Na ponedeljkovi spletni 121. redni seji Slovenske škofovske konfertence – SŠK so škofje sklenili odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem, podeliti priznanemu akademskemu kiparju Mirsadu Begiću za njegovo življenjsko delo, sploh na področju krščanske sakralne umetnosti.
Begićeva ljubljanska stolnična vrata, foto Marijan Zlobec
Mirsad Begić je najbolj prepoznaven, znan in priznan avtor spomenikov, kot jih je oblikoval v več kot štirih desetletjih svojega umetniškega ustvarjanja in so posejani ali postavljeni po vsej domovini, od celotne Primorske in Notranjske do Prekmurja, od Dolenjske do Gorenjske in Koroške ter Štajerske, svoj neizbrisni pečat umetniškega poveličanja pomembnih Slovencev pa je zapustil tudi Ljubljani, kjer stoji največ njegovih spomenikov, bodisi javnih v prostoru, ali v cerkvah, muzejih in galerijah.
Tuji turisti si ogledujejo Begićeva vrata v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja, foto Marijan Zlobec
Mirsad Begić je s svojim nenehno pozitivnim ustvarjalnim odnosom do velikih osebnosti, pa tudi dogodkov v slovenski zgodovini, najbolj viden javni obeleževalec mest in krajev, ki jim je s svojimi spomeniki vdahnil spomin in dušo, prepoznavnost in vrednote, s katerimi se lahko ponašajo cele generacije sedanjih, pa tudi bodočih prebivalcev. Imel je izjemen občutek za osebnostne posebnosti ali tipiko, vsebino dogajanja in dialog z okoljem, za presežek trenutka in vstop v poudarjanje trajnostnih pomenov več deset osebnosti, ki jih je na vedno svojski, a hkrati poseben in individualen, značilen in prepoznaven način oblikoval in ob sodelovanju specializiranih arhitektov hkrati zasnoval celostno postavitev spomenikov v prostor.
Mirsad Begić in predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, foto Marijan Zlobec
Begićeva portretno in zgodovinsko simbolna spomeniška ustvarjalnost sega na mnoga področja; od ohranjanja zgodovinskega spomina ob jubilejih do kulturne dediščine, od obeleževanja najvišjih in ustvarjalno prepoznavnih posameznikov najprej lokalnega in zatem vsenarodnega pomena, do spomenikov, povezanih s krščanskim izročilom slovenstva, obeleževanjem cerkva in zgodovine Cerkve na Slovenskem, še posebej poudarjene in povezane v času po osamosvojitvi in v posebno dragocenem povabilu pred prvim obiskom kakega papeža v Sloveniji.
Mirsad Begić na Brezjah, foto Marijan Zlobec
Mirsad Begić je na povabilo ljubljanskega metropolita, nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, po več osebnih srečanjih in pogovorih z njim, zasnoval monumentalna stranska vrata ljubljanske stolnice svetega Nikolaja, dokončana leta 1996, pred prvim obiskom papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Begić je vrata ustvarjal več mesecev v posebnem ateljeju, razredu neke osnovne šole, saj so vrata ogromnih dimenzij, morala pa so biti narejena do centimetra natančno. Zelo posebna je vsebinska zasnova vrat, kot poudarek na zgodovini ljubljanske škofije in nadškofije v 20. stoletju, z diagonalnimi potreti škofov in nadškofov, kot so bili Anton Bonaventura Jeglič, Gregorij Rožman, Anton Vovk, Jožef Pogačnik, Stanislav Lenič in Alojzij Šuštar. Na dnu vrat je s tlorisom prikazana antična Emona kot predhodnica ljubljanske škofije. Nad njo leži v zavoje povito mrtvo Kristusovo telo z izrazito lepotno oblikovano glavo in suhimi koščenimi nogami, kot da bi v resnici umetnik oblikoval svoj avtoportret. Kristus je Begić sam. Ob Kristusovih nogah je prislonjen amforast vrč, na katerem sedi bajeslovni ptič feniks, v krščanstvu simbol neumrljivosti in Kristusovega vstajenja. Voda v vrču je simbol očiščevanja za vsakogar, ki vstopa v cerkev, pomeni pa tudi živo vodo, ki napaja okoli ležeče lobanje, vsa plast pa predstavlja starokrščanski humus kot rodovitno podlago sodobne Cerkve. Nad figurami škofov in nadškofov v zgornjem desnem kotu stoji še posebno reliefno obeležje brezjanske Marije Pomagaj.
Ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore pozdravlja Mirsada Begića na Brezjah, foto Marijan Zlobec
Begić je navdih za ljubljanska stolnična vrata v bistvu dobil že med svojim študijskim popotovanjem po Italiji, v spoznavanju tamkajšnje renesanse, še posebej v Firencah in pri znamenitih Rajskih vratih baptisterija ali monumentalne krstilnice, kot jih je oblikoval mladi, a na velikem natečaju zmagoviti Lorenzo Ghiberti med letoma 1401 in 1424. Uresničil se mu je sen, najprej povabilo in zatem izjemno uspešna, slovensko zgodovinska, nacionalno vsebinska, neponovljiva realizacije, ki je že doslej vzbudila nepredstavljivo veliko pozornost in oglede več milijonov turistov iz vsega sveta, saj je ogled stolnice in vrat obvezna pot vseh vodenih turističnih skupin po stari Ljubljani.
Begićeva upodobitev šestih ljubljanskih škofov in nadškofov 20. stoletja, foto Marijan Zlobec
Po tako uspeli zasnovi zunanje podobe vrat ljubljanske stolnice se je Mirsad Begić lotil še oblikovanja notranjih vrat in jih uspešno dokončal. Oboje kril vrat je v bron ulil livar Borut Kamšek. Notranja vrata pa zatem niso bila postavljena, predvsem zaradi velike teže in s tem možnih težav pri odpiranju vrat za vhod v cerkev. Tako so ostala notranja vrata kot celota v bronu, ki jih je prvič postavil na ogled zbiralec umetnosti Igor Lah v svoji galeriji TR 3 in jih pridobil za svoj Muzej svetovne umetnosti, ki nastaja na Bledu.
Stranska vrata romarske cerkve Marija Pomagaj na Brezjah s podobo Kristusa, foto Marijan Zlobec
Brezjanska vrata z notranje strani, foto Marijan Zlobec
Velikanski odmev na stolnična vrata je spodbudil še druge kraje in mesta v Sloveniji, da so pri Begiću naročili izdelavo cerkvenih vrat. Najprej je izdelal cerkvena vrata v škofijski cerkvi v Novem mestu, nazadnje pa stranska vrata romarske cerkve Marija Pomagaj na Brezjah.
Zunanjost Begićevih brezjanskih Svetih vrat, foto Marijan Zlobec
Svetoletna Vrata usmiljenjan na cerkvi svetega Nikolaja v Novem mestu so nastala v počastitev svetega leta usmiljenja ter 650. obletnice ustanovitve Novega mesta in desetletnice novomeške škofije.
Habsburški cesar Rudolf IV. na novomeških Vratih usmiljenja
Umetnik si je vrata zamislil kot enovit, nesimetrično zasnovan in bogato razčlenjen relief, dopolnjen s portretnimi obličji treh dolenjskih blaženih: Alojza Grozdeta in dveh izmed drinskih mučenk, redovnic “hčera božje ljubezni”, sester Marije Krizine Bojan in Marije Antonije Fabjan. Na čast mestnega jubileja je pod njimi, umaknjenega v levo, izoblikoval še poprsje ustanovitelja Novega mesta, habsburškega cesarja Rudolfa IV. Vrata je slovesno odprl in blagoslovil novomeški škof msgr. Andrej Glavan.
Begićeva Vrata usmiljenja v Novem mestu z Alojzom Grozdetom, sestrama Marijo Krizino Bojan in Marijo Antonijo Fabjan ter Rudolfom IV., foto Katoliška Cerkev.si
Brezjanska Sveta vrata dajejo na svoji zunanji strani poudarek le na Kristusu v ležeči, umirajoči legi ali celo mrtvem Sinu božjem. Njegov pogled gre bolj proti zemlji kot proti nebesom, tako da se je treba nekoliko skloniti, da bi opazili ves njegov trpeči obraz in izraz. Begić nima rad himničnosti. Sam pravi, da je v podobi Kristusa združil Očeta in Sina v eni podobi in trpeči drži, s čimer je opozoril, da je človekovo življenje treba veliko bolj spoštovati že v njegovi naravni enkratni danosti. Še posebej trenutke notranjega ravnovesja in uravnoteženosti misli, besed in dejanj. Ničesar ilustrativnega ni iz Kristusovega življenja, ampak zgolj simbolna podoba Kristusovega bistva: lastna smrt za odrešitev človeštva. Ležeča podoba Kristusa je nekako manjša, a v detajlih in izrazu bolj izdelana nekakšna verzija ležečega Kristusa na vratih v ljubljansko stolnico.
