Ljubljanska Galerija Equrna pripravlja novo skupinsko razstavo, naslovljeno Tihožitja, na kateri sodelujejo priznani slovenski umetniki, slikarji starejše in mlajše generacije. Razstava bo na ogled od četrtka, 11. marca, po 12. uri. Kuratorka razstave je Nina Jeza.
Metka Krašovec, Narcise IV, 1977, akrilna tempera na platnu, 70 x 90 cm, Pilonova galerija Ajdovščina, foto Primož Brecelj
Razstava bo predstavila dela umetnikov, ki s sodobnimi motivi opozarjajo na pomembnost upodobitve motiva natura morte (mrtva narava) kot samostojnega in še vedno popularnega “lajtmotiva” v slovenski likovni umetnosti. Minljivost časa in prostora kot temeljnih kategorij sveta in družbe znotraj njega namreč še zmeraj burita duhove in nagovarjata umetnike.
Nina Jeza
Avtorji: Metka Krašovec, Zmago Jeraj, Franc Mesarič, Bogoslav Kalaš, Živko Marušič, Sandi Červek, Andrej Brumen Čop, Robert Lozar, Silvester Plotajs Sicoe, Tadej Tozon, Matej Čepin, Ana Sluga, Barbara Jurkovšek, Iva Tratnik, Gašper Capuder in Ira Marušič.
Tihožitja Roberta Lozarja
Osnovna definicija tiho-žitja je upodobitev mrtvih živali ali negibnih predmetov. Pogosto so to cvetje, glasbila, posodje, knjiga, sveča; gre skratka za najrazličnejše predmete, neživo naravo, naslikano v vsej svoji namembnosti in v nekem simbolnem pomenu. V grobem tihožitja delimo na ribja in lovska, ki prikazujejo mrtev plen, lahko so tudi cvetlična, sadna in povrtninska, ki predstavljajo že usihajoče življenje, iztrgano iz njegovega prvinskega bivanja. V umetnostni zgodovini je zelo znan motiv vanitas, ki reprezentira minljivost življenja, kratkotrajnost užitka, ničvrednost materialnega in tudi gotovost smrti.
Tadej Tozon – cikel Kaktusi, 2011 – 2012, tempera, lak na leseno ploščo
Predmeti imajo močno moralno utemeljitev, pogosto v direktnem nasprotju s simboli bogastva, minljivosti in smrti. Tako so v motiviko vključene lobanje, gnilo sadje, mehurčki, dim, peščene ure ter glasbila, pa seveda sadje, rože ali metulji, ki vsi spominjajo na določeno minljivost. Vanitas so tako postala prava moralistična tihožitja. Pogost izraz, ki ga srečamo v zgodovini in je neposredno povezan s tihožitji, je tudi Memento mori – ne pozabite, da moramo vsi umreti.
Slikar Silvester Plotajs Sicoe ob svojem tihožitju Svobodna sončnica, foto Marijan Zlobec
Tihožitje je v zgodovini evropske umetnosti novega veka dolga stoletja veljalo za manjvreden motiv, pogosto so ga umetniki slikali le kot pomožen detajl k neki pomembnejši vsebini. Razcvet v samostojen motiv doživi šele v 17. stoletju, pri severnjakih, današnjih Nizozemcih. V 17. stoletju tako nastane flamsko tihožitje: umetniki so slikali rezano cvetje v vazah v vsej njegovi bohotnosti. Zanimivo je, da na nekaterih tihožitjih opazimo celo raznoliko sezonsko cvetje, kar pomeni, da so avtorji za en veličasten “več-sezonski” šopek lahko porabili tudi celo leto in posledično precej denarja.
Umetnostni zgodovinar Andrej Medved, foto Marijan Zlobec
Tudi v slovenskem prostoru je motiv tihožitja konstantno prisoten in tudi popularen. Najdemo ga tako pri realistih kot pri impresionistih ter še kasneje pri umetnikih 20. stoletja od Nandeja Vidmarja, Černigoja in Kregarja, Pilona, G. A. Kosa, pa tudi Miheliča, Maleša in nadalje pri povojnih, jugoslovanskih umetnikih Stupici, Mušiču, Preglju, Berniku, Maraževi in ostalih. Za razliko od Flamcev slovenski umetniki 20. stoletja niso toliko slikali cvetja – to je bilo bolj v domeni ekleziastike – veliko bolj popularna so bila denimo tihožitja s kruhom, sadjem ali zelenjavo.
Ira Marušič – Ninini kaktusi, 2020 – 2021, olje, vosek, pigmenti na platnu
Z razstavo smo želeli v razmislek ponuditi vprašanje motiva tihožitja v sodobnem času. Predvsem nas je zanimalo, ali v slovenskem prostoru še obstaja interes za motiviko mrtve narave ter ali je še popularen med našimi umetniki.
