Finžgar in Plečnik Prijateljstvo brez meja v Plečnikovi hiši

V Plečnikovi hiši se izteka razstava Finžgar in Plečnik Prijateljstvo brez meja. Na ogled bo le še do konca tedna, bila pa je postavljena že lani, a potem spričo epidemije novega koronavirusa zaprta. Razstava ni velika, a je dovolj poudarkov, vključno z dokumentarnim filmom, ki pokaže tesno sodelovanje med umetnikoma, prijateljevanje in v pismih večinoma strinjanje in sočasno spoštovanje. Iz korespondence, kolikor je je pokazane, ni razvidno kakšno politično razpravljanje, čeprav sta oba soseda na Mirju imela jasna stališča tako do okupatorjev, narodnoosvobodilnega boja, partizanov, komunistov, belogardistov, domobrancev ter sami Cerkvi. Pri obeh je zmagala iskrena pripadnost slovenskemu narodu.

Fran Saleški Finžgar in Jože Plečnik na razstavi, fotografije Marijan Zlobec

Razstava predstavlja izbor Plečnikovih originalnih pisem, načrtov in skic, ki nam odkrivajo njegovo snovanje grafičnega oblikovanja knjig in revij. Pri tem ga je zelo spodbujal njegov prijatelj in trnovski sosed Fran Saleški Finžgar. Preučili so novo arhivsko gradivo iz Finžgarjeve zbirke, ki se hrani v Rokopisni zbirki NUK in doslej še ni bilo predstavljeno širši javnosti, ter temo povezali z ohranjenimi Finžgarjevimi pismi iz Plečnikove zbirke MGML.

Finžgar v svoji delovni sobi

Plečnikova hiša in MGML pri razstavi nadaljujeta z uspešnim sodelovanjem z mag. Marijanom Rupertom, vodjo Rokopisne zbirke in zbirke redkih tiskov v NUK, ki je avtor razstave hkrati pa pripovedovalec vsebine v posnetem dokumentarnem filmu, kar daje razstavni temi večjo pristnost. Kot kustosinja razstave se podpisuje še Ana Porok.

Plečnik in Finžgar sta menila sta, da med dobrimi prijatelji ne sme biti nobenih ograj, zato tudi nista obnovila plotu, ki je nekoč ločeval župnijski vrt od Plečnikovega. Finžgar je pogosto prihajal na obisk in pogovor v Plečnikovo hišo, arhitektu sta bila pri srcu njegov ljudski jezik, poln rekov in domislic ter navdušenje za vsakršno duhovno delo.

Ob razstavi je njen avtor mag. Marijan Rupert zapisal: »Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o trdnih odnosih med Finžgarjem in Plečnikom. Posebno zanimivi so sprotni Finžgarjevi pripisi pod Plečnikovimi pismi, saj v veliko primerih pojasnjujejo kontekst sporočila, ki ni vselej jasen iz besedila. Ob obsežni korespondenci se je ohranilo tudi precej arhitektovega originalnega gradiva, risb, klišejev, osnutkov, vinjet, ki jih je Plečnik na Finžgarjevo prošnjo – večinoma s skromnim opravičilom, da ni grafični oblikovalec – naredil za naslovnice in oblikovanje revij, knjig, podobic, logotipov.«

»Usoda je odločila, da sva si bila na Mirju soseda. Tako skromno tiho je Plečnik leta 1922 zasedel stolico Ljubljanske univerze, da res njegovi učenci in mi sosedje nismo niti slutili, kak umetnik se je naselil med nami. Prvič sem se sešel z njim, ko sem se ukvarjal s potrebno mislijo, kako bi podrl trhle deske in postavil novo ograjo med njegovim in župnijskim vrtom. Mirno me je poslušal. Nato mi je z ljubkim smehljajem rekel: ›Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte!‹ Zavzel sem se. On pa je resno nadaljeval: ›Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda?‹ On me je bistro opazoval in uganil, da sem ga prišel prosit načrta za novo ograjo. Oba sva za hip umolknila. Prvi je spregovoril Plečnik: ›Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja.‹ Segel sem mu v roko. Tedaj je vzbrstelo najino prijateljstvo, ki se vsa leta niti trohico ni skalilo.«

“Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. “

“Po obliki drobno, a vsebinsko bogato gradivo nam ponuja dragocen vpogled v del Plečnikovega ustvarjanja, ki doslej še ni bil dovolj poznan. Tudi ta segment v celoti izraža Plečnikovega ustvarjalnega duha. Na Finžgarjevo pobudo in željo je – pro bono, kot običajno – ustvaril precejšnje število manjših arhitekturnih del, spomenikov, kapelic, nagrobnikov, liturgičnih predmetov. V tej korespondenci se nam Plečnik tako deloma razkrije kot arhitekt – kar smo doslej že dodobra poznali – kot grafični oblikovalec – kar je bilo doslej malo manj znano – in predvsem kot človek: kot zaupni prijatelj, predan, požrtvovalen, hvaležen, velikodušen in dosledno do konca skromen v izvirnem Frančiškovem duhu. Če hočemo spoznati osebo kot umetnika, jo je treba spoznati tudi kot človeka. V Plečnikovih pismih Finžgarju pogosto najdemo – sicer lapidarno zapisana – razmišljanja o arhitekturi in o položaju umetnika.”

“Zelo pomembni so bili po Plečnikovem prihodu iz Prage njegovi stiki z intelektualci iz skupnega svetovnonazorskega kroga, ki so mu pogosto odločilno pomagali utreti pot naprej v tedanjo slovensko družbo in predvsem med tiste ljudi iz cerkvene in posvetne oblasti, ki so odločali o arhitekturnih in urbanističnih načrtih, povezanih z gradnjo v Ljubljani in drugod po Sloveniji. Brez dvoma je bil ravno Finžgar s svojo etično držo, pisateljskim ugledom in izjemno socialno karizmo tisti, ki je Plečniku omogočil začetni vstop v visoke slovenske cerkvene in intelektualne kroge. Finžgar in Plečnik sta si bila karakterno na prvi pogled različna, Plečnik bolj kot ne asocialen samotar, ki je težko navezoval stike z okolico, Finžgar pa, nasprotno, oseba z izrazitim družabnim in socialnim potencialom. Vendar sta oba svoje umetniško in duhovno poslanstvo dojemala v smislu celibata kot sublimiranega življenjskega imperativa.”

Prelepa Plečnikova pisava

“Čeprav značajsko različna, pa sta si bila v pojmovanju meja zelo podobna: nikoli nobeden od njiju ni privolil v kompromise, v nobenem trenutku ni dopustil, da bi mu katerakoli ideologija diktirala umetniške standarde, ves čas sta premočrtno in dosledno sledila svoji lastni človeški etiki in izvirni ustvarjalni viziji.” (Iz teksta mag. Marijana Ruperta v zloženki).

Razstava vendarle vzbuja določene pomisleke, saj je v kontekstu tako Finžgarja kot Plečnika preskromna. Temelji sicer na dokumentarnem gradivu, a brez širšega konteksta in celovitega pristopa k temi. Ta pa je tako literarnozgodovinska kot umetnostnozgodvinska. Razstava je lahko spodbuda za večjo monografijo, v katero bi vkjučili vse, kar je znanega in dosegljivega; tega pa je bistveno več, kot pokaže razstava. Med drugim moti, da oba prijatelja na razstavi oziroma v zloženki nista predstavljena ne s celovitim imenom ne z letnicama rojstva in smrti. Torej: Fran Saleški Finžgar (1871 – 1962) in Jože Plečnik (1872 – 1957).

V uvodu sem omenil tako Finžgarjevo kot Plečnikovo visoko narodno zavest, hkrati pa politično nevtralnost v obdobju najhujše narodove preizkušnje. Oba sta sicer odklanjala tako komunizem kot klerikalizem in domobranstvo. Marsikaj je še nerazčiščeno ali pa se celo skriva, in to več desetletij po smrti obeh prijateljev. Oba pa sta bila akademika in sta prejela jugoslovanska odlikovanja.

Rupert omenja, da sta “oba svoje umetniško in duhovno poslanstvo dojemala v smislu celibata kot sublimiranega življenjskega imperativa.” Kaj res ? Od kod Finžgarjev otrok, da ga skrivajo pred svetom vse do danes in si ga ne upajo identificirati, kar pa velja za številne duhovniške pregrehe v zgodovini slovenske Cerkve vse do danes?

Marijan Zlobec