Redkokatera knjiga naleti zlasti med ženskim bralstvom in pri ženski kritiki na toliko odobravanja, kot se je že doslej pokazalo ob najnovejšem memoarnem pričevanju Erice Johnson Debeljak s precej provokativnim naslovom Devica, kraljica, vdova, prasica. Knjiga, kot pravi založba Mladinska knjiga, ki je delo izdala v zbirki Kultura, presega tradicionalne žanrske oznake. Ni le knjiga spominov, temveč tudi antropološka analiza vloge ženske kot žene, vdove in uganke skozi zgodovino. Govori o žalovanju, ampak tudi o opolnomočenju. Knjiga je bila sicer napisana v angleščini, prevedel pa jo je Andrej E. Skubic. V posvetilu preberem: “Za Aleša, ki mi je podaril dar pisanja.”
Erica Johnson Debeljak, foto Marijan Zlobec
“Erica Johnson Debeljak preprede svojo osebno izkušnjo z vzburljivimi zgodbami zgodovinskih vdov. Neustrašno se sooči s tabuji smrti in vdovstva v sodobni družbi: z medikalizacijo in birokratizacijo žalovanja, z bojem za materialno preživetje, ki kljub manjši pozornosti v primerjavi s čustvenimi vprašanji ostaja osrednja izkušnja vdovstva, ne nazadnje pa z nevarno seksualnostjo vdov. Nastalo je dinamično delo, ki raziskuje najgloblja teoretska in izkustvena vprašanja življenja in smrti ter ženske med njima.” (Iz predstavitve založbe).
Pisateljica odpira več vprašanj, kot je sposobna nanje odgovoriti; ne nazadnje se zastavlja bolj podrobno vprašanje in hkrati bolj natančen odgovor: zakaj in kako natančno je pesnik, esejist in profesor Aleš Debeljak umrl ? Erica kroži in se lovi za rep ter se hkrati ponavlja v raznih ugibanjih in trditvah, med katerimi je najbolj logično, ali je Aleš storil samomor ali ne. Bolj bi sem sodilo vprašanje, ki pa ga vdova skriva: ali je bil njen mož popolnoma duševno zdrav, ali pa je morda imel kakšne psihične popadke, kakšne morebitne preganjavice ali kaj podobnega, kar bi lahko privedlo do nelogične reakcije, kot je bila policijsko ugotovljena, češ da je šlo za nesrečo pešca, potem ko je na ozkem odstavnem pasu zaustavil avto, izstopil in začel z rokami kriliti proti tovornjaku, ki se je bližal po svojem cestišču ali voznem pasu; kot da bi ga želel zaustaviti ali mu nekaj sporočiti; ob tem pa je Aleš očitno stopil nekoliko, zadošča deset, dvajset centimetrov, preveč na cesto ali proti sredini ceste, ne da bi to sam opazil, tako da ga je tovornjak zbil do smrti. Erica sicer namiguje, da bi se bilo dobro z voznikom tovornjaka najti in se z njim pogovoriti, še posebej, ker obstajata dne verziji njegovega pričevanja za policijo. Manjka sklep, s katerim bi Erica kot vdova in pisateljica sprejela svojo končno odločitev, v katero sama verjame. Ona ne verjame, javnost pa bolj kot ne, da je šlo za trenutno psihično slabost ali celo skrbno skrivano psihično bolezen. Javnost seveda ne misli, da je Aleš Debeljak storil samomor. Je pa to predmet “prijateljskih” sočutij, ki jih najbolj pozna vdova sama.
Erica Johnson Debeljak, foto Marijan Zlobec
Ta tema, namreč prijateljevanja in “prijateljevanja” je v avtobiografiji na več mestih podrobno opisana, tudi s konfliktnimi rezultati in razpleti, ki se jih Erica Johnson Debeljak loteva z žensko drznostjo, spodbujeno s primerjalno analizo mitoloških in manj zgodovinskih figur bolj znanih, da ne rečem slavnih vdov. Raje ima primere iz Stare zaveze, mitologije, pa antike, manj pa iz aktualne ali polpretekle evropske zgodovine, seveda smo imeli znane vdove tudi v Jugoslaviji in celo Sloveniji, a to zanjo ni zanimivo. Bolj jo zanima, ali ima kot vdova sama možnost preživetja s tremi odraščajočimi in študirajočimi otroki, ki so tik pred tem, da odidejo od doma in se osamosvojijo.
