Na razstavi Učenje in pozabljanje kiparja, arhitekta in profesorja Jožeta Baršija pade v oči najprej kritični pogled na “obnavljanje” Plečnikovega stadiona za Bežigradom. Morda to ni čisto likovna tema, je pa vsekakor aktualna v umetnikovi refleksiji vsega izrazito neuspešnega, da ne rečem katastrofalnega dogajanja okrog spomenika Plečnikove arhitekturne dediščine, ki naj bi skupaj s češkim in slovenskim predlogom prišla pod skrb in okrilje Unesca.
Plečnik je ponižan in razžaljen, država nesposobna, ljudje izigrani, investitorji opeharjeni, sosedi navidez zmagoslavni, vse skupaj pa ponuja panoramo totalne kolektivne nesposobnosti novo nastale države Republike Slovenije, ki si bo ob letošnji tridesetletnici lahko čestitala s samimi propadlimi kulturnimi projekti, kot so polom omenjene prenove Plečnikovega stadiona investitorja Joca Pečečnika, propad izgradnje koncertne in kongresne dvorane investitirja Jožeta Anderliča z zmagovitimi nizozemskimi arhitekti na mednarodnem natečaju, propadli načrt Tadaa Anda za Muzej mednarodne sodobne umetnosti Igorja Laha na Šmartinski cesti, propad NUK 2 po zmagovitem načrtu akademika, arhitekta Marka Mušiča, propad obnove Tobačne, nedokončane obnove stavb ali vojašnic na Roški in Poljanski cesti, pa še na Metelkovi, propad načrtovane nove stavbe Drame SNG, propad skupne dejavnosti treh umetniških akademij v obnovljenem Rogu… Več upanja je z obnovljeno Cukrarno v investiciji MOL, ne pa države. Kaj bo s postavitvijo Plečnikovega parlamenta kot muzeja slovenske in svetovne umetnosti 20. in 21. stoletja še nihče ne razmišlja. Ponujene milijarde nepovratnih sredstev EU se bodo investicijam v kulturo izognile in hkrati porazile nesposobnost celotne kulturniške državne sfere.
Pogled na najlepše mesto na svetu
Kulturno ministrstvo je vseh trideset let samostojne države najslabše izmed vseh ministrstev v sestavi demokratične vlade. S svojo nedejavnostjo pa je hkrati glavni krivec za propad vseh investicijskih projektov. Pri prenovi Plečnikovega stadiona gre za ovire tako Ministrstva za kulturo kot lokalne skupnosti, podobno je bilo z omenjenim dvoransko-stanovanjskim kompleksom Jožeta Anderliča.
Ljubljanska groza se imenuje Plečnikov stadion
Plečnikov stadion se kaže na Baršijevi razstavi kot popolna mentalna polomija vseh možnih “dejavnikov”, tako da se lahko le čudimo Jocu Pečečniku, da še upa in verjame v realizacijo obnove in nasploh modernega in s tem drugačnega investicijskega ter vsebinskega kompleksa.
Razstava v drugem nadstropju uvodoma hote pokaže nižišče Plečnikovega stadiona, tako v svoji zgodovini kot v aktualni podobi. Na dveh stenah razgrnjeni članki in fotografije so skupaj javna klofuta vsem, ki so v kakršni koli obliki in funkciji odgovorni in soudeleženi. Podoba pokaže, da je propadlo vse, kar je nekdo sicer želel rešiti in obnoviti. V Ljubljani so propadli tako rekoč vsi individualni investitorji s svojimi izrazito nadindividualnimi projekti, še več, z željo po obogatitvi vsega pozitivno naravnanega in kot svoj prispevek k materi domovini ob zgodovinsko pridobljeni in izbojevani lastni državi.
Iz politične ali ideološke zgodovine Plečnikovega stadiona veje izrazita negativiteta, tako da bi v bistvu pričakovali hitro reakcijo vsaj levih, če ne še desnih oblasti, da se stadion čimprej ukine, ohrani zgolj tisto, kar je dejanska Plečnikova arhitektura in ambientu da nova ter sodobna vsebina, ki bi pokopala spomin na zloglasno domobranko prisego nacističnemu okupatorju v skupnem boju proti komunistom in banditom, torej partizanom in narodnoosvobodilnemu boju, 20. aprila 1944, ko je ves napredni svet že vedel, da je Hitler dokončno poražen, domobranci kot oborožene enote pod nacistično SS komando pa dobile jasne informacije, zlasti po teheranski konferenci ob koncu novembra in na začetku decembra 1943, da bodo kolaborantske oborožene enote v sklopu Hitlerjevih vojaških formacij kaznovane s smrtno kaznijo. O tem je še pred domobransko prisego v Ljubljani razpravljalo vodstvo Slovenske ljudske stranke, o tem pa bila obveščena tudi begunska vlada v Londonu, do katere so se začeli Angleži takoj drugače vesti, kot so se še pred srečanjem Churchilla, Roosevelta in Stalina v Teheranu.
Sporočilo Baršijevega najbolj udarnega trenutka na svoji pregledni razstavi bi se lahko glasilo: Idioti do konca.
Spodaj prisega, zgoraj sveta maša ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana
Marijan Zlobec