V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova danes odpirajo razstavo žal že pokojnega fotografa Božidarja Dolenca z naslovom Avtografija, zagonetnost, uporništvo: fotografija Božidarja Dolenca. Avtorja razstave sta Lara Štrumej in Rok Vevar. Razstavo odpirajo brez uradne slovesnosti, na ogled pa bo vse do 6. junija.
Prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca (1950–2008), enega najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas, je nastala na osnovi njegove leta 2016 pridobljene fotografske zapuščine. Kompleksnost, bogastvo in obsežnost opusa avtorja, ki je s svojim nekonformističnim duhom ob tematiziranju uličnih prizorov izoblikoval fotografsko poetiko, prepoznavno po skoraj boleči neizprosnosti in pomenski trpkosti, in ki ga je posebna vizualna estetika dogodkov alternativne kulture od konca sedemdesetih let dvajsetega stoletja pritegovala tako močno, da velja za njenega največjega pričevalca, sta narekovali, da se enako skrbno kot fotografijam, ki jih je Dolenc sam vključil v svoje znane cikle in se z njimi predstavljal na razstavah, posvetimo tudi njegovemu obsežnemu korpusu posnetkov alternativne kulture osemdesetih let.
Božidar Dolenc – Violinist z masko, 1977 – 1979
Razstavo tako tvorita dve celoti, dva samostojna dela, različna ne le po vsebini, marveč tudi po načinu predstavitve; zasnovala sta ju njuna kustosa, kustosinja MG+MSUM Lara Štrumej ter poznavalec zgodovine sodobnih scenskih umetnosti, zgodovinar in arhivar sodobnega plesa, Rok Vevar.
Prvi del razstave (v zasnovi Lare Štrumej) obravnava fotografije, ki jih je avtor zgostil v svoje znane cikle Situacije, 1 podoba + 1 podoba = 1 podoba, Ljudje so postali podobe, Situacije, Ljubljanska subkulturna scena, Portreti in Avtoportreti, pri čemer vključitev manj znanih in neznanih fotografij ter podob, narejenih iz negativov za to priložnost, njegove tematsko in slogovno raznolike cikle zaokroža v konceptualno mnogo bolj enovito celoto, kot smo bili o njegovem opusu vajeni razmišljati. Fotografije kažejo, da Dolenc ni bil le dedič modernizma oziroma fotografskih poetik svojih vzornikov, Roberta Franka, Garryja Winogranda, Leeja Friedlanderja, Williama Kleina, na katerih surovo iskrene snepšote spominja ostra neposrednost njegovih podob v ciklu Ljubljanska subkulturna scena, ampak tudi nadrealizma. Mnoge Dolenčeve fotografije temeljijo namreč na obeh glavnih strategijah tega heterogenega gibanja, porojenega v času zgodovinskih avantgard, aktualnega pa vse dvajseto stoletje; na eni strani na prepričanju, da ni nič bolj nadrealnega od materialne in socialne stvarnosti, v kateri živimo, kar je pogojilo Dolenčeve številne zapise naključnih uličnih situacij, združenih zlasti v ciklih Situacije in Ljudje so postali podobe.
Božidar Dolenc – Poletna plesna šola, 1984
Po drugi strani se v Dolenčevem opusu srečamo z vrsto tehnik, značilnih za nadrealizem, kot so dolga in/ali večkratna ekspozicija, fotomontaža, uporaba več negativov, vključevanje zrcal, inscenacija, kar je vse uporabljal v glavnem pri avtoportretih – svojem vseživljenjskem fotografskem dialogu s samim seboj, redkeje pa le še pri ženskih portretih. Razstava kaže, da so fotografije, ki jih je avtor vključil v cikle od Situacij do Portretov in Avtoportretov, ter njegovo brezkompromisno razgaljanje sveta ekstaze in ustvarjalnih izbruhov ter omame in otopelosti pripadnikov alternativnih gibanj v ljubljanskih disko klubih v ciklu Ljubljanska
subkulturna scena, pravzaprav del ene in iste pripovedi, tj. Dolenčevega nenehnega iskanja sveta, s katerim se je lahko poistovetil.