Krik vdove, potem ko izve za nenadno in tragično smrt moža, je elementarno odkrit: “Obubožana bom!” Ženska v sekundi ugotovi, kaj še ima in kaj je finančno izgubila, če pa se v hipu znajde, tako kot Erica, preknjiži možev denar na svoj račun, še predno banka izve, da je pravi nosilec bančnega računa, sicer v skupni uporabi ali souporabi zakoncev, medtem umrl. (Koliko je takšnih primerov lahko bi rekli kraj, tu ne bi ugibal, so pa po svoje logične). Jasno je, da bodo vse račune morali poplačati živi; mrtvi ne plačujejo davkov in dolgov, stroški pa so stoodstotno, in najraje zelo veliki.
Naslov Devica, kraljica, vdova, prasica je precej bombastičen. V bistvu ne izvemo, kako je dotična glavna oseba izgubila nedolžnost, z vsem podrobnim opisom, prav tako ni ravno slikovito opisana spolnost z možem, čeprav je ni bilo malo v štiriindvajsetih letih zakona. Odprto je vprašanje, kdaj je bila kraljica in še bolj, zakaj je prasica. Zato, ker si je kot vdova omislila mladega ljubimca ? Bolj je prasica, ker zdaj vse to precej podrobno opisuje, vsem na očeh, bi rekli. Ampak, tu je v sodobnem svetu lov odprt. Zakonca sta si bila vsekakor zvesta in imela le drug drugega.
Aleš Debeljak in Erica Johnson Debeljak, foto Bukla
Bralec knjige bo zaman iskal intelektualne vezi med Erico in Alešem, kar bi bilo več kot zanimivo, saj gre ali je šlo za obojestransko rast, tako kot človeka, ustvarjalca, kot intelektualca in oblikovalca lastnega življenjskega nazora, o čemer izvemo bore malo, čeprav bi bila ravno ta komponenta bolj bistvena, kot opisovanje raznih mitoloških zgodb (po svojem okusu). Aleš je imel neki razvoj, pogled na svet, prav tako kot estetiko, poetiko, komparativnost, še posebej v literarnem svetu, o čemer prav tako ne izvemo ničesar. Zakaj bi me zanimala “prasica”, ko pa bi raje kaj bral o “svetniku”. Ni ne vzponov ne padcev, ne prefinjenih ženskih opazovanj in formuliranj lastnega drugega jaza ali pogledov nanj v smislu bivanjskega in intelektuanega sožitja, kot da se v skoraj 25 letih nista o ničemer pogovarjala kot kritična intelektualca. Pogrešam občudovanje genija, kot ga Erica parkrat sicer označuje. Ampak zakaj je bil genij, pa ne izvem.
https://marijanzlobec.wordpress.com/2018/06/03/razglednice-alesa-debeljaka-ali-saj-grem-samo-mimo/
Pri ženi Erici so otroci Klara, Simon in Lukas bolj logistični, spremljevalni romaneskni in biografski elementi, ne da bi jim dodala kaj bolj osebnostne karakteristike, zaupanja v njihovo samostojno pot, na katero so se podali še pred očetovo smrtjo. Nekaj je nakazovanj, a brez tiste optimistične stimulacije, ki dovoljuje vsakemu posamezniku, tudi otrokom, da postanejo samostojna osebnost, svoj jaz, ga razvijajo in vstopajo po poti svojih interesov, ne brez pomoči očetove duhovne dediščine, izkazanih vplivov, vzgoje, zgledov, ne pa da gledajo, kako se njihova mati nastopaško goni z nekom, ki je le malo starejši od njenega najstarejšega sina, in si pri tem misli, da vdova vendarle še ni za seksualni odpad.
