Najnovejši roman pisatelja in hkrati predsednika Društva slovenskih pisateljev Dušana Merca je Črna maska. Fragmenti iz življenja Marija Kogoja. Zasnovan je na biografskih okruških velikega skladatelja Marija Kogoja. Izhajajoč iz stvarnih in v mnogočem kontroverznih življenjskih okoliščin, pa v središče zanimanja postavlja kompleksno notranje doživljanje avtorja opere Črne maske, ki je zasnovana po istoimenskem dramskem besedilu ruskega dramatika Leonida Andrejeva. Dejanska psihična labilnost se prepleta s fiktivnimi vložki tesnobnih razpoloženj. Črna maska je roman o identiteti in bratomoru, o krhkosti notranjega življenja in volji do moči, torej o vseh tistih temeljnih eksistencialnih toposih, ki se posebej živo odpirajo v prelomnih časih, lahko preberem v predstavitvi knjige.
Naslovnica
Knjiga je že naletela na predstavitvene ocene z veliko naklonjenostjo.
“Večplasten, mojstrsko sestavljen roman izrisuje podobo duševne bolezni enega najbolj enigmatičnih slovenskih skladateljev, Marija Kogoja. Ustvarjalni zanos ob skladanju opere Črne maske mu je pri 38 letih odpahnil vrata v muke shizofrenih blodenj, ga zvabil na Satanski ples in ga za naslednjih 26 let uklenil med demone. Skladateljevo pogrezanje v norost se prepleta z zgodbama psihiatra dr. Janeza Kanonija in Marije, Kogojeve žene, ki je izmučena zaradi moževe bolezni opustila lastno likovno ustvarjanje.
Roman zlaga plasti obdobij, ko bolezen dobiva zalet in se zdi, da bo ugonobila nesrečno žrtev, obdobij mučnih zdravljenj, desetletja vegetiranja v blaznicah, kratkih premorov umika bolezni in nato še silovitejših ponovitev. Okvir realnosti, ki se Kogoju nenehno izmika, ustvarjajo literarizirane biografsko zasidrane zgodbe dr. Kanonija, dr. Magajne in Marije Kogoj. Z razbiranjem fragmentov realnosti, iz katere Kogoj beži v norost, pa se bralcu odpira še globlje brezno, ki mu ne more ubežati nihče: krvavi ples druge svetovne vojne, svet bojev, smrti, izdajstev, ovajanja in pobojev.” (Maja Črepinšek, Bukla 158).
Pisatelj Dušan Merc piše o konkretni umetniški osebnosti, to je slavni slovenski skladatelj Marij Kogoj, avtor najbolj monumentalne opere Črne maske, ki je doslej dočakala že štiri različne odrske postavitve in eno snemanje za plošče (mimo odrske produkcije). Žal pa je bistvo njegovega biografskega romana potisnjeno v čas Kogojeve omračitve uma, torej neprisebnosti ali neprištevnosti, s katero pa pisatelj operira na vse možne in nemožne načine, kombinacije, predpostavljanja, vizije, še posebej v kombinaciji s prizori iz opere in zgodnjo biografijo; z materjo dvomljivega porekla in statusa, z bratom iz najzgodnejšega otroštva, jim dodaja zunanje okvire, še posebej Studenec, oziroma Polje, Bokalce, vas Gradež pri Turjaku, sam Turjaški grad, med spopadom med belogardisti v gradu in partizanskim napadom na grad leta 1943 s tragičnimi posledicami za zajete poražene belogardiste.