Božidar Dolenc – Iz cikla Ljubljanska subkulturna scena. Disko FV, 1984
Drugi del razstave si je zamislil Rok Vevar, obravnava pa tako rekoč vse ključne dogodke s polja alternativne kulture v obdobju 1976 ̶ 1990, od predstav sodobnega plesa, koncertov kultnih punk in rock glasbenih skupin, predstav legendarnih gledaliških
skupin in umetniških kolektivov, do dogajanja v prostorih ljubljanskih disko klubov. Digitalno natisnjene fotografije ter fotografije na zaslonih ob zvokih glasbe s koncertov, katerih podobe gledamo, so poskus oživitve duha časa, ko so se na robu socialistične
družbe začeli pomembni premiki v smislu zahtev po spremembi umetnostnega sistema in družbe sploh.
Božidar Dolenc – Iz cikla Ljubljanska subkulturna scena. Disko Študent, 1983
Istoimenski katalog razstave poleg dokumentarnega aparata (seznam razstav, bibliografijo in življenjepis je prispevala Bojana Rogina) vsebuje besedilo Lare Štrumej, obenem urednice kataloga, ki srž Dolenčevega ustvarjanja opredeljuje s pojmi avtografija, zagonetnost, uporništvo. Nov uvid v Dolenčevo fotografijo, zlasti njegovo fotografijo alternativnega dogajanja na polju kulture v zadnjem desetletju socializma, prinašata besedili Marine Gržinić, filozofinje, teoretičarke in umetnice, in Roka Vevarja. Marina Gržinić, ki je tudi sama soustvarjala alternativno kulturo, razmišlja med drugim o pomenu Dolenčevih fotografij za zgodovino in zgodovinjenje tega gibanja, Vevar pa v Dolenčevem fotografiranju sodobnega plesa in drugih umetniških in kulturnih manifestacij s polja alternativne kulture poudarja neko posebno vzajemnost med fotografom in samimi akterji, ko Dolenc ni bil le pasivna priča, ampak v svoji človeški in umetniški občutljivosti na neki način »surovi člen situacije same«. (Iz predstsavitve razstave)
Božidar Dolenc je bil rojen leta 1950 v Ljubljani. Po poklicu je bil kemijski tehnik. S fotografijo se je ukvarjal od leta 1978 pa do svoje smrti leta 2008. Od leta 1978 je bil svobodni umetnik. Bil je član Fotografske zveze Slovenije, Foto kluba LEK in Foto grupe ŠOLT, od leta 1984 pa član Društva oblikovalcev Slovenije. Bil je eden od pobudnikov za nastanek fotografske revije Fotografija in v letih 1997 in 1998 njen glavni urednik.Ves čas je bil član uredniškega odbora. Sodeloval je na sedmih mednarodnih fotografskih delavnicah in simpozijih. Pripravil je 33 samostojnih razstav in sodeloval na več kot 110 skupinskih razstavah. Za fotografsko delo je prejel 25 nagrad in priznanj, bibliografija o njegovem delu ima okoli 75 ustanov.
Božidar Dolenc je bil ustvarjalec, ki je v središče svojega dela postavljal ljudi. S fotografijami na ulicah in koncertih je pomembno prispeval k dokumentiranju subkulture osemdesetih, v zadnjih desetih letih svojega prekratkega življenja pa se je posvečal portretiranju akterjev kulturno-umetniške elite na uveljavljenih javnih prostorih.
V fotografijah in serijah iz osemdesetih let je na novo ovrednotil standarde klasične dokumentarne fotografije minulega stoletja, v kasnejših portretih se je posvečal kretnjam rok ter njihovemu dialogu z obrazom in telesom. V seriji avtoportretov je predstavil več letno spremljanje lastne podobe skozi fotografski aparat. Poigravanje z lastnim objektom, v katerem se fotografija v trenutku osame pretvori v mirujočo zrcalno podobo, kaže na avtorjevo stisko in samoto.
Kolikor sem se osebno srečeval z Božidarjem Dolencem, se mi je vedno zdel sam in zunaj sicer burne in družabne scene slovenskih fotografov. Ker je bil svobodni umetnik, je to svobodo, ki ji ni prinesla redna plača, prej marginalnost, občutil še toliko bolj, saj za svoje fotografije nikoli ni bil primerno plačan.
Marijan Zlobec