Aleš Debeljak je imel jasno izdelan pogled na aktualni politični svet, na vse spremembe, ki so nastajale v zadnjih desetletjih, ne le v Evropi, ampak na Bližnjem in Srednjem Vzhodu ter drugod. Poznal je vse oblike fundamentalizmov in jih soočal s humanizmom, čeprav ne brez konfliktov, v evropski kulturi, kjer je ideologija vendarle bolj razdeljena na dva pola, na ugodnejšo krščansko tradicijo in bistveno kasnejšo darvinistično- marksistično razvojno miselne in idejno, da ne rečem ideološko komponento, seveda s kasnejšimi vojnimi konflikti. A Aleša je vedno bolj zanimal fundamentalistični islam.
V knjigi Erice Johnson Debeljak bi pričakoval ravno razplet dilem, ki so se univerzitetnemu profesorju porajale, jih je esejistično in predavateljsko oblikoval in dopolnjeval, komentiral in predajal svojim številnim učencem. Tu mu žena in vdova ne pride nasproti, ampak se iz “ljubljanskega provincializma” in “kalifornijske oddaljenosti” umakne v starodavni svet, v katerem išče in najde sebi primerne biblijsko-antične ali shakespearovske “ustreznice”, ki so že zdavnaj poveličane; brez njene pomoči, hkrati pa ne dajejo netiva za prižig še ene slavnostne svečke na torti; lastne.
Erica Johnson Debeljak si domišlja, da je po svoji usodi enakovredna Gertrudi v Hamletu in Gertrudi Iris Murdoch, Jokasti v Kralju Ojdipu, Penelopi v Odiseju, Evridiki v Orfeju in Eridiki, bibličnima Juditi in Tamari ali indijski Roop Kanwar, tu s poudarkom na dogovorjeni poroki, ko je bila punčka stara le pet let. Precej neposrečena je epizoda z Jacqueline Kennedy kot predsednikove vdove, za katero pa je najpomembnejši ljubezenski trikotnik kasnejšega moža Aristotela Onassisa, skupaj s slavno Mario Callas na jahti Christina. Šele omemba Marie, prvotne ljubezni in celo noseče z bogatim ladjarjem, ki mu je potem rodila mrtvega otroka, bi bila v tem kontekstu smiselna. A tega v Ericinem doživljanju ženskih usod ni.
Ko primerja svoje žalovanje za umrlim možem Alešem z žalovanjem Judite, kateri v nekaj odstavkih podtakne še filistejsko Dalilo in doda še razuzdansko Salomo, ugotavlja, da je lastno žalovanje manj strogo kot Juditino, a ne zato, ker ne bi bila žalostna, ampak ker družba, v kateri živi, nima pravil, kaj mora početi in česa ne sme. Sedanja evropska in ameriška civilizacija se je osvobodila in nima jasnih žalovalskih norm, razen ob posebnih državnih tragedijah in razglasitvah javnega žalovanja. Tako kot je smrt intimna in individualna, je prav tako žalovanje. Na nekem pogrebu sem nekoč slišal govornika, ki je dobesedno dejal: “Blagor tebi!”, kar se je dalo razumeti: ker si umrl in ne boš več trpel ob svoji ženi. V resnici pa je govornik mislil: počivaj v blagru ali kot poje žalostinka: Blagor mu, ki se spočije (Davorin Jenko).
Pisateljica se najslabše loteva Penelope in Jokaste; za Penelopo enkrat pravi, da se ni vdala vsem 108 snubcem, potem pa se spomni drugih pričevanj, češ da je seksala z vsemi snubci. Pri tragediji Kralj Ojdip je bolj kot gimnazijsko vprašana pred tablo in profesorja preseneti z ugotovitvijo, da bo mož, ki bo mesto Tebe rešil sfinge, postal kralj, “k nagradi pa bo navržena še nedavno ovdovela Jokasta.”
Erica pri obravnavanih vdovskih ženskah vidi um, misli in čustva, pri sebi jim doda še preračunljivost, povezano s povzpetništvom v polje literarne slave, s čimer bi se približala moževi že obstoječi. Na koncu si izbere lik slavne Šeherezade in se javno odloči, da bo postala kot ali kar naravnost ona: pripovedovalka bo; uporabila bo svoj glas. Ta glas vsekakor ne bo premagal nobenega sultana, lahko pa pripovedovalki podaljša javno bivanje in poviša sicer problematične dohodke.
Marijan Zlobec