (poleti 1944), ne pa omenjeni.
Glavan je tu vsekakor bolj lapidaren kot o ugotavljanju Finžgarjevega odnosa do žensk in očetovstva. Najprej ugotovi, da se Finžgar kot zdrav in krepak mladenič že v gimnazijskih letih ni mogel izogniti mladostnemu spogledovanju z dekleti. V zadnjih dveh letih se je med počitnicami spogledoval z nekaj starejšo Barbko Potočnikovo iz Zabreznice, a je razmerje z njegovim odhodom v semenišče usahnilo. Finžgar pa je kasneje, med vojno, napisal Nekaj premišljevanj iz življenja, v katerem je spregovoril o “svoji resni mladostni erotični izkušnji; ta je obrodila tudi sad, ki ga je Finžgar pošteno priznal.” Glavan potem citira, kar je Finžgar “priznal”, in sicer kot “svojo nesrečo na prvi službi”. “Ko bi se to bilo dogodilo iz resnične ljubezni, bi bilo to dejanje premišljeno in ne naključje hipne slabosti. Priznam, da bi bilo to, gledano z očmi vere, ki hvalim zanjo Boga in svoje predobre starše, gotovo večji greh. Gledano pa zgolj s človeškimi očmi, bi bilo tako breme veliko lažje. A je še eno: duhovnik sem. Pri našem stanu pa ne pomaga noben izgovor in zagovor. Resnica je le ena: nepopisna moč za duhovsko delo je v njegovem čistem življenju…” Otrok in mati od tu dalje nista več ne pomembna ne “obstojna”. Glavan se tu rešuje s Finžgarjem samim, a bralec danes prav gotovo terja več kot le Finžgarjevo priznanje lastnega greha. Glavan pravzaprav Finžgarju daje še lasten blagoslov: “Morda so prav zaradi njegove odkritosrčnosti zdrs mladega duhovnika cerkveni krogi in župljani sprejeli brez večjega razburjenja ali aferaštva.” Pa smo pri sodobnih aferah in toleriranih “zdrsih”. Očitno pa Cerkev še ni zavzela ničelne tolerance, ki je dandanašnji tako v modi, takrat pa se očitno tudi niso razburjali, prav tako ne, če je bil kak duhovnik hud pijanec, kot Glavan v svoji študiji omenja dva znana.
Finžgarjeva zabeležka o tem, kaj mu je povedal škof. dr. Gregorij Rožman
Glavan je v opisu Finžgarjevega literarnega, to je pripovednega in dramskega opusa zelo podroben, kar pa dopolnjujejo še številne objavljene naslovnice njegovih knjig, pa tudi scenografija, ilustracije, prevodi, fotografije; teh je še najmanj iz samega Finžgarjevega cerkvenega življenja. Opisu del sledi izbor odlomkov, kar pa ni najbolj posrečen način predstavljanja nekoga kot pisatelja in dramatika. O tem naj govore posamezne celovite knjige in pa Zbrano delo.
Pismo škofa Rožmana o nameravani Finžgarjevi aretaciji
Dr. Janez Bogataj piše o svojem stricu izrazito prvoosebno ali izkustveno. Spomini na strica Jurja so avtobiografski in biografski, s posebnim, rekli bi otroško-mladeniškimi opazovanji, srečanji in z ocenjevanjem že starega pisatelja. Ne manjka števbilnih obiskov, nasvetov, celo gastronomskih momentov ali prehranske kulturer, pa družabna srečanja (tu nastopa precej ljudi) in skupne družinske počitnice. Malo je v knjigi nasploh o Finžgarju in o njem kot duhovniku; čisto duhovniškem poklicu, veri, smislu življenja, evangeliju, cerkveni hierarhiji. Finžgar nekako nastopa kot sklenjena celota sam zase. Zanimiv je citat iz Plečnikovega voščila Finžgarju: “Vam, ki ste zdravje slovenskega naroda.” Finžgar je v Slovenskem poročevalcu 9. maja 1945 med drugim zapisal: “…Pozdravljena jugoslovanska vojska na osvobojeni slovenski zemlji! Pridi z oljkovo mladiko miru, ki naj vzcvete v novi dobi za novo delo v poštenosti in pravičnosti, v trudu in znoju, v spoštovanju resnične svobode, ki je v tem, da radi služimo pravičnim zakonom v prid naši skupnosti…” Finžgar je nedvoumno pozdravil osvoboditelje in pokazal, da je “naš človek.”
Spomenik Franu Saleškemu Finžgarju, delo akademskega kiparja Mirsada Begića
Dr. Mihael Glavan (1945) je raziskovalec in publicist, ki s svojim znanstvenoraziskovalnim delom osvetljuje življenje in sporočila pomembnih Slovencev in jih umešča v širši kulturnozgodovinski kontekst. V njegovi bogati bibliografiji so med drugim tudi monografije iz zbirke Album (Romanje s Trubarjem, Zlata knjiga Simona Gregorčiča, Edvard Kocbek – mesec s kolobarjem, Rudolf Maister – sto let severne meje).
Zasl. prof. dr. Janez Bogataj (1947) je slovenski etnolog in umetnostni zgodovinar, upokojeni univerzitetni profesor in publicist. Je avtor ali soavtor preko osemdeset knjig s področij, ki jih raziskuje: rokodelstva, kulinarike, kulturne dediščine, šege in navad, turizma itd. S Francem Saleškim Finžgarjem je preživel prvih petnajst let svojega življenja, zato so njegovo pričevanje in spomini na strica Jurja, kot ga je imenoval, še posebej dragoceni.
Marijan Zlobec