Bogata in simbolna vsebina novomeških vrat
Poleg Kristusa je na njegovih vratih opazen kiparski dialog z arhaiko, lahko bi rekli prazgodovino z arheološkimi momenti, po drugi strani, zlasti na notranji strani vrat, pa odnos do narave, plodov, še prej semen, brstja, nitk in korenin, kar je bilo kiparsko izjemno zahtevno upodobiti, saj se določene “cevke” kot korenine in brstičje ločujejo od temeljne ploskve vrat in s tem tvorijo sijajen prostorski relief. Sveta vrata je odkril in pred sveto mašo v cerkvi blagoslovil ljubljanski nadškof, metropolit msgr. Stanislav Zore.
Arhitekturno umestitev vrat in ureditev okolice je zasnoval arhitekt Matjaž Suhadolc, foto Marijan Zlobec
Tako vrhunskega kiparstva sakralnega in monumentalnega tipa niso zmogli mnogi najvidnejši evropski kiparji polpreteklih obdobij, kot Marino Marini, Alberto Giacometti ali Giacomo Manzu, kaj šele Begićevi sodobniki.
Begićev portret Kristusa na Brezjah, foto Marijan Zlobec
Begić skozi večdesetletno ustvarjalnost želi Slovenijo in slovensko likovno kulturo, tu omenjeno seveda cerkveno zgodovinsko izročilo, povzdigniti na svetovno raven, kar mu je v vseh treh primerih vrat (Ljubljana, Novo mesto, Brezje) več kot uspelo.
Mirsad Begić na slovesnosti v Šturjah, foto Marijan Zlobec
Posebno redek in hkrati nadvse uspešen je bil v tem kontekstu cerkvene zgodovine Begićev doprni portret samega papeža Janeza Pavla II. V Ljubljani ga lahko občudujemo v cerkvi svetega Jožefa na Poljanah, nad njim se je navdušilo tudi umetniško vodstvo Vatikanskega muzeja v Rimu in naročilo en odlitek za njihovo svetovno umetniško zbirko, ki si jo vsako leto ogleda nekaj milijonov ljudi.
Begićev spomenik papeža Janeza Pavla II. v Bukarešti
Tretji odlitek pa je bilo osebno darilo ob gospodarskem sodelovaju med Slovenijo in Romunijo in je javno na ogled na osrednjem trgu v Bukarešti.
Spomenik v Bukarešti s podstavkom, foto splet
Begićev spomenik papeža Janeza Pavla II. v cerkvi svetega Jožefa na Poljanah v Ljubljani, foto Marijan Zlobec
Spomenik si ogledujejo mnogi tuji turisti in drugi obiskovalci, foto Marijan Zlobec
Mirsad Begić v svojem “brlogu”, kot imenuje svoj kiparski atelje, foto Marijan Zlobec
Manj je znano, da je ob imenovanju nadškofa dr. Franca Rodeta za kardinala, Mirsad Begić napravil še celopostavni portretni spomenik tedanjega papeža Benedikta XVI (Joseph Alois Ratzinger), ki ga je papež takoj izročil v zbirko Vatikanskega muzeja.
Čestitka slavnega zdravnika dr. Erika Breclja, foto Marijan Zlobec
Kot izjemen portretist in spomeničar, je Mirsad Begić oblikoval in ustvaril še celo vrsto sakralnih spomenikov ter portretov. Odprtja ali odkritja vseh teh spomenikov so povsod naletela na množičen, če ne kar izjemen odziv.
”Živel je, ljubil, trpel, mislil, govoril, molil in upal po slovensko”, foto Marijan Zlobec
Spomenik mučeniškemu duhovniku in narodnemu buditelju Filipu Terčelju v Ajdovščini je celopostavni (visok 2,3 m) in postavljen v središče Šturij na Cankarjevem trgu. Ob kipu je napis, verz Evgena Bavčarja:”Živel je, ljubil, trpel, mislil, govoril, molil in upal po slovensko.” Spomenik je odkril koprski škof Metod Pirih, o Terčelju pa spregovoril zgodovinar Tomaž Pavšič.