Matej Čepin – Kitajsko tihožitje, 2020 – 2021, mešana tehnika
Najstarejša slika na razstavi je Nož umetnika Zmaga Jeraja iz leta 1967. Tihožitje je naslikano v sodobni maniri: čeprav sta upodobljena stol in miza ter na njej nož s simbolično rdečo konico, slika nima prostora; zdi se, kot da so naslikani le predmeti, ob čemer je prostor zgolj grafično nakazan. Narcise Metke Krašovec iz leta 1977 so iz obdobja njene rdeče-črne faze, prav tako pa so naslikane v postmodernem duhu. Arhitekturna postavitev vaze in cvetja s poudarjenim barvnim kontrastom rdeče in črne deluje skorajda kot trompe-l’œil efekt, s katerim optična iluzija narcis v vazi postane reprezentacija pravega tridimenzionalnega objekta. Tudi umetnik Franc Mesarič, znan kot začetnik hiperrealizma pri nas, to dokazuje s sliko Kanti, ki je sicer šele iz leta 2001; predstavlja vsakdanje predmete z močno simboliko plastičnih posod za smeti, ob katerih je seveda prva misel opazovalca prenasičenost planeta z odpadki. Tudi Kalaševi opusi so polni raznolikih tihožitij, na razstavi pa je na ogled tihožitje vsakoletnega kmečkega opravila kolin, ki je pravzaprav slovenski motiv per se, kakor recimo riba faronika ali markovški korant.
Kritik Brane Kovič in Andrej Medved, foto Marijan Zlobec
Razstava ponuja izredno pisano paleto tako barv kakor tudi vsebin. Starejša generacija je še nagnjena h “klasičnemu” motivu tihožitja; na slikah prevladujejo motivi cvetličnega ali povrtninskega tihožitja, ki pa že z Mesaričem zadobijo nov koncept.
Franc Mesarič – Kanti, 2001, akril na platnu
Živko Marušič – Talking, 2019, olje, vosek, pigmenti na platnu
Živko Marušič je v našem prostoru vodilni figuralik, a skoraj ob vsaki njegovi figuri se pojavlja največkrat sadje ali tudi kaki zanimivi predmeti. V njegovem ateljeju je moč najti veliko risb, tihožitij in pa tudi klasičnih slik iz opusa Talking (Pogovarjanje), kar simbolizirajo trakovi, podobni tistim na srednjeveških freskah, na katerih so bile božje zapovedi ali drugi religiozni reki, pri Marušiču pa je trak prazen, češ le kaj pa bi se paradižniki pogovarjali.
Iva Tratnik – A ritmija pogleda, 2020, akril, sprej na platnu
Sandi Červek je poznan po svojih črnih abstraktnih slikah, a te potrebujejo veliko energije in napora, zato Červek že nekaj let ustvarja opus Intermezzo, pri katerem se Sandi prelevi v Aleksandra ter očitno uživa v ustvarjanju tihožitij, ki so sicer narejena v abstraktni maniri, a še zmeraj dovolj prepoznavna, da vidimo, da gre za upodobljene skodelice.
Andrej Brumen Čop – Igla, 2015, vosek, oljke, grafit, bolonjska kreda, klej
Andreja Brumna Čopa poleg mrčesa in figur konstantno spremljajo tihožitja; ponavadi upodablja vsakdanje predmete, kot so recimo metla, igla ali celo lonec vrele vode. Slika jih v svojem prepoznavnem slogu, torej na sivkasto platno z uporabo različnih materialov in pigmentov. Lozar je prav tako figuralik, ima pa tudi več drugih opusov, kot so recimo ikebane. Na razstavo smo postavili naslikana prazna platna, ki ponazarjajo “muko” umetnika, ki se postavi pred belo in torej prazno platno. Tudi Tozon je sicer poznan bolj kot figuralik, a se tihožitij nikakor ne ogiba; enako velja za Plotajsa, ki je v našem prostoru tako v barvni kombinaciji živih barv, kot tudi v vsebini pravzaprav unikaten.
Gašper Capuder – Obdukcija, 2020, akril na platnu
Podobno bi smeli trditi tudi za obe slikarki mlajše generacije, Ano Sluga in Iro Marušič, nenazadnje tudi za Ivo Tratnik, s to razliko, da vsaka izmed njih to počne na svojstven način: Sluga slika nenavadne vsakdanje predmete, kot so žarnice, medtem ko Marušičeva v barvni abstrakciji ponazarja kaktuse ali likalnike, grude, ki samostojno zapolnjujejo prostor in jih tudi zato težko uvrščamo drugam kakor k tihožitjem. Še en predan slikar tihožitij je Gašper Capuder; gre za hiperrealistična tihožitja, tokrat pa so na ogled kocke Lego. Barbara Jurkovšek slika živali na znanstveno – ilustratorski način. Upodobljena lobanja je živalska in ne vsebuje toliko sporočila Memento mori, temveč je skorajda študijska risba, izvedena na juto. Zadnji med “izbranci” je še umetnik Matej Čepin, ki razstavlja risbo manjšega formata; gre za nekakšne popredmetene lutke oziroma le njihove glave.
Sandi Červek – Slika nima naslova, 2017 – 2018, olje na platnu
Na razstavi je tako predstavljenih 16 umetnic in umetnikov z raznolikimi vsebinami in formati ter barvnimi paletami. Avtorji s tem dokazujejo, da je motiv tihožitja še živ in prisoten v slovenski umetnosti in da minljivost časa in prostora kot temeljnih kategorij sveta in družbe znotraj njega še naprej burita duhove in nagovarjata umetnike. (Iz predstavitve razstave kuratorke Nine Jeza).
Barbara Jurkovšek – Pojutrišnjem, 2020, akril na platnu
Marijan Zlobec