Založba ZRC SAZU je danes imela svojo letošnjo prvo tiskovno konferenco s predstavitvijo novih knjig in avtorjev na platformi Zoom. Ta praksa se je lani izkazala kot zadovoljiva, čeprav je bila tehnologija precej slaba in bi si založba lahko zagotovila boljše snemalne pogoje, če ne drugega z boljšo nastavitvijo kamere, boljšo sliko in pravo identiteto nastopajočih. Predstavitev je povezovala Agata Tomažič.
Ustanovitev nove zbirke Pamflet je Založba ZRC umestila v slovenski zgodovinski kritični prostor oziroma omogoča soočenje svetovnih tekstov s sočasnimi slovenskimi. Uredniški odbor sestavljajo Tomaž Mastnak, Oto Luthar in Aleš Pogačnik. Poglejmo, kako je založba utemeljila novo zbirko:
Naslovnica
“Pamflet vse od 18. stoletja služi kot svojevrstna državljanska oglasna deska: hoče angažirati državljanke in državljane, jih izzvati k razmišljanju in pripraviti do zavzemanja stališč. Nagovarja z jezikom, ki ga razumejo vsi. Pamflet je nosilec kulture, ki ne sprejema neumnosti, ne požira žalitev in zavrača poniževanje kulture svobodoljubnosti, odgovornosti, kritičnega mišljenja in neodvisnosti duha. Zbirka Pamflet bo negovala, kar je med nami emancipatoričnega in dobrega, ter razkrinkavala grožnje. Z njo se borimo proti uničevanju preteklosti, razvrednotenju življenja v sedanjosti in kraji prihodnosti.”
Notranja oprema Tanje Radež
Prva knjiga v zbirki je izšla lani. To je bil spis Fašizem in demokracija Georgea Orwella, druga, ki je izšla sedaj, pa je Za socializem in svobodo mišljenja Alberta Einsteina. Značilnost je med drugim še ta, da knjižica stane le dva evra. Einsteinovo knjižico (40 strani) je prevedel Tadej Turnšek, spremno besedo pa napisal Tomaž Mastnak. Izdajatelj je Inštitut za kulturne in spominske študije.
Direktor ZRC dr. Oto Luthar je predstavil zdaj že zbirko, čeprav ima šele dve knjižici. Opozoril je na Einsteinove humanistične zapise in eseje, ki so zelo aktualni še danes. Omenil je anekdoto, ko so Einsteina vprašali, ali je vesolje res neskončno. Odgovoril je, da za vesolje ne ve, za človekovo neumnost pa prav gotovo; ta je neskončna. Luthar je omenil tri tekste v knjižici: Zakaj socializem ?, Za organizacijo intelektualnih delavcev in Na srečanju za svobodo mišljenja.
Albert Einstain se je zavedal svoje slave in je rad poziral
Knjižico uvaja kratek biografski zapis o Abertu Einsteinu. V njem med drugim izvemo, da se je poročil s študijsko kolegico Milevo Marić, dodaja pa najnovejše podatke oziroma raziskave, češ da so bile Einsteinove razprave iz leta 1905, s katerimi je zaslovel, v veliki meri njuno skupno delo. Einstein je bil nasprotnik vojne, dejaven v prizadevanjih za državljanske svoboščine in podpornik sionizma, ki je bil takrat pretežno levičarsko gibanje. Umrl je leta 1955.
Knjiga Einsteinove esejistike
Albert Einstein je leta 1949 podprl socializem tudi zato, ker je nujno potrebna svobodna in nemotena razprava o problemih kapitalizma in o rešitvah, ki jih je ponujal socializem. Kljub vsej navidezni svobodi izražanja je takšna razprava danes ponovno tabu in je še nujnejša kot takrat, ko se je zanjo zavzel Einstein. Mastnak v svojem uvodu ugotavlja, da je Einstein v svojih spisih podoben ali soroden sebi kot glasbeniku, violinistu: ni ravno prispeval k razvoju družboslovja, je pa vedel, kaj je dobro družboslovje in so njegovi zapisi prispevali k oblikovanju družbenih in političnih razmer za razvoj družboslovja. Poleg Bertranda Russella je najraje bral Thorsteina Veblena.
Intelektualni delavci, pravi Einstein, se morajo organizirati: zaradi lastnega interesa in interesa družbe kot celote. Če bodo obranili akademsko svobodo, bodo lahko ozaveščali javnost in tako omogočali “zdrav razvoj demokracije”. Zapis Za organizacijo intelektualnih delavcev je nastal leta 1945. Einstein je vedel, da je bila vojna končana, ni pa pšrinesla miru. Govor Na srečanju za svobodo mišljenja je nastal že leta 1935. Članek Zakaj socializem ? je izšel leta 1949 v prvi številki ameriške marksistične revije Monthly Review. Einstein je leta 1949 npr. ugotovil, da plansko gospodarstvo še ni socializem. Einstein pa omenja tudi pohabljanje posameznikov kot največje zlo kapitalizma.
Marijan Zlobec