Največji, če že ne kar usodni problem knjige je pisateljevo osrednje poudarjanje Kogojevega omračenega uma, ne pa ustvarjalnosti, ki je bila ravno zanj tako značilna in je obsegala vsa obdobja biografskih sprememb, dokler se mu ni kmalu po dokončanju Črnih mask omračil um. Za tak podvig, to je romaneskno prikazanje Marija Kogoja pri svoji polni ustvarjalni zavesti, je Dušan Merc preskromen pisatelj; moral bi obvladati zgodovinsko snov na bistveno višji ravni, kot je njeno pomanjkljivo osvetlitev skril v čas Kogojeve norosti, v kateri je iskal in našel čisto vse, kar se je sproti oblikovalo kot kar obsežna romaneskna snov. Pisateljska retrospektiva in prikaz norega človeka, povezanega s procesi zdravljenja in hude preživetvene stiske družine s tremi otroki, kar je padlo na ramena žene Marija Podlogar iz Gradeža pri Turjaku, pri Dušanu Mercu brez dvoma zagovarja princep in prepričanje, da je norost pomembnejša od ustvarjalne zavesti. To je seveda velika zmota in škoda pisateljske vneme, ki pa se ravno tu pokaže v vsej svoji moči; bolj kot se Merc ukvarja s Kogojevo norostjo, večji postaja sam kot pisatelj, hkrati pa vedno bolj problematičen v odnosu do Marija Kogoja. Nenapisani “izgovor”, češ da je bil Kogoj itak nor in se da o njem pisati vse, je neetičen, ker se konkretni človek s svojo tragično življenjsko usodo, vsaj v dobri zadnji tretjini življenja, kaže pisatelju kot lutka za svoje romaneskne kombinatorike neslutenih dimenzij in izpeljav. Nori Kogoj je tako postal pomembnejši od zdravega. Izvemo celo, da je ohranil svoj močan libido in mu je Marija nudila zakonske spolne usluge, kolikor dolgo sta vzdržala v taki spolni navezi. Merčeva pisateljska teza namreč je, da je Kogoj lahko seksal tudi v obdobju, ko je bil nor. Marija mu je rodila otroke, ko je bil še popolnoma zdrav, in mu ostala zvesta še med omračitvijo uma.
Merc sicer poišče neko posebno redko pisateljsko motivno nišo, to je pogojni in zelo težko določljivi vmesni čas med Kogojevo postopno padanje v shizofrenijo in trenutki še zavesti, ko je z zdravnikom dr. Janezom Kanonijem lahko komuniciral “normalno”. Ta svojski duet se zdi najboljši pristop v okviru zasnove romana, s katerim si pisatelj sam daje vnaprejšnjo odvezo in odpustek, da bi ga Kogoj kot tak ne mogel ne slišati ne brati.
Črne maske
Dušan Merc ni o Kogoju povedal nič novega ali bistveno novega, odkril ni ničesar, kar bi dodajalo k različnim objavam in interpretacijam, kar bi zavestno poseglo v čas, bodisi dunajskega ustvarjalnega obdobja, Ljubljane, Trsta, Gorice, spet Ljubljane, Novega mesta, kolektivnega slovenskega izleta v Prago, intelektualne in publicistične širine, pianistične in zborovske enkratnosti, sodelovanja s Schrekerjem in Schönbergom v času njunega najpomembnejšega ustvarjanja na Dunaju, v Gorici pa v krogu Pocarinijevih semifuturistoiv oziroma Teatro Semifuturista, ki se je prvič predstavil 1. aprila leta 1923 v goriškem gledališču, ob prisotnosti samega Marinettija, in s katerim (Teatro Semifuturista) je Kogoj nastopal vse do Benetk in Verone, bodisi kot klavirski spremljevalec ali pa je doživel krstno izvedbo svojega slavnega Andante za violino in klavir. (Dr. Borut Loparnik, ki se je imel za največjega poznavalca Kogoja, napačno trdi, da sta Andante krstila violinist Karel Jeraj in Kogoj sam pri klavirju 25. maja 1925 v Slovenski filharmoniji, ampak je bila premiera že v Gorici). Kogoj je prvič mednarodno glasbeno nastopil v Gorici že 20. februarja 1923 na literarno glasbenem večeru skupaj z mladim italijanskim skladateljem Ettorejem Desderijem. Kogoj se je od glasbenega futurizma oddaljil, ker je hitro spoznal, da je veliko skromnejši od dunajskega glasbenega ekspresionizma, predvsem pa je spoznal, da je napočil čas za ustvarjanje Črnih mask, ki bodo neprimerljivo večja umetnina kot vse v okviru dunajskega ekspresionizma in italijanskega futurizma ter hkrati ruskega gledališkega simbolizma. Elementarna ustvarjalna umetniška moč v njem je dozorela.