Mirsad Begić in zgodovinar Tomaž Pavšič, foto Marijan Zlobec
Na odkritje spomenika slovenskemu škofu popotniku, slovničarju in izseljenskemu misijonarju Frideriku Ireneju Baragi v Kranju oziroma Stražišču nad mestom je prišlo nekaj tisoč ljudi. Odkril ga je ljubljanski nadškof, kasneje kardinal dr. Franc Rode. Baraga je tako dobil svoj največji spomenik in bil hkrati sprejet v slovensko narodno zgodovino.
Koprski škof dr. Metod Pirih in Mirsad Begić v Šturjah, foto Marijan Zlobec
Celopostavni spomenik ljubljanskemu nadškofu in metropolitu dr. Alojziju Šuštarju v Trebnjem, foto skofija-novomesto.si
Mirsad Begić, spomenik Alojziju Šuštarju (glava), Trebnje, foto slov.si
Zadnji velik spomenik, posvečen zgodovini cerkve na Slovenskem ali velikim Slovencem, cerkvenim dostojanstvenikom, je v monumentalno celopostavno podobo Begić oblikoval prav nadškofa dr. Alojzija Šuštarja na trgu blizu cerkve v Trebnjem. Odkril ga je kardinal dr. Franc Rode.
Andrej Šter, vodja konzularnega sektorja ministrstva za zunanje zadeve, in Mirsad Begić na Brezjah, foto Marijan Zlobec
V dolgoletnem kontekstu vseh teh osebnosti in dogajanj v zgodovini Cerkve na Slovenskem je nastajalo še na desetine manjših portretov, osnutkov, kolažev, reliefov, simbolnih zasnov in svobodnejših vizij ter kompozicij. Vsega tega je bilo dovolj za posebno razstavo, ki jo je Mirsad Begić pripravil v ljubljanski Narodni galeriji. To je bil del razstave Upodobitve ljubljanskih škofov (2007). Mirsad Begić se je v posebni sobi na levi strani razstavnega prostora predstavil z osnutki portretov glav in poprsij šestih ljubljanskih škofov 20. stoletja; Antona Bonaventure Jegliča, Gregorija Rožmana, Antona Vovka, Jožefa Pogačnika, Stanislava Leniča in Alojzija Šuštarja, dodal pa jim je še zadnji portret, kardinala dr. Franca Rodeta.
Državni sekretar dr. Silvester Gaberšček in Mirsad Begić, foto Marijan Zlobec
Za Ljubljano in nekatere ustanove je še posebej izdelal portretna spomenika kardinala dr. Franca Rodeta in umetnostnega zgodovinarja dr. Izidorja Cankarja.
Razstava notranje strani ljubljanskih stolničnih vrat Mirsada Begića v Galeriji TR 3, foto Marijan Zlobec
Med spomeniki zunaj Ljubljane, namenjenim ali posvečenim velikim slovenskim kulturnikom, naj le omenim spomenik pesniku Srečku Kosovelu v Sežani in Tomaju, slikarju Venu Pilonu (dva različna: v Pilonovi galeriji in Poslovni stavbi Primorja) v Ajdovščini, kompozicijski in portretni spomenik slikarju Jožetu Tisnikarju na trgu pred Koroško galerijo likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu (2003), knjižničarju in kulturniku Francetu Sušniku na Ravnah, duhovniku in gospodarstveniku ter mecenu Petru Pavlu Glavarju v Komendi.
Spomenik škofu Stanislavu Leniču v Sodražici, foto Galerija Miklova hiša v Ribnici
Begić je ustvaril spomenik pesniku Antonu Aškercu v Senožetih, duhovniku in pisatelju Franu Saleškemu Finžgarju v Želimljem, etnologu in narodopiscu Vinku Möderndorferju v Mežici, režiserju Jožetu Babiču v Novi Gorici, soustanovitelju Krke Borisu Andrijaniču in uspešnemu direktorju Milošu Kovačiču v Novem mestu, Ladu Smrekarju v Kostanjevici na Krki, slikarju in grafiku Riku Debenjaku ter skladatelju Štefanu Mauriju v Kanalu ob Soči, glasbeniku, skladatelju Hugu Wolfu v Slovenj Gradcu, skladatelju Giuseppeju Tartiniju v Piranu, skladatelju Maksu Pirniku v Tolminu, skladatelju Marijanu Gabrijelčiču v Desklah.