Plakat za Prvo goriško umetnostno razstavo leta 1924
Merc se rešuje v čas in stanje nezavednega duha, ki v bistvu nikogar ne zanima, ko ga dopolnjuje z realnostjo, pa je v romanu veliko napak, na primer o tem, da je v Gorici med prvo svetovno poslušal grmenje topov na fronti. Bil pa je Marij Kogoj na Dunaju, kjer je v glavnem stradal. Od leta 1914 do 1917 je študiral kompozicijo pri Franzu Schrekerju, leta 1918 pa na Schwarzwaldski šoli pri Arnoldu Schönbergu, ki je tedaj nimel svojo zasebno skladateljsko šolo. Schönberg je v svoji beležnici sicer zapisal, da je imel stroškov z njim za 150 kron, ki pa jih Kogoj nikoli ni poravnal, ampak je imel dunajski skladatelj navado, da je stroške za one, ki so bili nadarjeni, a brez denarja, poravnal s sredstvi bogatejših in manj nadarjenih učencev. V ljubljanskem obdobju je Kogoj med skladatelji imel največ stikov s svojim učencem Srečkom Koporcem, ki pa v Merčevem romanu ne nastopa.
Merc v svojem romanu Črna maska daje neverjetno veliko težo psihiatru dr. Janezu Kanoniju, manj zdravniku in pisatelju Bogomirju Magajni ter psihiatru Alfredu Šerku. Premnoge so scene, v katerih se realistični okvir Kogojevega pojavljanja na zdravljenju najraje pomeša na eni strani s skoraj vsemi opernimi liki v Črnih maskah, po drugi pa zlasti z usodo dveh bratov: Jurija in Marija Kogoja, ki v posebni obliki nastopata v operi. V taki vsebinski zasnovi ne more biti govora o Kogojevi norosti, ampak o posebnem stanju notranjega monologa in dialoga, torej s tisto pisateljsko izkušnjo, ki se je najprej uveljavila pri Joyceu in Proustu.
Strinjam se z Dušanom Mercem, da je ena izmed definicij romana: epopeja sveta, ki so ga bogovi zapustili (po predavanjih dr. Dušana Pirjevca). Kogoj prav tako zahteva za zunanji prodor vase več kot kakšna druga osebnost. Merc se je tu nekako zgledoval po Werflovem biografskem romanu o Verdiju, še posebej v tistem segmentu, ko pisatelj piše o sočasnem bivanju Verdija in Wagnerja v Benetkah. Merc je na predstavitvi romana dejal, da mu je vseeno, kaj je bilo biografsko res. In tu je izrečeno vse, kar pisatelju odpira vrata popolne romaneskne svobode, ne glede na objektivna dejstva. Da pojasnim: Verdi in Wagner se v Benetkah nikoli nista srečala, niti ne kje drugje; vedela pa sta drug za drugega, saj sta bila že za življenja oba mednarodno, da ne rečem svetovno znana. (Več podrobnosti ne sodi sem).
Razlaga svojega romana
Merc je nasploh prepričan, da so glasbeniki posebne pojave; v glasbi ne moreš blefirati, (kot v kakšni drugi zvrsti umetnosti). No, da se blefirati ali biti manjši umetnik v vseh panogah. Žal se da napisati tudi mnoga velika umetniška dela, ki ostajajo po krivici prezrta. Kogoj je napisal eno opero, za razliko od Lucijana Marije Škerjanca, za katerega je Anton Lajovic bil prepričan, da je on med slovenskimi skladatelji najbolj sposoben napisati opero, medtem ko se na Kogoja ni spomnil (v pogovoru z Izidorjem Cankarjem).
Žal Merc ni dojel glasbenega horizonta, v katerem se je Marij Kogoj formiral na Dunaju, v Ljubljani, Gorici… ni pa nikoli obiskal ne Berlina ne Münchna, kot piše v romanu. Bistveno je bilo leto 1913 s svetovno praizvedbo Posvečenja pomladi v Parizu in škandal koncertom ter Gurrelieder Arnolda Schönberga v Musikvereinu na Dunaju istega leta. Je pa popolnoma jasno, da je Marij Kogoj verjel vase in v svoje umetniške sposobnosti (Fantič, ti boš že videl). Merc bi z malo zvedavosti lahko marsikaj izvedel, ko bi se bil podal v Schönbergov center na Dunaj, kjer hranijo kakih dvajset tisoč dokumentov in imajo še obsežno knjižnico ter diskoteko.
Kogoj je bil dovolj časa na Dunaju, da si je v živo ogledal vrsto oper in koncertov, ki so ga zanimali, saj je bil dostop za študente glasbe verjetno brezplačen ali pa na stojiščih skoraj zastonj, kot je še danes dunajska praksa, česar ni v Ljubljani. Seveda je poznal Ferruccia Busonija, zlasti Entwurf einer neuen Ästhetik der Tonkunst, in oba zvezka zapisov Balille Pratelle Evoluzione della musica dal 1910 al 1917, ki so ju hranili v Gorici, prav tako pa še druge teoretične spise, kot Futuristengefahr Hansa Pfitznerja, iz katerih je potem črpal snov za lastni skladateljski in umetniški nazor. To je popisal v več esejih in v mnogih kritikah. Merc se je vsemu temu izognil, nekatere momente sicer omenja, a zgolj kot okrasek. Kogoj je računal na glasbeno odprtost nemškega umetniškega prostora in s povabilom vodstva dunajskega Universal Edition na svojo ljubljansko premiero Črnih mask, tako na avstrijski natis opere kot zatem možnost uprizoritve na nemških odrih. Padec v temo zavesti je bil posledica spoznanja, da tuje izvedbe ne bo dočakal, niti integralnega natisa opere, brez nenehnih črtanj že ob prvi izvedbi. In ostal je sam.
Merčev premik Kogojeve usode v neke druge sfere se tako odmika od biografskega romana in išče svoje soavtorstvo, sobivanje, sočutje, dojemanje bolečine od otroštva do obdobja, ko je bolečina izginila v temo. Merc v nekem smislu igra na karto prehoda iz Kogojeve zavesti v shizofrenijo na počasen način, kar se je v resnici dogajalo nekako med letoma 1929 in 1932. Tu je glavni ključ in svoboda interpretacije Marija Kogoja in “oživljanja” ali “ozaveščanja” njegovega časa, tako da je v bistvu lahko svoboden do smrti leta 1956. Rokopis Črnih mask jasno pokaže popolno spreminjanje Kogojeve pisave na zadnjih straneh 815 strani rokopisne partiture; do padca v temo.