Mirsad Begić ob svojem portretu Antona Ažbeta v Narodni galeriji, foto Marijan Zlobec
Oblikoval je še spomenik škofu Stanislavu Leniču v Sodražici, skladatelju Matiji Bravničatrju v Tolminu, pisatelju Leopoldu Suhodolčanu v Prevaljah, polihistorju Janezu Vajkardu Valvasorju na gradu Bogenšperk, očetu slovenske reformacije Primožu Trubarju v njegovem muzeju na Rašici in v novih prostorih Kulturnega centra Primož Trubar v Šentjerneju, slikarju Ivanu Čargu v Tolminu, zgodovinarju dr. Metodu Mikužu v Grosupljem.
Spomenik istrskemu pesniku in duhovniku Alojzu Kocjančiču, foto Kraji.eu
Napravil je portretni spomenik istrskemu pesniku in duhovniku Alojzu Kocjančiču v Koštaboni, pisatelju Ivanu Preglju v Tolminu, duhovniku, zgodovinarju in vinogradniku Matiji Vrtovcu v Šmarju na Vipavskem, jezikoslovcu Matiji Čopu in pesniku Francetu Prešernu (še ni postavljen).
Spomenik duhovniku, zgodovinarju in vinogradniku Matiji Vrtovcu v Šmarju, foto PD Podpeč – Preserje
Begićev spomenik kardinalu dr. Ambrožiču je blagoslovil kardinal dr. Franc Rode, foto MojaObčina.si
Med mnogimi portretnimi spomeniki je tudi Begićev portret slavnega kanadskega, sicer pa slovenskega kardinala dr. Alojzija Ambrožiča pri cerkvi Marijinega vnebovzetja na Dobrovi pri Ljubljani.
Duhovnost Ambrožičeve osebnosti, foto MojaObčina.si
Mirsada Begića, ki je ob tej priložnosti spregovoril o nastajanju umetnostnega dela: “Doprsni kip kardinala Ambrožiča sem oblikoval na podlagi dokumentarnega gradiva o njegovem življenju, kljub temu pa kip ni zgolj akademski posnetek portretiranca, temveč je živo prepoznaven in ponotranjen v duhovnosti njegove osebnosti.”
Notranja stolnična vrata, foto Marijan Zlobec
Begić je eden redkih kiparjev na svetu, ki je izdelal tudi podvodni spomenik, in sicer na posebno željo in naročilo livarja Boruta Kamška, ki si je kot potapljač zamislil, da bi v zahvalo za uspešne potope postavil spomenik pod vodo nekje na Jadranu. Izbral si je podobo in kip svetega Jurija in še Prešernov relief, kot lokacijo pa morje v Svetem Juriju (Juraj), ki je sestavni del Senja. Begić je vse to modeliral, livar ulil in zatem postavil tako globoko v morje, da je Jurijeva glava kaka dva metra globoko.
Begićev spomenik v Murski Soboti v počastitev stote obletnice priključitve Prekmurja in združitve Prekmurcev z matičnim narodom v domovini Sloveniji, foto Vestnik/Nataša Juhnov
Zadnji Begićev monumentalni spomenik je nastal v Murski Soboti v počastitev stote obletnice priključitve Prekmurja in združitve Prekmurcev z matičnim narodom v domovini Sloveniji. Spomenik predstavlja kompozicijo petih portretov prekmurskih narodnih buditeljev: Franca Ivanocyja, Jožefa Kleka starejšega, Matije Slaviča, Ivana Jeriča in Franca Kovačiča. Portreti so v nadnaravni velikosti in uliti v bron. Spomeniku dajeta poseben pomen dve bronasti drevesni veji, ki na neki način povezujeta portrete narodnih buditeljev s prekmursko zemljo. Njegova simbolika in pomen izhajata iz prepleta mehkobe prekmurske zemlje in trdnosti granita ter odločnosti upodobljencev, ki jih simbolne rastlinske žile napajajo in povezujejo v kompozicijsko celoto.
Mirsad Begić je napravil še množico drugih spomenikov (Ivan Hribar, Boris Pahor, Stanko Bloudek, Leon Štukelj, Anica Cevc, Maks Fabiani, Jože Plečnik, Peter Božič, Prežihov Voranc, Žiga Zois…), a je tu poudarek na sakralnem delu njegove ustvarjalnosti.
Marijan Zlobec