Slavni esej Ferrucia Busonija Entwurf einer neuen Ästhetik der Tonkunst, tretja izdaja Leipzig, 1916, ki je vplival na Marija Kogoja
Skladateljevo pogrezanje v norost se prepleta, kot rečeno, z zgodbami psihiatra dr. Janeza Kanonija, omembe zdravnika Bogomirja Magajne in Kogojeve žene Marije, ki je izmučena zaradi moževe bolezni opustila lastno likovno ustvarjanje. Ni pa v romanu dana možnost, da bi slikarsko ustvarjal še sam Marij Kogoj, ki je v resnici slikal svoje abstraktne akvarele kot le nekaj let pred njim Vasilij Kandinski. Fenomen prijateljevanja Schönberga in Kandinskega je Kogoj na Dunaju prav gotovo poznal in vedel, kaj je najmodernejše in že presega dunajsko secesijo. Marij Kogoj je namreč slovenski Vasilij Kandinski. Merc je od milijon možnosti za biografski roman o Kogoju izbral svojo, lažjo pot, a jo je vendarle pisatejsko, romaneskno osmislil; vsaj zanj.
Hans Pfitzner – Futuristengefahr, 1917
Edina oseba, ki je v Črni maski poveličana ali preveličana, če lahko to rečem, je bil psihiater dr. Janez Kanoni. Če samo opozorim na njegovo in posledično Kogojevo metaforo o Angelskem gradu, ki se seli iz operne fikcije na Turjak sam. A vse to je že onkraj Marija Kogoja kot skladatelja in umetnika, najbolj znanega in ostrega glasbenega kritika svojega časa, o čemer ne zvemo skoraj nič, še posebej ne o vseh pretepih (Kogoja), ki pa so bili zabeleženi v medijih. Merc bi iz tega lahko ali upravičeno napravil celo dramo, v katero bi vpletel vso Ljubljano. Pri Kogoju je namreč nadvse jasno; razvidna njegova identiteta med bivanjem in bistvom; še kako je pomembno zunanje življenje, vse reakcije, načrti, nastopi v javnosti, pričevanja… pa ne “štorija o Turjaku”, ki nima s Kogojem nobene zveze in jo je opisno in problemsko, celo podatkovno, zelo slabo, skrivaj ali zahrbtno nalepil na Kogojev hrbet.
Pripovedna perspektiva je v nekem smislu okvirna; pojasnjena v Uvodnih besedah. Tu se Merc rešuje z dejstvom, da so vsi, ki so Kogoja osebno poznali, že umrli, ostal je le en sam človek, ki se s Kogojem ukvarja od leta 1952, poimenovan kot Polikarp Kalan. Ta naj bi svoje biografsko sporočilo daroval pisatelju, da je potem kombiniral svojo pripovedno perspektivo. Konec pa je epilog istega “pripovedovalca”.
Najboljši je Merc s svojimi metaforičnimi in simbolnimi prebliski in opisi posameznih momentov v sami drami Andrejeva, potem pa seveda še v operi, kjer ga najbolj zanima družina in grad vojvode Lorenza di Spadara, poimenovan Angelski grad. Merc ga, kot rečeno, v romanu poveže s Turjakom (kot slovenskim Angelskim gradom, ki je bil požgan in še do danes, kar bi bil ne nazadnje moment narodne sprave, obnovljen). To mu omogoča premikanje ali preskakovanje z ene perspektive na drugo, tako kot ga vleče lastna invencija, ki jo postavlja v ospredje in mu je Marij Kogoj zgolj sredstvo za doseganje lastnega cilja.
V romanu manjka tisti Kogojev ekrazit, ki bi ga pokazal v pravi ognjevitosti značaja, vzvišeni, a dostojni drži hudega glasbenega kritika in razgledanega publicista ter predvsem umetniškega ustvarjalca evropskih dimenzij. Pisatelja zanima postkogojevski, to je prazni ali gluhi čas. Dober pisatelj bi ga zavrgel kot remitendo in izbral najbolj vrhunsko obdobje; tu pa bi se lahko “igral” in pokazal, kaj vse zna ali vidi.
Dušan Merc nima moralne pravice zlorabljati konkretne umetniške osebnosti Marija Kogoja za svoje pisateljske popadke. Če si jo je vzel, misli, da je večji od Kogoja.
Pogovor o knjigi: https://www.youtube.com/watch?v=Ipx4WPvzCU4
Marijan Zlobec